Prosilkino upravičeno korist za pregled in prepis spisa izkazuje dejstvo, da se je na podlagi s tožbo izpodbijane kreditne pogodbe zavezala kot porok in plačnik.
Pripor zoper mladoletnika je izjemen osebni omejevalni ukrep. Za presojo neogibne potrebnosti se morajo aplicirati še strožja merila kot v postopkih zoper polnoletne storilce, argumentirano pa je treba ugotoviti, ali istega cilja (zagotovitev varnosti ljudi) res ni mogoče doseči z milejšimi ukrepi.
Ni potrebno, da je upnik za priglašene terjatve, zavarovane z maksimalno hipoteko, na dan poplačila razpolagal z izvršilnim naslovom, temveč je zadostovalo, da je zavarovana terjatev po maksimalni hipoteki na dan poplačila obstajala ter bila zapadla.
Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da je sodišče obsojencu veliko mero zaupanja že izkazalo z izrekom pogojne obsodbe, vendar tega zaupanja zaradi neplačila posebnega pogoja ni upravičil. Posebnega pogoja namreč ni izpolnil, četudi je bil po pogojni obsodbi in naložitvi posebnega pogoja (sodba je postala pravnomočna dne 14.10.2022) zaposlen pri C. d.o.o. (od 12.6.2023 do 11.9.2023). Odločitev o alternativnem načinu izvršitve kazni ni nikoli obvezna, temveč vselej fakultativna in je oblika privilegija obsojenca. Prvostopenjsko sodišče pa je pravilno pretehtalo, da obsojenemu ni mogoče zaupati, da alternativnega načina prestajanja kazni ne bo zlorabil, to ugotovitev pa je oprlo na več okoliščin, ki se vežejo tako na njegovo osebnost, kakor tudi na izvršeno kaznivo dejanje, kar je v izpodbijanem sklepu ustrezno pojasnilo.
Višje sodišče se strinja, da tega, da je udeleženka sprva zanikala potrebo po skrbništvu, ni mogoče šteti kot razlog, zaradi katerega bi bila za skrbnico neprimerna, zlasti ne ob siceršnji, na dejanski ravni izkazani predani skrbi za predlagatelja. Upoštevaje obširni dokazni postopek (sodišče prve stopnje je med drugim zaslišalo tudi priče), ki je pokazal nasprotno, predlagatelj ne more uspeti z opisi posameznih dogodkov, ki naj bi nakazovali, da udeleženka zaradi svojih karakternih lastnosti ni primerna za skrbnico.
Odpoved celotne pogodbe (zakupne ali kakšne druge) zaradi neznatne kršitve ali neznatne napake je lahko nesorazmerna sankcija in lahko pomeni kršitev načela prepovedi zlorabe pravic. Kršitve pogodbe oziroma njene znatnosti ali neznatnosti ni mogoče presojati zgolj kvantitativno, temveč je treba upoštevati tudi vse druge okoliščine primera. Namerna kršitev pogodbe že po naravi stvari ne more biti obravnavana kot neznatna, četudi gre po obsegu za relativno majhen delež vseh zemljišč, ki so bila predmet pogodbe.
Ker predlog ni bil vložen iz očitno neupravičenega vzroka in se tudi ni opiral na splošno znana dejstva, je bila oprava naroka obligatorna.
Drži, da toženka svojega zaslišanja ni predlagala ne v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ne v pritožbi zoper prvotni zavrnilni sklep. Vendar pa predloga za njeno zaslišanje, ki ga je podala na samem naroku, ni šteti za prepoznega. Stranka lahko predlaga dokaze tudi na prvem naroku v postopku za vrnitev v prejšnje stanje.
Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je bila toženka kot laik premalo skrbna in bi lahko ne glede na operacijo, zaradi katere je bila v bolniškem staležu, in povitost roke pravočasno s pomočjo odvetnice ali sama vložila procesno dejanje.
Sodna praksa možnosti izdaje začasnih odredb v nepravdnih postopkih po določbah ZIZ načeloma res ne izključuje, vendar je treba v konkretnem primeru upoštevati, da je začasna ureditev pravnega razmerja, ki jo želi doseči predlagatelj s svojim predlogom, urejena z materialnopravnimi (265. člen DZ) in procesnimi (59. člena ZNP-1) določbami o začasnem skrbniku. Omenjene določbe kot specialne določbe zato izključujejo uporabo določb ZIZ o začasnih odredbah pri presoji, ali je treba v tem postopku nasprotnemu udeležencu zaradi začasne ureditve pravnega razmerja, ki je predmet predloga, postaviti začasnega skrbnika.
Zastaranje ne more pričeti teči, če potrošnik ni vedel oziroma razumno ni mogel vedeti za nepoštenost tega pogoja. Za zastaranje kondikcijskih zahtevkov iz ničnih pogodb, je odločilen trenutek, ko je sodišče s pravnomočno sodbo ugotovilo ničnost pravnega posla. Takšna razlaga velja tudi v primerih, ko je o tem bilo odločeno kot o predhodnem vprašanju (ob postavljenem dajatvenem zahtevku).. Zmotno je stališče, da je za pričetek teka zastaranja ključen trenutek, ko so bile tožnikoma znane dejanske okoliščine spremembe valutnega tečaja v letu 2009 oziroma najkasneje 2011.
Trditve toženk o sklenjeni najemni pogodbi s takratno lastnico spornih nepremičnin so dopustne, za odločitev (glede na citirane določbe 107. člena SZ-1 in 175. člena ZIZ) relevantne in ob zgoraj navedenih nespornih dejstvih (strinjanje takratne lastnice spornih nepremičnin s selitvijo toženk vanje v letu 2013 v zvezi s posojilnimi pogodbami s tožničinim direktorjem) tudi ne očitno neutemeljene. Zato bi se moralo sodišče prve stopnje do teh trditev toženk opredeliti. Ker se sodišče prve stopnje do njih ni opredelilo in ni ugotavljalo nobenih dejstev glede vprašanja obstoja najemne pogodbe, sklenjene med partnerko tožničinega direktorja kot takratno lastnico spornih nepremičnin in toženkama, je kršilo njuno pravico do izjavljanja, saj je prezrlo njune bistvene navedbe in onemogočilo njihovo dokazovanje. Zato je podana uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.