Neupoštevne so pritožbene navedbe, da odvetniška pisarna nikoli ni zastopala družbe C. d.o.o. oz. da odvetniška kandidatka ni bila prisotna kot zagovornica obdolžene pravne osebe. S podeljenim pooblastilom se namreč izkazuje upravičenje za zastopanje oziroma zagovarjanje, zato organ, pred katerim teče postopek, zagovornika začne obravnavati kot subjekt postopka in mu prizna procesna upravičenja, ko predloži ustrezno pooblastilo. Ravno okoliščina, da je družba C. d.o.o. že dala pooblastilo Odvetniški družbi A., je za pritožbeno sodišče bistveno pri presoji, da ta odvetniška družba ne more zagovarjati še soobtoženega B. B. S tem, ko je družba C. d.o.o. podala pooblastilo odvetniški družbi, se je med njima vzpostavilo zaupno razmerje, na podlagi katerega je povsem utemeljeno sklepati, da je prišlo tudi do komunikacije, izmenjave informacij in dogovarjanja. Tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da pooblaščena odvetniška družba nikoli ni zagovarjala obtožene družbe C. d.o.o., posledično pa ni nobenega dvoma, da ista odvetniška družba ne more zagovarjati soobtoženca B. B.
Drži, kar navaja pritožnik, in sicer, da se KT v cestnem prometu izbrišejo iz evidence po preteku dveh let od pravnomočnosti odločbe, s katero so bile izrečene, če v tem času storilec ne doseže števila kazenskih točk, zaradi katerega se izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja oziroma prepoved uporabe vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije oziroma če v roku iz tretjega odstavka 22. člena tega zakona ni bila izdana odločba. Vendar je bila odločba o prekršku Oddelka za upravljanje s prometom, številka 5550095974748/2022 z dne 9. 9. 2022, za prekršek storjen dne 16. 6. 2022, pravnomočna dne 13. 10. 2022. Zadnji upošteven prekršek pa je bil storjen dne 8.5.2024, odločba o prekršku PPP Koper z dne 4.9.2024 pa je postala pravnomočna 24.9.2024. To pomeni, da rok dveh let ni potekel. Zato pritožnik ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da sodišče prekrška, storjenega dne 16.6.2022, ne bi smelo upoštevati.
Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, podana v času poskusnega dela, nezakonita. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) namreč ne predvideva odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v času trajanja poskusnega dela. V 125. členu ZDR-1, ki ureja poskusno delo, je izrecno določeno, da lahko v času trajanja poskusnega dela delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če delavec poskusnega dela ni uspešno opravil (četrti odstavek 125. člena ZDR-1) in če so podani razlogi za izredno odpoved ali zaradi postopka za prenehanje delodajalca ali prisilne poravnave (šesti odstavek 125. člena ZDR-1). Za druge primere redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, torej tudi za poslovni razlog, pa je zakonodajalec očitno ocenil, da niso potrebni oziroma primerni v času poskusnega dela, ki lahko traja največ šest mesecev (drugi odstavek 125. člena ZDR-1).
Pravilna je obrazložitev sodišča prve stopnje, da četudi je tožnica že dopolnila 58 let in sodi zato v varovano kategorijo delavcev v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po prvem odstavku 114. člena ZDR-1, to ni ovira za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. O dopustnosti sodne razveze v primeru delavcev, ki uživajo posebno pravno varstvo pred odpovedjo, se je Vrhovno sodišče RS že opredelilo v številnih zadevah (npr. sodba VIII Ips 99/2018 in sodba VIII Ips 53/2019). V zadevi VIII Ips 99/2018 je poudarilo, da starejši delavci na podlagi 114. člena ZDR-1 uživajo posebno varstvo le pred odpovedjo iz poslovnega razloga, ne pa tudi pred drugimi načini prenehanja delovnega razmerja iz 77. člena ZDR-1, med katerimi je tudi prenehanje pogodbe o zaposlitvi s sodbo sodišča.
Ker je torej toženka dokazala, da je tožnik dne 13. 5. 2024 v pisarni toženke odklonil vročitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi, se šteje, da mu je bila ta tega dne vročena (tretji odstavek 88. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1 in prvi odstavek 144. člena ZPP). Posledično je tožba, vložena dne 20. 6. 2024, prepozna, saj ni bila vložena v roku 30 dni od vročitve odpovedi (tretji odstavek 200. člena ZDR-1). Zato jo je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom pravilno zavrglo (prvi odstavek 274. člena ZPP).
Če sodišča niso prepričali argumenti in do tedaj izvedeni dokazi tožeče stranke, potem v pritožbi utemeljeno navaja, da bi moralo (glede na njeno dokazno breme) izvesti še njen nadaljnji predlagani dokaz s postavitvijo izvedenca.
Določba 44. člena ZDDV-1 o oprostitvi plačila DDV od najemnine je izjema od splošne določbe prvega odstavka 3. člena ZDDV-1, po katerem so predmet DDV transakcije opravljanja storitev, ki jih davčni zavezanec opravi v okviru opravljanja svoje ekonomske dejavnosti na ozemlju Slovenije za plačilo. Določba 45. člena ZDDV pa je izjema od izjeme.
Za tožničino delo se je z ZUTD, ki se je pričel uporabljati 1. 1. 2011, spremenil zahtevani izobrazbeni pogoj. V prvem odstavku 81. člena ZUTD je bilo določeno, da storitve vseživljenjske karierne orientacije in posredovanja zaposlitve izvajajo javni uslužbenci zavoda z doseženo VII. ravnjo izobrazbe, ki so opravili strokovni izpit. Ker tožnica ob uveljavitvi ZUTD tega izobrazbenega pogoja ni izpolnjevala, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo prehodno določbo 189. člena ZUTD, ki je predpisal petletni rok za pridobitev zahtevane izobrazbe, do takrat pa so lahko javni uslužbenci še naprej izvajali storitve na delovnem mestu, ki se je uvrstilo v VII/1 tarifni razred po zakonu, ki ureja sistem plač v javnem sektorju.
Pritožba se neutemeljeno sklicuje na načela ureditve plačnega sistema in zmotno navaja, da uvrstitev v tarifni razred ni bistvena za določitev plače. V skladu s prvim odstavkom 8. člena ZSPJS se osnovne plače javnih uslužbencev določajo na podlagi uvrstitve delovnih mest in nazivov v tarifne razrede, ki izražajo stopnjo zahtevnosti delovnih mest in nazivov glede na zahtevano izobrazbo oziroma usposobljenost. Osnovna plača je določena s plačnim razredom, v katerega je uvrščeno delovno mesto oziroma naziv, na katerega je javni uslužbenec razporejen oziroma ki ga je pridobil z napredovanjem (prvi odstavek 9. člena ZSPJS). Javni uslužbenec lahko na podlagi ZSPJS napreduje na delovnem mestu oziroma nazivu v višji plačni razred (prvi odstavek 16. člena ZSPJS), kar je odvisno od poteka napredovalnega obdobja in ocene delovne uspešnosti (17. člen ZSPJS). Kako se mu določi plača v primeru spremembe delovnega mesta (premestitev, sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi), pa določata 19. in 20. člen ZSPJS, pri čemer je za tožničin primer sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto v višjem tarifnem razredu pomemben že citirani prvi odstavek 19. člena ZSPJS. Glede pritožbene navedbe, da je tožničin položaj enak, kot če bi se v letu 2015 prvič zaposlila pri toženki, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je to posledica tega, da je 7. 9. 2015 sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto v višjem tarifnem razredu. Res je tudi pred uveljavitvijo ZUTD opravljala enako delo, vendar je bila tedaj za delovno mesto, ki ga je zasedala, zahtevana nižja izobrazba in je bilo tudi umeščeno v nižji tarifni razred. Napredovanj, ki jih je na tem delovnem mestu dosegla, toženka pri določitvi plače v novi pogodbi o zaposlitvi zakonito ni upoštevala.
V predmetnem zahtevku gre za eventualno kumulacijo zahtevkov, saj je tožnica vložila primarni zahtevek in z njim zahtevala vračilo plačanega zneska in vmesni ugotovitveni zahtevek ter izbris hipoteke. Nadalje je postavila podrejeni zahtevek za razveljavitev kreditne pogodbe in izbris hipoteke. Slednjega je tekom postopka umaknila. Tožnica je tako zoper toženko uveljavljala več zahtevkov z različno podlago zoper istega toženca. Bistveno v predmetnem postopku je, da se vrednost spornega predmeta določi za vsak zahtevek.