CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00080810
ZASP člen 130, 168, 168/3, 168/4. OZ člen 190, 198. ZPP člen 212, 328.
fonogram - javna priobčitev fonogramov - nadomestilo za uporabo fonogramov - neupravičena pridobitev - višina nadomestila - povezane osebe - huda malomarnost - naklep - civilna kazen - zahtevek za plačilo civilne kazni - trditveno in dokazno breme - očitna pisna pomota
Pritožbenim očitkom tožeče stranke, da je že na podlagi njenih trditev (za katere navaja, da so neprerekane) mogoče pritrditi njeni navedbi o deležu glasbe nad 90%, ni mogoče pritrditi. Tožena stranka je namreč v odgovoru na tožbo ugovarjala deležu glasbe, kot ga je zatrjevala tožeča stranka ter jo pozvala, da naj navede, iz kje izhaja, da predvaja nad 90 % glasbe, kakor tudi, da poda navedbe o dolžini oglasnih sporočil. Na podlagi tega ugovora bi tožeča stranka morala podati konkretne navedbe, iz katerih bi bilo razvidno, da znaša seštevek vsebin čiste glasbe, oglasov in govornih vsebin z glasbeno podlago v radijskem programu tožene stranke resnično nad 90 %. Tožeča stranka svojemu trditvenemu bremenu zato ne more zadostiti z navedbami, da preostali del oddajanega programa pri toženi stranki predstavljajo oglasi in govorne oddaje s podloženo glasbo in da praktično nima govornih vsebin brez podložene glasbe. Gre namreč za preširoke navedbe (zlasti termin "praktično nima"), ki tako ne vodijo nujno v zaključek, da znaša seštevek vseh vsebin z glasbo v radijskem programu tožene stranke resnično nad 90 % (in ne npr. 89 %).
Ni mogoče pritrditi tožeči stranki, da bi bila obveznost plačevanja nadomestila mesečna in da bi bila tožena stranka skladno z zakonom zavezana plačati nadomestilo za celoten mesec, četudi bi radiodifuzno oddajala komercialne fonograme zgolj za posamezen dan.
Tožena stranka se je zavedala dolžnosti plačila nadomestila po 130. členu ZASP in ga je delno tudi plačevala. Ker ji ni mogoče očitati, da bi namerno plačevala nadomestilo v prenizki višini oziroma oziroma, da je bila glede primerne višine hudo malomarna, ni utemeljen zahtevek za civilno kazen.
ZUP člen 146. ZŠtip-1 člen 8, 8/1, 8/1-1, 16, 101, 102, 102-2, 103, 103/2, 103/4. ZUPJS člen 44, 44/9. ZPP člen 350, 350/2, 353.
vračilo štipendije - odpis dolga - premoženjsko stanje - socialna ogroženost - mnenje Centra za socialno delo (CSD)
Smiselno torej, kar glede vračila štipendij ni urejeno v ZUPJS, je potrebno uporabiti določbe ZŠtip-1. Skladno s četrtim odstavkom 103. člena ZŠtip-1 je bistveno, da so izpolnjeni pogoji iz 102. člena tega zakona, ki v drugi alineji 102. člena ZŠtip-1 kot pogoj za odpis vračila štipendije določa tudi "ugotovitev socialne ogroženosti", ki pa je pravni standard. Upoštevajoč določbo devetega odstavka 44. člena ZUPJS in druge alineje 102. člena ZŠtip-1, je pred odločitvijo o morebitnem odpisu dolga potrebno predhodno pridobiti mnenje CSD glede socialne ogroženosti vložnika. Upoštevajoč pravilno materialno stališče sodišča je potrebno ugotoviti, ali glede na tožnikovo dejansko stanje obstoji zakonski stan iz 102. in 103. člena ZŠtip-1. Tožnikovo premoženjsko stanje ni mogoče enačiti s socialno ogroženostjo v smislu druge alineje 102. člena ZŠtip-1.
ZPP člen 154, 154/1, 155, 155/1, 156, 158, 158/1, 165, 165/1, 350, 350/2, 365, 365-2, 366. ZNP-1 člen 40, 40/1, 40/4. ZDSS-1 člen 19.
kolektivni delovni spor - umik predloga - stroški postopka - nepravdni postopek - stavkovni sporazum
Predlagatelj je z zahtevkom, kot ga je uveljavljal s predlogom, zahteval ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev splošnega akta nasprotne udeleženke. V umiku predloga in v pritožbi zatrjuje, da je bil sklenjen stavkovni sporazum, kar pa ne pomeni izpolnitve zahtevka. Predlagatelj pri tem ne navaja vsebine tega stavkovnega sporazuma, oziroma ne navaja, da bi se z nasprotno udeleženko v njem dogovoril glede izpolnitve zahtevka ali glede plačila stroškov tega sodnega postopka.
Sodišče prve stopnje predlagatelju ni naložilo povrnitve stroškov postopka nasprotne udeleženke upoštevaje načelo krivde (156. člen ZPP), ampak na podlagi določbe prvega odstavka 158. člena ZPP, zato so pritožbene navedbe, da stroški niso nastali po predlagateljevi krivdi, brezpredmetne.
Postopek v kolektivnih delovnih sporih ni nepravdni postopek. Določbe ZNP-1 se v teh sporih ne uporabljajo. Glede na to se predlagatelj v pritožbi neutemeljeno zavzema za upoštevanje prvega in četrtega odstavka 40. člena ZNP-1, ki določata, da udeleženci v nepravdnem postopku krijejo vsak svoje stroške oziroma da ima udeleženec pravico do povračila stroškov le, kadar zakon tako določa.
ZPP člen 350, 350/2, 353. ZPIZ-1 člen 143, 143/1, 143/3, 144, 145, 147, 149.
invalidnina za telesno okvaro - telesna okvara - seznam telesnih okvar - dopolnjena pokojninska doba
Pravica do invalidnine za telesno okvaro gre zavarovancu ob izpolnitvi naslednjih pogojev in sicer, da obstaja telesna okvara določene stopnje, nadalje, da je telesna okvara nastala med zavarovanjem oziroma uživanjem pokojnine in da so izpolnjeni predpisani pogoji dopolnjene pokojninske dobe za pridobitev pravice do invalidske pokojnine, če je telesna okvara posledica poškodbe izven dela ali bolezni.
Sodišče prve stopnje je dejansko stanje glede obstoja telesnih okvar razčiščevalo s postavitvijo izvedenskega organa Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri A. fakulteti Univerze v B. (v nadaljevanju: Komisija A.F). V sestavi navedene komisije so sodelovali izvedenci in sicer specialistka kardiologije in vaskularne medicine, specialist urolog in specialist ortopedije. Iz pisno podanega izvedenskega mnenja z dne 4. 1. 2024 izhaja, da pri tožniku niso podane telesne okvare, kot so le-te opredeljene v že omenjenem Seznamu telesnih okvar. Sodišče prve stopnje je omenjene izvedence tudi zaslišalo na glavni obravnavi. Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za prepričljivo izvedensko mnenje. Izvedenci so odgovorili na zastavljena vprašanja ter svoje ugotovitve tudi strokovno obrazložili. Sodišče je v tem primeru svojo odločitev utemeljeno oprlo na podano izvedensko mnenje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00082382
KZ-1 člen 171, 171/1, 172, 172/1, 173, 173/3, 174, 174/2, 176, 176/3. URS člen 29, 29-3, 34, 35, 56. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 6/3-b.
kaznivo dejanje spolnega nasilja - zakonski znaki - brez privolitve osebe - opis kaznivega dejanja - kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let - kaznivo dejanje kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja - navidezen idealni stek - sprememba pravne kvalifikacije - eno kaznivo dejanje - kaznivo dejanje prikazovanje, izdelava, posest in posredovanje pornografskega gradiva - video posnetek kot dokaz - ekskluzija dokazov - načelo sorazmernosti - tehtanje ustavnih pravic - pravica do zasebnosti - pravica do osebnega dostojanstva in varnosti - nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti - posebno ustavno varstvo otrokovih pravic - kaznivo dejanje spolne zlorabe slabotne osebe - pravica do obrambe - pravica do zaslišanja obremenilne priče - nesposobnost biti priča - duševna manjrazvitost - izvedenec klinične psihologije - (ne)izvedba dokaza z zaslišanjem - odločanje o pritožbi - delna ugoditev pritožbi - sprememba izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti - delna sprememba izpodbijane sodbe
Pritožbeno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da dejanje, kot je opisano v 1. alineji 5. točke izreka prvostopenjske sodbe, ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja spolnega nasilja po prvem odstavku 171. člena KZ-1, saj ni konkretiziran zakonski znak „brez privolitve“. Obtožencu se v opisu dejanja očita zgolj to, da je oškodovanko na bazenu nagovarjal, da se sleče, se slekel sam, nato pa oškodovanko otipaval po spolovilu, zakonski znak brez privolitve pa ni z ničemer konkretiziran.
Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da pa je zakonski znak „brez privolitve“ v zadostni meri konkretiziran pri kaznivem dejanju pod 2. alinejo 5. točke izreka, saj je v opisu razvidno, da je obtoženi oškodovanko med tem, ko je ponoči spala, preko hlač božal po mednožju, dokler se ni zbudila ter zbežala stran. Ker je oškodovanka med obtoženčevim ravnanjem spala, je jasno, da je bilo dejanje storjeno brez oškodovankine privolitve, saj med spanjem ni mogoče izraziti soglasja, torej volja ni zaznavna navzven, niti ni nedvoumna, oseba pa niti ni sposobna sprejeti take odločitve.
Vsa dejanja, ki se očitajo obtožencu pod točkami 3 in 4, je potrebno pravno opredeliti kot eno kaznivo dejanje po tretjem odstavku 173. člena KZ-1, ker je zanj predpisana strožja kazen. Tretji odstavek 173. člena KZ-1 nudi specialnejše in kvalificirano varstvo pred zlorabami oseb, mlajših od petnajst let, v dometu drugega odstavka 174. člena KZ-1 pa kot žrtve ostajajo osebe nad petnajst let starosti, zato gre med tema dvema inkriminacijama zaradi načela specialnosti za navidezni idealni stek.
Od obstoječe sodne prakse je obravnavani primer drugačen v tem, da dokaz ni nastal s strani zasebnika, temveč s strani obtoženca v trenutku izvrševanja kaznivih dejanj, dokaz pa je bil nato najden s strani zasebnika in po vpogledu v posnetke s strani zasebnika, ki je bil v tem primeru oškodovanec na posnetkih, odnešen na policijo. Vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da to na uporabljivost (primernost) metode tehtanja tudi za presojo v konkretnem primeru nima odločilnega vpliva. Namreč, ob nastanku, pridobitvi in uporabi videoposnetkov v kazenskem postopku je zaradi izvršenih kaznivih dejanj še vedno obstajal konflikt nasprotujočih si z ustavo zavarovanih interesov obtoženca in oškodovanke, kar zahteva njihovo uravnoteženje oziroma pomiritev. Prav takšno tehtanje pa je opravilo tudi prvostopenjsko sodišče. V koliziji pravice obtoženca do zasebnosti in privatne lastnine iz 35. člena Ustave na eni in pravic oškodovanke do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen Ustave) in do nedotakljivosti njene telesne in duševne celovitosti (35. člen Ustave) na drugi strani, je prednost utemeljeno dalo temeljnim ustavnim pravicam oškodovanke, zlasti upoštevajoč tudi posebno varstvo otrok pred telesnim, duševnim ali drugim izkoriščanjem in zlorabljanjem, ki ga zagotavlja Ustava RS v 56. členu. Ustavna vsebina tehtanih pravic ob okoliščinah, v katerih je bil pridobljen dokaz z videoposnetki, terja, da se varstvo obtoženčeve zasebnosti umakne drugim oškodovankinim ustavnim interesom.
Pritožbeno sodišče po presoji razlogov izpodbijane sodbe (točka 5 obrazložitve) ugotavlja, da v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje zaslišanja C. B. ni zavrnilo iz razloga, da ji zaradi njenega stanja že v naprej odreka verodostojnost, temveč iz razloga, ker C. B. glede na stopnjo duševne razvitosti ni sposobna biti priča, hkrati pa tudi v spisu obstajajo številni drugi dokazi, ki so omogočili pravilno ugotovitev dejanskega stanja, kar pomeni, da tudi v primeru, če bi jo sodišče zaslišalo, njena izpovedba ne bi predstavljala edinega in izključnega dokaza za obsodilno sodbo.
Držijo pritožbene navedbe, da ima obtoženec v skladu z EKČP in Ustavo RS pravico, da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje zanj obremenilnih prič. Vendar je v konkretni zadevi ključno to, da se izpodbijana sodba ne opira na izjavo C. B., torej njena izjava ni dokaz v tem postopku in C. B. ne predstavlja obremenilne priče, zato obtožencu ni mogla biti kršena pravica do njenega zaslišanja.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 14, 14/2, 22, 23, 58. ZVis člen 63. ZPP člen 154, 154/1, 155, 155/1, 165, 165/1, 214, 214/1, 214/2, 339, 339/2, 339/2-6, 339/2-14, 350, 350/2, 353.
prikrajšanje pri plači - obseg opravljenega dela - neposredna pedagoška obveznost - odločitev ustavnega sodišča - enakost pred zakonom - neenakopravno obravnavanje - visoko šolstvo - dokazno breme - odločba Ustavnega sodišča - odločba Vrhovnega sodišča
Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju pravilno upoštevalo stališča iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up-1181/18, ki jih je povzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu VIII Ips 24/2022, ki sta bila izdana v istovrstnem sporu. Ustavno sodišče RS je izhajalo iz vprašanja, ali je v skladu z načelom enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave RS) stališče (pri katerem vztraja toženka v pritožbi), po katerem naj način izračuna plače v konkretnem primeru ne bi bil odvisen od trajanja programa, pri katerem je predavatelj sodeloval, temveč od njegove tedenske obveznosti, kot jo določa 63. člen Zakona o visokem šolstvu (ZVis; Ur. l. RS, št. 67/93 in nasl.). Presodilo je, da ima stališče, ki določitev plače predavatelja veže izključno na njegovo tedensko obveznost NPO in pri tem spregleda značilnosti izvajanja pedagoškega procesa v celotnem študijskem letu, ki je posredno preko določitve letnega števila ur NPO povezano tudi s trajanjem študijskega programa, za posledico enako plačilo za različen obseg istovrstnega (primerljivega) dela in zato krši načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS. Pojasnilo je, da četudi je tedenska obveznost NPO opredeljena enako, ne glede na trajanje študijskega programa, se tedenska obveznost v primeru 30-tedenskega študijskega programa izračunava za 30 tednov, v primeru 40-tedenskega študijskega programa pa za 40 tednov. Opredelitev NPO pa je povezana z določitvijo delovnih obveznosti za celotno študijsko leto, torej za 52 tednov.
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica podala ustrezno trditveno podlago o neenakopravni obravnavi pri obračunavanju plač glede na tiste višje predavatelje, ki so delo opravljali v 30-tedenskih študijskih programih in za to prejeli enako plačilo kot tožnica, ki je delo opravljala v 40-tedenskih programih. V zvezi s tem je predložila tudi izračun prikrajšanja pri plači. Pri tem je toženka le posplošeno (in brez predložitve dokazov) prerekala tožničine trditve, da se njene preostale delovne obveznosti po obsegu v času, ko je opravljala NPO v 40-tedenskem študijskem programu, niso zmanjšale - glede na čas, ko je opravljala NPO v 30-tedenskih študijskih programih. Zato je sodišče prve stopnje te tožničine trditve pravilno štelo za priznane (prvi in drugi odstavek 214. člena ZPP). Tako je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje dokazno breme napačno prevalilo na toženko.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZDRAVSTVENO VARSTVO - ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE
VSL00081518
ZZVZZ člen 86, 87. ZDR-1 člen 35, 45. ZVZD-1 člen 5, 5/1, 12, 50, 50-3. OZ člen 10, 171, 171/1. Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih (1999) člen 37, 37/1.
odgovornost delodajalca - delovna nezgoda (nesreča pri delu) - soprispevek delavca - regresna pravica ZZZS - padec delavca - varnost in zdravje pri delu - dolžnosti delodajalca - pravice in dolžnosti delavcev - skrb za varnost in zdravje - preventivna vloga odškodninskega prava - skrbnost ravnanja oškodovanca - krivdna odgovornost delodajalca - deljena odškodninska odgovornost - malomarnost - potrebna skrbnost delavca - dolžnost obvestitve - opustitev obvestilne dolžnosti - soprispevek k nastanku škode - kršitev predpisov o varstvu pri delu - privolitev v nastalo škodo - prepoved povzročanja škode
S tem, ko delodajalcu pripišemo krivdno odgovornost, čeprav ni opustil nobenih varnostnih ukrepov, slabimo preventivno funkcijo odškodninskega prava. Pri pravilni uporabi pravil o krivdni odgovornosti se delodajalec namreč lahko zanese, da ne bo odgovarjal za škodo, če bo upošteval predpise o varnosti pri delu in izvedel običajne varnostne ukrepe. Takšno izhodišče spodbuja tako delodajalca kot tudi delavca k učinkoviti stopnji preventive. Zelo pomembno je tudi, da v slovenski pravni ureditvi odškodninsko pravo nima socialne funkcije, saj so temu namenjeni predpisi o socialnem in zdravstvenem varstvu.
Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru na ugovor tožene stranke pravilno upoštevalo dejstvo, da je nezgoda lahko posledica malomarnosti oškodovanke.
Pri oceni, ali in v kakšnem obsegu je delavec sam prispeval k nastanku škode, je pomembna neskrbnost njegovega ravnanja, kot merilo pa je treba vzeti skrbnost povprečnega ustrezno usposobljenega delavca za takšno dejavnost, torej konkretno skrbnost za gibanje po šolskih hodnikih, kjer je veliko otrok, za katere je splošno znano, da tekajo in so razigrani ter je zaradi tega mogoče pričakovati ovire na tleh. Oceniti je torej treba, kolikšnega pomena je bilo za nastanek škode krivdno ravnanje delodajalca, ki ni poskrbel za povsem poravnano preprogo in s tem zato, da tla v šolskih prostorih nimajo izboklin, lukenj ali podobnih neravnin, in tako delavcem ni zagotovil varne hoje po hodniku, koliko pa je na nastanek škode vplivala tudi neskrbnost ravnanja same oškodovane delavke in zavarovanke tožnika.
Bistvo pri tako imenovanih regresnih zahtevkih tožnika je, da je tožena stranka, torej delodajalec, kršila predpise varstva pri delu. V tem primeru je šlo za uporabo preproge, ki je preprečevala drsenje na spolzkih ploščicah. Na tej preprogi nesporno pred tem dogodkom nihče ni padel. Je pa bilo to zelo frekventno šolsko območje hodnika, po katerem so otroci tekali in se je posledično preproga lahko zgubala, kar je pričakovana življenjska situacija v šoli, ki jo tam zaposleni lahko predvidijo. Če pa je zavarovanka tožeče stranke opažala, da na preprogi celo več let nastajajo gube, ki (jo) motijo pri hoji, pa je bila dolžna v smislu odvračanja škode na to opozoriti tudi delodajalca, česar nedvomno ni storila. S tem je privolila v morebitno škodo in je napačno uporabljeno materialno pravo, ki njen soprispevek enači s toženkinim. Obe sta namreč kršili predpise varstva pri delu. Toženka je kršila prvi odstavek 37. člena Pravilnika, zavarovanka tožnika pa 50. člen ZVZD-1.
Načelo prepovedi povzročanja škode implicira tudi zahtevo, da je vsak posameznik povprečno skrben tudi pri preprečevanju lastne škode (10. člen OZ). Od povprečno skrbnega posameznika pa se lahko pričakuje, da gleda, kod hodi oziroma da stopi tja, koder je pogledal, sploh če lahko pričakuje, da so otroci s tekom nagubali preprogo.
Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo, da je toženka sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi utemeljevala tako z objektivno nezmožnostjo zagotavljanja dela kot subjektivno porušenim odnosom (obstoj zamer drugih učiteljev in dijakov ter staršev dijakov do tožnika). Odločitev, da se pogodba o zaposlitvi sodno razveže (in zavrne zahtevek za reintegracijo), je sprejelo na podlagi pravilnih ugotovitev, da je toženka poučevanje pouka filozofije dejansko spremenila in da je ur pouka manj; v šolskem letu 2023/2024 je pouk izvajala B. B., zaposlena za določen čas, v naslednjem šolskem letu 2024/2025 se pouk ne bo izvajal. Ciklično izvajanje pouka filozofije pomeni, da toženka nima trajne potrebe po tem delu, kar nenazadnje priznava sam tožnik. Sodišče prve stopnje je ovrednotilo interes tožnika za reintegracijo ter nato pravilno večjo težo podelilo objektivni nezmožnosti zagotavljanja dela.
Pravdni stranki si v pritožbah neutemeljeno prizadevata za višje oziroma nižje denarno povračilo ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je (razen upoštevanja odpravnine) pravilno uporabilo kriterije, ki jih določa drugi odstavek 118. člena ZDR-1, in sicer trajanje tožnikove zaposlitve pri toženki (več kot 16 let), možnosti za novo zaposlitev, ki jih je upoštevaje starost tožnika (46 let) in zaposlitev pri drugem delodajalcu za opravljanje drugega dela, ki je sicer prenehala po njegovi volji, utemeljeno ocenilo za slabše, okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, in pravice, ki jih je uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja (prisojena reparacija za devet mesecev). Prisojeni znesek v višini sedem plač je ustrezno umeščeno v primere sodne prakse.
Tožnik si v pritožbi neutemeljeno prizadeva za priznanje za pravdo potrebnih (prvi odstavek 155. člena ZPP) potnih stroškov pooblaščenca, pri čemer se sklicuje na sodno prakso, ki ni enotna. Zastopano je tako stališče, da se ti stroški priznajo, saj ima stranka pravico do proste izbire odvetnika, odnos v okviru mandatnega razmerja pa temelji na zaupanju, kot stališče, da se priznajo le stroški pooblaščenca, ki ima sedež v sodnem okrožju, oziroma da se stroški pooblaščenca s sedežem izven sodnega okrožja priznajo le izjemoma, kadar so za to podane posebej tehtne okoliščine. Pri zahtevi za povrnitev tovrstnih stroškov je treba tehtati med pravico do svobodne izbire odvetnika in varstvom položaja stranke, ki v pravdi izgubi. Sodišče mora zato v vsakem primeru skrbno presoditi vse okoliščine primera in pretehtati, ali narava mandatnega razmerja med pooblaščencem in pooblastiteljem upravičuje, da se stroški, ki so nastali zato, ker je stranka izbrala odvetnika izven sedeža sodišča, naložijo v plačilo nasprotni stranki.
ZŠtip-1 člen 8, 8/1, 8/1-1, 101, 102, 102-2, 103, 103/2, 103/4. ZUPJS člen 44. ZUP člen 146. ZPP člen 350, 350/2, 353.
vračilo štipendije - socialne razmere - mnenje Centra za socialno delo (CSD) - odpis dolga - delni odpis dolga
Kar ZUPJS ne ureja vračila štipendij, je potrebno uporabiti določbe ZŠtip-1. Skladno s četrtim odstavkom 103. člena ZŠtip-1 morajo biti izpolnjeni pogoji iz 102. člena tega zakona, ki v 2. alineji 102. člena ZŠtip-1 kot pogoj za odpis vračila štipendije določa "ugotovitev socialne ogroženosti". Upoštevajoč določbo devetega odstavka 44. člena ZUPJS in 2. alineje 102. člena ZŠtip-1 je pred odločitvijo o morebitnem odpisu dolga potrebno pridobiti predhodno mnenje CSD glede socialne ogroženosti vložnika.
Prepričljiv je zaključek sodišča v 8. točki obrazložitve, da je odpis državne štipendije v primeru prenehanja štipendijskega razmerja zaradi neuspešnega zaključka šolanja po specialni določbi ZŠtip-1 možen pod milejšimi pogoji, kot jih za odpis državne štipendije zaradi neupravičenega priznanja štipendije predpisuje ZUPJS.
OZ člen 352, 352/1, 352/2, 362. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 350, 350/2, 353, 360, 360/1.
odškodninska odgovornost delodajalca - zastaranje odškodninske terjatve - zaključeno zdravljenje - vednost o obsegu škode - subjektivni zastaralni rok
V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje zaradi zastaranja zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za povračilo nepremoženjske in premoženjske škode, ki sta posledica poškodbe v nesreči pri delu 18. 3. 2015 pri prvi toženki, v kateri si je poškodoval kazalec leve roke. Skladno s prvim in drugim odstavkom 352. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je štelo, da je potekel subjektivni triletni zastaralni rok. Oprlo se je na mnenje sodnega izvedenca C. C., da je bil tožnik z obsegom nematerialne škode, ki mu je nastala zaradi obravnavane poškodbe, seznanjen najkasneje z zaključkom fizioterapije 10. 2. 2017, ko je bilo zaključeno zdravljenje obravnavane poškodbe pri delu. Ker je tedaj začel teči subjektivni zastaralni rok, je štelo, da je tožba 18. 3. 2020 vložena po njegovem izteku.
V pritožbi tožnik ponavlja, da mu kot laiku ob različnih mnenjih zdravnikov ni mogel biti znan obseg škode oziroma kdaj je bila ta stabilizirana. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno štelo, da je iz izvida z dne 28. 11. 2016 (A 28) jasno, da z izjemo intenzivne delovne terapije in fizioterapije za izboljšanje fine motorike in hitrih gibov drugih možnosti za izboljšanje stanja ne vidi. Tožniku bi ob zahtevani običajni skrbnosti kljub temu, da medicinskega znanja nima, tedaj moralo biti znano, da bo z iztekom fizioterapije njegovo zdravstveno stanje ustaljeno.
procesna legitimacija za vložitev pritožbe - soglasje k sklenitvi prodajne pogodbe - prodaja dolžnikovega premoženja - sklep o soglasju - pritožba zoper sklep - neizbrani ponudnik
Proti sklepu o soglasju k prodajni pogodbi, kakršen je tudi pritožbeno izpodbijani, se lahko pritožijo samo upniki. Pritožnica kot neizbrana ponudnica to ni, zato njena pritožba ni dovoljena.
uporaba blagovne znamke - grafična podoba - ustni dogovor - trditveno in dokazno breme - prehajanje trditvenega in dokaznega bremena - neprevedena listina v tujem jeziku - dokazna listina v tujem jeziku - račun kot dokazna listina
Gre za relativno kršitev pravdnega postopka, ki ni vplivala na zakonitost sodbe, saj je sodišče prve stopnje ugotovitev, da je obstajala pogodba med pravdnima strankama in tudi višino tožbenega zahtevka ugotovilo na podlagi zaslišanja prič in elektronske komunikacije. Bistveno namreč je, da je sodišče prve stopnje argumente, na podlagi katerih je ugodilo zahtevku, utemeljilo na drugih izvedenih dokazih.
Zagovornica zmotno navaja, da obdolženec ni ponovitveno nevaren, ker naj bi šlo za enkraten dogodek. Do teh pomislekov obrambe se je sodišče prve stopnje v zadostni meri opredelilo na str. 9 izpodbijanega sklepa in upoštevalo, da je obdolženec po lastni izjavi nekaznovan, vendar pa je na podlagi vseh ostalih opisanih okoliščin utemeljeno zaključilo, da obstaja konkretna in realna ponovitvena nevarnost. Zgolj nekaznovanost namreč ni razlog za sklepanje, da obdolženec ni ponovitveno nevaren.
vračunanje daril v dedni delež (kolacija) - sporna dejstva glede vračunavanja darila v dedni delež - prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo
V predmetni zadevi je dedič A. A. uveljavljal, naj se njegovemu bratu v dedni delež vštejejo določena darila. Uveljavljal je torej vračunanje daril v dedni delež (kolacija) po 46. členu ZD. Navedena določba omogoča, da dobijo tisti dediči pri zakonitem dedovanju, ki jim je zapustnik že za časa življenja dal darila, efektivno toliko manj iz zapuščine na račun svojega dednega deleža, kolikor znaša vrednost daril.
Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ko je pritožnikovo zahtevo štelo za terjatev zoper brata, ne pa za zahtevo za vračunanje daril v dedni delež.
ugotovitev ničnosti pogodbe - povezane pogodbe - nedopustna podlaga - povezane osebe - načelo kavzalnosti - veriga prenosov - izbrisna tožba - vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja
Tožnica je izkazala, da so prodajne pogodbe v verigi prenosov nične, kar pomeni, da so pravni posli absolutno neučinkoviti in ne morejo imeti posledic niti na zemljiškoknjižnem področju. Glede na to njeni zahtevki učinkujejo na tiste vpise, ki so neveljavni zaradi kavzalnega razmerja z ničnim zavezovalnim pravnim poslom, in posledično ne povzročijo nobenih pravnih učinkov (pridobitelj z vknjižbo pravice v njegovo korist ne postane resnični lastnik).
Zaključek sodišča prve stopnje, da so vse v spornih poslih udeležene osebe med seboj povezane, je pravilen, tudi če se tožbeni zahtevek v nobenem od postopkov ne glasi na katerega od zakoncev, ki sta bila udeležena pri poslih. Posli na način, kot so bili sklenjeni, niti ne bi bili sklenjeni, če ne bi šlo za povezane osebe.
OZ člen 51, 51/1, 619, 633, 633/3, 634, 637, 637/1, 639, 639/1.
podjemna pogodba (pogodba o delu) - ugovor pobotanja v pravdi - nepravilna izpolnitev - odgovornost za stvarne napake (jamčevanje za napake) - očitne stvarne napake - pravočasno grajanje - obličnost - dokazna ocena - sočasni ustni dogovor
Pravočasno grajanje napak je ena od predpostavk podjemnikove odgovornosti za stvarne napake opravljenega posla, ki morajo biti kumulativno izpolnjene za uspešno uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov. Zato že ugotovitev, da toženka ni dokazala, da je zatrjevane napake pravočasno grajala, pomeni, da je toženka izgubila vse pravice iz naslova jamčevalnih zahtevkov in s pobotnim ugovorom ne more uspeti.
Ne drži pritožbeni očitek, da je zaključek sodišča prve stopnje, da pogodbenice zavez iz pisne pogodbe niso dolžne spoštovati. Sodišče prve stopnje namreč takšnega zaključka ni sprejelo, ampak je ugotovilo, da sta pogodbenici z ustnim dogovorom pogodbeno določilo o izročitvi zavarovanj izključili. Tudi ne drži pritožbeni očitek, da je v gospodarskih poslih izrecno zahtevana pisna oblika dogovorov. Pogodba, sklenjena med pravdnima strankama, je po svoji naravi podjemna pogodba, za katero zakon pisne oblike ne zahteva (prvi odstavek 51. člena v zvezi z XI. poglavjem OZ), kar posledično velja tudi za dogovor, s katerim se olajšuje obveznost ene od pogodbenic.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00081846
ZIZ člen 272, 272/1, 272/2, 272/2-3. ZPP člen 180, 180/3. ZPotK člen 6, 7. ZVPot člen 23, 23/2, 24, 24/1, 24/1-4. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1.
tožba na ugotovitev ničnosti - potrošniška kreditna pogodba - kreditna pogodba - kredit v CHF - hipoteka na nepremičnini - predlog za izdajo začasne odredbe - začasna odredba - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - začasno zadržanje učinkovanja kreditne pogodbe - odločitev sodišča o ugovoru zoper začasno odredbo - zavrnitev ugovora - pojasnilna dolžnost - valutno tveganje - dolžna profesionalna skrbnost - stopnja verjetnosti - nepošten pogodbeni pogoj - ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja - nastanek nenadomestljive ali težko nadomestljive škode - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU - razvoj sodne prakse - sodna praksa SEU
Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da ker je bila kreditna pogodba sklenjena v obliki notarskega zapisa, ki je skladno z ZN javna listina, potrjuje resničnost tistega, kar je zapisano v njej, torej tudi resničnost dejstva, da sta bila tožnika opozorjena na valutno tveganje. Tudi ta okoliščina po oceni pritožbenega sodišča ne more vplivati na (preliminarno, s stopnjo verjetnosti) oceno sodišča prve stopnje, da toženka pojasnilne dolžnosti ni opravila ustrezno. Dejstvo, da je bila pogodba sklenjena v obliki notarskega zapisa in se torej šteje za javno listino, pomeni le to, da je resnično tisto, kar je v notarskem zapisu zabeleženo (dokler se ne dokaže nasprotno). V spornem notarskem zapisu pa je bilo, kot navaja pritožba, zapisano le, da sta bila tožnika "opozorjena na znana in običajna tveganja v zvezi s sklenitvijo tega pravnega posla ter na njegove pravne posledice", pri čemer pritožba ne pojasni, kakšna naj bi bila konkretna vsebina opozorila na znana in običajna tveganja ter pravne posledice posla. Tudi izjava v notarskem zapisu, da stranki izrecno potrjujeta, da ju je notarka poučila o vseh pravnih posledicah sklenjenega pravnega posla, zahtevanega ne izkazuje. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje (in že prej večkrat VSRS), zgolj pavšalno in abstraktno opozorilo na valutno tveganje, valutna ali tečajna nihanja oziroma posledice pravnega posla ipd. ne zadošča.
sodna poravnava - razveljavitev sodne poravnave - rok za razveljavitev sodne poravnave - materialnopravni in formalnopravni razlogi za vložitev tožbe za razveljavitev sodne poravnave - bistvena zmota
Pritrditi je ugotovitvi, da se je tožnik z vsemi relevantnimi dejstvi glede vsebine sodne poravnave in s tem tudi z razlogi, ki kažejo na njegovo morebitno zmotno razlago te poravnave, seznanil oziroma bi se ob ustrezni skrbnosti mogel in moral seznaniti že s prejemom toženčevega dopisa z dne 8. 11. 2022, torej 10. 11. 2022. Trimesečni subjektivni rok po prvem odstavku 393. člena ZPP je iztekel 10. 2. 2023, dne 1. 3. 2023 vložena tožba pa je tudi glede drugega uveljavljanega razloga (bistvene zmote) prepozna.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ZDRAVSTVENO VARSTVO - ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE
VSL00080845
ZVZD-1 člen 5. OZ člen 171.
nesreča pri delu - poledenela pot - vzdrževanje - zimske razmere - varna prehodna pot - neskrbno ravnanje - soprispevek delavca - deljena odgovornost
Dejstvo, da so delavci zjutraj prišli na delo brez kakršnihkoli težav, v ničemer ne dokazuje, da je bila sporna površina - pohodna pot med objektom proizvodnje in objektom prehrane - pravilno vzdrževana.