ZPP torej v 212. členu določa procesna pravila o trditvenem in dokaznem bremenu. Pogoj za tožnikov uspeh je, da navede dejstva, ki substancirajo zahtevek (zahteva sklepčnosti), ter da trditve o teh dejstvih tudi dokaže, toženec pa bo uspel, če tožnik tega bremena ne bo zmogel. Katera dejstva mora navesti, tožniku povedó materialnopravne norme. To pa so v obravnavani zadevi določila o odškodninskem deliktu iz Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določajo, da lahko oškodovanec zahteva odškodnino za nepremoženjsko škodo, če so izpolnjeni pogoji odškodninskega, to je civilnega delikta.
Za vse predpostavke odškodninske obveznosti mora tožnik podati ustrezno trditveno podlago.
V primeru kršitve osebnostnih pravic, kot je to tudi v primeru razžalitve, se sicer določa enotna odškodnina, vendar pa mora tožnik izkazati obstoj duševnih bolečin kot del temelja tožbenega zahtevka in ne zgolj v povezavi z višino odškodnine za nepremoženjsko škodo. Obstoja, stopnje in trajanja duševnih bolečin tako ni potrebno ugotavljati zgolj zaradi odmere višine odškodnine za nepremoženjsko škodo, ampak tudi zaradi presoje obstoja temelja za to vrsto odškodnine.
Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov nepravilno izhajalo iz prvega odstavka 154. člena ZPP in je zmotno štelo, da delni umik tožbe ni vplival na stroške toženke, ker se slednja naj ne bi opredelila do tega dela zahtevka. Toženka se v odgovoru na tožbo res ni opredelila do navedb o terenskem delu tožnika oziroma o vajah in usposabljanjih, vendar sodišče prve stopnje pri tem spregleda, da tožnik v tožbi s tem v zvezi sploh ni podal trditev. Tožnik je v tožbi trdil le, da mu je toženka odrejala stražo in podobne zadolžitve, da je moral biti v pripravljenosti, ki bi se morala šteti v delovni čas, toženka pa je tem navedbam v odgovoru na tožbo nasprotovala. Tožnik je šele v prvi pripravljalni vlogi podal določne navedbe glede dela, ki ga je opravljal, hkrati pa je umaknil tožbo v delu, kjer je zahteval plačilo za čas vaj in usposabljanj. Upoštevajoč navedeno, se toženka ni mogla opredeliti do navedb glede vaj in usposabljanj.
Ker tožnik tožbe ni umaknil zaradi delne izpolnitve zahtevka, prav tako ni podlage za uporabo tretjega odstavka 154. člena ZPP oziroma načela pravičnosti, kot to uveljavlja tožnik v odgovoru na pritožbo, bi sodišče prve stopnje stroške postopka moralo odmeriti glede na uspeh obeh strank, torej ob uporabi prvega odstavka 158. člena in drugega odstavka 154. člena ZPP.
Po presoji pritožbenega senata se lahko varnost ljudi (potencialnih oškodovancev) in njihovega premoženja zagotovi tudi z milejšim ukrepom, torej s hišnim priporom, saj ni zaznati nobenih tehtnih okoliščin, da bi bilo treba mladoletnika izločiti iz okolja, v katerem živi. Ob upoštevanju dejstva, kot se trenutno nakazuje, da je šlo pri mladoletniku za enkraten spodrsljaj (ne glede na veliko kriminalno količino izvršitvenih ravnanj), je po oceni pritožbenega senata vendarle podana pozitivna prognoza, da bo tudi z izvrševanjem hišnega pripora, ki se občasno nadzira, zagotovljen ustavno varovan cilj, pri čemer bo izkušnja, ko je mladoletniku že šest dni odvzeta prostost, nanj še dodatno odvračevalno vplivala, da kaznivih dejanj ne bo ponavljal, ukrep hišnega pripora pa spoštoval.
Ključna za presojo upravičenosti do vdovske pokojnine je torej starost tožnice na dan 31. 12. 2012. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica do uveljavitve ZPIZ-2 ni dopolnila starosti za pridobitev pravice do vdovske pokojnine po 110. členu ZPIZ-1 in tudi do tega dne ni dopolnila pogoja starosti, pri kateri bi lahko začela teči čakalna doba za pridobitev pravice do vdovske pokojnine. Tožnica, rojena ... 1970, do 31. 12. 2012, namreč ni dopolnila starosti 53 let ali 48 let, da bi lahko pravico znova uveljavila, ko bi dopolnila 53 let starosti (šesti odstavek 110. člena ZPIZ-1).
Tožnica je pravico do vdovske pokojnine na podlagi tretje alineje prvega odstavka 110. člena ZPIZ-1, uživala tudi po 1. 1. 2013, ko je že veljal nov predpis, tj. ZPIZ-2. Ko je tožničin sin dopolnil 26 let in je prenehala dolžnost preživljanja, tožnica ni več izpolnjevala pogojev za uživanje pravice do vdovske pokojnine po ZPIZ-1. Na podlagi prvega odstavka 392. člena ZPIZ-2 bi vdovsko pokojnino po ZPIZ-1 lahko prejela pri 53 letih, samo v primeru, če bi do 31. 12. 2012 (tj. do uveljavitve ZPIZ-2) dopolnila vsaj 48 let. Tega pogoja pa ni izpolnila. Enako stališče je pritožbeno sodišče zavzelo tudi v več drugih zadevah.3
V pritožbi toženka izpodbija pravilnost vročitve tožbe s pozivom na odgovor. Ne nasprotuje ugotovitvi, da je v času vročanja (15. 5. 2024) imela v sodnem registru še vedno naveden poslovni naslov A. Pravno nepomembne so pritožbene navedbe o dejanskem opravljanju dejavnosti na novem naslovu, o naročilu notarki za spremembo poslovnega naslova v sodnem registru in o dogovoru za preusmeritev pošte. Da ji je znano, da preusmeritev sodnih pisanj ni mogoča, toženka potrjuje v pritožbi. Prav tako za pravilno vročitev tožbe s pozivom na odgovor ni odločilno, da vročevalec po poteku 15 dni od puščenega obvestila o pošiljki same pošiljke s tožbo in pozivom na odgovor ni pustil v toženkinem hišnem predalčniku. Po četrtem odstavku 142. člena ZPP pride do t. i. fikcije vročitve s pretekom 15. dne od puščenega obvestila. Za pravilnost vročitve je odločilno, ali je bilo v hišni predalčnik toženke (oziroma v primeru, da tega ne bi imela, na vrata poslovnega prostora) vročeno obvestilo o prispeli pošiljki. Za pravilnost vročitve s fikcijo oziroma nadomestno vročitvijo je pravno nepomembno, ali je bilo nato pisanje puščeno v hišnem predalčniku oziroma razlog, zakaj ni bilo puščeno. Z vložitvijo sodnega pisanja v hišni predalčnik se namreč zagotavlja le večja dejanska verjetnost, da se bo naslovnik kljub navedenemu načinu vročitve (nadomestna vročitev oziroma fikcija vročitve) res seznanil s pisanjem.
V sodni praksi je bilo namreč že zavzeto stališče, da zavarovanka, ki zdravstvene storitve, ki niso nujne, uveljavlja v Sloveniji pri zasebniku in ne pri izvajalcu, ki bi bil vključen v javno zdravstveno mrežo, sama krije stroške teh storitev. Pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da je pri presoji zadeve potrebno izhajati iz sistema javnega zdravstva skladno s predpisi, ki urejajo omenjeno področje.
Zaradi tožničinih pripomb je sodišče sodnega izvedenca še zaslišalo. Sodni izvedenec je vztrajal, da težave s sfinktrom in hernijo niso bile v vzročni zvezi. Sodišče je v 8. točki obrazložitve izpostavilo ugotovitve sodnega izvedenca, da je bila tožnici zaradi vztrajnih bolečin 30. 9. 2022 izvedena epiduralna blokada, ki je bolečine začasno umirila. Zaradi bolečinske simptomatike, pa ji je bila predlagana operacija, ki je bila uspešno izvedena 9. 1. 2023. Po operaciji so se tožnici bolečine bistveno zmanjšale. Ključna je ugotovitev, da je kronična motnja delovanja analnega sfinktra, glede na vso dokumentacijo, posledica poškodbe periferne inervacije mišice zapiralke anusa ob porodu v letu 2005 in ne degenerativne okvare hrbtenice. Svojo ugotovitev je oprl na opisane nevrološke statuse in izvide MR. Sama hernija na nivoju spodnje ledvene hrbtenice je povzročala v prvi vrsti bolečinski sindrom in ni pomembno zaznavno okvarila mišične funkcije spodnjih udov, zato tudi povezava s sfinktersko motnjo in hernijo ne more biti utemeljena.
Neutemeljen mora ostati nosilni pritožbeni očitek, da je morala tožnica opraviti operacijo izven sistema javne mreže, ker je ostala brez osebne zdravnice, saj so bile zaradi boljše dostopnosti do izbranega osebnega zdravnika v splošnih ambulantah in dispanzerjev za otroke in šolarje, že v letu 2022 ustanovljene ambulante, v katerih bi si lahko osebnega zdravnika izbrale zavarovane osebe, ki niso imele izbranega osebnega zdravnika. Ambulante za neopredeljene pa so začele z delovanjem s 1. 1. 2023. Glede vprašanja izstopa iz javne zdravstvene mreže je svoje stališče zavzelo tudi Vrhovno stališče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 273/217 z dne 15. 8. 2018.
Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje s tako odločitvijo kršilo kogentno procesno pravilo o vezanosti na pravnomočne sodne odločbe in neutemeljeno poseglo v že pravnomočno razsojeno vprašanje temelja stroškovne odločitve.
Sodišče je ravnalo pravilno, ko je zavrglo predlog za priznanje tuje sodne odločbe. Predlagateljica namreč v podeljenem in večkrat podaljšanem roku predloga ni ustrezno dopolnila, in sicer ni predložila izvirnika tuje sodne odločbe, katere priznanje je zahtevala.
ZDSS-1 v 21. členu določa, da če je odločitev sodišča odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje (predhodno vprašanje), pa o njem še ni odločil pristojni organ, lahko sodišče do odločitve o predhodnem vprašanju prekine postopek le, če zakon določa, da predhodnega vprašanja ne sme samo rešiti, ali če je postopek za odločitev o obstoju te pravice ali pravnega razmerja pred pristojnim organom že v teku. Glede na navedeno določbo je torej sodišču prepuščeno, da odloči, ali bo postopek prekinilo, pa tudi, ali bo že prekinjen postopek nadaljevalo.
Sodišče prve stopnje je sledilo razlogom, kot izhajajo iz sklepa o prekinitvi postopka, to pa je izdaja pravnomočne upravne sodbe. Za samo odločitev o nadaljevanju prekinjenega postopka ni odločilna sama vsebina sodbe Upravnega sodišča RS. Sodišče prve stopnje je očitno presodilo, da so izpolnjeni pogoji, da o zadevi odloči. V tem primeru je sodišče utemeljeno na podlagi 2. odstavka 208. člena ZPP odločilo, da se prekinjen postopek nadaljuje.
V 20. členu ZJRM-1 je določeno, da se storilec kaznuje z globo najmanj 200.000 tolarjev, če so dejanja iz 6., 7., 12., 13. in 15. člena tega zakona storjena z namenom vzbujanja narodnostne, rasne, spolne, etnične, verske, politične nestrpnosti ali nestrpnosti glede spolne usmerjenosti. 20. člen ZJRM-1 je torej kvalificirana oblika prekrškov iz zgoraj naštetih členov in je lahko storjen le v povezavi z enim od prekrškov po navedenih členih.
Za pravilno odmero stroškov je pomembno, kakšna je bila višina tožnikovega zahtevka ob vložitvi tožbe, za koliko je tožnik zahtevek dne 23. 1. 2024 in 4. 3. 2024 povečal in umaknil. Tožnik je prvotno zahteval, da mu toženka plača znesek 2.966,01 EUR. Pri tem je nepomembno, da je šlo za neto in ne bruto znesek in da je dne 4. 12. 2022 postavil še podredni zahtevek, kjer je podredno zahteval še plačilo bruto zneska. Primarni zahtevek se je glasil na plačilo 2.966,01 EUR. Tožnik je tako postavljen primarni zahtevek dne 23. 1. 2024 spremenil in zahteval dodatno plačilo v višini 814,29 EUR, tožbo pa je umaknil za znesek v skupni višini 2.046,02 EUR. Dne 4. 3. 2024 je tožnik zahtevek ponovno povečal za 1.272,14 EUR in vse skupaj zahteval plačilo v skupni višini 3.006,42 EUR. Sodišče prve stopnje sicer o spremembi tožbe ni odločilo s posebnim sklepom, vendar to ni bilo potrebno, saj toženka spremembi ni nasprotovala. Ker tožnik glede na vse navedeno ni uspel s celotnim zahtevkom, toženka v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da bi se morali stroški odmeriti glede na 63 % uspeh tožnika in posledično 37 % uspeh toženke.
Če iz zasebne tožbe ne izhaja, kje naj bi obdolženec deloval, ko je sporno vsebino objavil na svetovnem spletu, niti kje se je z vsebino seznanila zasebna tožilka, je krajevno pristojno sodišče po kraju obdolženčevega prebivališča.
Odvetnica, ki je kot pravna strokovnjakinja zasebno tožbo vložila pri krajevno nepristojnem sodišču, se ne more sklicevati na nevednost, v danem primeru pa tudi ne na očitno pomoto.
Če zasebna tožba prispe k pristojnemu sodišču po poteku 6-mesečnega predložitvenega roka, je podana okoliščina, ki izključuje kazenski pregon.
Potrebe upravičenca do preživnine niso vsota izdatkov, pač pa njihova primerna ocena. Ta v konkretnem primeru odraža relativno precej skromne zmožnosti obeh staršev.
Izrek ukrepa (države/sodišča) mora biti pogojen z verjetno možnostjo dosega njegovega cilja.
Po mnenju izvedenke klinično psihološke stroke bi bilo lahko z izrečenim ukrepom mogoče doseči zastavljena cilja: spremembo odnosa otrok do očeta in vzpostavitev stikov. To pa je v konkretnem primeru, ko so se številni ukrepi CSD in sodišča doslej izkazali kot neučinkoviti, zadosten razlog, da je sodišče s svojo odločitvijo sledilo izvedenkinemu mnenju. Ali je s sprejeto odločitvijo dosega tega cilja realna ali ne, ni mogoče zanesljivo napovedati.