URS člen 22, 29, 29-2. KZ-1 člen 204, 204/1, 204/2. ZKP člen 193, 193/5, 193/6, 307, 307/3, 371, 371/2, 442, 442/1.
tatvina - skrajšani postopek - pravica do obrambe - pravna jamstva v kazenskem postopku - pravica do sojenja v navzočnosti - navzočnost na glavni obravnavi - sojenje v nenavzočnosti obdolženca - pogoji za sojenje v nenavzočnosti obdolženca - neopravičena odsotnost z naroka - predhodno zaslišanje obdolženca - molk - obdolženčeva pravica do molka - nujnost obdolženčeve navzočnosti na glavni obravnavi - pravica do zaslišanja obremenilne priče - zagotovitev navzočnosti - dolžnost sodišča - ukrepi za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti - obrazložitev izpolnjenosti pogojev
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil glede na dejanske okoliščine in dogajanje na narokih glavne obravnave pravilen sklep sodišča prve stopnje, da obdolženčeva navzočnost na navedenih narokih glavne obravnave ni bila nujna in da glede na izpostavljene okoliščine primera sodišče prve stopnje ni imelo dolžnosti zagotoviti obdolženčevo navzočnost na narokih glavne obravnave, kot to zmotno zatrjuje pritožnik. Sodišče prve stopnje je obdolžencu ves čas postopka dalo možnost, da se narokov glavne obravnave udeleži, da se neposredno seznani z izvedenimi dokazi, (obremenilnim) pričam postavlja vprašanja, komentira (obremenilne) dokaze, vendar pa je obdolženi to možnost opustil, ne da bi zato navedel ustrezen razlog. Res je sicer aktivna obramba obdolženčeva pravica, ki pa se ji lahko tudi odpove. S tem, ko obdolženi na naroke glavne obravnave ni prišel in so bili tudi po oceni pritožbenega sodišča izpolnjeni vsi pogoji za sojenje v nenavzočnosti, je tudi pristal na to, da sam na glavni obravnavi (obremenilnim) pričam ne bo mogel postavljati vprašanj, dajati pripombe in predlagati nove dokaze. Pri tem tudi ni mogoče prezreti, da je imel obdolženi v obravnavanem primeru zagovornika, ki pa se narokov glavne obravnave niti enkrat ni udeležil, pri čemer razen za dne 10. 11. 2023 (zagovornik in obdolženi sta soglašala, da se opravi brez njegove navzočnosti), sodišče prve stopnje tudi njegove odsotnosti ni štelo za opravičljive.
nov predlog za izdajo začasne odredbe - res iudicata pri izdaji začasne odredbe - ekvivalenčna teorija
Dejansko podlago odločitve, o kateri je bilo že predhodno odločeno, predstavlja konkreten življenjski dogodek, ki ga tvori določen sklop (objektivno in pravno nevtralnih) dejstev. Nove tožbe ali predloga za izdajo začasne odredbe, ki se nanaša na isti dejstveni kompleks iz istega življenjskega dogodka, skladno s takšnim razumevanjem ni mogoče vložiti, če tožnik v novi tožbi oziroma upnik v novem predlogu za izdajo začasne odredbe doda nova dejstva, ki jih v predhodnem postopku ni navedel, če ta predstavljajo sestavni del istega dejstvenega kompleksa, na katerega se nanaša predhodna pravnomočna odločitev.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00081302
ZIZ člen 3, 273.
zavarovanje nedenarne terjatve - ureditvena začasna odredba - začasno zadržanje učinkovanja kreditne pogodbe - prepoved razpolaganja s terjatvijo - namen zavarovanja z začasno odredbo - obseg zavarovanja - kreditna pogodba v CHF - ugotovitev ničnosti pogodbe
Namen predlaganega zavarovanja je dosežen že z začasnim zadržanjem učinkovanja kreditne pogodbe in notarskega zapisa in dodatno zavarovanje s prepovedjo razpolaganja s terjatvami ali uveljavljanja kakršnegakoli drugačnega poplačila teh terjatev ni potrebno.
začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - težko nadomestljiva škoda - regulacijska začasna odredba - ureditvena začasna odredba
Takšen (morebitni negativni) vpliv na načelo učinkovitosti potrošniškega prava v luči razlage SEU v okoliščinah konkretnega primera ne ustreza pravnemu standardu težko nadomestljive škode v pomenu iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, pač pa materialnopravno predstavlja za potrošnika neugodno posledico v smislu določbe tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, do česar se bo sodišče opredelilo v nadaljevanju.
V zaključku pritožbeno sodišče še opozarja, da mora sodišče prve stopnje glede na zgoraj citirano sodno prakso SEU materialnopravne in procesne določbe ZIZ v postopku izdaje začasne odredbe interpretirati tako (če to seveda omogočajo v pravu uveljavljene metode razlage), da bo zagotovljen polni učinek kasnejše (morebitne) končne meritorne odločbe, s katero bi bilo ugodeno tožbenemu zahtevku zaradi ugotovitve ničnosti kreditne pogodbe.
razlogi za izločitev sodnika - dvom v nepristanskost
V skladu 6. točko prvega odstavka 39. člena ZKP sodnik ne sme odločati o obtožbi, če so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom v njegovo nepristranskost. Iz sodne prakse Ustavnega sodišča RS in ESČP sta za obstoj nepristranskosti sojenja odločilna tako subjektivni kriterij, pri katerem gre za ugotavljanje osebnega prepričanja sodnika, ki odloča v konkretnem primeru, kot tudi objektivni kriterij, kjer gre za presojo ali bo sodnik v postopku zagotavljal uresničevanje procesnih jamstev tako, da je izključen vsak upravičen dvom v njegovo nepristranskost. Pri uresničevanju pravice do nepristranskega sojenja ni pomembno zgolj to, da je nepristranskost sojenja zagotovljena, temveč se mora odražati tudi navzven. Gre za tako imenovani videz nepristranskosti sojenja. Pomembno je torej, da sodišče pri sojenju v konkretni zadevi ustvarja oziroma ohranja videz nepristranskosti. V nasprotnem primeru je lahko ogroženo zaupanje v nepristranskost sodišča, kot tudi ogroženo zaupanje strank v nepristranskost sojenja v konkretni zadevi.
Odklonitveni razlogi so drugače kot izključitveni questio facti. Velja domneva, da je sodnik nepristranski, če ni podan nobeden od izključitvenih razlogov, a je mogoče to domnevo izpodbijati. Tisti, ki sodnika odklanja in zahteva njegovo izločitev, mora to utemeljiti. Izkazati mora obstoj okoliščin, ki pomenijo razlog za izločitev.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00081571
URS člen 26, 49, 74, 74/1. ZNB člen 39, 39/1-4.
odškodninska odgovornost države - plačilo odškodnine - izgubljeni dobiček - prepoved opravljanja dejavnosti - COVID-19 - ukrepi za preprečevanje in zatiranje bolezni - vlada republike slovenije - zakonska podlaga - protipravnost ravnanja države - kvalificirana stopnja napačnosti - grobo kršenje - arbitrarnost - normativna protipravnost - svobodna gospodarska pobuda - svoboda dela - strogi test sorazmernosti - nujnost in sorazmernost ukrepa - primernost ukrepa - kršitev temeljnih civilizacijskih standardov
V primeru odškodninske odgovornosti države protipravnosti ni mogoče enačiti s protipravnostjo, kot se zahteva pri splošni odškodninski odgovornosti, saj ima v primeru odškodninske odgovornosti države standard protipravnosti drugačno vsebino: za izkazano protipravnost se zahteva zavestna, namerna in očitna t.i. kvalificirana stopnja napačnosti. Sem spadajo tudi grobo kršenje pravil postopka in napake, ki so povsem zunaj okvira pravno še dopustnega dejanja v smislu arbitrarnosti oziroma izdaje odločbe zunaj z zakonom predvidenega postopka. Šteje se, da je protipravnost nastala tudi tedaj, ko je nosilec oblasti toliko presegel svoj okvir zakonitega delovanja, da tega ni mogoče upravičiti oziroma utemeljiti v skladu z značilnostmi samega pravnega sistema. Za zakonodajno (normativno) protipravnost, kamor se uvrščajo opustitve pri izdaji predpisov in neskladnost s hierarhično višjimi predpisi, te opustitve in neskladnost same po sebi ne zadoščajo, temveč lahko odškodninsko odgovornost utemeljijo le najhujše kršitve ustavnih določb oziroma kršitve temeljnih civilizacijskih standardov.
Ustava v 74. členu določa, da je gospodarska pobuda svobodna, v drugem odstavku tega člena pa, da se gospodarska dejavnost ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo. Zakonodajalec torej lahko pravico do svobodne gospodarske pobude omeji, če to zahteva javna korist. Poseg v pravico do svobodne gospodarske pobude je dopusten, če prestane strog test sorazmernosti, ki obsega presojo primernosti, nujnosti in sorazmernosti v ožjem smislu. Poseg je ustavno dopusten, če prestane vse tri vidike testa. V okviru preizkusa nujnosti posega se presoja, ali je ukrep nujen, da bi se želeni cilj dosegel tako učinkovito in v tolikšni meri, kot to omogoča presojani ukrep. S kriterijem primernosti se preveri, ali je ocenjeni poseg primeren za dosego zasledovanega cilja v tem smislu, da je ta cilj s posegom v človekovo pravico dejansko mogoče doseči. Ob ugotovljeni primernosti in nujnosti posega pa je potrebno pretehtati še obstoj sorazmernosti v ožjem smislu. Tehtati je potrebno med težo posega v človekovo pravico in koristjo, ki jo prinaša.
V tem postopku, ko se ugotavlja odškodninska odgovornost države po 26. členu URS, sodišče presoja, ali je Vlada RS (s tem, ko je začasno prepovedala gospodarsko dejavnost tožnice) ravnala protipravno v smislu 26. člena URS oziroma hudo kršila ustavne določbe ali temeljne civilizacijske standarde, ne presoja pa se primernost, sorazmernost in skladnost ukrepov z ugotovitvami epidemiološke stroke. V tem smislu bi bilo pomembno le, ali je bil ukrep Vlade očitno nesorazmeren ali celo nerazumen in s tem v zvezi, ali je nosilec oblasti toliko presegel svoj okvir zakonitega delovanja, da takšnega ravnanja ne bi bilo mogoče upravičiti in bi šlo za samovoljno odločitev.
ZZK-1 člen 9, 9/2, 124. Uredba Sveta (EU) št. 269/2014 z dne 17. marca 2014 o omejevalnih ukrepih v zvezi z dejanji, ki spodkopavajo ali ogrožajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine člen 2, 2/1.
zemljiškoknjižni postopek - nepravdni postopek - načelo formalnosti postopka - odločanje o pogojih za vpis - listine, ki so podlaga za vpis - stanje vpisov v zemljiški knjigi - odločanje o dopustnosti vpisa po stanju zemljiške knjige - zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve - formalni pogoji - sporna dejstva
Ker zemljiškoknjižni lastnik nepremičnin po podatkih Uredbe in Izvedbene uredbe ni uvrščen na evropski seznam oseb, kaznovanih v zvezi s sankcijami v povezavi z rusko invazijo na Ukrajino, proti njemu na njuni podlagi vpisa ni mogoče dovoliti.
ZZVZZ člen 44a, 44b. ZDSS-1 člen 81. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 213, 213/2, 243, 254, 339, 339/2, 339/2-8, 353. Pravilnik o naročanju in upravljanju čakalnih seznamov ter najdaljših dopustnih čakalnih dobah (2018) člen 9.
zdravljenje v tujini - povrnitev stroškov zdravljenja v tujini - čakalna doba - izčrpane možnosti zdravljenja v sloveniji - izboljšanje zdravstvenega stanja - dokaz z izvedencem
Pritožbene navedbe, da se je pokojna tožnica dne 29. 12. 2022 odločila, da prične z zdravljenjem v Nemčiji, zaradi napotitve na UKC B. in neodzivnosti zdravstvenih institucij, ne morejo biti utemeljen razlog za povrnitev stroškov zdravljenja po 44.b členu ZZVZZ. Zahtevek po tej določbi je utemeljen le v primeru, če so v Sloveniji presežene čakalne dobe oziroma razumen čas zdravljenja. S pomočjo izvedenskega organa je sodišče prve stopnje lahko utemeljeno zaključilo, da ta ni bil presežen.
Za presojo ali gre za izčrpane možnosti zdravljenja ni pomembno vprašanje možnosti izbire zdravljenja v različnih ustanovah, temveč ali je bilo zdravljenje tožnici na voljo v vsaj eni do treh ustanov (UKC A., inštitut D. in UKC B.), ki izvaja zdravljenje raka jajčnika v Sloveniji. Ključna okoliščina tako ni ali je bila podana možnosti izbire, ampak dejstvo, da je bilo pokojni tožnici zdravljenje v Sloveniji omogočeno. Takšno zdravljenje je bilo tožnici na voljo v UKC B. Irelevantne so zato pritožbene navedbe, da se pokojna tožnica zaradi epidemioloških ukrepov ni mogla zdraviti v UKC A.
OZ člen 131, 131/1,150, 153,153/1, 153/2, 153/3, 168, 179. ZDR-1 člen 34, 34/1, 35, 45, 179, 179/1. ZVZD-1 člen 5, 12, 19. ZPP člen 8, 243.
odškodninska odgovornost delavca - poškodba pri delu - objektivna odškodninska odgovornost delodajalca - nevarna dejavnost - prosta dokazna ocena - sodni izvedenec - varnost in zdravje pri delu
Stališče pritožbe, da bi samo izvedenec za varstvo pri delu lahko povedal, kako je do nastanka nezgode sploh lahko prišlo in kaj je njen vzrok, je nepravilno. Sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP), ne pa v primeru, ko je sporen zgolj dejanski potek škodnega dogodka. Slednjega mora sodišče samo ugotoviti na podlagi presoje (drugih) za to ponujenih dokazov in tega bremena brez utemeljenih razlogov ne more prenašati na izvedenca. Poleg tega ZPP ne pozna formalnih dokaznih pravil, po katerih bi bili nekateri dokazi več vredni od drugih, sodišče pa dokazno oceno sprejme na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter ob upoštevanju uspeha celotnega dokaznega postopka (8. člen ZPP).
Tožnikovo delo je tako v fazi preverjanja napak v delovanju zalogovnika potekalo tudi znotraj zalogovnika, v katerem so se na vsaki strani nahajali nepritrjeni težki kovinski pladnji, nameščeni v predalih, naloženih do višine 6 do 7 metrov z vmesnim razmikom le nekaj metrov. Tožnik je moral z namenom identificiranja napake (njene narave in lokacije) z vizualnim pregledom znotraj zalogovnika preveriti tudi višje ležeče pladnje, zaradi česar je pričakovano stopil na edino višje ležečo podlago v zalogovniku - ogrodje tehtnice, široko okoli 20 cm, na katerem mu je spodrsnilo. Sodišče druge stopnje pritrjuje prvostopnemu zaključku, da je v okoliščinah konkretnega primera tožnikovo delo pomenilo nevarno dejavnost, za škodo od katere v skladu s 150. členom OZ odgovarja toženka, ki se je s to dejavnostjo ukvarjala.
Pritožbene navedbe, da tožnik ni navedel nobenega relevantnega konkretnega vzroka, zaradi katerega bi toženka lahko odgovarjala za njegovo poškodbo, saj ni trdil, da je izgubil ravnotežje oziroma mu je spodrsnilo zato, ker je toženka naredila kaj narobe, so le na videz utemeljene. Toženka sicer pravilno ugotavlja, da ji tožnik ni očital odgovornosti za neposredni vzrok za zdrs v smislu slabe obutve ali nezagotovitve delovnega pripomočka. Spregleda pa, da ji je vendarle očital tudi nezagotavljanje varnega delovnega procesa oziroma ne varno organizacijo dela (in s tem kršitev 5. člena ZVZD-1), ker je toženka v nasprotju s svojimi lastnimi pravili oziroma prepovedmi, npr. Navodili za varno delo (priloga B5) od delavcev pričakovala vstopanje v zalogovnik pločevine in ugotavljanje ter odpravljanje napak, v kolikor je bilo to brez vzdrževalcev mogoče v ročnem načinu na komandnem pultu.
PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00080662
ZIZ člen 272. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 7.
potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - valutna klavzula v CHF - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - predlog za izdajo začasne odredbe - začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - začasno zadržanje učinkovanja kreditne pogodbe - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - pogoj reverzibilnosti - razveljavitev sklepa - zmotna uporaba materialnega prava - presoja pogojev za izdajo začasne odredbe - razlaga zakona v smislu določb direktive - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU
Pritožbeno sodišče izpostavlja, da reverzibilnost kot pogoj za izdajo začasne odredbe v ZIZ ni izrecno določena. Kot pogoj za izdajo ureditvene začasne odredbe se uporablja na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS Up-275/97, glede katere je sodna praksa zavzela stališče, da je bila izdana v zadevi, ki ni primerljiva z zadevami, kot je predmetna - takimi, v katerih kreditojemalci zahtevajo ugotovitev ničnosti kreditnih pogodb z valutnimi klavzulami. Sodišče prve stopnje se je nanjo nepravilno oprlo. Pogoj reverzibilnosti, določen s to ustavno odločbo, v predmetni zadevi ni uporabljiv. Zaključek sodišča prve stopnje, da je predlog tožnikov za izdajo začasne odredbe neutemeljen, ker nista zatrjevala obstoja pogoja reverzibilnosti, je materialnopravno zmoten.
Reverzibilnost (tudi) glede na razloge zadeve SEU C-287/22 ni pravno odločilen pogoj za presojo utemeljenosti začasne odredbe, s katero se zahteva začasno zadržanje izvajanja domnevno nične potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo.
postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - začasno skrbništvo
Ker je nasprotni udeleženki grozila škoda, jo je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 24. 6. 2024 za čas postopka za postavitev pod skrbništvo postavilo pod začasno skrbništvo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je verjetno, da nasprotna udeleženka na finančnem področju ni sposobna ustrezno zavarovati svojih pravic in koristi, saj se očitno ne zaveda, da si kot žrtev spletne prevare povzroča ogromno finančno škodo, s svojimi neracionalnimi razpolaganji pa ne škoduje samo sebi, ampak tudi svojemu sinu, ki naj ne bi bil sposoben skrbeti sam zase.
ZD člen 2, 28, 132. OZ člen 338, 346. ZPP člen 286.
zapuščina - terjatev zapustnika - zastaranje - vštevanje časa prednikov - zavrnitev dokazov - vrnitev v zapuščino
Prvostopno sodišče se je pravilno oprlo na splošni zastaralni rok iz 346. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Upoštevaje neprerekano ugotovitev o času izvršitve prenosa, ob tem, ko predmet zahtevka predstavlja podedovani obligacijski zahtevek zapustnice, kot se je o tem pravilno opredelilo sodišče, slednjega pritožnik s posplošeno grajo, da stališče ni točno niti relevantno, ne more izpodbiti. Pravilno stališče je namreč pomembno v toliko, ker vtoževana terjatev izvorno predstavlja terjatev zapustnice, ki z njeno smrtjo predstavlja del zapuščine po njej, zato ni pomembno, kdaj so tožniki oz. prvotožnik izvedeli za toženčevo razpolaganje s sredstvi zapustnice.
Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče z dvema sklepoma istemu sodnemu izvedencu za opravo istega dejanja, torej za ustno podajo izvedenskega mnenja na glavni obravnavi 14. 6. 2024, priznalo nagrado in stroške v višini 251,00 EUR.
8. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče o izvedenini že pravnomočno odločilo s sklepom opr. št. I Ps 366/2023 z dne 26. 6. 2023 (pravilno: 2024). Ker je sodišče istemu izvedencu z izpodbijanim sklepom ponovno priznalo izvedenino za ustno podajo izvedenskega mnenja na glavni obravnavi 14. 6. 2024, pritožba utemeljeno opozarja, da gre v tem primeru za ponovno odločanje o že pravnomočno končani zadevi. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 3. točke 365. člena ZPP pritožbi toženca ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo.
Kot je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo že v sodni odločbi Pd 156/2019, je imel tožnik z družbo IPS (A. d. o. o.) sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela luško transportnega delavca od 1. 4. 2011 dalje. Revizijsko sodišče je ugotovilo, da je bilo tožnikovo pogodbeno razmerje (preko pogodbe o zaposlitvi) z družbo IPS preko nezakonitega poslovnega modela zlorabljeno in da je bila njegov dejanski delodajalec toženka, ki je zato odgovorna za tožnikovo prikrajšanje že v času, ko je bil formalno delavec družbe A. d. o. o. Toženka je bila že na podlagi sodbe Pd 156/20191 v zvezi s sodbo VDSS opr. št. Pdp 814/2022 iz tega razloga dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, kar je bilo tudi realizirano dne 5. 8. 2023. Tudi v drugem sojenju je sodišče prve stopnje izhajalo iz istega zaključka, skladna ugotovitvi o tem, da je toženka dejanski delodajalec tožnika, pa je tako odločitev izpodbijanega dela sodbe o obstoju delovnega razmerja med tožnikom in toženko za čas od 10. 6. 2020 do 6. 9. 2020 in od 1. 7. 2022 do 31. 8. 2022, kot tudi odločitev o prikrajšanju pri izplačilu plač in drugih prejemkov, ki jih je toženka, kot dejanski delodajalec dolžna izplačati tožniku za sporno obdobje.
Glavnina pritožbenih navedb se nanaša na izpodbijanje stališč, ki jih je revizijsko sodišče sprejelo v tej (VIII Ips 8/2022) in podobnih zadevah, pritožbeno sodišče pa nato upoštevalo pri sprejemu sodne odločbe Pdp 814/2022. V ključnem se nanašajo na presojo, da je bilo delovno razmerje tožnika z družbo IPS prikrito delovno razmerje s toženko, ta pa je, kot tožnikov dejanski delodajalec, odgovorna za njegovo prikrajšanje pri prejemkih iz delovnega razmerja (tudi za čas obstoja delovnega razmerja pri družbi IPS). Teh stališč toženka z obravnavano pritožbo ne more več uspešno izpodbijati. Enako velja za obširno pritožbeno utemeljevanje, da je revizijsko sodišče kršilo 22. člen Ustave RS, ker je v kasnejših judikatih odstopilo od stališč, ki jih je o razmerju med družbami IPS in toženko sprejelo v svetovalnem mnenju VIII SM 2/2021. Do vseh teh pritožbenih navedb in v zvezi s tem očitanih kršitev Ustave RS (zlasti še poseg v 2. in 74. člen URS) se pritožbeno sodišče zato ni posebej opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).
Nepretrgane, več kot osemletne vključitve tožnika v organiziran delovni proces toženke ni mogoče razlagati drugače, kot trajno opravljanje dela zanjo. Pritožba zato zmotno uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi v izpodbijanem delu sodbe ne bila pojasnjena razlika med začasnim in trajnim (nepretrganim) opravljanjem dela. Nadalje je zmotno pritožbeno zatrjevanje, da je bila družba A. d. o. o. samostojni gospodarski subjekt, zaradi česar ni bila odvisna od toženke. Da slednje ne drži, izhaja že iz tega, da je zaradi prenehanja poslovanja s toženko družba A. d. o. o. tožniku morala odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga (kot je družba A. d. o. o. navedla v odgovoru na tožbo, je dejansko tožniku morala podati odpoved iz poslovnega razloga, ker so izpadla naročila s strani naročnika - drugotožene stranke, ki je tudi pričela zaposlovati delavce IPS, zaradi česar sama ni imela več potreb po delavcih).
Ugovor zastaranja stranka v skladu s spremenjeno določbo 286. člena ZPP lahko uveljavlja najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, kasneje pa le, če ga brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Toženka je izrecno in pravočasno uveljavljala zgolj zastaranje terjatev, ki bi v plačilo zapadle 5 let pred vložitvijo tožbe. Ugovora zastaranja zakonskih zamudnih obresti, ki mora tudi sicer biti obrazložen, ni podala. Posledično v pritožbi neuspešno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti.
ZPP člen 242, 242/2, 249, 249/1. ZNP-1 člen 42. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 41, 41/3, 41/4, 41/5, 41/6, 49. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2003) člen 3, 4, 24.
sodni izvedenec - pravica izvedenca do povračila stroškov in nagrade - povračilo stroškov - zahteva za povračilo stroškov - izguba pravice do povračila stroškov - zahteva delodajalca za povrnitev izplačanega nadomestila plače - upravičenje do vložitve zahteve - nepravdni postopek - smiselna uporaba določb ZPP
Sodni izvedenec mora uveljavljati vsa navedena nadomestila, vključno z nadomestilom plače, takoj po ustnem podajanju izvida in mnenja, sicer izgubi to pravico. Če je izvedenec uveljavljal nadomestilo plače, ki mu jo je izplačal delodajalec, lahko ta nato zahteva povrnitev izplačanega nadomestila od sodišča na podlagi pisnega obračuna s priloženimi dokazili o višini plače in o izplačanem nadomestilu. Ker je za povračilo stroškov odločilna zahteva tistega, ki ima pravico do njihove povrnitve, jo v primeru če to pravico izgubi, izgubi tudi njegov delodajalec.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00084467
KZ-1 člen 49, 49/1, 49/2, 240, 240/1, 240/2. ZKP člen 17, 18, 39, 39-6, 105, 105/2, 117, 117/1, 285, 285c, 355, 364, 364/7, 371, 371/1, 371/1-11, 371/2, 372, 372-1, 377, 377/3, 378, 378/4. URS člen 22, 23, 25, 27, 29, 29-3. OZ člen 131, 131/1, 165.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - premoženjskopravni zahtevek - javna seja - zahteva za izločitev sodnika - sprejem sporazuma o priznanju krivde - sporazum o priznanju krivde - nepristranskost sodnika - objektivni in subjektivni kriteriji - pridobitev podatkov po uradni dolžnosti - pomagač - limitirana akcesornost udeležbe - kršitev kazenskega zakona - pridobitev protipravne premoženjske koristi - povzročitev velike premoženjske škode - konkretizacija zakonskih znakov - delictum proprium - vodilni delavec - škodni dogodek - zavarovalnica - odškodninski zahtevek - direktni naklep obarvan s posebnim namenom - strokovna napaka - obdolženčeva funkcija v podjetju - prepovedana posledica - namen storilca - voljna sestavina naklepa - direktni naklep - motiv pri storitvi kaznivega dejanja - cesijska pogodba - odločanje o odškodninskem zahtevku - ex ante presoja - subjektivno zavedanje o protipravnosti ravnanja - zavrnitev dokaznih predlogov - zaporna kazen - pravica do izjave - pravica do obrambe - pravica do učinkovitega pravnega sredstva - enako varstvo pravic - način storitve kaznivega dejanja - pooblaščeni vročevalec - odškodninska odgovornost - začasno zavarovanje premoženjskopravnega zahtevka - obstoj izvršilnega naslova
Na podlagi teorije o limitirani akcesornosti udeležbe je za presojo kaznivosti ravnanja obdolžene B. B. kot pomočnice zadoščala ugotovitev, da je bilo storjeno naklepno kaznivo dejanje v objektivnem pomenu, medtem ko krivda glavnega storilca z vidika presoje pomoči ni (bila) relevantna. Pravilna je zato utemeljitev izpodbijanega sklepa, da razpravljajoča sodnica za presojo očitkov obdolženi B. B. ni bila dolžna predhodno ovrednotiti ravnanj obdolženega A. A. in njegove vloge pri očitanem kaznivem dejanju, ter na podlagi vseh ugotovljenih relevantnih okoliščin posledično pravilen in razumen sklep, da zgolj dejstvo, da je sodnica sprejela sporazum o priznanju krivde za obdolženko, samo po sebi ne zadošča za objektivno utemeljen dvom v njeno nepristranskost.
Drži sicer, da sprejem priznanja krivde pomočnika pri delictum proprium ni mogoč brez opredelitve do statusa glavnega storilca, kot poudarja zagovornica, vendar ne tudi kot individualno določene osebe.
Da je bilo očitano ravnanje obdolženca v nasprotju z interesi zavarovalnice, povsem določno opredeljuje (že) navedba, da ji je na opisan način povzročil škodo.
Dejanske ugotovitve potrjujejo posebno lastnost obdolženca, ki je konstitutivni zakonski znak kaznivega dejanja po 240. členu KZ-1, in je izvirala iz njegovega formalnega položaja v oškodovani zavarovalnici; v okviru funkcije izvršilnega direktorja pa je bilo obdolžencu zaupano njeno (tuje) premoženje.
Namen kot zakonski znak kaznivega dejanja se ugotavlja po istih pravilih kot krivda, saj ugotovljeni namen pomeni tudi ugotovljeno voljno sestavino direktnega naklepa, pri čemer pa se namen ugotavlja kot višja stopnja oziroma dodatno zahtevana vsebina voljne sestavine naklepa.
Sklepanje sodišča o morebitnem motivu obdolženca za izvršitev dejanja je sicer (morda) res odveč, vendar za odločitev o obtožbi (sploh) ni relevantno.
Nedvomno, s stopnjo gotovosti podprto in argumentirano prepričanje, da je storilec (prav) obdolženec, že v osnovi izključuje potrebo po utemeljevanju, ali bi morda tudi kakšna druga oseba imela interes za izplačilo odškodnine družbi X.
Že z izrekom obsodilne sodbe obdolžencu je potrjen obstoj vseh predpostavk odškodninske odgovornosti, kot podlage za ugoditev premoženjskopravnemu zahtevku.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSL00080636
OZ člen 299, 299/2, 378, 378/1. ZPP člen 158, 163, 163/1, 163/2, 163/3, 163/7, 413. ZNP-1 člen 55, 55/2, 101.
postopek za dodelitev v vzgojo in varstvo ter določitev stikov - sprememba odločbe o varstvu in vzgoji otroka - sprememba stikov - sprememba preživnine - sprememba tožbe (predloga) - umik tožbe - povračilo stroškov postopka - odločanje o stroških po prostem preudarku - upoštevanje okoliščin konkretnega primera - varstvo koristi otroka - stroški za sestavo vloge - stroški izvedenca - priglasitev stroškov postopka - rok za priglasitev stroškov postopka - pravočasna priglasitev stroškov postopka - pričetek teka zakonskih zamudnih obresti - izvršljivost terjatve - zapadlost terjatve - opomin na izpolnitev obveznosti - nastop dolžnikove zamude - smiselna uporaba določb ZPP
Ker tožnik stroškov izvedenke, za katere je založil predujem, ni priglasil ne na obravnavi, na kateri je umaknil tožbo, ne kasneje, sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da je polovico teh stroškov naložilo v plačilo pritožnici.
Z vložitvijo pravnih sredstev je prekinjen le paricijski rok, ki odlaga izvršljivost obveznosti, ne pa tudi materialnopravni rok za izpolnitev obveznosti, na katerega sta vezana zapadlost terjatve in začetek teka zamudnih obresti (prvi odstavek 378. člena OZ).
ZPP člen 154. ZOdvT tarifna številka 3102, 3210, 3470. Odvetniška tarifa (2015) člen 20, 20/2.
stroški postopka - postopek pred Ustavnim sodiščem - načelo uspeha pravdnih strank - pravilna uporaba odvetniške tarife
Ker je ZOdvT pričel veljati 1. 9. 2009, tožnik pa je tožbo vložil 3. 12. 2012, bi moralo sodišče prve stopnje tudi v postopku Pd 18/2024 uporabiti določbe ZOdvT in ne OT, ne glede na to, da je bil postopek pravnomočno končan v zadevi Pd 51/2019 in da je sodišče odločalo v postopku Pd 18/2024 potem, ko je Ustavno sodišče RS z odločbo št. Up-1514/22-18 z dne 18. 4. 2024 ugodilo ustavni pritožbi tožnika ter sodbo pritožbenega sodišča Pdp 219/2022 z dne 14. 4. 2022 v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 51/2019 z dne 4. 11. 2021 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Glede na to, da bi moralo sodišče prve stopnje tudi v novem sojenju Pd 18/2024 stroške odmeriti po ZOdvT in ne po OT, niso utemeljene pritožbene navedbe tožnika, da bi mu moralo sodišče priznati stroške 13. in 14. pripravljalne vloge. Pritožba toženke glede stroškov v tem postopku, kot je bilo obrazloženo že zgoraj, utemeljeno opozarja na določbo četrtega odstavka opombe 3 tarifne priloge, zato tožnik v novem sojenju Pd 18/2024 ni upravičen do nagrade za postopek.
Pravilnik o natančnejših pogojih in natančnejšem postopku o izjemni odobritvi zdravila, živila za posebne zdravstvene namene, prehranskega dopolnila, dermatološkega izdelka, medicinskega pripomočka ali zdravstvene storitve (2023) člen 4. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 71a. ZZVZZ člen 23, 23/7. ZPP člen 154, 165, 337, 337/1, 350, 350/2, 353.
povrnitev stroškov - medicinski pripomočki
Kot je to pritožbeno sodišče pojasnilo že v zadevi Psp 64/2023 z dne 29. 3. 2023, so kompresijske dokolenke kot medicinsko tehnični pripomoček skladno z 71.a členom Pravil OZZ od 1. 11. 2021 dalje opredeljene kot pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Določeno je, da ima zavarovana oseba pravico do medicinskih pripomočkov za kompresijsko zdravljenje spodnjih udov: kompresijskih dokolenk, kompresijskih nogavic, kompresijskih hlačnih nogavic ali kompresijskih hlač. Kako se uveljavlja navedena pravica, pa je določeno v XIII/9. poglavju Pravil OZZ. Kompresijske dokolenke mora predpisati zdravnik specialist, ki kot pooblaščeni zdravnik izda naročilnico. Torej v primeru, če ni naročilnice, tudi ni podlage, za povračilo stroškov nakupa kompresijskih nogavic.
Kot to pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje, v tej zadevi niso izpolnjeni pogoji po materialnem predpisu za izjemno odobritev nakupa kompresijskih nogavic. Skladno s sedmim odstavkom 23. člena ZZVZZ in 4. členom Pravilnika, mora biti za izjemno odobritev medicinskega pripomočka izpolnjen pogoj in sicer, da zavarovanec za medicinski pripomoček nima pravice iz obveznega zavarovanja. V tej zadevi pa navedeni pogoj ni izpolnjen, saj ima tožnik že po 71.a členom Pravil OZZ pravico do medicinskega pripomočka in sicer kompresijskih dokolenk. Kot to ugotavlja sodišče prve stopnje tožnik tudi ni dokazal, da gre v njegovem primeru za izjemno zdravstveno stanje.
ZZVZZ člen 80, 80/3, 81, 81/2, 82. ZDSS-1 člen 19, 63. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 234, 244. ZPP člen 8, 154, 165, 189, 254, 339, 339/2, 339/2-14, 353.
začasna nezmožnost za delo - presoja odločitve osebnega zdravnika - imenovani zdravnik - zahteva - litispendenca
Argumentirano je pojasnjeno, da je v tem sporu ključno, da tožnik po ponovnem odprtju bolniškega staleža s strani osebnega zdravnika, ki mu je bolniški stalež odprl po preteku več kot 30 dni od izdaje izpodbijane odločbe zdravstvene komisije, ni vložil zahteve za presojo ocene osebnega zdravnika imenovanemu zdravniku in ni uveljavljal varstva pravic pri tožencu, niti ni bil podan predlog za njegovo podaljšanje oziroma odobritev staleža za naprej ter posledično toženec o obdobju od 1. 1. 2023 dalje ni odločal. V 234. členu Pravil OZZ je določeno, da če se zavarovanec ali delodajalec ne strinjata z ugotovitvijo osebnega zdravnika glede zavarovančeve začasne zadržanosti od dela do 30 dni, lahko v roku treh delovnih dni od dne, ko sta bila z oceno seznanjena, zahtevata presojo s strani imenovanega zdravnika. Ne glede na vloženo zahtevo se mora zavarovanec ravnati po mnenju osebnega zdravnika. Kot pravilno izpostavlja toženec, tožnik take presoje ni zahteval, niti ni v postopku zatrjeval, da z zaključkom bolniškega staleža s strani osebnega zdravnika ni bil seznanjen.
Po določbi 63. člena ZDSS-1 je socialni spor dopusten zoper dokončni upravni akt toženca zaradi nepriznanja bolniškega staleža. V tem primeru ne gre za litispendenco, ki jo določa 189. člen ZPP, kot to zmotno zatrjuje tožnik. Litispendenca nastopi le v primeru, če pravda o istem zahtevku med istima strankama že teče in ne, če sta vloženi dve tožbi iste tožeče stranke z istim zahtevkom zoper isto toženo stranko. Sodišče prve stopnje takšne situacije ni ugotovilo.