zvišanje tožbenega zahtevka - sprememba tožbe - sprememba vrednosti spora med postopkom - stvarna pristojnost - nepremoženjska škoda - ustalitev pristojnosti
S povišanjem tožbenega zahtevka tožnica ni zahtevala nekaj novega, poleg že obstoječega, temveč je le v okviru istega historičnega dogodka, na isti dejanski podlagi, zahtevala izpolnitev iste odškodninske obveznosti v višjem znesku. Tožnica je v pripravljalni vlogi z dne 26. 2. 2024 izrecno navedla, da je tožbeni zahtevek zvišala zaradi ugotovitev in zaključkov iz izvedenskega mnenja. Tako pravna teorija, kot tudi sodna praksa pa v teh primerih govorita o spremembi tožbe v nepravem pomenu, saj predmet tožbe ostaja isti, le višina tožbenega zahtevka se uskladi. V tem primeru je torej podana privilegirana sprememba tožbe, zato je treba le-to v skladu s 186. členom ZPP dopustiti.
darilna pogodba - solastniški delež na nepremičnini - preklic darilne pogodbe zaradi hude nehvaležnosti - pritožba stranskega intervenienta - preklic darila - pogoji za preklic darila - oblika preklica darila - učinki preklica darila - vrnitev darila kot posledica preklica - nagib za sklenitev pogodbe - kasneje odpadel nagib - primarni in podredni tožbeni zahtevek - rok za izpodbojno tožbo
Kot pravilno izhaja že iz izpodbijane sodbe, je tožnica v okviru primarnega zahtevka napačno vtoževala preklic darila, saj se darilo prekliče z enostransko izjavo volje in ne s sodno intervencijo. Če sodišče ugotovi, da je darovalec preklical že dano darilo, lahko obdarjencu naloži le vrnitev predmeta darila oziroma plačilo vrednosti, za katero je obdarjenec na podlagi darilne pogodbe obdarjen.
Po sklenitvi darilne pogodbe nastale okoliščine ne morejo vplivati na (ne)veljavnost pogodbe. Ravnanje obdarjenca, ki dosega standard hude nehvaležnosti, lahko tako povzroči le vrnitveni ali obogatitveni zahtevek oziroma prenehanje darovalčeve obveznosti, če darilna pogodba še ni bila izpolnjena. V ničemer pa kasnejši preklic darila nima vpliva na sklenitveno fazo darilne pogodbe.
DZ člen 154, 157, 157/2, 157/3, 161. ZNP-1 člen 108.
zaupanje mladoletnih otrok v varstvo in vzgojo - postopek za varstvo koristi otroka - ukrepi za varstvo koristi otroka - ogroženost otroka - največja korist otroka - zavrnjena začasna odredba - ukrep po zpnd - restriktiven pristop pri izdaji regulacijske začasne odredbe - dokazni standard verjetnosti - spolna zloraba mladoletnika
V skladu s 154. členom DZ imajo starši pred vsemi drugimi pravico in obveznost varovati pravice in koristi svojega otroka, zato država izvede ukrepe za varstvo pravic in koristi otroka le takrat, ko starši te svoje pravice in obveznosti ne izvajajo ali je ne izvajajo v korist otroka.
ZPP člen 154, 165, 165/1, 165/2, 285, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 353, 358, 358-5. OZ člen 174, 174/2, 179. ZDSS-1 člen 34.
poškodba pri delu - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - denarna odškodnina za premoženjsko škodo - odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - strah - odškodnina za zmanjšanje življenjskih aktivnosti - tuja pomoč - odbitna franšiza - denarna renta - predhodna poškodba oškodovanca
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo obseg in trajanje bolečin ter katere nevšečnosti je zaradi nje tožnik trpel. Druga toženka odmerjeni odškodnini za to vrsto nepremoženjske škode nasprotuje zgolj na splošno (da je previsoka), tožnik pa v pritožbi nasprotuje ugotovitvi sodišča, da so telesne bolečine po 16. 12. 2017 (ko se je zgodila druga nesreča pri delu in si je tožnik poškodoval desno dlan) 50‑odstotno posledica obravnavane poškodbe iz leta 2016 in 50-odstotno posledica druge poškodbe leta 2017. Navedena ugotovitev sodišča prve stopnje je pravilna in skladna z ugotovitvami izvedenca medicinske stroke travmatologa dr. A. A., ki je v izvedenskem mnenju z dne 13. 11. 2023 (str. 7) navedel, da so bolečine po 16. 12. 2017 v 50 odstotkih posledica druge nesreče pri delu, saj je ta pospešila in poglobila razvoj kroničnega regionalnega bolečinskega sindrom, ki je glavni vzrok za vztrajanje tožnikovih bolečin v roki, navedeni sindrom namreč prizadene celoten ud.
Za duševne bolečine zaradi pretrpljenega strahu je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo 2.000,00 EUR (1,3-kratnik povprečne plače) na podlagi ugotovitve, da se je tožnik ob dogodku ustrašil za svoje življenje in da je sekundarni strah v zmerni obliki trajal pol leta, po poškodbi leta 2017 pa je ponovno trpel strah hude intenzitete, ki je postopoma prešel v strah zmerne intenzitete, pri čemer sta na stopnjo sekundarnega strahu po 16. 12. 2017 vplivali obe nesreči pri delu, vsaka do polovice. Čeprav tožnik, zaslišan kot stranka, ni izpovedoval o primarnem strahu, je odškodnina za duševne bolečine zaradi strahu kot enotna odškodnina upoštevaje preostale ugotovitve o intenziteti in trajanju strahu (pa tudi z vidika celotne odmerjene škode v tem sporu) odmerjena v ustreznem znesku in predstavlja pravično satisfakcijo za utrpelo škodo, sodišče prve stopnje pa se je pri njeni odmeri ustrezno oprlo na izvedensko mnenje dr. A. A.
Glede na ugotovitev, da je tožnik v posledici obeh škodnih dogodkov invalid III. kategorije s pravico do dela na drugem delovnem mestu v krajšem delovnem času od polnega (4 ure dnevno, 20 ur tedensko) z omejitvami pri delu (neuporaba desnice), tožnik neutemeljeno uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje pri odmeri višine odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti moralo upoštevati, da ni več zmožen opravljati dela. Eventualno prikrajšanje zaradi neuspešnega prizadevanja najti zaposlitev glede na s strani ZPIZ ugotovljeno preostalo delovno zmožnost pa ne predstavlja nepremoženjske škode, ampak premoženjsko, ki jo je tožnik uveljavljal kot denarno rento.
OZ člen 190, 191. ZDR-1 člen 62, 62/5, 62/6. ZPP člen 165, 165/3, 355, 360, 360/1.
agencija za zagotavljanje dela - stimulacija - obračun plače - delodajalec, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela drugemu uporabniku - preplačilo plače - tristransko razmerje - neupravičena obogatitev - kondikcijski zahtevek - plačilo nedolga - odsotnost pravne podlage - vzročna zveza - prikrajšanje
V obravnavanem sporu tožeča stranka (delodajalec, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku) na podlagi določb Obligacijskega zakonika (OZ), ki se nanašajo na neupravičeno obogatitev, od toženca zahteva vračilo preveč izplačane stimulacije. Zatrjuje, da so bili delavci, napoteni k uporabniku B. d. o. o. (med njimi tudi toženec) skladno z internimi pravili uporabnika poleg osnovne plače upravičeni tudi do stimulacije. Uporabnik je tožeči stranki kot zaposlitveni agenciji in delodajalcu toženca vsak mesec v vnaprej pripravljen obrazec vpisal relevantne podatke za obračun plače toženca (podatki so vključevali tudi znesek mesečne neto stimulacije, do katere je toženec dejansko upravičen). Pri tem pa je prišlo med uporabnikom in tožečo stranko do nesporazuma oziroma do napake pri vnosu podatkov za izračun plače v za to predviden obrazec s strani uporabnika, v posledici česar je toženec v obdobju od decembra 2020 do marca 2021 prejel preplačilo stimulacije v vtoževanem znesku.
Obravnavani spor je nastal v okviru tristranskega pravnega razmerja, ki obstoji med tožečo stranko- agencijo kot delavčevega delodajalca in posredovalca dela, delavcem (tožencem), ki preko napotitve opravlja delo pri uporabniku ter uporabnikom. V tem razmerju imajo pravice in obveznosti trije udeleženci, pri čemer pa lahko pravice in obveznosti pri posameznem udeležencu temeljijo na različnih pravnih podlagah. Za obravnavano obliko dela je temeljno, da se s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi delovno razmerje vzpostavi med delavcem in agencijo. Agencija je torej tisti udeleženec tristranskega razmerja, ki je dolžan v času trajanja zaposlitve zagotoviti napotenemu delavcu vse pravice iz delovnega razmerja, ki mu pripadajo v skladu s predpisi, ki urejajo delovna razmerja. Temeljna obveznost delodajalca pa je prav obveznost plačila. Agencijskemu delavcu plačila za delo, nadomestil in ostalih prejemkov iz delovnega razmerja tako ne plačuje uporabnik, pri katerem delavec opravlja delo, temveč agencija kot njegov delodajalec. Uporabnik je na podlagi zakona zavezan k dajanju pravilnih in popolnih podatkov o plačilu za delo, ki jih daje delodajalcu za zagotavljanje dela za namene obračuna plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja (peti odstavek 62. člena ZDR-1). Ta uporabnikova obveznost je namenjena omogočanju, da agencija svojo obveznost plačila do delavca pravilno izpolni. V tristranskem razmerju agencijskega dela uporabnik agenciji plačuje zgolj pogodbeno dogovorjeno ceno zagotavljanja dela delavca. Pri tem pa se cena zagotavljanja dela delavca ne deli na tisto, kar je njegovo plačilo za delo in na maržo agencije (to je razvidno tudi iz predloženih računov- A18 do A21) in torej ne gre za to, da bi agencija to plačilo delavcu zgolj prenakazala. Gre za izvirno obveznost agencije, da delavcu zagotavlja plačilo za delo. Če uporabnik svoje obveznosti dajanja podatkov ne izpolni ali izpolni nepravilno, to agencije ne odvezuje obveznosti, da sama izpolni svoje obveznosti do delavca. Agencija je kot delodajalec tako vselej in ne glede na ravnanje uporabnika (primarno) pasivno legitimirana za zahtevke delavca iz naslova plačila za delo.
ZP-1 člen 8, 14, 14/3. ZOUTPI člen 42, 42/1, 42/1-23.
prekršek - prodajalna tobačnih izdelkov - odgovornost pravne osebe - ekskulpacijski razlog - odgovorna oseba
Za odločitev je namreč bistvenega pomena, da je prodajalka od kupca zahtevala osebni dokument. Odgovornost pravne osebe je, da zagotovi, da so njeni zaposleni seznanjeni z zakonom in s pravilnim uresničevanjem zakonskih določb, nadzor pa je potreben zato, da se zagotovi, da prodajalci preverjajo starost kupcev. Ne more pa dolžnost nadzora segati tako daleč, da bi pri vsakem prodajalcu zagotovili dodatno osebo, ki bi nadzirala, ali je bila starost kupca pravilno ugotovljena in ali ni morda prišlo do zmote pri prodajalcu. Taka zahteva dejansko pomeni objektivno odgovornost pravne osebe, ki pa ne more biti podlaga odgovornosti za prekršek.
BREZPLAČNA PRAVNA POMOČ - CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSL00081607
ZBPP člen 26, 26/5, 30, 30/6, 42. ZPP člen 163.
upravičenec do brezplačne pravne pomoči - upravičenost do dodelitve brezplačne pravne pomoči - uspeh upravičenca do brezplačne pravne pomoči v pravdnem postopku - povračilo stroškov nasprotni stranki
Odločitev o tem, da je predlagateljica dolžna plačati stroške postopka nasprotnega udeleženca, je pravnomočna. Vse pritožbene navedbe in pomisleki glede podlage za plačilo stroškov postopka nasprotnega udeleženca so zato brezpredmetni in pritožbeno sodišče na njih ne odgovarja.
Trditev predlagateljice, da je izpodbijani sklep preuranjen, če služba za brezplačno pomoč stroškov izvajalcu brezplačne pravne pomoči še ni odmerila, ni utemeljena.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00081798
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3, 2. ZObr člen 97č, 97e. KPJS člen 46. ZPP člen 154, 154/1, 155, 155/1, 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 353.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - Direktiva 2003/88/ES - neuporaba direktive EU - sodba SEU - sodba vrhovnega sodišča - straža - varovanje državne meje - vojaška operacija
Sodišče druge stopnje soglaša s prvostopenjsko presojo, da glede straže niso podane okoliščine za izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES.
Sodišče druge stopnje kot pravilen sprejema prvostopni zaključek, da varovanje državne meje (tudi po preimenovanju te aktivnosti v operacijo Odboj), ni vojaška operacija v pravem pomenu besede (izjema iz prve alineje izreka sodbe C‑742/19). Presoja sodišča, ali je mogoče določeno aktivnost vojske šteti za vojaško operacijo v pravem pomenu besede v smislu sodbe Sodišča EU, predstavlja pravno presojo, ki je v pristojnosti sodišča. Sodišče ni vezano na definicijo, ki jo poda ena ali druga stranka ali celo priča, zato mnenje (pojasnilo vojaške stroke) priče C. C. v zvezi s tem ni odločilno, podobno velja za pisno izjavo priče B. B. Sodišče prve stopnje je s sprejeto razlago temu pravnemu pojmu podelilo ustrezno vsebino, s tem pa ni poseglo v pravico države, da določeno aktivnost oziroma nalogo opredeli kot vojaško operacijo, kot zmotno očita pritožba.
kaznivo dejanje goljufije - dokazni predlogi - dolžnost odločitve o dokaznih predlogih strank - neizvedba dokaza brez zavrnitve z dokaznim sklepom
Strinjati se je s pritožnikom, da je prvo sodišče potem, ko na dne 3. 2. 2023 poslano zaprosilo trgovine ..., Nemčija, za posnetke videonadzornih kamer z dne 20. 4. 2018, v naslednjih devetih mesecih ni prejelo nobenega odgovora, v sodbi sklepalo, da trgovina s posnetki nadzornih kamer ne razpolaga več. Res je, da za takšno sklepanje sodišče ni imelo podlage v spisu, vendar pa ne gre prezreti dejstva, da je bila uspešnost tega dokaza že tedaj, ko je sodišče ugodilo dokaznemu predlogu, izjemno vprašljiva. Kot je bilo že navedeno, je prvo sodišče posnetke nadzornih kamer zahtevalo pet let po storitvi kaznivega dejanja, zaradi česar je bilo glede na, v kazenskih postopkih znano dejstvo o zelo kratkem času hrambe posnetkov nadzornih kamer v trgovinah, že od vsega začetka pričakovati, da zaprošena trgovina zahtevanih posnetkov več nima. Iz tega razloga ni moč odreči utemeljenosti sklepanju sodišča prve stopnje, da trgovina s posnetki nadzornih kamer več ne razpolaga. Ker pa sodišče glede tega dokaznega predloga ni opravilo ponovnih poizvedb ali pa dokazni predlog zavrnilo, kot to v pritožbi izpostavlja zagovornik, pa je kvečjemu storilo tako imenovano relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki pa je upoštevna, če je vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, česar pa pritožnik v pritožbi argumentirano ne zatrjuje, sodišče druge stopnje pa tega po uradni dolžnosti ne ugotavlja.
Upoštevaje navedeno zakonsko določbo in dodatnih 64 dni po Zakonu o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoVid-2 (COVID-19), bi kazenski pregon za to kaznivo dejanje ne bil več dopusten po 22.6.2024. Vendar pa je zastaranje kazenskega pregona pretrgala storitev novega, hujšega kaznivega goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, s predpisano kaznijo do treh let zapora, ki ga je obdolženec storil v času teka zastaralnega roka. Za to kaznivo dejanje je bil namreč pred iztekom roka za zastaranje kaznivega dejanja grožnje na škodo B. B., obdolženec pravnomočno obsojen s sodbo Okrajnega sodišča v Celju z dne 29. 8. 2023, opr. št. III K 60163/2020 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 20. 5. 2024 opr. št. II Kp 60163/2020, ki je postala pravnomočna 30. 5. 2024. Glede na določbo četrtega odstavka 91. člena KZ-1, se je zato zastaranje kazenskega pregona za kaznivo dejanje grožnje pretrgalo in začelo znova teči.
upravičenost do dodatka za pomoč in postrežbo - datum začetka izplačevanja - datum pridobitve pravic - dodatek za pomoč in postrežbo - pomanjkljiva sodba, ki je ni mogoče preizkusiti - celovita dokazna ocena - obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga - razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje - dokazni sklep
Pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče ni napravilo časovnega okvira za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo, saj je ta naloga v pristojnosti sodišča in ne izvedenca. Zavarovanec pridobi pravico do dodatka za pomoč in postrežbo z dnem nastanka take potrebe (tretji odstavek 108. člena ZPIZ-2). Datum pridobitve pravice se razlikuje od datuma začetka izplačevanja, ki je vezan na datum vložitve zahteve za njeno pridobitev. Ta se izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in še za šest mesecev nazaj (prvi odstavek 128. člena ZPIZ-2).
Pritrditi je pritožbi, da sodišče prve stopnje ni napravilo dokazne ocene vseh dokazov in je odločitev oprlo le na en dokaz. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč ni razvidno, da bi sodišče prve stopnje naredilo celovito dokazno oceno ter odločilo na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP), ampak je dokazna ocena sodišča prve stopnje skoncentrirana na izvedensko mnenje sodnega izvedenca specialista družinske medicine.
Ker iz sodbe ne izhajajo zaključki sodišča, kdaj je glede na zdravstveno stanje tožnice nastala potreba po pomoči in postrežbi, kdaj je tožnica vložila zahtevo za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo in posledično ali so izpolnjeni zakonski pogoji za priznanje pravice že z izpodbijano dokončno odločbo, je utemeljen pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in med seboj v nasprotju.
Na podlagi drugega odstavka 287. člena ZPP mora sodišče v dokaznem sklepu, s katerim zavrne izvedbo predlaganega dokaza, navesti, zakaj je predlagani dokaz zavrnilo. Sodišče prve stopnje lahko izvedbo predlaganega dokaza zavrne le tedaj, ko so za to podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Če tega ne stori v sklepu, mora to obrazložiti v končni odločbi. V kolikor razlogov za zavrnitev izvedbe predlaganih dokazov sploh ne navede, to predstavlja kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica je predlagala svoje zaslišanje, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo in nikjer ni navedlo razlogov za zavrnitev predlaganega dokaza. S takšnim postopanjem je kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo smiselno uveljavlja pritožba.
ZRTVS-1 člen 3, 4, 8, 8/1. ZPP člen 165, 165/3, 350, 350/2, 355.
razlika v plači - dejansko opravljanje drugega dela - novinar - manjšinska narodna skupnost - TV oddaja - urednikovanje televizijske oddaje - obveznosti RTV organizacije
Tožnik ima s toženko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas na delovnem mestu novinar urednik voditelj v Uredništvu A. v Regionalnem RTV centru B. Zahteva, da mu toženka omogoči delo na tem delovnem mestu ter mu za obdobje, ko je opravljal delo na zahtevnejšem delovnem mestu voditelj osrednjih oddaj izplača razliko v plači. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek. Presodilo je, da oddaji C. in D., ki potekata v italijanskem jeziku (eden izmed uradnih jezikov Republike Slovenije le na območju obalnih občin), nista osrednji informativni oddaji, saj nista namenjeni celotnemu območju Slovenije in niti ne vsem prebivalcem Slovenije.
Pri presoji, ali sta C. in D. osrednji informativni oddaji, ni pomembno, ali sta oddaji namenjeni celotnemu območju Slovenije in vsem prebivalcem Slovenije. Narodnostni program mora preko prizemeljskega omrežja prekrivati 90 odstotkov ozemlja, kjer živijo pripadniki italijanske narodne skupnosti. S tega vidika je oddaja C. primerljiva oddaji E. ob ... uri na ... programu TV F., saj gre za dnevnoinformativno oddajo, ki obravnava zunanjo in notranjo politiko, lokalne novice, gospodarstvo, kroniko, kulturo ipd.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI ZAVODI
VDS00081285
ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/2, 274, 274/1, 339, 339/2, 339/2-14, 354, 360, 360/1. ZZ člen 36, 36/1. ZRTVS-1B člen 11, 22.
zavrženje tožbe - pravni interes - pravna korist - generalni direktor - javni razpis - delovno mesto
V delu, v katerem je tožnica zahtevala, da toženec ponovi postopek imenovanja generalnega direktorja in pri tem upošteva tudi tožničino prijavo (I. točka izreka), je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo. Kot je obrazložilo, je bil 27. 12. 2022 objavljen Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o Radioteleviziji Slovenija (ZRTVS-1B; Ur. l. RS, št. 163/2022), ki je kot organ, ki vodi in upravlja toženca, določil veččlansko upravo (11. člen). V prehodnih in končnih določbah je bilo uzakonjeno, da z dnem uveljavitve ZRTVS-1B (28. 12. 2022) preneha med drugim tudi mandat generalnega direktorja toženca, ta pa do imenovanja uprave opravlja svojo funkcijo le še kot vršilec dolžnosti (22. člen). Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da tožnica nima pravnega interesa za tožbo v I. točki izreka, saj funkcija generalnega direktorja, glede katere vtožuje ponovitev postopka imenovanja ob upoštevanju tudi njene prijave, ne obstaja več. Zoper to odločitev se tožnica ni pritožila.
Pritožba utemeljeno navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo tožbo zavreči tudi v delu, ki je obsežen v II. točki izreka prvostopenjske sodbe. Sodišče mora po uradni dolžnosti paziti, ali je podana pravna korist za tožbo; če ugotovi, da pravne koristi ni, mora tožbo na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP zavreči. Kot je bilo že obrazloženo in kot je nenazadnje poudarilo tudi Ustavno sodišče RS v zadevi U-I-479/22 z dne 16. 2. 2023, je ZRTVS-1B določil novo ureditev organov vodenja, upravljanja in nadzora toženca, zaradi česar je 28. 12. 2022 na podlagi samega zakona prenehal tudi mandat generalnega direktorja toženca, ki je bil podeljen stranskemu intervenientu. Z navedenim je odpadla pravna korist tožnice za vtoževano razveljavitev 4-4 točke sklepa z dne 17. 3. 2022, v kateri je programski svet ugotovil, da je bil za generalnega direktorja toženca izvoljen stranski intervenient in ga je imenoval na to mesto s štiriletnim mandatom, ki je pričel teči 18. 3. 2022. Tudi če bi bilo takemu oblikovalnemu zahtevku ugodeno, to namreč ne bi moglo v ničemer spremeniti (izboljšati) pravnega položaja tožnice, saj se njena (celotna) tožba nanaša na uveljavljanje sodnega varstva glede funkcije, ki pri tožencu ne obstaja več. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, II. točko izreka prvostopenjske sodbe razveljavilo in tožbo tudi v tem delu zavrglo (354. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 274. člena ZPP).
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00081108
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. KPJS člen 46, 46/2, 46/3. ZObr člen 97e. ZPP člen 165, 165/3, 214, 214/1, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 353, 354, 354/2.
stalna pripravljenost - delovni čas - plačilo razlike v plači - vojak - vojaško urjenje - straža - varovanje državne meje - Direktiva 2003/88/ES - absolutna bistvena kršitev določb postopka - nezmožnost preizkusa sodbe - delna razveljavitev sodbe - neuporaba direktive EU - sodba SEU - vojaška operacija
Enako kot velja za varovanje meje se pripravljenost, ko je tožnik opravljal stražo, ker se uporablja Direktiva 2003/88/ES, šteje v delovni čas in utemeljuje vtoževano razliko v plači. Pritožbeno sodišče je v tem delu utemeljeni pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo, tako da je zahtevku za februar 2018 in oktober 2018, katerega višina ni bila sporna, ugodilo; obrestnemu zahtevku je ugodilo od 7. 10. 2019 glede na vložitev tožbe in upoštevaje triletni zastaralni rok za občasne terjatve.
Tožnik je za teren in usposabljanja v prvi pripravljalni vlogi uporabil izraz "naloge na terenu". Toženka ne v odgovoru na tožbo ne v kasnejših pripravljalnih vlogah ni uveljavljala, da se pripravljenost upoštevaje direktivo ne šteje za delovni čas, ampak je uveljavljala izjemi po 1. alineji (za to izjemo bi šlo v tistih primerih, ko se je tožnik operativno uril) in eventualno 2. alineji sodbe SEU C-742/19, ki ne more biti podana iz istih razlogov, kot veljajo pri straži (kvečjemu bi šlo za izjemo po 4. alineji, če bi se naložitev dolžnosti, da se uvede sistem rotacij, izvedla le v škodo dobre izvedbe vojaške operacije v pravem pomenu besede). Toženka je navedbe glede vsakega posameznega (terena in) usposabljanja podala v drugi pripravljalni vlogi; tožnik se je v naslednji pripravljalni vlogi do njenih navedb opredelil. Sodišče prve stopnje ni razlogovalo, za kakšno posamezno nalogo na terenu oziroma usposabljanje je šlo, zaradi česar preizkus izpodbijane odločitve v smislu katere od uveljavljanih izjem ni mogoč.
Ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče glede na njeno naravo ne more samo odpraviti, saj ne more nadomestiti manjkajočih razlogov v izpodbijani sodbi oziroma te niti preizkusiti ne more. Zato je pritožbeno sodišče po pritožbi tožnika izpodbijano sodbo v točki II izreka delno - razen glede odločitve o utemeljenosti zahtevka za februar 2018 in oktober 2018, ki se nanaša na stražo - in posledično v točki III, v kateri je vsebovana odločitev o pravdnih stroških, razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Za delno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje se je odločilo kljub določbi drugega odstavka 354. člena ZPP, saj glede na dosedanji potek postopka brez zastojev ne bo povzročila kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.
Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti (1993) člen 31. ZJU člen 156, 156/2, 158, 158/4. ZDR-1 člen 6. ZPP člen 100, 100/1, 154, 154/1, 163, 163/4, 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 353, 360, 360/1.
premestitev javnega uslužbenca - kriteriji - razlika v plači - nižja plača
Po drugem odstavku 156. člena ZJU je javni uslužbenec zaradi poslovnega razloga oziroma reorganizacije (spremembe akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest) lahko premeščen na delovno mesto, ki ne ustreza njegovemu nazivu. Če uradnika v organu ni mogoče premestiti na delovno mesto, ki se opravlja v istem nazivu, ima pod istimi pogoji pravico do premestitve na delovno mesto, ki se opravlja v nazivu istega kariernega razreda ali prvega nižjega kariernega razreda (četrti odstavek 158. člena ZJU). Toženka je zaradi ukinitve petih izpostav in posledično delovnega mesta pokojnega A. A. preverila možnost njegove premestitve v skladu s 158. členom ZJU. Ugotovila je, da zanj obstaja možnost premestitve na drugo delovno mesto, ki se opravlja v nazivu prvega nižjega kariernega razreda in za katerega je izpolnjeval vse pogoje.
ZJU ne določa nobenih kriterijev za premestitve javnih uslužbencev. Toženka v primeru premestitve javnih uslužbencev ni dolžna uporabiti kriterijev, saj določba 31. člena KPND uporabo kriterijev za ugotavljanje presežnih delavcev izrecno predvideva le v primeru odpovedi večjemu številu delavcev. Kljub temu se je toženka odločila za smiselno uporabo kriterijev za določitev presežnih delavcev iz 31. člena KPND, pri čemer je upoštevala tudi področje dela. Takšna uporaba kriterijev v primeru izbire uradnikov, ki jih bo delodajalec premestil na delovna mesta, ni nezakonita niti protislovna, kot navaja pritožba. Kriterij delovne uspešnosti (ocena delovne uspešnosti za leto 2019) je bil zgolj eden (in ne edini, kot to neresnično navaja pritožba) od kriterijev, ki jih je toženka upoštevala pri premeščanju oziroma razporejanju zaposlenih (bivših vodij izpostav) na novoustanovljena delovna mesta vodij sektorjev (ki se edina opravljajo v nazivu podsekretar) in s čimer je dokazovala, da je bilo razporejanje na nova delovna mesta, ki je bilo sicer v njeni prosti presoji, objektivizirano in torej ni bilo šikanozno.
zavrnitev tožbenega zahtevka - pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje - zavarovalnica kot pravdna stranka - odškodninska odgovornost zavarovanca - kolesar - padec s kolesom - hitrost vožnje - prilagoditev hitrosti vožnje - luknja na cestišču - vzdrževanje ceste - sanacija ceste
Glede na označeno mesto, kjer je prišlo do poškodbe prednje gume, je tožnik že nekaj časa peljal po podobno poškodovani cesti (ugotovljeno je, da so nekateri deli pred mestom, kjer je prišlo do poškodbe, celo v slabšem stanju) in da je vedel, da vozi "specialko" s tankimi, za defekte bolj ranljivimi gumami, zato bi nedvomno moral vožnjo temu ustrezno prilagoditi. V pritožbi zatrjevano dejstvo, da gre za znano kolesarsko pot v okolici Maribora, ki je označena z opozorilnimi tablami, ki opozarjajo na prisotnost kolesarjev, ne razbremenjuje tožnika, da svojo vožnjo prilagodi razmeram na cestišču.
ZPP člen 8, 155, 155/1, 165, 165/1, 286, 286/3, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8, 339/2-15, 350, 350/2, 353. OZ člen 131. ZDR-1 člen 179, 179/1.
poškodba na delu - padec na stopnicah - zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev pri delu - ustrezna delovna obutev - škodni dogodek - nepotreben dokazni predlog - zavrnitev dokaznega predloga - izključna odgovornost oškodovanca - naključje, ki se je primerilo eni stranki
Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi prič B. B., C. C. in D. D. pravilno ugotovilo, da so bile stopnice, na katerih se je tožnik poškodoval, varne za uporabo, s protizdrsno zaščito, osvetljene in z ograjo. Dokazni predlog za pridobitev fotografij vseh stopnic na oddelku je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo za prepozen, saj ga je tožnik podal šele na tretjem naroku glavne obravnave dne 19. 9. 2023. Četudi bi bili izpolnjeni drugi pogoji iz drugega in tretjega odstavka 286. člena ZPP za izvedbo tega dokaza, pa je takšen dokazni predlog utemeljeno štelo tudi kot nepotreben. Ker se fotografije drugih stopnic z oddelka ne nanašajo na kraj škodnega dogodka, niso relevantne za odločitev v tej zadevi.
Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje o odškodninskem zahtevku odločalo brez ustreznega strokovnega znanja. Pritožbeno stališče tožnika, da bi moralo sodišče prve stopnje v zvezi z njegovimi trditvami, da je prva toženka opustila svojo dolžnost zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu, s tem, ko mu ni zagotovila primerne obutve, imenovati izvedenca s področja varnosti in zdravja pri delu, ni utemeljeno. O poteku škodnega dogodka se je sodišče prve stopnje lahko prepričalo na podlagi izpovedi tožnika, za kar ni potrebovalo posebnega strokovnega znanja.
Sodišče prve stopnje je pri odločanju o odškodninskem zahtevku na podlagi prvega odstavka 179. člena Zakona o delovnih razmerjih v zvezi s splošnimi pravili civilnega prava o povrnitvi škode iz 131. člena Obligacijskega zakonika pravilno ugotovilo odločilna dejstva o poteku škodnega dogodka. Pritožbeno vztrajanje, da je do nesreče pri delu je prišlo, ker je prva toženka dopustila, da se po stopnicah brez zagotovitve primerne obutve nosijo težke škatle z arhivskim gradivom, je neutemeljeno. Ne drži, da je sodišče prve stopnje odškodninsko odgovornost neutemeljeno prevalilo na tožnika. Pravilno je presodilo, da potek dogodkov ne utemeljuje niti objektivne niti krivdne odgovornosti prve toženke. Na drugačno odločitev ne more vplivati pritožbeno utemeljevanje nevarnosti prenašanja škatel po stopnicah, kar je sodišče prve stopnje pravilno štelo kot enostavno opravilo. Pravna stališča iz sodbe Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 130/2013, ki se nanašajo na odškodninsko odgovornost delodajalca in vprašanje vzročne zveze med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem, so relevantna tudi v tem primeru.
ZDR-1 člen 118, 118/1, 118/2. ZDSS-1 člen 41, 41/5. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 350, 353,.
denarno povračilo namesto reintegracije - višina denarnega povračila - kriteriji za določitev - okoliščine konkretnega primera
Tožnik v pritožbi pravilno navaja, da po sodni praksi (ne le pritožbenega, na katero se sklicuje, temveč tudi Vrhovnega sodišča RS) pri odmeri denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 ne gre za zaprt krog kriterijev, tako da se glede na konkretne okoliščine primera pri odmeri lahko uporabijo tudi drugi kriteriji, ki jih določba prvega odstavka 118. člena ZDR-1 izrecno ne navaja.1 Vendar pa je slednje sodišče prve stopnje upoštevalo in s tem v zvezi tudi sledilo tožnikovi izpovedi, da preživlja dva otroka (eden študira medicino, drug ima Downov sindrom in je povsem odvisen od skrbi staršev), da so se morali po odpovedi preživljati zgolj z ženino plačo, da se po odpovedi ni mogel zaposliti, ker ga toženec ni odjavil iz zavarovanj, da ni imel nobenih prihodkov, ter da gre za družinsko podjetje. Sodišče prve stopnje je tožnikove težave po odpovedi in dejstvo, da gre za družinsko podjetje, tako vzelo v obzir, nič od navedenega pa ne utemeljuje odmere višjega denarnega povračila, za kar se s temi pritožbenimi navedbami zavzema tožnik.
Dejstvi, da bi tožena stranka tožnika na delovnem mestu trpinčila in mu kršila njegove pravice iz delovnega razmerja, nista bili ugotovljeni, četudi bi bili, pa to ne pomeni, da odmera denarnega povračila ni zakonita in pravilna, saj tovrstne kršitve predpostavljajo druge pravne posledice (denarno povračilo ni odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi morebitnih protipravnih ravnanj delodajalca), in ne gre za kriterije, ki bi bili med zakonsko naštetimi kriteriji za odmero denarnega povračila. Poleg tega pa tožnik teh dejstev, ki jih tudi sicer povsem pavšalno zatrjuje, v postopku pred sodiščem prve stopnje ni povezoval z denarnim povračilom po 118. členu ZDR-1, v smislu, da bi slednje zaradi njih moralo biti višje, temveč jih je podal izključno v povezavi z zatrjevanjem nezakonitosti izredne odpovedi, za katero pa je sodišče prve stopnje tako ali tako ugotovilo, da je nezakonita. Posledično se sodišču prve stopnje tudi iz tega razloga do teh trditev v zvezi s presojo po 118. členu ZDR-1 ni bilo potrebno opredeljevati.
prekrškovni postopek - mladoletnik - stroški postopka za prekršek
Po določbi 187. člena ZP-1 mladoletnik ne plača stroškov postopka o prekršku. Ta določba je specialna glede na določbo 144. člena ZPP in zato izključuje njeno uporabo. Po določbi 143. člena ZP-1 med stroške postopka spadajo tudi nagrada in potrebni izdatki zagovornika. Pritožnik zato pravilno opozarja, da stroški zagovornika bremenijo proračun in to ne glede na izid postopka.
Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 21, 21/1, 21/1-b(i), 23. ZMZPP člen 52, 57. ZPP člen 165, 165/3, 350, 350/2, 365, 365-3, 366.
spor z mednarodnim elementom - Uredba 1215/2012 (Bruselj I bis) - pristojnost slovenskega sodišča - delodajalec - stalno prebivališče - kraj opravljanja dela
Tožnik utemeljeno uveljavlja, da je v obravnavanem sporu z mednarodnim elementom treba pristojnost sodišč RS presoditi glede na določbe uredbe EU, ki ureja pristojnost sodišč držav članic EU. To je v času vložitve tožbe Bruseljska uredba I bis (Uredba EU št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. 12. 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah), ki je nadomestila Bruseljsko uredbo I (Uredba št. 44/2001 z dne 1. 3. 2002). Po določbi drugega odstavka člena 21 v povezavi s točko b(i) prvega odstavka tega člena veljavne Bruseljske uredbe I bis je delodajalec, ki nima stalnega prebivališča v državi članici, lahko tožen pred sodiščem države članice v kraju, kjer ali od koder delavec običajno opravlja svoje delo, ali pred sodišči v kraju, kjer je nazadnje opravljal svoje delo. Za ugotovitev, ali je za odločanje v tej zadevi pristojno sodišče Republike Slovenije, je tako odločilno, kje je tožnik običajno opravljal svoje delo oziroma kje ga je nazadnje opravljal. Ker je zmotno štelo, da se presoja pristojnost sodišč v zadevi le po ZMZPP, se sodišče prve stopnje s tem vprašanjem še ni ukvarjalo, zato bo za ugotovitev, ali se uporablja Bruseljska uredba I bis, moralo ugotoviti to pravno pomembno dejstvo. V primeru ugotovitve o tožnikovem opravljanju dela v Republiki Sloveniji, bo za določitev pristojnega sodišča za odločanje v tem individualnem delovnem sporu treba upoštevati Bruseljsko uredbo I bis. V zvezi s tem tožnik pravilno opozarja na njen člen 23, v katerem je določeno, da je mogoče upoštevati dogovor o pristojnosti le, če je sklenjen po tem, ko je prišlo do spora ali če omogoča delavcu, da začne postopek pred sodišči, ki niso navedena v tem oddelku.2 Glede na navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (3. točka 365. člena ZPP).