ZPIZ-2 člen 101, 101/1, 102, 102/2. ZPP člen 337, 337/1, 350, 350/2, 353.
dodatek za pomoč in postrežbo - osnovne življenjske potrebe - poslabšanje zdravstvenega stanja - medicinska dokumentacija - nedopustna pritožbena novota
Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in pa iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je tožnik invalid I. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu je bila že priznana pravica do invalidske pokojnine (priloga A/4 sodnega spisa). Tožnik je novo zahtevo za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo vložil 27. 3. 2023. Pred tem je navedeno pravico uveljavljal že v več postopkih. Zadnji se je končal s sodbo sodišča prve stopnje, opr. št. VII Ps 495/2023 z dne 8. 4. 2024. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek na priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo zavrnilo. Taka odločitev je bila potrjena na pritožbenem sodišču s sodbo opr. št. Psp 101/2024 z dne 26. 6. 2024.
Za odločitev v tej zadevi je ključnega pomena dejstvo, da od podaje izvedenskega mnenja sodnega izvedenca pa do izdaje drugostopenjske odločbe toženca z dne 19. 2. 2024 tožnik ni predložil medicinske dokumentacije, ki bi izkazovala poslabšanje zdravstvenega stanja. Sodišče v tem primeru ni imelo nobenega razloga, da bi ponovno postavilo sodnega izvedenca, kot je to predlagal tožnik, saj je bilo glede na medicinsko dokumentacijo, na katero se je skliceval tožnik, že podano izvedensko mnenje. Tožnik šele v pritožbi prilaga nov izvid z dne 14. 2. 2024 (priloga A/8). Ker je bil navedeni izvid posredovan že po zaključku postopka pred sodiščem prve stopnje, ga pritožbeno sodišče, upoštevaje prvi odstavek 337. člena ZPP, ni smelo upoštevati. Tožnik namreč ni izkazal, da ga brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje.
Iz prvostopenjskih ugotovitev izhaja, da je imel tožnik v vtoževanem obdobju sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s prvo toženko in bil na tej podlagi vključen v socialna zavarovanja. Plačo mu je izplačevala prva toženka, delo pa je nepretrgano in trajno opravljal pri drugi toženki. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je v bistvenem podobnih primerih že odločilo, prav tako pa tudi pritožbeno in revizijsko sodišče, da se je podjemna pogodba, ki je bila sklenjena med toženkama, izvajala navidezno. Prva toženka pri drugi toženki ni opravljala luško prekladalnih storitev, ki so bile predmet podjemne pogodbe, temveč ji je dejansko trajno zagotavljala delo svojih delavcev. S posredovanjem delovne sile se zaradi neizpolnjevanja za to predpisanih pogojev ne bi smela ukvarjati, druga toženka pa ga ne sprejemati. Z delovnim razmerjem pri prvi toženki je bilo prikrito delovno razmerje z drugo toženko. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvostopenjski zaključek o zlorabi poslovanja obeh toženk na škodo delavcev prve toženke (t. i. eksternalizacija delovnih razmerij) in o obstoju prikritega delovnega razmerja tožnika pri drugi toženki temelji na pravnem sklepanju sodišča prve stopnje, da tudi v obravnavanem sporu predstavljajo podlago odločitvi sodišča dejstva, kakršna so bila ugotovljena v drugih, pravnomočno končanih sporih, ki so potekali o podobnih pravnih in dejanskih vprašanjih ter v katerih je bila ena od strank druga toženka iz obravnavanega spora (A. d. d.). Takšno postopanje sodišča prve stopnje ni pravilno. Ali je tudi v razmerju med strankami tega spora podana omenjena zloraba in prikrito delovno razmerje, bi sodišče prve stopnje lahko ocenilo šele potem, ko bi izvedlo potrebne dokaze, ki so jih stranke predlagale v zvezi s tem. Tega ni storilo. S tem, ko je dejanske in pravne zaključke iz drugih sporov apliciralo na ta spor, ni ugotovilo razlogov o dejstvih, ki so za ta spor odločilnega pomena.
Prikrajšanje, ki temelji na zatrjevani zlorabi, je tožnik vtoževal od toženk tudi kot plačilo terjatve iz delovnega razmerja (zahteval je razliko v plači in prejemke iz delovnega razmerja, ki bi jih prejel kot delavec druge toženke). Sodišče prve stopnje je zavrnitev zahtevka po tej podlagi obrazložilo s tem, da bi zoper drugo toženko moral vložiti tožbo v roku iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1, pa tega ni storil, medtem ko prva toženka ni bila delodajalec, ki v smislu določil ZDR-1 zagotavlja delo delavcev uporabniku, zato ne odgovarja za plačilo denarnih prejemkov, ki bi jih tožnik prejel kot delavec druge toženke. Takšna stališča po oceni pritožbenega sodišča niso pravilna in jim pritožba utemeljeno nasprotuje.
nepopolna vloga - zavrženje vloge - poziv na dopolnitev oz. popravo vloge - rok za dopolnitev vloge
Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je sodišče 26. 3. 2024 prejelo vlogo vložnice, ki nosi datum 22. 3. 2024. Po pregledu navedene vloge je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je ta nepopolna in s tem nesposobna za obravnavo. S sklepom opr. št. R 7/2024 z dne 8. 4. 2024 je vložnico pozvalo, da vlogo popravi in dopolni skladno z napotki. Obenem jo je poučilo o možnosti pridobitve Bpp. Po ugotovitvi, da vložnica v zahtevanem roku ni dopolnila vloge, ter da je organ za Brezplačno pravno pomoč vložničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrgel, je sodišče z izpodbijanim sklepom vlogo dne 19. 9. 2024 zavrglo. Vložnica ni ravnala v skladu s sklepom prvostopenjskega sodišča o popravi, zato so jo doletele sankcije določene v petem odstavku 108. člena ZPP, kjer je določeno, da sodišče v primeru, da vložnica vloge v postavljenem roku ne popravi ali dopolni tako, da je primerna za obravnavo, vlogo zavrže.
CESTE IN CESTNI PROMET - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - RAZLASTITEV - STVARNO PRAVO
VSL00080905
OZ člen 131, 352, 352/1.
odškodninska odgovornost - kategorizacija zemljišča kot javne ceste - kategorizacija cest, ki potekajo po zemljiščih v zasebni lastnini - dejanska razlastitev - gola lastninska pravica - Odlok občinskega sveta - občina - protipravno ravnanje - škoda - obseg in višina škode - premoženjska škoda - škoda zaradi nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja - materialno procesno vodstvo - razveljavitev odločbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje
Prišlo je do t.i. dejanske razlastitve tožnika. Po utrjenem stališču sodne prakse opustitev obveznosti ustrezno urediti in poskrbeti za odmeno za prisilni poseg v tujo lastninsko pravico, predstavlja protipravno ravnanje.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo kumulativno zahtevane pogoje iz 26. in 25. člena ZVKSES za unovčenje bančne garancije, in sicer na nepremičnini mora obstajati napaka, ta napaka mora biti skrita, pojaviti se mora v dveh letih od prevzema nepremičnine, prodajalec se na notifikacijo ne odzove v 15 dneh od prejema pooblastila oziroma v dveh mesecih od notifikacije napake ne odpravi in zaključilo, da so bili vsi ti pogoji izpolnjeni.
Povezanost dokaznega in trditvenega bremena ne pomeni, da sodišče presoja dokaze odvisno od tega, kdo jih predlaga, ampak jih mora presojati kot celoto.
Značilnost skritih napak je, da jih pri običajnem pregledu ob prevzemu stvari ni mogoče ugotoviti, saj se pokažejo kasneje. Poleg tega pa je splošno znano dejstvo, da če npr. gre za poškodbe strelovoda, ki se jih ne vidi, ali da so okna vzidana napačno in je to skrito za okenskimi okviri, gre za skrito napako (in zato ni potrebna ugotovitev in posebno znanje izvedenca gradbene stroke), saj je laik ne more opaziti.
V davčno osnovo, od katere se obračuna DDV, se po določbi petega odstavka 36. člena Zakona o davku na dodano vrednost vštevajo tudi postranski stroški, kot na primer stroški prevoza, administrativni stroški in tudi odsotnost iz pisarne. Sodna praksa je glede obračuna DDV takšna, da se DDV obračuna od celotne nagrade, kamor spadajo tudi potni stroški.
DZ člen 7, 7/4, 141, 141/1, 143, 143/1, 156, 157, 157/1, 159, 161, 163, 171, 171/3. ZNP-1 člen 100, 108.
ukrepi za varstvo koristi otroka - sprememba odločbe o stikih med starši in otroki - izdaja začasne odredbe v družinskopravni zadevi - dokazovanje s stopnjo verjetnosti - ugotavljanje dejanskega stanja - ureditvena (regulacijska) začasna odredba - določitev stikov z otrokom - varstvo koristi otroka - ogroženost otroka - čustvena odtujitev - stiki v korist otroka - ponovna vzpostavitev stikov - stiki pod nadzorom strokovnih delavcev - mnenje otroka - mnenje Centra za socialno delo (CSD)
Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga predlagateljice glede izvajanja terapije z otrokoma, češ da je o tem glede na namen začasne odredbe preuranjeno odločati, je zmotna. Taka odločitev bi lahko bila utemeljena, če bi sodišče po ugotovitvi pravno relevantnih dejstev spoznalo, da za izrek ukrepa (še) ni pogojev. Ne sme pa se predlog za izrek ukrepa za varstvo koristi otroka zavrniti, če še ni dovolj raziskano dejansko stanje, da bi sodišče lahko sprejelo odločitev o predlaganem ukrepu
ZSVarPre člen 8, 33. ZUP člen 6. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 353.
izredna socialna pomoč - diskrecijsko odločanje - sredstva za preživljanje - minimalni dohodek prosilca - materialna ogroženost
ZSVarPre v 33. členu določa, da se ne glede na določbe tega poglavja (II poglavja), lahko samski osebi oziroma družini kot posebna oblika denarne socialne pomoči dodeli izredna denarna socialna pomoč, če se ugotovi, da se je samska oseba ali družina iz razlogov, na katere ni mogla ali ne more vplivati, znašla v položaju materialne ogroženosti oziroma, če izkazuje izredne stroške, ki so vezani na preživljanje, ki jih z lastnim dohodkom ali lastnim dohodkom družine ne more pokriti.
Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik samska oseba, da je prejemnik pokojnine v višini 484,37 EUR mesečno in dohodka iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti v RS brez subvencij v mesečni višini 117,90 EUR. Ima tudi nepremično premoženje, ki ga podrobno povzema že sodišče prve stopnje, zato ga pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju ne navaja znova. Iz izpovedbe tožnika izhaja, da z oddajanjem nepremičnin prejema 100,00 EUR na mesec. Upravičen je tudi do dodatka za pomoč in postrežbo v višini okrog 170,00 EUR. Kot to prepričljivo pojasnjuje že sodišče prve stopnje, tožnikovi prihodki presegajo minimalni dohodek določen v 8. členu ZSVarPre, ki je v relevantnem obdobju znašal 465,34 EUR. Tožnik je v relevantnem obdobju razpolagal tudi z nepremičnim premoženjem. V tem primeru nikakor ni mogoče šteti, da je tožnik materialno ogrožen in so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.
SPZ člen 67, 67/3, 67/5. ZOEE člen 9, 11, 12, 139.
razmerja med solastniki - upravljanje s stvarjo v solastnini - soglasje za priključitev na električno omrežje - soglasje solastnikov - nadomestitev soglasja solastnikov - posel rednega upravljanja - posel, ki presega okvir rednega upravljanja - pravni interes
Sodišče prve stopnje je ob predhodnem preizkusu predloga, pri presoji, ali predlagateljica zahteva nadomestitev soglasja za posel rednega upravljanja (tretji odstavek 67. člena SPZ) ali posel, ki okvire rednega upravljanja presega (peti odstavek 67. člena SPZ), nepravilno ločevalo ravnanja, za katera se nadomestitev soglasja zahteva. Če bi se namreč solastniki strinjali, da se objekt priključi na električno omrežje, bi morali posledično podpisati ustrezna soglasja in pogodbe, med drugim tudi soglasji, ki jih v predlogu izpostavlja pritožnica, saj šele na podlagi teh dejanj, ob upoštevanju predpisov, pride do priklopa. Vsa ta predhodna ravnanja je zato v pogledu presoje, ali gre za posle rednega upravljanja ali posle, ki tako upravljanje presegajo, treba presojati skupaj.
V skladu z drugim odstavkom 60. člena ZFPPIPP mora zahtevek za priznanje terjatve vsebovati v primeru, če upnik v postopku zaradi insolventnosti poleg glavnice terjatve uveljavlja stroške, ki so mu nastali z uveljavljanjem terjatve v sodnem ali drugem postopku pred začetkom postopka zaradi insolventnosti, zneske teh stroškov. V skladu s šestim odstavkom 60. člena ZFPPIPP pa v primeru, če zahtevek za priznanje terjatve ne vsebuje zneska stroškov iz 3. točke drugega odstavka tega člena, se za prijavo terjatve ne uporabljajo pravila o nepopolnih vlogah, temveč velja, in nasproten dokaz ni dovoljen, da upnik v postopku zaradi insolventnosti ne uveljavlja teh stroškov.
S tem, ko dolžnik trdi, da obvestila o prispeli sodni pošiljki v svojem predalčniku ni prejel, je zatrjeval negativno dejstvo, katerega dokazovanje je oteženo. V takšnih primerih pa mora vendarle stranka zatrjevati in dokazovati nepravilno delovanje vročevalca, pri samem prejemu obvestila pa delovanje naslovnika in razlogi, zaradi katerih obvestila ni prejel in z njim ni mogoče bremeniti vročevalca. Zato mora stranka skrbno, pregledno in z dokazi podprto pojasniti celotno domnevno pot pošiljke od vročevalca do dolžnikovega predalčnika (kamor naj ne bi prispelo obvestilo) in podati trditve oziroma pojasnila o tem, kje, kako in zakaj domneva, da obvestila v predalčniku ni prejel. Z golo trditvijo, da obvestila v svojem predalčniku ni prejel, pa dolžnik po oceni pritožbenega sodišča ni uspel vzbuditi dvoma o tem, da vročitev sklepa o izvršbi v konkretni zadevi ne bi bila opravljena pravilno.
ZOPA člen 16, 16/1, 16/1-2. ZP-1 člen 14, 14/1, 14/3, 14/3-2.
prekršek - zakonski znaki prekrška - odgovornost pravne osebe - ekskulpacijski razlog
Od storilke se zato lahko zahteva, da se ne bo zadovoljila le s seznanitvijo svojih delavcev in da bo sprejela še druge ustrezne ukrepe, da prepreči prodajo alkohola mladoletnim osebam. Ta zahteva glede na pomen zavarovane dobrine ni pretirana.
ZPP člen 458. OZ člen 6, 131, 149, 965. ZCes-1 člen 15, 16.
spor majhne vrednosti - omejeni pritožbeni razlogi - direktna tožba oškodovanca - materialna škoda na vozilu - objektivna in krivdna odškodninska odgovornost - vzdrževalna dela na javnih cestah - cestno prometna signalizacija - izvajalec javne službe - skrbnost dobrega strokovnjaka - spoštovanje cestnoprometnih predpisov - zavrnitev tožbenega zahtevka
Ni podana objektivna odgovornost zavarovanca tožene stranke, ker vertikalna prometna signalizacija ni nevarna stvar, niti subjektivna odgovornost zavarovanca tožene stranke, ker je v konkretnih okoliščinah primera pri vzdrževanju in izvajanju svoje dejavnosti ravnal s potrebno profesionalno skrbnostjo in prometna nezgoda ni v vzročni zvezi z njegovim (protipravnim) ravnanjem, pač pa posledica nepravilnega ravnanja tretje osebe (neznanega voznika, ki je poškodoval prometno signalizacijo) in nesrečnega naključja, na katerega je naletel tožnik in ki ga zavarovanec ob ustrezni skrbnosti ni mogel preprečiti.
Ustaljeno stališče sodne prakse je, da mora za opredelitev stvari kot nevarne, povečana nevarnost izhajati iz narave same stvari. Če določena stvar postane nevarna zaradi določenih okoliščin, med drugim tudi nedopustnega ravnanja tretjih oseb, ali drugih okoliščin, ki se jim ob ustrezni skrbnosti ni mogoče izogniti, je treba iskati odgovornost le pri subjektih, ki jim je mogoče pripisati krivdo za ravnanje, ki je imelo za posledico nastop teh okoliščin.
Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je toženka v ugotovljenih okoliščinah primera pri vzdrževanju in nadzorovanju stanja javne ceste ter prometne signalizacije ravnala s potrebno skrbnostjo dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena OZ). Izvajalec javne službe rednega vzdrževanja javnih cest ni dolžan izvesti vseh potencialnih (možnih) ukrepov in stalnega nadzorstva, ampak tistega, ki mu jih upoštevaje konkretne razmere nalagajo predpisi in pravila stroke, ki v tem obsegu predstavljajo tudi konkretne kriterije za presojo, ali je ravnal s potrebno profesionalno skrbnostjo. Sodišče prve stopnje je pri presoji dolžnega ravnanja zavarovanca tožene stranke pravilno izhajalo iz zakonskih določb 15. in 16. člena ZCes-1, na katere se opira tožbeni zahtevek, 11. člena Pravilnika o rednem vzdrževanju javnih cest in določb Pravilnika o prometni signalizaciji in prometni opremi na cestah, ki podrobneje predpisujeta vrste in način izvedbe rednih vzdrževalnih del na javnih cestah ter prometne znake in njihovo postavitev v zvezi z izvedbo prometnih zapor v cestnem prometu.
začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - namen zavarovanja terjatve - obrazloženost sklepa sodišča prve stopnje - preizkus materialnopravnih pogojev
Tožena stranka utemeljeno navaja, da je v ugovoru zoper sklep o izdaji začasne odredbe uveljavljala več ugovorov, tudi nedoseganje namena zavarovanja. Tega je sicer opredeljevala različno (npr. neizvršljivosti, neprimernosti) in na večih mestih.
Če pogoj po prvem odstavku 273. člena ZIZ ni izpolnjen, bi moralo sodišče prve stopnje ugoditi ugovoru. Tožena stranka utemeljeno navaja, da gre za materialnopravni pogoj za izdajo začasne odredbe.
izvršba na podlagi izvršilnega naslova - primernost izvršilnega naslova za izvršbo - določljivost obveznosti - bruto in neto znesek - poklicno zavarovanje
Kljub temu, da v izvršilnem naslovu ni naveden bruto ali neto znesek upnikove plače, od katere mora dolžnik plačati prispevke, se je v delovnem sporu, iz katerega izvira izvršilni naslov, odločalo le o nedenarni obveznosti dolžnika, sam obstoj delovnega razmerja in višina upnikove plače pa v postopku pred sodiščem prve stopnje nista bili sporni. Tako je dolžniku višina bruto plače upnika poznana, posledično pa je terjatev iz naslova odmere in plačila prispevkov od te bruto plače v ustrezen pokojninski sklad določljiva in ima dolžnik na razpolago vse parametre, ki omogočajo izpolnitev njegove nedenarne obveznosti.
združitev zapuščinskih postopkov - sporazum o delitvi zapuščine (dedni dogovor) - dedni dogovor, sklenjen v zapuščinskem postopku - sklep o dedovanju - napotitev na pravdo v zapuščinskem postopku - pravda na podlagi napotitvenega sklepa zapuščinskega sodišča - smrt stranke med pravdo - dedičev prevzem pravdnega postopka - sklenitev sodne poravnave - dedni dogovor - dolg zapustnika - poplačilo upnikov - pogoj odobritve - soglasje k sklenitvi sodne poravnave - zapisnik o sodni poravnavi - podpis zapisnika - veljavnost sodne poravnave - pravnomočno razsojena stvar (res iudicata)
V pravdnem postopku sta se dediča dogovorila tudi glede poplačila dolgov zapustnikov, pritožnica je bila seznanjena z njunim dogovorom in ga je, kolikor se nanaša na poplačilo njenega dolga, izrecno odobrila. Sodna poravnava je bila veljavno sklenjena, zato zavezuje sodišče, stranke poravnave in pritožnico. Ima namreč učinek pravnomočno razsojene stvari.
postopek osebnega stečaja - sklep o prodaji - solastnika - stanovanjska hiša - izpraznitev stanovanjske hiše - solastniški delež - rok za izpraznitev - zakonski rok - nepodaljšljiv rok - načini prodaje
Sodna praksa je povsem enotna glede tega, da je mogoče drugi odstavek 395. člena ZFPPIPP uporabiti v primeru, ko je stečajni dolžnik izključni lastnik stanovanjske hiše, ki se prodaja; v drugih primerih pa se to pravilo uporablja le, ko sta oba solastnika stanovanjske hiše v postopku osebnega stečaja in se skupna stanovanjska hiša hkrati prodaja v obeh postopkih.
Pritožnik izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, da mora stanovanje izprazniti v treh mesecih in se zavzema za bolj življenjsko in socialno obravnavo zahteve za izpraznitev. Čeprav višje sodišče razume težko situacijo, v kateri se je pritožnik znašel s svojo družino, pa pojasnjuje, da je tri mesečni rok za izselitev iz drugega odstavka 395. člena ZFPPIPP zakonski rok. To pomeni, da ga sodišče ne more določiti drugače, prav tako tudi ne podaljšati, ne glede na okoliščine, ki jih pritožnik navaja. Ker je drugi odstavek 395. člena ZFPPIPP kogentna zakonska določba, sodišče nima diskrecijske pravice, da v zvezi z izpraznitvijo nepremičnine odloči kakorkoli drugače. Prav tako pa ne more naložiti upraviteljici, da z dolžnikom sklene najemno pogodbo. Odločitev, ali bo nepremičnino stečajnega dolžnika oddal v najem, je upraviteljeva, in le on je pristojen za podajo predloga za soglasje k sklenitvi najemne pogodbe (322. člen ZFPPIPP).
Primarno določeni načini prodaje dolžnikovega premoženja iz prvega odstavka 329. člena ZFPPIPP so med seboj enakovredni.
odvzem otroka in namestitev v rejniško družino - odvzem pravice do osebnih stikov - odvzem pravice do stikov z otrokom - omejitev starševske skrbi - zastopanje mladoletnega otroka - rejništvo - rejnik - rejnik, ki je rejenčev sorodnik - nadzor - navzkrižje interesov - center za socialno delo kot skrbnik - namen skrbništva - dolžnosti in obseg pooblastila skrbnika - odgovornost skrbnika za mladoletnika - denarna sredstva - pravočasnost predloga za izdajo dopolnilnega sklepa - ukrepi za varstvo koristi otroka - sprememba ukrepa
Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu opredelilo namen institutov rejništva in skrbništva. Namen vsakega je v tem, da se v določenem delu nadomesti starševsko skrb. Tako bi se lahko izključevala skrbništvo in izvrševanje starševske skrbi, ne pa rejništvo in skrbništvo. Z enim in drugim institutom se (začasno) nadomešča del starševske skrbi. Ni razloga oziroma ovire, da za izvrševanje enega in drugega dela starševske skrbi ne bi bila določena ista oseba oziroma, da ista oseba ne bi mogla biti tako rejnik, kakor tudi skrbnik.
KZ-1 člen 194, 191/1, 191/2, 191/3. ZKP člen 372, 372/-1, 372/-4. ZPND člen 2.
kaznivo dejanje nasilja v družini - kolektivno kaznivo dejanje - pravna opredelitev kaznivega dejanja - delna ugoditev pritožbi - sprememba sodbe - preizkus po uradni dolžnosti - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - trajnejša življenjska skupnost - kršitev kazenskega zakona - spravljanje v podrejen položaj
Kaznivo dejanje nasilja v družini je namreč oblikovano kot kolektivno kaznivo dejanje, za katera je v skladu z ustaljeno sodno prakso značilno, da gre kljub večim ravnanjem storilca za enovito oziroma enotno kaznivo dejanje. Ker gre v obravnavani zadevi za kontinuirano ravnanje obdolženca v drugi trajnejši življenjski skupnosti in po njenem razpadu, pri čemer so dejanja s to skupnostjo povezana, kar pomeni, da je obdolženec izvršil znake kaznivega dejanja tako v temeljni (drugi v zvezi s prvim odstavkom 191. člena KZ-1) kot v privilegirani obliki po tretjem odstavku 191. člena KZ-1, je treba takšna ravnanja opredeliti zgolj po strožji oziroma najtežji obliki kaznivega dejanja. Kljub temu, da posamezna ravnanja obdolženca izpolnjujejo zakonske znake po tretjem odstavku 191. člena KZ-1, so namreč pravno in življenjsko gledano vsa obdolženčeva ravnanja pomenila celoto, posamezna ravnanja pa sestavni del te celote, zato predstavljajo eno kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče je zato dejanji pod točkama I in II izreka izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti pravno opredelilo kot eno kaznivo dejanje nasilja v družini po drugem v zvezi s prvim in tretjim odstavkom 191. člena KZ-1 ter sodbo sodišča prve stopnje v tem delu spremenilo, saj bi hkratno obravnavanje samostojnega kaznivega dejanja po tretjem odstavku 191. člena KZ-1 nasprotovalo smislu inkriminacije.
Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da se tožnica, ki za izvajanje zemeljskih del za iskanje novega vodnega vira, katera niso bila potrebna in tožnica zanje ni imela toženčevega soglasja ter se jih je lotila neprofesionalno, v stanovanjsko hišo pa je posegala samovoljno in s posegi povzročila vlago v hiši, sedaj ne more sklicevati na to, da je bilo bivanje v stanovanjski hiši nevzdržno in da ji zaradi tega ni treba plačati najemnine in obratovalnih stroškov. Pravilno je zato sodišče prve stopnje zaključilo, da ni upravičena do povrnitve (samovoljnih) vlaganj in tudi ne do vračila varščine, saj toženčevi stroški sanacije škode na hiši, neplačane najemnine, neporavnani računi za elektriko in neplačane komunalne storitve ta znesek varščine presegajo.
pomanjkljiva sodba, ki je ni mogoče preizkusiti - pomanjkljiva dokazna ocena - pravica do izjave in sodelovanja v postopku - razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje
Toženka v pritožbi pravilno opozarja tudi, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njenih pripomb na izvedensko mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke. Pravica do sodelovanja v postopku je stranki kratena, če sodišče ne upošteva njenih navedb ali se do njih ne opredeli, čeprav bi glede na pravno stališče, kakršno je sprejeto v sodbi, lahko bile pomembne. Toženka je obrazloženo ugovarjala izvedenskemu mnenju in njegovi dopolnitvi, vendar se sodišče prve stopnje do njenih pripomb ni opredelilo. Izvedensko mnenje je v celoti sprejelo kot verodostojno podlago za odločitev v zadevi, ne da bi pri tem obrazložilo, zakaj pripomb toženke ne sprejema. S tem je bila toženki kratena pravica do sodelovanja v postopku, zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Ker sodišče prve stopnje ni ustrezno obrazložilo svojih ugotovitev, niti pojasnilo, zakaj je navedbe toženke in stranske intervenientke štelo za neutemeljene, je tudi dokazna ocena pomanjkljiva. Posledično je odločitev sodišča prve stopnje o odškodninski odgovornosti toženke preuranjena. Zaradi ugotovljenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP ugodilo pritožbama, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (tj. v točkah I, III, IV in V izreka) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.