Nevarnost za življenje in zdravje mora biti konkretna, kar pomeni, da gre za konkretno ogrozitveno kaznivo dejanje in zgolj nastanek abstraktne nevarnosti ne zadošča.
Nevarnost je konkretna, kadar neposredno grozi, da se bo sprevrgla v poškodbo zavarovane dobrine, pa se to zgolj po srečnem naključju ne zgodi oziroma bi do poškodbe ob rednem teku dogodkov prišlo, če je ne bi preprečil srečen splet okoliščin.
Opis dejanja ne izpolnjuje zakonskega znaka "nevarnosti za življenje in zdravje", če je opisana nevarnost povezana izključno s hipotetičnimi okoliščinami nepredvidenih situacij v prometu in ne vsebuje okoliščin, ki bi izkazovale, da je bilo zdravje in življenje tujcev ogroženo že med samim prevozom zaradi načina prevoza.
Sklep, s katerim sodišče prve stopnje ne dopusti nasprotne tožbe, je sklep procesnega vodstva. Pritožbe zoper tak sklep ni.
Napačen pravni pouk ne more vzpostaviti pravice, ki je zakon ne daje.
Primarni in podredni tožbeni zahtevek sta vsak zase samostojna zahtevka, le odločanje o njiju je podvrženo vrstnemu redu, kot ga izbere tožnik. Če sodišče tožbo po primarnem zahtevku zavrže, nastopijo pogoji za obravnavanje podrejenega zahtevka, ki s tem postane primarni.
Ne glede na začetek postopka osebnega stečaja nad dolžnikom se izvršilni postopek, ki teče za izterjavo terjatev zakonite preživnine, ki so v posledici subrogacije na podlagi 28. člena ZJSRS (skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi) prešle na Javni štipendijski, razvojni, invalidski in preživninski sklad RS, in izvršilnih stroškov, ki v tem postopku nastanejo v zvezi z izterjavo teh terjatev, tudi po začetku postopka osebnega stečaja lahko nadaljuje.
Namen oprostitve plačila sodne takse je v preprečitvi, da okoliščine premoženjske narave tožeči stranki povzročijo nemožnost dostopa na sodišče. Če stranka, ki je bila oproščena plačila taks v postopku uspe in na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova pridobi premoženje, ki presega del takse, ki bi jo morala plačati, če ne bi bila oproščena plačila taks, pa mora ta del takse na podlagi četrtega odstavka 15. člena ZST-1 plačati.
Nasprotni udeleženec ne nasprotuje, da se B. vključi v vrtec, nasprotuje le, da se vključi v vrtec A. Njegov predlog, da se otroka vpiše v vrtec D., ki je v neposredni bližini prebivališča nasprotnega udeleženca, je bil s pravnomočno odločbo Okrožnega sodišča v Novem mestu II N 170/2022 z dne 3. 5. 2023 zavrnjen. Pomembna razlikovalna okoliščina v tej zadevi glede na pravnomočno zavrnjen predlagateljev predlog, da se otroka vpiše v vrtec D., je, da ne gre za odločitev o spremembi vrtca, temveč le za začasno nadaljevanje obiskovanja vrtca A., ki ga je s soglasjem obeh staršev otrok obiskoval že od od svojega 11. meseca starosti.
V tem trenutku je tudi po mnenju pritožbenega sodišča v največjo korist otroka, da ostane v dosedanjem vrtčevskem okolju, kar zanj glede na številne spremembe v življenju pomeni varovalni dejavnik.
Glede na ugotovitve izvedenke, da nasprotni udeleženec ni sposoben več sam skrbeti za svoje koristi in interese, da ni sposoben sam sklepati pravnih poslov, pridobivati pravic in se samostojno zavezovati ter da je dovzeten za vplive, kar je ugotovilo tudi sodišče ob zaslišanju, so podani pogoji za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo, kot jih ureja prvi odstavek 262. člena DZ.
Ob tem preizkusu je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je namen predlaganega zavarovanja dosežen že z začasnim zadržanjem učinkovanja kreditne pogodbe in dodatno zavarovanje z izrekanjem prepovedi razpolaganja s terjatvami, izterjave terjatev v izvršilnem postopku ali uveljavljanja kakršnegakoli drugačnega poplačila teh terjatev ni potrebno. Začasno zadržanje učinkovanja kreditne pogodbe namreč učinkuje na zapadlost terjatve, kar tudi po prepričanju višjega sodišča zadošča za zagotovitev polnega učinka končne meritorne odločitve, hkrati pa je s tem tudi vzpostavljen pravni in dejanski položaj, v kakršnem bi bila tožnica, če nepoštenih pogojev ne bi bilo, kot to zahtevata Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah in sodba Sodišča Evropske unije (SEU) C-287/22 z dne 15. 6. 2023 RJ proti Getin Noble Bank S.A.
Z začasnimi odredbami se v družinsko pravnih zadevah ureja položaj, v katerem je otrok tako ogrožen, da ni mogoče čakati na zaključek postopka in pravnomočnost odločbe (161. člen DZ). Postopek se vodi po v ZIZ predpisanem postopku (100. člen ZNP-1), v katerem sodišče ne izvaja vseh dokazov, ki so relevantni za sprejem končne odločitve, pač pa ugotavlja le, ali je s stopnjo verjetnosti izkazano, da je otrok zaradi ravnanj staršev ali zaradi njegovih psihosocialnih težav ogrožen. Dokazni standard verjetnosti je dosežen, kadar obstaja več argumentov za obstoj določenega dejstva kot argumentov proti temu dejstvu, oziroma so prvi argumenti očitnejši od drugih.
Cilj ukrepa je, da se deklico od matere umakne preko tedna, tako da izgradi socialne veščine v spremenjenem okolju, se sooči z iracionalnimi prepričanji in se osamosvoji, pri čemer pa se zaradi njene močne navezanosti na mamo z njo ohrani stik preko vikenda in počitnic.
Tožnik je tožbo vložil po tem, ko se je nad toženko začel stečajni postopek. V stanovanju je živel, odkar ga je kupil, intervenient pa predtem že vse od 1999, ko je posest pridobil na podlagi prodajne predpogodbe s toženkino univerzalno pravno prednico, ki je bila investitorka izgradnje stanovanj v tej stavbi. Kupec ima v položaju, kakršen je tožnikov oziroma kakršen je bil predtem intervenientov, nasproti vrnitvenemu zahtevku prodajalca ugovor rei venditae et traditae po 93. členu SPZ.
Tožbena zahtevka za ugotovitev obstoja izločitvene pravice in pridobitve lastninske pravice na posameznem delu se prilegata pridobitvi lastninske pravice, ki je že nastala na podlagi zakona (v tožnikovem primeru s priposestvovanjem), medtem ko se zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila na podlagi Pogodbe 1 in 2 prilega pridobitvi na podlagi pravnega posla, s katerim se torej iztožuje še manjkajoča prodajalčeva dajatev, izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Protislovno pa je iztoževati (in prisoditi) oboje hkrati. Te zahtevke je sicer dopustno kopičiti, vendar na način eventualnega kopičenja.
Tožnica je v okviru izpodbijanja odpovednega razloga toženki očitala, da je izpodbijana odpoved neobrazložena, saj ne pojasni, kdo konkretno in katere naloge njenega delovnega mesta naj bi dejansko prevzel. Iz njene izpovedbe kot stranka tudi izhaja, da kolikor je njej znano po zasebnem obisku A., njenih delovnih nalog niso razporedili med druge zaposlene, saj določena dela niso bila opravljena. Poleg tega posamezni poimensko izpostavljeni zaposleni v času, ko je bila še zaposlena pri toženki, niso opravljali nobenih nalog iz opisa njenega delovnega mesta. Glede na razporeditev dokaznega bremena pri redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek 84. člena ZDR-1) in upoštevaje podano trditveno podlago tožnice (zatrjevanje negativnega dejstva, da do dejanske prerazporeditve njenih delovnih nalog na druge zaposlene ni prišlo) je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo že s tem, ko se je v dokaz reorganizacije zadovoljilo s formalno spremembo Pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest in predloženimi pogodbami o zaposlitvi posameznih delavcev, ki imajo v opisih del in nalog teh pogodb o zaposlitvi zajete posamezne delovne naloge, ki jih je predhodno po odpovedani pogodbi o zaposlitvi opravljala tožnica (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 13). Tožnica v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da ni mogoče zgolj na podlagi zapisov na posamezen list papirja sklepati, da se v praksi ta dela dejansko tudi opravljajo tako, kot je formalno navedeno. Za presojo zakonitosti podane odpovedi ni bistvena (le) ugotovitev, da je bila formalno izvedena reorganizacija, ampak bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati dejstva glede njene dejanske izvedbe.
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je tožnik v sporu uspel v pretežni meri. Uspeha ni vrednotilo ločeno po temelju in po višini (čeprav je tako navedlo v obrazložitvi). To niti bilo mogoče, saj je tožnik uveljavljal nekonkretiziran (opisni) denarni zahtevek. Pri oceni uspeha je pravilno upoštevalo, da je tožnik uspel v svojem prizadevanju za plačilo prikrajšanja pri plači po dejanskem delu, pri čemer je za prvi dve obdobji do 30. 11. 2020 uspel v celoti, za drugi dve pa deloma (zahtevek je bil za obdobje od 1. 12. 2020 do 30. 4. 2021 zavrnjen za en plačni razred in za naslednje obdobje od 1. 5. 2021 do 31. 12. 2022 za dva plačna razreda; oboje zaradi neupoštevanja napredovanj). Drugačne pritožbene navedbe in zavzemanje za drugačno vrednotenje uspeha s strani toženke so neutemeljeni.
Ob pravilni oceni, da tožnik ni uspel samo s sorazmerno majhnim delom zahtevka in da zaradi tega niso nastali posebni stroški, je sodišče prve stopnje o pravdnih stroških pravilno odločilo, upoštevaje tretji odstavek 154. člena ZPP.