OZ člen 190, 190/1, 191. ZPP člen 154, 165, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 350, 350/2, 353, 360, 360/1. KPJS člen 39, 39-11. ZZUOOP člen 56, 56/7. ZIUOPDVE člen 123, 123/4. Kolektivna pogodba za zdravnike in zobozdravnike v Republiki Sloveniji (1994) člen 75, 75/4.
nadomestilo plače - COVID-19 - dodatki k plači - neupravičena pridobitev - osnova za nadomestilo
Tožnica na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi (prvi odstavek 190. člena Obligacijskega zakonika - OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) zahteva od toženca za obdobje od januarja 2021 do aprila 2021 vračilo preveč izplačane plače iz naslova nadomestil plač za odsotnost z dela. Toženec se sklicuje na obstoj okoliščin iz 191. člena OZ, na podlagi katerega tisti, ki kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo, ker je zaključilo, da tožnica ni vedoma izplačala tožencu višjega nadomestila plač, kot mu je pripadalo. S to presojo, ki je utemeljena v izvedenih dokazih, pritožbeno sodišče soglaša.
Že v prvem sojenju je pritožbeno sodišče soglašalo s prvostopenjsko presojo, da je tožnica napačno obračunala tožencu (zdravnik) nadomestilo plače za odsotnosti z dela. Covid dodatka, ki ju je prejel po postavkah C223 (11. točka 39. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor - KPJS; Ur. l. RS, št. 57/2008 in nadaljnji) in C086 (56. člen Zakona o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic COVID-19 - ZZUOOP; Ur. l. RS, št. 152/2020 in nadaljnji), zaradi specialnih zakonskih določb (četrti odstavek 123. člena Zakona o interventnih ukrepih za omilitev posledic drugega vala epidemije COVID-19 - ZIUOPDVE; Ur. l. RS, št. 175/2020 in nadaljnji; sedmi odstavek 56. člena ZZUOOP) ne bi smela všteti v osnovo za nadomestilo plače za čas odsotnosti z dela. Pravilnost te presoje potrjuje priloga Vrsta izplačil, ki je sestavni del Uredbe o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 14/2009 in nadaljnji), in določa vrednost A1, t. j. indikatorja upoštevanja izplačila v osnovah za nadomestili Z1201 in Z124.2 Za dodatek C086 vrednost A1 znaša X (kar pomeni, da se vrednost ne upošteva). Za dodatek C223 je navedeno, da se od 28. 11. 2020 dalje ne všteva v osnovo za nadomestilo plače za odsotnosti z dela, v zvezi s tem pa vrednost A1 prav tako znaša X. Glede na obrazloženo je zmotno pritožbeno vztrajanje, da je treba v osnovo za nadomestilo plače v tem sporu šteti tudi navedena dodatka.
ZIZ člen 38, 38/5, 106, 259. Odvetniška tarifa (2015) člen 31, 31/2, 31/3.
izvršba zaradi izterjave preživnine - izvršilni stroški - stroški predloga za izvršbo - zavarovanje preživninske terjatve
ZIZ glede izterjave bodočih preživninskih terjatev predpisuje dva različna in neodvisna pravna instituta. Na podlagi sklepa po določbi 106. člena ZIZ se rubež in hkrati izplačilo s strani dolžnikovega dolžnika opravi ob zapadlosti vsakega posameznega obroka. Gre za izvršbo, saj sodišče dovoli izvršbo na denarno terjatev dolžnika za izterjavo občasnih dajatev, ki bodo zapadle v določenih časovnih presledkih v obdobju dveh let od dneva vložitve predloga brez ponovne zahteve po njihovi zapadlosti. To pomeni, da upniku ni potrebno za vsak zapadli mesečni obrok preživnine vlagati novega predloga za izvršbo. Pri izvršbi na podlagi 106. člena ZIZ dolžnikov dolžnik ne sme zarubiti celotnega zneska vseh bodočih terjatev, temveč mora ob zapadlosti plačati le posamezni preživninski obrok, ki zapade v plačilo v obdobju, za katerega je izvršba dovoljena. Po določbi 259. člena ZIZ v primeru izdaje sklepa o predhodni odredbi za zavarovanje bodočih preživninskih terjatev, pa lahko dolžnikov dolžnik že ob prejemu sklepa o izvršbi in sklepa o predhodni odredbi zarubi dolžnikova sredstva v celotni višini zneska vseh bodočih preživninskih terjatev, za katero je dovoljeno zavarovanje, pri čemer posameznih zneskov ob njihovi zapadlosti ne sme izplačati upniku vse dotlej, dokler za njihovo izterjavo ni dovoljena izvršba. Upnik je v konkretni zadevi vložil predlog za izvršbo za izterjavo zapadlih zneskov preživnine ter predlog po določbi 106. člena ZIZ, zato mu za sestavo pripadajo stroški sestave predloga za izvršbo, ne pa tudi stroški sestave predloga za zavarovanje.
izvršba na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa - stečaj glavnega dolžnika - izpodbijanje pravnih dejanj v stečajnem postopku - zastavni dolžnik - vpliv stečajnega postopka na izvršilni postopek
Razveljavitev (učinkov) razpolagalnega posla na podlagi izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika lahko povzroči, da znova nastane terjatev upnika, ki je z razveljavljeno izpolnitvijo prenehala, vendar le, če je razveljavljen samo razpolagalni pravni posel, ne pa tudi zavezovalni pravni posel, saj z razveljavitvijo zavezovalnega pravnega posla terjatev preneha. Nova terjatev nastane le v razmerju do stečajnega dolžnika. Povedano drugače, pogodba o kratkoročnem posojilu, sklenjena v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, v konkretnem primeru ni prenehala, sodna poravnava pa glede na tretji odstavek 278. člena ZFPPIPP in že glede na samo dejstvo, da je stranka stečajnega postopka, s tem pa tudi izpodbojne tožbe in v konkretnem primeru sodne poravnave, le stečajni dolžnik, ne pa tudi zastavni dolžnik, nima vpliva na konkretni neposredno izvršljivi notarski zapis v razmerju do zastavnega dolžnika. Če temu ne bi bilo tako, bi upnik v razmerju do zastavnega dolžnika nenazadnje izgubil izvršilni naslov. Enako tudi v stečajnem postopku priznana terjatev kot res iudicata velja le v razmerju do stečajnega dolžnika.
ZUTD člen 63, 63/2, 63/2-5. ZJU člen 24a, 24a/1. ZDR-1 člen 85, 87, 88, 88/2, 113. ZPP člen 353.
pravica do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlogi za odklonitev pravice
Ob navedenih dejanskih materialnopravnih razlogih je pravilen dokazni zaključek sodišča v 18. točki obrazložitve, da je tožnici prenehalo delovno razmerje na podlagi delodajalčeve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi 25. 12. 2021, zaradi česar je podan razlog za odklonitev pravice po 5. alineji drugega odstavka 63. člena ZUTD.
Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo (1993) člen 11. SKPgd člen 15. ZTPDR člen 15. UZITUL člen 4.
dodatek za stalnost - delovna doba pri delodajalcu - kontinuiteta delovnega razmerja - prevzem delavca
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je Podjetniška kolektivna pogodba toženke v letu 2005 prvič opredelila dodatek za stalnost in v letu 2021 sprejela določbo, ki v 48. členu PKP določa, da dodatek za stalnost pripada za doseženo delovno dobo v družbi v višini 0,2 % osnovne plače za vsako dopolnjeno leto pri toženki. Glede na določbi 11. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo in 15. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti, po katerih se prevzetemu delavcu delovna doba šteje, kot da ni spremenil zaposlitve, gre pri prevzemu delavca za ohranjanje kontinuitete. Tako je treba pri priznanju delovne dobe tožnice pri toženki upoštevati celotno zaposlitev od 1. 1. 1986 dalje. Tako ni možno upoštevati pritožbenih navedb, da glede na dikcijo 75. člena ZDR‑1 tožnici gredo le tiste pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli na dan prenosa, ker dodatka za stalnost tožnica ni imela ne pri javnem podjetju B. in tudi ne pri družbi C. d. o. o., do dodatka za stalnost pred letom 1999, ko se je zaposlila pri toženki, ni upravičena. Dejstvo je, da se tožnici delovna doba od 1. 1. 1986 šteje, kot da ni spremenila zaposlitve, tako da je do dodatka za celotno dobo zaposlitve upravičena.
prekinitev postopka - predhodno vprašanje - sposobnosti biti stranka
Primeri, v katerih je prekinitev postopka obligatorna, so taksativno našteti v prvem odstavku 205. člena ZPP. Vsi ostali primeri so fakultativni. Tudi sicer pa niso izpolnjeni pogoji po 1. točki prvega odstavka 206. člena ZPP. Vprašanje obstoja tožeče stranke (društva) je vprašanje o sposobnosti biti stranka in s tem o sposobnosti biti nosilec pravic in obveznosti v procesnem razmerju. Gre za procesno predpostavko, ki mora biti podana ves čas pravdnega postopka in nanjo pazi sodišče (ves čas) po uradni dolžnosti (80. člen ZPP). Obstoj tožeče stranke kot pravne osebe (društva) tako ne more biti predhodno vprašanje v postopku od katerega je odvisna (meritorna) odločitev o glavni stvari (13. člen ZPP).
podaljšanje pripora po vloženi obtožnici - ponovitvena nevarnost - utemeljen sum
Iz izpodbijanega sklepa izhaja ugotovitev sodišča prve stopnje, da se razlogi, ki so narekovali odreditev pripora zoper obdolženca, ob vložitvi obtožnice niso spremenili in so še vedno podani. Tako je ugotovljeno, da je še vedno podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitana kazniva dejanja, da je še vedno podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti ter da je pripor neizogibno potreben in sorazmeren ukrep.
ZPP člen 185, 185/1, 339, 339/2, 339/2-14. ZV-1 člen 15, 15/1.
posestni spor - motenje posesti - nejasen izrek - vezanost sodišča na trditveno podlago - sprememba tožbe - vodno zemljišče - ribnik kot naravno javno dobro - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Nerazumljivo je, ali je sodišče prve stopnje v izpodbijani IV. točki izreka sklepa tožbi ugodilo glede nepremičnine parc. št. 1134, glede nepremičnine parc. št. 1125/14, ali pa morda glede obeh nepremičnin. Prav tako ni jasno, zakaj sodišče na enem mestu IV. točke izreka govori le o prvem ribniku, na drugem mestu istega dela izreka pa o ribnikih (v množini), ter na kateri nepremičnini (parc. št. 1134 ali parc. št. 1125/14) se prvi ribnik oziroma več ribnikov sploh nahaja.
Sodišče lahko ugotovi zadnje mirno posestno stanje in motilno dejanje le, kolikor je to sploh bilo zatrjevano, in le na nepremičninah, v zvezi s katerimi je bilo oboje zatrjevano.
pogodba o dosmrtnem preživljanju - razveza pogodbe o dosmrtnem preživljanju - razveza pogodbe - neizpolnjevanje obveznosti
Pri pogodbi o dosmrtnem preživljanju gre za trajajoče odplačno in dvostransko obveznostno razmerje. Če preživljalec ne izpolnjuje dogovorjene obveznosti, lahko preživljanec zahteva razvezo pogodbe (tretji odstavek 561. člena OZ). Sodna praksa je vzpostavila dva pogoja za razvezo: da gre za pomemben obseg neizpolnjevanja pogodbe oziroma prevzetih obveznosti preživljanja, in da je za neizpolnjevanje podana odgovornost prevzemnika premoženja. Določanje konkretnih dajatev in storitev, ki so predmet preživljalčevega izpolnitvenega ravnanja pri pogodbah o dosmrtnem preživljanju, je prepuščeno pogodbeni avtonomiji strank. Pri tem pa mora biti upoštevan namen pogodbe, ki je v preživljanju upravičenca; tj. v zagotavljanju enake kvalitete preživljančevega življenja kot v času, pred sklenitvijo pododbe.
Pripoznava zastarane obveznosti je enostranski pravni posel, torej izjava volje dolžnika, ki povzroči materialnopravne učinke odpovedi zastaranju. Za dosego takšnih oblikovalnih učinkov oziroma spremembo, ki povzroči, da temeljno materialno upravičenje ponovno pridobi tudi pravno možnost njene prisilne izpolnitve oziroma pravovarstveni zahtevek, zato ni potrebna privolitev upnika. Prvi naslednji dan po odpovedi zastaranja, prične teči nov zastaralni rok. Razumljivo je, da takšni učinki nastopijo le, če terjatev (temeljno materialno upravičenje) še obstoji. Strožja oblika obličnosti (pogoj za veljavnost) je primarno namenjena varovanju dolžnikovega položaja zato, ker je slednji že pridobil ugovor zastaranja. Zakon kot pogoj določa obliko pisnosti, ne predpisuje pa njene vsebine. Bistveno je, da se dolžnik v njej na jasen, določen in brezpogojen način odpoveduje zastaranju. To lahko stori na neposreden ali posreden način.
Temeljno pravilo, ki opredeljuje pričetek teka zastaralnega roka je namreč objektivizirano in ga opredeljuje pojem dospelosti oziroma zapadlosti; kdaj pa nastanejo oziroma nastopijo dejstva, ko ima upnik možnost uveljavljati pravovarstveni zahtevek (actio nata) pa je odvisno od okoliščin konkretnega primera. Ker tožniki poudarjajo, da gre za terjatve, ki so nastale v sodnih postopkih, je to trenutek pravnomočnosti oziroma trenutek, ko je bila sodna poravnava sklenjena.
Ko se z eno tožbo uveljavljajo primarni in eden ali več podrejenih tožbenih zahtevkov, se za primarni zahtevek plača taksa v celoti, za vsak naslednji zahtevek pa le tretjina takse, predpisane za ta zahtevek. Sodišče namreč vedno najprej odloča o primarnem zahtevku, o podrejenem pa le, če je primarni zahtevek neutemeljen. Sodno takso za podredni zahtevek je potrebno plačati ob njegovi vložitvi, ko res še ni jasno, ali bo sodišče o njem sploh odločalo, zato se navedeno pravilo dopolnjuje z drugim odstavkom 36. člena ZST-1, ki vzpostavlja pravno podlago za vrnitev sodne takse za podrejeni tožbeni zahtevek, če sodišče o njem ne odloči.
Ob upoštevanju, da je mogoče trajanje varnostnega ukrepa v skladu z načelom zakonitosti v kazenskem pravu presojati le na podlagi kazenskega zakona, ki trajanje varnostnega ukrepa iz 70.b člena KZ-1 omejuje na čas dveh let, ter smiselni uporabi določbe četrtega odstavka 70.b člena KZ-1, da nadomeščeni varnostni ukrep iz 70.a člena KZ-1, čeprav je strožji, ne sme preseči časovne omejitve dveh let, je po presoji sodišča druge stopnje trajanje blažjega ukrepa (iz 70.b člena KZ-1) še toliko bolj (argumentum a fortiori) omejeno na zakonsko najdaljše določeno trajanje, torej na dve leti. Kakršnokoli podaljševanje omenjenega ukrepa po dveh letih bi pomenilo kršitev načela zakonitosti.
prijava terjatve v stečajnem postopku - nepogojna terjatev - preizkus terjatev v stečajnem postopku - izjava upravitelja o prijavljenih terjatvah - pogojno priznanje terjatev - končni seznam preizkušenih terjatev
Odločitev o tem, katere terjatve bo prijavil v stečajnem postopku, je v dispoziciji upnika, ki terjatev prijavi. Naloga upravitelja je zgolj v izjasnitvi ali tako prijavljeno terjatev posameznega upnika priznava ali prereka. Izjava upravitelja o prijavljeni terjatvi je lahko samo nepogojna. Upravitelj v izjavi o priznanju oziroma prerekanju terjatve ne more spreminjati narave prijavljene terjatve.
Neutemeljeno se pritožnica zavzema, da zgolj določilo o podaljšanju pogodbe v razmerje za nedoločen čas v primeru, da ni odpovedana, ne more vplivati na soglasje o času trajanja pogodbe. Prav navedeno določilo namreč bistveno spreminja čas trajanja pogodbe.
Glede na to, da najemna pogodba med strankama ni bila veljavno sklenjena tudi v pisnem predlogu vsebovano pogodbeno določilo oziroma klavzula o višji sili za stranki ni mogla veljati.
Sodišče prve stopnje ni štelo, da sta se stranki veljavno dogovorili o višini najemnine, pač pa o nadomestilu za uporabo parkirišča brez sklenjenega najemnega razmerja. Tega je upoštevalo pri določanju višine tržne najemnine, pri čemer pa to ne pomeni, da je štelo pogodbo v tem delu za veljavno.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00081213
ZIZ člen 272, 272/1, 272/2. ZVPot člen 23, 24, 24/1. ZPotK člen 21, 21/3.
zavarovanje nedenarne terjatve - ureditvena začasna odredba - začasno zadržanje učinkovanja kreditne pogodbe - kreditna pogodba v CHF - ugotovitev ničnosti pogodbe - obstoj verjetnosti terjatve - varstvo potrošnikov - nepošten pogodbeni pogoj - pojasnilna dolžnost banke - profesionalna skrbnost - načelo vestnosti in poštenja - valutno tveganje - sodna praksa SEU - težko nadomestljiva škoda - lojalna razlaga nacionalnega prava - pogoj reverzibilnosti
Ob lojalni (evroskladni) razlagi pravilnost stališča o verjetno izkazani nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode izkazuje že ugotovitev, da je tožnik toženki že plačal več kot je od nje prejel (toženka ne prereka trditev, da je tožnik prejel 50.763,59 EUR, in ji do 30. 11. 2023 plačal 71.348,91 EUR). V primeru nadaljnjega plačevanja kredita med postopkom bi moral zaradi preplačila spreminjati tožbo ali (v primeru plačila obrokov po zaključku sojenja na prvi stopnji in med pritožbenim postopkom) vložiti novo tožbo, kar je povezano z obveznostjo plačila stroškov postopka. Prav to pa je tisto, kar je glede na cilj zavarovanja, ki je v vzpostavitvi pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi bil potrošnik, če nepoštenega pogoja ne bi bilo, treba preprečiti: poslabšanje premoženjskega stanja tožnika zaradi finančnega bremena, povezanega z uveljavljanjem povračilnih zahtevkov.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00080744
KZ-1 člen 211, 211/1. ZKP člen 277, 277/1, 277/1-1, 437, 437/1.
goljufija - preslepitveni namen - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki - konkretizacija - zavrženje obtožbe
Lažnivo prikazovanje dejanskih okoliščin, s čimer naj bi bil oškodovanec spravljen v zmoto, da je obdolžencu posodil denar, je substancirano le z obdolženčevim zatrjevanjem, da je zaposlen in pridobitno sposoben, kar pa je bilo res, torej obdolženec oškodovancu ni prikazoval ničesar neresničnega.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00081584
ZIZ člen 272, 272/1, 272/2. ZVPot člen 22, 22/4, 23, 24. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 1.
kreditna pogodba v CHF - ničnost kreditne pogodbe - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - verjetnost obstoja terjatve - pojasnilna dolžnost banke - težko nadomestljiva škoda - pogoj reverzibilnosti - preplačilo
Za izdajo začasne odredbe torej zadostuje že verjeten izkaz nastanka težko nadomestljive škode. Takšno je tudi stališče novejše sodne prakse.
Ker je tožnica predlagala izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve, se pritožbenemu sodišču ni potrebno opredeliti do toženkinih navedb o zastaranju potencialnega kondikcijskega (denarnega) zahtevka.
Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 2. OZ člen 87, 87/1, 88, 88/1, 190, 193, 198, 366. ZVPot člen 21, 21/3, 23, 23/2 24, 24/1.
nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah - dolgoročni kredit v CHF - pojasnilna dolžnost banke - kdaj začne teči zastaranje - kondikcijski zahtevek
Tretji odstavek 21. člena ZPotK izrecno določa, da se ne glede na določbe ZPotK (torej tudi ne glede na njihovo kogentno vsebino) uporabljajo tudi določbe drugih predpisov, ki so za potrošnika ugodnejše.
Skladno z načelom lojalne razlage so slovenska sodišča na razlago evropskega prava vezana, in sicer z učinkom ex tunc, upoštevajoč pri tem vse okoliščine primera.
Sistem evropskega varstva potrošnikov temelji na razmišljanju (nem. Gedanken, angl. idea) oziroma domnevi, da je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju glede pogajalske moči in ravni obveščenosti (informacijska in pogajalska podrejenost), zaradi česar privoli v pogoje, ki jih je predhodno sestavil prodajalec, ne da bi lahko vplival na njihovo vsebino. Na tem izhodišču temelji tudi razmišljanje, da ima pojasnilna dolžnost banke osrednji pomen, saj se z njo uresničijo prizadevanja, da se formalna enakost, ki je v večplastno asimetričnih razmerjih, kakršna so razmerja med banko (kreditodajalcem) in posameznikom (kreditojemalcem), lahko samo navidezna enakost, nadomesti z dejansko enakostjo ter s tem doseže enega od osrednjih ciljev Direktive 93/13.
Ključno vprašanje v obravnavani zadevi je, ali je domneva, da je potrošnik v informacijsko in pogajalsko podrejenem položaju, ovrgljiva (izpodbojna) ali ne.
Napačno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da noben potrošnik, ki bi bil ustrezno informiran o valutnem tveganju in bi se zavedal dejanskega obsega tveganja, takšnega kredita ne bi bil sklenil. Kot je Vrhovno sodišče nazorno pojasnilo v zadevi II Ips 8/2022, krediti v tuji valuti sami po sebi niso nepošteni oziroma škodljivi, prav tako pa ni mogoče zavzeti kategoričnega stališča, da vsakdo, ki bi se zavedal dejanskega obsega tveganja, takšnega kredita ne bi bil sklenil. Za marsikoga je devizni kredit lahko koristen, zlasti če prejema plačo ali honorar v tuji valuti ali je ob informiranem razmisleku glede obrestnih in valutnih tveganj prišel do zaključka, da morebitne koristi pretehtajo nad riziki in si lahko tudi privošči znatno povišanje mesečnega obroka. Ni cilj Direktive 93/13 in ZVPot, da potrošnik vedno sprejme zanj idealno odločitev, ampak da mu ponudnik, na področjih, na katerih ima izrazito informacijsko prednost, omogoči informirano odločitev, kar je predpogoj, da lahko kot razumem posameznik sploh udejanji svojo resnično voljo (informirano soglasje oziroma avtonomijo).
Glede na konkretne okoliščine obravnavanega primera ni za izključiti, da bi tožnik tudi v primeru ustrezno izpolnjene pojasnilne dolžnosti najel kredit v tuji valuti, saj mu je toženka na njegovo prošnjo in upoštevajoč njegov položaj znižala obrestno mero za 0,65 % ter odobrila višji znesek kredita, kot bi mu šel po njenih notranjih pravilih, poleg tega pa ni reševal svojega stanovanjskega problema, temveč je obnavljal nepremičnino, katere solastnik je bil že prej.
OZ člen 131. ZD člen 128, 128/3, 142. ZPP člen 14. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 42, 42/1.
odškodnina za nepremoženjsko škodo - odškodnina zaradi smrti bližnjega - pasivna legitimacija odgovornost dedičev za dolgove - kaznivo dejanje umora - vezanost sodišča v pravdnem postopku na odločitev kazenskega sodišča - smrt zavezanca - pravica do osebnega dostojanstva - pravica do pietete - tehtanje ustavnih pravic - posttravmatska stresna motnja - zaslišanje le ene stranke - primerna višina odškodnine - pasiva zapuščine - stroški pogreba - odločitev o pravdnih stroških - predpravdni zahtevek
Zmotno pa je prepričanje pritožbe, da je sodišče prve stopnje v predmetni zadevi o obstoju kaznivega dejanja odločalo kot o predhodnem vprašanju in s tem nedovoljeno poseglo v domnevo nedolžnosti ter posledično v dostojanstvo sedaj že pokojnega osumljenca.
Četudi je obravnavalo isti historični dogodek, kot je bil predhodno že obravnavan s strani organov pregona v predkazenskem postopku, se je sodišče prve stopnje zato pravilno osredotočilo zgolj na ugotavljanje kumulativno zahtevanih predpostavk civilnega delikta po 131. členu OZ.
Prezre pa pritožba, da se sodišče prve stopnje pri sklepanju, ali je obravnavano pravno relevantno dejansko stanje v zadevi podlaga nastanku civilne obveznosti, ni opredeljevalo o tem, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje in ali je pravni prednik tožencev zanj kazensko odgovoren. Do posega v domnevo o nedolžnosti pravnega prednika tožencev ter s tem v pravico do poštenega sojenja, varovano v okviru 6. člena EKČP, z izpodbijano sodbo že zato ni moglo priti.
sprejem v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda - obvezno zastopanje po pooblaščencu, ki je odvetnik - komunikacija s pooblaščencem - zadržanje na oddelku pod posebnim nadzorom - psihiatrično zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom - zastopanje po odvetniku - kršitev pravice do izjave - pravica do izjave - videokonferenca
Nasprotni udeleženec je na naroku sodeloval preko videokonference iz bolnišnice. S postavljeno odvetnico ni imel možnosti vzpostaviti stik pred, med, niti po naroku. Zato mu je bila onemogočena pravica do učinkovitega varstva svojih pravic. Kršena je bila tudi pravica do učinkovite izjave v postopku.