zamudna sodba - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - načelo afirmativne litiskontestacije - priznanje trditev - zagovor delavca - vročilnica - seznanitev s tožbo - fikcija vročitve - rok za vložitev odgovora na tožbo - nezakonita izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi
Iz vročilnice, ki je javna listina in kot taka dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa (prvi odstavek 224. člena ZPP) izhaja, da je bil poskus vročitve opravljen 19. 12. 2023. Toženka sicer pravilno izpostavlja, da je v skladu s četrtim odstavkom 224. člena ZPP dopustno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena. Vendar v konkretnem primeru glede na to, da toženka poskus vročitve celo izrecno priznava oziroma dopušča kot možnost, sodišče ni imelo nobenega razloga za dvom v resničnost poskusa vročitve in datuma le-te, kot ta izhaja iz tožbi priložene vročilnice. Podobno velja za okoliščino in datum, ko je bilo pisanje po poteku roka za prevzem puščeno v hišnem predalčniku toženke.
Neutemeljena je tudi pritožbena graja, da naj v obravnavani zadevi ne bi bila izpolnjena pogoja za izdajo zamudne sodbe iz 3. in 4. alineje prvega odstavka 318. člena ZPP. Prvi se nanaša na sklepčnost tožbe, torej da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. S tem v zvezi toženka neutemeljeno očita nesklepčnost tožbe ter se sprašuje, kako je lahko sodišče zaključilo, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz takšnih spornih in neresničnih dejstev. Toženka je tožniku izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi podala iz razloga očitanih kršitev po 2. in 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ker naj bi brez odobritve toženke odšel na dopust in od 20. 9. 2023 ni več prišel na delo. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, izdaja zamudne sodbe v sistemu afirmativne litiskontestacije temelji na absolutni domnevi, da toženka zaradi pasivnosti, ker ne poda odgovora na tožbo, priznava trditve tožnika, na katere ta opira svoj zahtevek. Zaradi te domneve sodišče ne izvaja dokazov in ne preizkuša resničnosti dejanskih navedb v tožbi.
ZGD-1 člen 247, 247/4,398, 495, 496, 496/2, 496/3, 500, 500/2, 500/3, 522. ZFPPIPP člen 386, 386/1, 386/1-1. ZPP člen 199, 199/1, 200, 200/3, 202, 202/1, 363, 363/3.
ugotovitev ničnosti sklepov skuščine - status družbenika - sosporniški intervenient - pridobitev lastnega poslovnega deleža - korporacijske pravice - prenos poslovnega deleža - imetništvo poslovnega deleža družbe - deklaratornost vpisa v sodni register
Pravica uveljavljati neveljavnost sklepov skupščine je korporacijska pravica družbenika. Povezana je z upravljalskimi upravičenji družbenika, zaradi česar te pravice (praviloma) nimajo več osebe, ki nimajo (več) statusa družbenika.
Položaj sosporniškega intervenienta je mnogo svobodnejši kot položaj stranskega intervenienta. Njegova dejanja učinkujejo kot dejanja stranke, torej tudi v nasprotju z dejanji toženke. Velja najugodnejše dejanje oziroma pozitivno in najkoristnejše dejanje.
izvršba na podlagi izvršilnega naslova - primernost izvršilnega naslova za izvršbo - določljivost obveznosti - bruto in neto znesek - poklicno zavarovanje
Kljub temu, da v izvršilnem naslovu ni naveden bruto ali neto znesek upnikove plače, od katere mora dolžnik plačati prispevke, se je v delovnem sporu, iz katerega izvira izvršilni naslov, odločalo le o nedenarni obveznosti dolžnika, sam obstoj delovnega razmerja in višina upnikove plače pa v postopku pred sodiščem prve stopnje nista bili sporni. Tako je dolžniku višina bruto plače upnika poznana, posledično pa je terjatev iz naslova odmere in plačila prispevkov od te bruto plače v ustrezen pokojninski sklad določljiva in ima dolžnik na razpolago vse parametre, ki omogočajo izpolnitev njegove nedenarne obveznosti.
odvzem otroka in namestitev v rejniško družino - odvzem pravice do osebnih stikov - odvzem pravice do stikov z otrokom - omejitev starševske skrbi - zastopanje mladoletnega otroka - rejništvo - rejnik - rejnik, ki je rejenčev sorodnik - nadzor - navzkrižje interesov - center za socialno delo kot skrbnik - namen skrbništva - dolžnosti in obseg pooblastila skrbnika - odgovornost skrbnika za mladoletnika - denarna sredstva - pravočasnost predloga za izdajo dopolnilnega sklepa - ukrepi za varstvo koristi otroka - sprememba ukrepa
Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu opredelilo namen institutov rejništva in skrbništva. Namen vsakega je v tem, da se v določenem delu nadomesti starševsko skrb. Tako bi se lahko izključevala skrbništvo in izvrševanje starševske skrbi, ne pa rejništvo in skrbništvo. Z enim in drugim institutom se (začasno) nadomešča del starševske skrbi. Ni razloga oziroma ovire, da za izvrševanje enega in drugega dela starševske skrbi ne bi bila določena ista oseba oziroma, da ista oseba ne bi mogla biti tako rejnik, kakor tudi skrbnik.
obnova pravdnega postopka - izredno pravno sredstvo - obnovitveni razlog - vročanje sodnih pisanj - vročanje v poštni predal - pravica do izjave - dejanska seznanitev s sodnim pisanjem - način vročanja pisanj - dolžna skrbnost stranke - vročanje po elektronski pošti - načelo pomoči prava neuki stranki
Obnova postopka kot izredno pravno sredstvo, ki blaži institut pravnomočnosti, se dovoli le, če obstajajo predpostavke, ki so v zakonu natančno določene.
Ustavno sodišče RS je v svojih odločbah že večkrat poudarilo, da je eden od pomembnejših elementov pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) pravica do izjave v postopku. Bistven (nujen) predpogoj za uresničevanje pravice do izjave v postopku pa je pravica do informacije; stranka namreč pravice do izjave v postopku ne more uresničiti, če ni zagotovljeno, da bo predhodno izvedela za procesna dejanja, glede katerih se ima pravico izjaviti. Najpomembnejši procesni institut, ki služi uresničevanju pravice do informacije kot predpogoja pravice do izjave v postopku, je vročanje. Namen vročanja je omogočiti naslovniku, da se seznani z opravljenim procesnim dejanjem sodišča ali stranke in da bo temu primerno lahko pripravil svojo obrambo. Ta namen lahko vročitev doseže le, če je dejansko zagotovljeno, da bo sodno pisanje prispelo do naslovnika. Dolžnost sodišča v zvezi zagotovitvijo, da bo sodno pisanje dejansko doseglo naslovnika, pa je strožja, ko gre za položaj, ko se postopek še ni začel, ko torej naslovnik še ni seznanjen s postopkom. Tudi ESČP povezuje institut vročanja s konceptom poštenega postopka, ki med drugim zahteva, da je stranka seznanjena z uvedbo civilnega postopka in ima v njem možnost sodelovati.
Tožnica si je v obdobju spornih vročitev po lastni želji izbrala vročanje v poštni predal kot enega izmed dovoljenih načinov vročanja in bi morala sama poskrbeti za to, da se ji na ta način sodna pisanja lahko tudi dejansko vročajo oziroma bi morala izbrati drug možen način vročanja. Z rednim praznjenjem poštnega predala, ki ji ga nalaga tudi prvi odstavek 139.b člen ZPP, bi se tudi izognila predpisani posledici, da se sodna pošiljka ob polnem predalu vrne nazaj sodišču. Posledicam takšne vročitve bi se tožnica lahko izognila tudi tako, da bi uporabo poštnega predala odpovedala oziroma, da bi za dvig pošiljk iz predala pooblastila drugo osebo, če sama do poštnega predala zaradi zatrjevanih zdravstvenih težav (ki za sporno obdobje niti niso izkazane) in strahu pred okužbo s covid-19 ni mogla oziroma upala dostopati.
ZDR-1 člen 200, 200/3. ZPP člen 274, 274/1, 350, 350/2, 365, 365-2, 366.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - rok za vložitev tožbe - prepozna tožba - zavrženje tožbe
Tožniku je bila odpoved vročena dne 21. 3. 2024 in takrat mu je pričel teči 30-dnevni prekluzivni rok za vložitev tožbe iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1. Na tek roka ne vpliva okoliščina, da je tožnik do pogovora s strokovnimi službami na Zavodu za zaposlovanje RS v A. menil, da je bila odpoved zakonita. Tožnik bi moral tožbo vložiti najkasneje do 22. 4. 2024. Ker je tožbo vložil 10. 10. 2024, je zamudil prekluzivni rok, zato jo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP pravilno zavrglo.
priznanje in izvršitev odločbe, s katero je v drugi državi članici izrečena denarna kazen - vročitev odločbe - dejanska seznanitev z dokumentom
V zvezi s trditvami storilca, da mu odločba nikoli ni bila vročena in ni bil seznanjen s konkretnim postopkom avstrijskega prekrškovnega organa, pritožbeno sodišče po pregledu spisovnega gradiva ugotavlja, da iz k potrdilu iz člena 4 Okvirnega sklepa Sveta 2005/214/PNZ priložene fotokopije vročilnice I (l. št. 12 spisa) izhaja, da je odločba o prekršku bila storilcu A. A. vročena na naslov, ki je naslov stalnega prebivališča storilca kot tudi naslov za vročanje.
Pri tem iz izpostavljene javne listine (vročilnica) izhaja, da je bila vročitev opravljena dne 7.9.2022. Pritožba vsled navedenemu neutemeljeno zatrjuje, da storilcu predmetna odločba o prekršku ni bila vročena. S pavšalnimi navedbami, da nikoli ni prejel nobene odločbe prekrškovnega organa iz Avstrije ter da se zoper njo ni mogel izjasniti, storilec ne more izpodbiti resničnosti dejstev, ki izhajajo iz javne listine.
Prav tako ne more uspeti z navedbo, da podpis na vročilnici ni njegov in da je bil tistega dne v službi ter zato pošte sploh ni mogel prevzeti. Dejstva, da je bila vročilnica podpisana z njegovim imenom in priimkom ter podpisom, namreč ne more izpodbiti z dokazi, ki jih je predložil, t.j. z izpisom evidence o delovniku, saj bi lahko nepristnost podpisa dokazal le s postavitvijo izvedenca za forenzično preiskovanje pisav, česar pa storilec ni predlagal. Ker pa iz vročilnice izhaja, da je bila vročitev opravljena 7.9.2022, in da je vročilnico podpisal A. A., je bil torej slednji obveščen o pravici izpodbijanja odločbe in o rokih za takšno pravno sredstvo, česar v ustreznih rokih ni zahteval. Zato o kršitvi pravice do obrambe, ki jo storilec smiselno uveljavlja v pritožbi, ni mogoče govoriti.
zavarovalna pogodba - predmet zavarovanja - določenost predmeta pogodbe - kriptovaluta - plačilo zavarovalnine - zamudne obresti - začetek teka zamudnih obresti - dodatni rok za izpolnitev pogodbe
Okoliščine primera zavarovalnega primera so bile atipične, saj je šlo za novo in nepoznano dejavnost (rudarjenje kriptovalut), ki je upravičevala daljši čas, da se je toženka seznanila z vsemi okoliščinami primera in ugotovila obstoj svoje obveznosti. Vendar je toženka za to imela dovolj časa od 19. 2. 2019, ko je prejela od tožnice dodatna pojasnila, do 4. 6. 2019, ko je drugič odklonila zahtevek. Ker je v drugi odklonitvi kot razlog navedla sporno lastništvo opreme in ne še kakšnih drugih podatkov, ki bi ji manjkali za ugotavljanje zneska njene obveznosti (kot na primer šele v tej pravdi prerekano število računalnikov, istovetnost njihovih komponent, poraba električne energije ipd.), je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da se je lahko z obveznostjo seznanila šele tekom pravde in zato zamudne obresti tečejo od vložitve tožbe. Ker je tožnica dokaze o lastništvu opreme podala nemudoma po odklonitvi zahtevka, se toženka z vložitvijo tožbe ni seznanila s kakšnimi novimi dejstvi, ki jih ne bi vedela od prej in s katerimi je pred pričetkom postopka opravičevala svojo zavrnitev zahtevka.
V obravnavanem primeru je predmet zavarovanja predstavljala celotna računalniška oprema, torej 118 računalnikov kot zaključenih enot. Zavarovalna polica ne specificira posameznih komponent računalnikov (npr. znamk in modelov grafičnih kartic, procesorjev ali drugih delov), temveč je zavarovanje sklenjeno za računalnike kot celoto. Ob sklenitvi zavarovanja toženka očitno ni preverila in tudi ni zahtevala podatkov o vsaki posamezni komponenti v računalnikih. To pomeni, da ni zavarovala specifičnih znamk ali modelov posameznih komponent, temveč je zavarovala računalnike kot celovite enote. V skladu s tem toženka ne more naknadno pogojevati kritja s sklicevanjem na različne blagovne znamke komponent, kot so na primer grafične kartice, ker teh podrobnosti ni opredelila že ob sklenitvi zavarovanja.
Pogodbeno določilo 13. člena člena Pogodbe daje strankama možnost, da vsaka od njiju pogodbo kadarkoli odpove z odpovednim rokom, to možnost pa je tožena stranka tudi izkoristila. Taka odpoved pogodbe ima enake posledice kot odpoved časovno neomejenega pogodbenega razmerja po določbi 333. člena OZ. Odpovedano dolžniško razmerje preneha, ko preteče s pogodbo določen odpovedni rok.
Pogodbeni stranki, ki sta dogovorili enoletni odpovedni rok, sta zato le-tega dolžni spoštovati in v tem obdobju ravnati kot pred začetkom teka odpovednega roka, kar pomeni izpolnjevati vse obveznosti po Pogodbi.
Neživljenjsko in nelogično je, da bi bila tožena stranka, ki je izkoristila pogodbeno določilo, da lahko Pogodbo kadarkoli odpove z odpovednim rokom, hkrati pa je odstopniku v času odpovednega roka onemogočila izvajanje njegovih pogodbenih storitev, oproščena plačila v času odpovednega roka. Takšno stališče, kot ga v tem postopku zastopa tožena stranka, je ne le v nasprotju s Pogodbo, pač pa tudi v nasprotju s temeljnim načelom vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ in prepovedi zlorabe pravic iz 7. člen OZ.
Ker je za nemožnost izpolnitve odstopnikove pogodbene obveznosti v času odpovednega roka odgovorna tožena stranka, je skladno s prvim odstavkom 117. člena OZ odstopnikova pogodbena obveznost izpolnitve ugasnila, pri čemer pa je obdržal svoje terjatve do tožene stranke. Navedeno zakonsko določilo tožeči stranki priznava odškodnino v višini pozitivnega izpolnitvenega pogodbenega interesa, zmanjšanega za koristi, ker je prosta svoje obveznosti.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas - obvestilo o prenehanju pogodbe o zaposlitvi - rok za vložitev tožbe - prepozna tožba - zavrženje tožbe - predhodni preizkus tožbe
Skladno s prvim odstavkom 79. člena ZDR-1 pogodba o zaposlitvi za določen čas preneha veljati z iztekom časa oziroma, ko je dogovorjeno delo opravljeno, ali s prenehanjem razloga, za katerega je bila sklenjena. Če preneha razlog, zaradi katerega je sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, delodajalec ni dolžan podati odpovedi, saj pogodba zaposlitvi v takem primeru preneha veljati po samem zakonu. Delodajalec delavcu niti ni dolžan izstaviti obvestila o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, vendar je toženka to kljub temu storila, a se zato ne šteje, da je pogodba o zaposlitvi prenehala veljati na podlagi obvestila. Pogodba je prenehala veljati po samem zakonu s prenehanjem razloga, zaradi katerega je bila sklenjena, to je zaradi izpisa otroka. Če se tožnica ni strinjala s tem, da razlog za prenehanje pogodbe o zaposlitvi več ne obstaja, bi morala do 13. 3. 2024 vložiti tožbo, kot je to pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, saj je bila o tem obveščena dne 12. 2. 2024, poleg tega ji je delovno razmerje prenehalo dne 13. 2. 2024. Tožnici je tako v vsakem primeru rok za tožbo pričel teči 13. 2. 2024 in se je iztekel 13. 3. 2024.
Predsednik senata lahko ob predhodnem preizkusu tožbe izda sklep, s katerim tožbo zavrže, če ugotovi, da odločanje o tožbenem zahtevku ne spada v sodno pristojnost, ali če ugotovi, da je bila tožba vložena prepozno, če je s posebnimi predpisi določen rok za tožbo (prvi odstavek 274. člena ZPP). Sodišče prve stopnje tožbe sicer ni zavrglo že ob predhodnem preizkusu, ampak po prejemu odgovora na tožbo, vendar glede na to, da za obravnavo tožbe niso bili izpolnjeni pogoji, ni bilo dolžno čakati, da tožnica odgovori na navedbe iz odgovora na tožbo. S tem ni bilo kršeno načelo kontradiktornosti, kot to neutemeljeno uveljavljala pritožba.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSM00080358
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 12. URS člen 22, 23. OZ člen 87, 87/1, 326, 346. ZVPot člen 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-2, 24/1-4. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-14.
dolgoročni kredit v CHF - pojasnilna dolžnost banke - neizpolnjena pojasnilna dolžnost - nepošten pogodbeni pogoj - slaba vera banke - ničnost kreditne pogodbe - ničnost sporazuma o zavarovanju terjatve - kondikcijski zahtevek - ugovor zastaranja terjatve - začetek teka zastaralnega roka - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - konverzija - pogodbene obresti
Neutemeljeno je toženkino zavzemanje po zastaranju dajatvenega tožbenega zahtevka. Skladno z najnovejšo sodno prakso SEU v zadevi C-484/21 z dne 25. 4. 2024,1 se je potrošnik na dan, ko je odločba o ugotovitvi nepoštenosti zadevnega pogodbenega pogoja in njegovi ničnosti iz tega razloga postala pravnomočna, zagotovo vedel za nezakonitost tega pogoja. Zato lahko ta potrošnik od tega datuma načeloma učinkovito uveljavlja pravice, ki mu jih podeljuje Direktiva 93/13, in lahko zato začne teči zastaralni rok za vložitev tožbe za vračilo, katere glavni cilj je vzpostavitev potrošnikovega pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi ta bil, če tega pogoja ne bi bilo. Ker gre namreč za sodno odločbo, ki je pravnomočna in je naslovljena na zadevnega potrošnika, se lahko ta takrat seznani z nepoštenostjo zadevnega pogoja in sam presodi, ali je primerno vložiti tožbo za vračilo zneskov, plačanih na podlagi tega pogoja, v roku, ki ga določa nacionalno pravo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00080965
URS člen 14, 22. OZ-UPB1 člen 326. ZVPot člen 23. ZPP člen 7, 191, 212, 338, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 350, 365, 365/1, 365/1-2, 366. ZIZ člen 11, 15, 272, 272/1, 272/2, 272/2-2, 272/2-3.
kreditna pogodba v CHF - regulacijska začasna odredba - obstoj verjetnosti terjatve - ničnost kreditne pogodbe - nenadomestljiva škoda - pogoj reverzibilnosti - nepošten pogodbeni pogoj - razpravno načelo - pasivna legitimacija - cesija - pojasnilna dolžnost banke - slaba vera banke - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - valutno tveganje - konverzija - odvračalni učinek - Direktiva Sveta 93/13/EGS
Ker gre v obravnavani zadevi za primer, ko je treba pravno razmerje oziroma tožbeni zahtevek presojati v skladu z določbami Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošnikih pogodbah (v nadaljevanju Direktiva 93/13/EGS) in določbami nacionalnega Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot) ter Zakona o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZpotK), je treba določbe nacionalne zakonodaje, ki se nanašajo na izdajo začasnih ukrepov, kot so začasne odredbe po slovenskem pravu, razlagati v skladu s cilji in načeli zgoraj navedene Direktive 93/13/EGS. Tako je v zvezi z izdajo začasnih ukrepov treba tudi nacionalna postopkovna pravila razlagati na način, da ne omejujejo in pretirano otežujejo (ali celo onemogočajo) vložitev kakršnih koli razpoložljivih pravnih sredstev, saj morajo biti potrošniki deležni učinkovitega pravnega varstva. Tudi pri izdaji začasnih odredb po slovenskem pravu je tako treba upoštevati duh Direktive 93/13/EGS, to pomeni, da so lahko posamezne nacionalne določbe iz uporabe izključene, če niso skladne z direktivo, oziroma se morajo razlagati na način, da so z direktivo skladne.
Nadalje sta glede na pritožbena zatrjevanja bistveni točki 76 in 78 sodbe SEU C-520/21. SEU. Iz točke 78 pa izhaja, da bi razlaga nacionalnega prava, v skladu s katero bi imela kreditna institucija pravico, da od potrošnika zahteva nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in da zato prejme nadomestilo za potrošnikovo uporabo tega kapitala, prispevala k odpravi odvračalnega učinka, ki ga ima ničnost navedene pogodbe na prodajalce ali ponudnike. To pomeni, da banka ne more biti upravičena niti do pogodbenih, niti do zamudnih obresti, niti do kakršnihkoli "obogatitvenih obresti", za kar se zavzema pritožba. Če bi bila banka v tem primeru upravičena do povračila pogodbenih, zamudnih ali t.i. "obogatitvenih" obresti (obresti zaradi uporabe kapitala), ne bi bil zagotovljen odvračalni učinek, ki mu sledi Direktiva 93/13/EGS.
SZ-1 člen 107, 109, 110, 111, 111/1. OZ člen 346, 610, 610/1. ZOR člen 591, 591/1.
izpraznitev stanovanja - najemna pogodba za neprofitno stanovanje - sklenitev najemne pogodbe po razvezi zakonske zveze - pravica zahtevati sklenitev najemne pogodbe - dolžnost sklenitve najemne pogodbe - sklenitev nove najemne pogodbe - poziv k sklenitvi pogodbe - rok za vložitev zahteve - nesklenitev najemne pogodbe - nezakonita uporaba stanovanja - uporaba stanovanja brez pravnega naslova - sprememba lastnika
Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da po razvezi in izselitvi zakonca - najemnika iz stanovanja, mora drugi zakonec - uporabnik z najemodajalcem skleniti novo najemno pogodbo, lastnik stanovanja pa je po samem zakonu z njim dolžan tako pogodbo skleniti. Ni torej sporno, da novi lastnik stanovanja vstopi v pravni položaj najemodajalca, ki po samem zakonu pridobi položaj stranke v obstoječem najemnem razmerju, odločilna razlikovalna okoliščina glede na navedeni zakonski dejanski stan in okoliščine konkretnega primera je v tem, da se je toženčeva žena kot najemnica izselila iz stanovanja, v stanovanju pa je na podlagi dogovora ostal njen mož - toženec. Toženec je s tem dobil upravičenje, da kot nosilec te pravice zahteva od lastnika stanovanja sklenitev najemne pogodbe, hkrati pa je bilo njegovo dolžnostno ravnanje kot nosilca pravice, da uporablja stanovanje, da pozove lastnika stanovanja, da z njim sklene najemno pogodbo. Prvi odstavek 111. člena SZ-1 namreč določa, da oseba, ki uporablja stanovanje, pa z lastnikom ni sklenila najemne pogodbe oziroma ni podaljšala najemne pogodbe, sklenjene za določen čas, uporablja stanovanje nezakonito. Interes toženca je torej bil, da pozove lastnika stanovanja na sklenitev najemne pogodbe, kar bi vsebinsko realiziralo njegovo upravičenje do uporabe stanovanja. Ker toženec ni ravnal na opisan način - ni pozval tožnikovih pravnih prednikov in tudi ne tožnika, da z njim sklenejo najemno pogodbo - uporablja stanovanje nezakonito.
DEDNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00080754
ZFPPIPP člen 14, 14/2, 14/2-3, 18, 271, 271/1, 271/1-1, 271/1-2, 391, 391/1, 391/2. DZ člen 67, 74. ZD člen 162, 220.
izpodbijanje dejanj stečajnega dolžnika - pogoji za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj - objektivni in subjektivni pogoj - insolventnost - ožje povezane osebe - odplačnost pravnega posla - zapuščinski postopek - odstop dednega deleža - pravnomočni sklep o dedovanju - skupno premoženje zakoncev - domneva o enakem deležu zakoncev - izbrisna tožba - ugotovitev lastninske pravice
Tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da so pravna dejanja stečajnega dolžnika po 271. členu ZFPPIPP ob izpolnjevanju preostalih pogojev izpodbojna, ne glede na to, ali so odplačna ali neodplačna. Četudi je med strankama res obstajal dogovor o odstopu dednega deleža v poplačilo stroškov toženke, ki je temeljil na enakovrednosti nasprotnih izpolnitev, to pomeni, da je toženka v primerjavi z drugimi upniki v skladu z drugo alinejo 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP pridobila ugodnejše pogoje za plačilo svoje terjatve do stečajnega dolžnika.
Ker je torej jasno, da lahko stranke, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku, tudi po pravnomočnosti sklepa o dedovanju zahtevajo ugotovitev lastninske pravice na temelju skupnega pridobivanja, ni nobenega razloga, da bi jim bila odvzeta pravica, da v pravdnih postopkih uveljavljajo s tem povezane ugovore, kot je v konkretnem postopku to storila toženka.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - Direktiva 2003/88/ES - sodba SEU - vojaško strokovno usposabljanje - neuporaba direktive EU - nedopustne pritožbene novote
Tožniku je bila maja 2021 odrejena stalna pripravljenost v okviru mednarodne vojaške vaje A. v trajanju 47 ur. Tožnik pri toženki sicer opravlja delo podčastnika ZRP energetika in je razporejen na formacijsko dolžnost poveljnik oddelka, ki jo opravlja v nazivu štabni vodnik v ... polku ... E. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik svoje delo redno opravlja prav na tej lokaciji, čemur toženka v pritožbi ne nasprotuje. Ugotovilo je še, da je tudi na dneve izvedbe vaj kot običajno prišel na delo na to lokacijo, v okviru vaje so mu bile odrejene enake naloge, kot jih sicer opravlja redno na delovnem mestu na E. oziroma enake naloge, kot če bi mu bila odrejena straža, v zvezi s katero mu je bila tudi odrejena stalna pripravljenost, ki šteje v delovni čas (toženka pa zoper ta del izpodbijane sodbe ne vlaga pritožbe). Tudi temu toženka konkretno ne nasprotuje.
Toženka v postopku ni podala nobenih trditev v zvezi s konkretno izvedbo mednarodne vojaške vaje ..., prav tako tudi ne v zvezi s tožnikovo vlogo v okviru te vaje, kar je za odločitev bistveno. Tako gre pri pritožbenih navedbah, s katerimi si toženka prizadeva dokazati, da je bil tožnik na navedeni mednarodni vojaški vaji (tudi) vadbenec oziroma da je bil nezamenljiv, za pritožbene novote. Teh pritožbeno sodišče ni presojalo, saj jih toženka prvič podaja šele v pritožbi, pri čemer ne izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP) .
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. KZ-1 člen 186, 186/1, 186/3. URS člen 2, 15, 15/3, 22, 23, 23/1, 29, 37, 37/1. ZUstS člen 1, 1/3. KZ člen 196, 196/1, 196/2.
ustavna pravica do komunikacijske zasebnosti - prikriti preiskovalni ukrepi - prometni podatki - dokazni standard - razlogi za sum - izločitev dokazov - obrazložitev odredbe - razveljavitev zakona - anonimni vir - sorazmernost ukrepa - relativna bistvena kršitev določb postopka
Odredba za izvajanje prikritega preiskovalnega ukrepa po 149. b členu ZKP, ki ne vsebuje lastne obrazložitve preiskovalnega sodnika, da so podani utemeljeni razlogi za sum, da se izvršuje kaznivo dejanje, je neustavna.
Izključno sklicevanje ne glede izjave anonimnega vira ne more zadostiti dokaznemu standardu utemeljenih razlogov za sum.
Presoja izjeme neizogibnega odkritja v sklopu doktrine sadežev zastrupljenega drevesa.
Dokazi, pridobljeni s kršitvijo ustavnih pravic določene osebe, ne učinkujejo ekskluzijsko le v razmerju do te osebe, temveč tudi do vseh oseb (obtožencev), zoper katere naj bi se uporabili.
Če sodišče v razlogih sodbe ne pojasni, zakaj ni ugodilo dokaznemu predlogu stranke, zagreši relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, pri kateri je treba izkazati vpliv ali vsaj možnost vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe.
Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 7. OZ člen 131, 131/2, 149, 153, 153/1.
izvedenec - objektivna odgovornost - nevarna dejavnost - (ne)pristojnost slovenskih sodišč - dopolnitev izvedenskega mnenja - poplavljanje reke - povrnitev premoženjske škode zaradi poplave - odškodnina zaradi poplave
Ker je škoda tožniku nastala v Sloveniji, je podana pristojnost slovenskega sodišča. Glede civilnega delikta je lahko oseba s stalnim prebivališčem oziroma sedežem v eni državi članici tožena tudi v drugi državi članici pred sodiščem v kraju, kjer je prišlo do škodnega dogodka (2. točka 7. člena Uredbe EU 1215/2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah).
Namen vmesne sodbe je prihraniti strankam in sodišču obširno delo z dokazovanjem višine tožbenega zahtevka.
Sodišče in stranke postopka namreč ne razpolagajo s potrebnim strokovnim znanjem, da bi v vsakem primeru vedele, kaj in katere listine oziroma podatke potrebuje izvedenec, da lahko izdela pravilno, popolno ter strokovno mnenje. O tem, da izvedenec lahko sam pridobiva potrebno dokumentacijo, izhaja tudi iz sodne prakse.
Zmotno je stališče toženke, da je izvedenec dolžan stranke vabiti na informativni ogled. ZPP tega ne predpisuje, takšna dolžnost pa ne izhaja niti iz strankam zagotovljene pravice do izjave.
Sodišče prve stopnje je odškodninsko obveznost utemeljilo z objektivno odgovornostjo toženke (drugi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ), pri kateri je trditveno in dokazno breme še bolj na oškodovalcu kot pri subjektivni (krivdni) odgovornosti, saj se vzročna zveza domneva in se šteje, da škoda izvira iz nevarne stvari oziroma nevarne dejavnosti, kar pomeni, da imetnik nevarne stvari oziroma ta, ki se z nevarno dejavnostjo ukvarja, za škodo ne odgovarja le, če dokaže, da ta ni bila vzrok (primerjaj 149. člen OZ). Glede škode pa je tudi v primeru zatrjevane objektivne odgovornosti dokazno breme na oškodovancu.
Ravnanje z zapornicami (spuščanje in dviganje zapornic) je sestavni del obratovanja hidroelektrarne, ki obsega jez z vodnim zajetjem (akumulacijo) pred jezom, kot je bil primer v obravnavani zadevi. Četudi se je sodišče prve stopnje oprlo na mnenje izvedenca hidrološke stroke, da se je (pred)praznjenje akumulacije pred največjo od elektrarn izvajalo v času vrha poplavnega vala, namesto da bi se zaključilo pred njegovim prihodom, navedenega ravnanja ni presojalo z vidika subjektivne odgovornosti, ampak z vidika povezave obratovanja elektrarne z nastankom škode (vzročne zveze) v okviru presoje objektivne odgovornosti in možnostjo njene razbremenitve, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.
Pritožba neutemeljeno izpostavlja, da gre za pomembno razlikovanje med pretočnimi elektrarnami, kot so v obravnavani zadevi, in zadrževalnimi elektrarnami.
Sodišče druge stopnje soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da toženka ni uspela dokazati, da nevarna dejavnost obratovanja hidroelektrarn ni bila vzrok nastali škodi (149. člen OZ).
Obratovanje hidroelektrarn je vedno povezano z naravnimi (vremenskim) pojavi, saj elektrarna koristi pretok vode, ki s takimi pojavi nastane. Ravnanje z rečnim tokom je potemtakem znotraj okvira dejavnosti rečnih hidroelektrarn. Spremljanje in odzivanje na naravne pojave, ki vplivajo na vodnatost reke Drave (padavine, taljenje snega, namočenost tal), je za toženko kot upravljavko elektrarn temeljni del opravljanja dejavnosti.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, kot je že bilo obrazloženo, da je imela toženka možnost vplivati na pretok tako, da ga je povečala s tem, ko je praznila akumulacije pred elektrarnami (zlasti največjo) še v času konice poplavnega vala, in tako, da bi ga lahko zmanjšala ob pravočasnem zaključku praznjenja in ustreznem ravnanju s hidroelektrarnami kot protipoplavnimi objekti.
Sodna praksa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je v zvezi s problematiko zemljišč, na katerih je v zemljiški knjigi vpisana lastninska pravica lovske družine, že več let enotna. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je že v odločbi II Ips 251/2011 z dne 15. 11. 2012 pojasnilo, da pravilna razlaga zakonskega besedila ne omogoča analogije, da je odplačnost pridobitve odločilna tudi za lovske družine, ki jih obravnavana zakonodaja ne omenja. Pomisleke v zvezi s tem je zavrnilo že Ustavno sodišče Republike Slovenije, ki je z odločbo U-I-78/93 z dne 18. 10. 1995 ugotovilo, da določba prvega odstavka 14. člena Zakona o skladu kmetijskih zemljišč (v nadaljevanju ZSKZ) ni v neskladju z Ustavo RS. V citirani odločbi je zapisalo, da so lovske družine upravljale in uporabljale za potrebe svoje dejavnosti kmetijska zemljišča v družbeni lastnini, da na njih niso imele lastninske pravice, in da je ZSKZ ta zemljišča podržavil enako kot vsa družbena kmetijska zemljišča ne glede na to, s katerimi sredstvi (iz kakšnih virov) so bila kupljena, oziroma ne glede na to, na kakšen način so bila pridobljena.