ZSPJS člen 5, 5/1, 31. Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (2018) člen 4, 4/1. ZPP člen 8, 358, 358-5.
odpravnina ob upokojitvi - osnovna plača - osnova za odmero odpravnine - izplačana plača - dodatki k plači
Glede na uveljavljeno sodno prakso, da so dodatki sestavni del plače in da je treba v osnovo za izračun odpravnine ob upokojitvi upoštevati vse dodatke, vendar le, če so bili ti del plače za zadnji mesec dela, oziroma da je osnova za izračun odpravnine zadnja plača tožnika, ki zajema njegovo osnovno plačo, del plače za delovno uspešnost in dodatke, ki so bili del plače za zadnji mesec tožnikovega dela, je toženka tožniku odpravnino pravilno izračunala ob upoštevanju osnovne plače, dodatkov za delovno dobo in stalnost za mesec julij 2021 in dela plače za delovno uspešnost za isti mesec.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00079943
ZPP člen 7, 7/1, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 353.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - neuporaba direktive EU - sodba SEU - Direktiva 2003/88/ES - straža - varovanje državne meje - vojaška operacija - epidemija - COVID-19
Nebojno delovanje sicer lahko predstavlja vojaško operacijo v pravem pomenu besede, vendar le, če so podane tudi druge okoliščine, ki neizogibno terjajo neprekinjeno opravljanje določenih nalog (izredni dogodek, katerega resnost in obseg zahtevata sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti ter katerih dobra izvedba bi bila ogrožena, če bi bilo treba upoštevati vsa pravila, določena z Direktivo 2003/88/ES).
Na presojo sodišča prve stopnje, da niti v zvezi s stražo niti varovanjem državne meje niso podane izjeme za izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES, ne more vplivati pritožbeno sklicevanje toženke na poseben režim dela v času obvladovanja epidemije Covid‑19 med marcem 2020 in aprilom 2022. Epidemije Covid-19 ni mogoče šteti kot izredni dogodek v smislu izjeme po tretji alineji izreka sodbe C‑742/19. Čeprav je bil režim dela v tem času drugačen kot sicer, nalog v zvezi s stražo in varovanjem državne meje ni mogoče šteti kot odziv na epidemiološke razmere. Z ukrepi za omejitev širjenja okužb Slovenska vojska ni delovala v smislu njenega vojaškega poslanstva.
ZSSloV člen 59, 59/3, 59/4, 65, 65/1, 65/3,. ZObr člen 93, 93/6. ZSPJS člen 5, 5/1, 21, 22d, 22e. Uredba o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju (2009) člen 3a. ZPP člen 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-8.
odpravnina - vojaška oseba - odmerna osnova - plača
Pritožba ne prereka prvostopenjske ugotovitve, da je bila toženka dolžna izplačati tožniku odpravnino iz šestega odstavka 93. člena ZObr in enkratni znesek na podlagi tretjega odstavka 65. člena ZSSloV. Nasprotuje pa prvostopenjski presoji o osnovi za odmero teh denarnih terjatev. Pritožba neutemeljeno vztraja, da je treba za izračun osnove za odpravnino upoštevati le tožnikovo osnovno plačo za polno delovno obveznost, povečano za dodatka za delovno dobo in stalnost (postavka plačilne liste Z104). Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pravilnega izhodišča, da šesti odstavek 93. člena ZObr pri definiranju osnove za odpravnino uporablja pojem povprečna plača vojaške osebe. Pri razlagi tega pojma je pravilno tolmačilo zakonske določbe. Na podlagi prvega odstavka 58. člena ZSSloV se za plače v Slovenski vojski uporabljajo predpisi, ki urejajo plače javnih uslužbencev. Glede na prvi odstavek 5. člena ZSPJS je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. Pritožbeno sodišče tako soglaša s prvostopenjsko presojo, da morajo biti v izračun povprečne plače tožnika v zadnjih šestih mesecih zaposlitve zajeti zneski, ki so mu bili v tem obdobju izplačani iz naslova osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in vseh dodatkov. Pravilno je prvostopenjsko razlogovanje, da bi moral zakonodajalec v primeru, če bi menil, da se izplačana delovna uspešnost in (določeni) dodatki ne vštevajo v osnovo za odmero odpravnine iz 93. člena ZObr, to v zakonu izrecno določiti, pa ni.
ZPP člen 214, 214/2, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. ZDR-1 člen 155. ZObr člen 97f.
vojak - misija - dnevni počitek - odškodnina - dejansko opravljanje dela
Kot je razvidno iz povzetega, je tožnik sicer res navedel določene naloge, ki jih je opravljal posamezni pripadnik v pripravljenosti, in jih časovno opredelil, kar pa ne zadošča za ugotavljanje, da je sam, ko je bil v pripravljenosti (določen dan) opravil določeno (konkretno) nalogo v opredeljenem trajanju. Njegove navedbe niso ostale neprerekane, kot prikazuje v pritožbi (in si neutemeljeno prizadeva, da bi se štele kot ugotovljene na podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP).
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00080061
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3, 2, 2-1. Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. ZObr člen 97č, 97e. KPJS člen 46, 46/2, 46/3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 360, 360/1.
stalna pripravljenost - delovni čas - vojak - plačilo razlike v plači - straža - varovanje državne meje - sodba SEU - neuporaba direktive EU
Sodišče prve stopnje je presodilo, da straža in varovanje državne meje ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je v zvezi s tema vojaškima dejavnostma odrejeno stalno pripravljenost, glede na ugotovitve o načinu njunega izvajanja, pravilno štelo v delovni čas tožnika in posledično ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlike do 100 % osnovne plače. Pritožba tej presoji zmotno nasprotuje s sklicevanjem, da je Sodišče EU državam članicam (toženki) omogočilo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 (prim. 60. in 64. točko, ki ju izpostavlja pritožba) vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, temveč samo tiste, katerih posebne značilnosti temu neizogibno nasprotujejo, zato je bilo sodišče dolžno raziskati, ali sta bili takšne narave tudi straža in varovanje državne meje.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00079888
Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2, 2-1, 2-2. ZObr člen 97č, 97e. KPJS člen 46, 46/3. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - straža - varovanje državne meje - plačilo razlike v plači - sodba SEU - neuporaba direktive EU
Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v pretežnem delu (razen deloma glede zakonskih zamudnih obresti od prisojenih zneskov) ugodilo. Presodilo je, da niti straža niti varovanje državne meje ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je v zvezi s tem odrejeno stalno pripravljenost, glede na ugotovitve o načinu njenega izvajanja, utemeljeno štelo v delovni čas tožnika ter posledično ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlike do 100 % osnovne plače. Pritožba tej presoji zmotno nasprotuje s sklicevanjem, da je Sodišče EU državam članicam (toženki) omogočilo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, temveč zgolj tiste, katerih narava oz. značilnosti uporabi direktive neizogibno nasprotujejo, zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno raziskati, ali sta bili takšne narave tudi straža in varovanje državne meje.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00079946
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3, 2. ZObr člen 97č, 97e. ZPP člen 155, 155/1, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 353. KPJS člen 46.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - sodba SEU - Direktiva 2003/88/ES - neuporaba direktive EU - straža - varovanje državne meje - dokazno breme
Sodišče prve stopnje je presodilo, da niti straža niti varovanje državne meje ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je v zvezi s tema vojaškima dejavnostma odrejeno stalno pripravljenost glede na ugotovitve o načinu njenega izvajanja utemeljeno štelo v delovni čas tožnika ter posledično ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlike do 100 % osnovne plače. Pritožba tej presoji zmotno nasprotuje s sklicevanjem, da je Sodišče EU državam članicam (toženki) omogočilo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe navedene Direktive. Zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno raziskati, ali sta bili takšne narave tudi straža in varovanje državne meje oziroma ali ju je glede na njuno naravo in vsebino mogoče opredeliti kot eno od izjem, ki omogoča izključitev iz Direktive. Zgolj v tem okviru pa je tudi ugotavljalo dejstva o tem, kako je bil v to vojaško dejavnost vpet tožnik.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00080139
Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. KPJS člen 46, 46/2, 46/3. ZPP člen 155, 155/1, 214, 214/2, 339, 339/2, 339/2-14. ZObr člen 97č, 97e.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - sodba SEU - neuporaba direktive EU - Direktiva 2003/88/ES - trditveno breme - vojaško urjenje - straža - varovanje državne meje
Glede na navedene izjeme je Vrhovno sodišče RS v že navedeni sodbi in sklepu VIII Ips 196/2018 z dne 1. 2. 2022 kot v kasnejših odločbah (sodbe VIII Ips 11/2024, VIII Ips 12/2024, VIII Ips 13/2024, VIII Ips 15/2024, VIII Ips 17/2024, vse z dne 14. 5. 2024, s sklepom VS RS VIII Ips 16/2024 z dne 28. 5. 2024 je bila odločitev razveljavljena in zadeva vrnjena v novo sojenje) presojalo, ali se za določeno dejavnost uporabljajo določbe Direktive 2003/88/ES. Enako je presojalo sodišče prve stopnje v tem sporu. Pravilno je štelo, da se za usposabljanje določbe direktive ne uporabljajo (je podana izjema), zato je bil tožnik kljub poudarjeni razpoložljivosti upravičen do plačila v višini 50 odstotkov urne postavke skladno z nacionalno zakonodajo. Za stražo in varovanje meje izjema ni podana, kar pomeni, da se pripravljenost šteje v delovni čas. V tem delu je tožnikov zahtevek iz naslova razlike v plači utemeljen in mu je z izpodbijano sodbo pravilno ugodilo.
Toženka neutemeljeno navaja, da gre pri odločitvi, da se zahtevku v delu, v katerem se nanaša na stražo in varovanje meje, ugodi, za sodbo presenečenja, pri čemer izpostavlja kršitev pravila o dokaznem bremenu. Tudi če bi sodišče prve stopnje zmotno porazdelilo dokazno breme (pa ga ni), to ne bi privedlo do sodbe presenečenja (o kateri je mogoče govoriti, kadar sodišče uporabi pravno podlago, na katero se nobena od strank ni sklicevala).
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00080074
ZObr člen 97č, 97e. KPJS člen 46. ZPP člen 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 353.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - straža - varovanje državne meje - plačilo razlike v plači - sodba SEU - neuporaba direktive EU
Glede na to, da v zvezi s stražo in varovanjem državne meje ni podana nobena od zatrjevanih izjem iz izreka sodbe C-742/19, ki bi utemeljevala izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES, je sodišče prve stopnje odločitev o tožbenem zahtevku ustrezno oprlo na njene določbe. Vertikalni neposredni učinek direktive namreč izključuje uporabo določb nacionalne zakonodaje (97.č in 97.e člena ZObr), ki so z njo v nasprotju. To pomeni, da se tožnikova pripravljenost za delo v zvezi s stražo in varovanjem meje obravnava tako, da se šteje v delovni čas. Ker za takšen primer ZObr in KPJS ne določata posebne višine plačila, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo splošna pravila o plačilu.
ZDSS-1 člen 6. ZSPJS člen 9, 9/1, 19, 19/1. ZPP člen 353, 360, 360/1.
sistemizacija delovnih mest - imenovanje v naziv - uvrstitev v višji plačni razred - komandir policijske postaje - pogodba o zaposlitvi - dejansko opravljanje dela - diskriminacija - starost delavca - odškodnina
Tožnik v pritožbi vztraja, da je njegov zahtevek za plačilo po dejanskem delu upravičen, ker je opravljal isto delo kot drugi komandirji policijskih postaj II. kategorije. Njegovo stališče, da je s tem opravljal delo drugega, višje vrednotenega delovnega mesta, je napačno; opravljal je prav tisto delo, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z aneksi skladno s sistemizacijo delovnih mest. Glede na to sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo stališčem iz odločbe vrhovnega sodišča VIII Ips 19/2014, saj se nanaša na v bistvenem drugačno dejansko stanje. Da je veljavna sistemizacija za večino delovnih mest komandirjev (načelnikov) policijskih postaj II. kategorije po letu 2013 določala možnost opravljanja dela v nazivih policijski inšpektor I in višji policijski inšpektor III, za tožnikovo policijsko postajo (Postaja mejne policije A.) ter še za 12 drugih policijskih postaj pa še vedno v nazivih policijski inšpektor I in II, ne pomeni, da je tožnik opravljal drugo delo kot tisto, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi.
Ocena delovne uspešnosti z ocenjevalnega lista in sklep komisije o preizkusu te ocene skupaj tvorita odločitev delodajalca o pravici iz delovnega razmerja, saj je ustrezna ocena delovne uspešnosti pogoj za napredovanje javnega uslužbenca (prvi odstavek 17. člena ZSPJS). Oba akta imata naravo delovnopravnega akta in sta zato lahko predmet sodne presoje v smislu sedmega odstavka 17.a člena ZSPJS (prim. VDSS sodbo Pdp 223/2024). Tožba z zahtevkom za razveljavitev ocene iz ocenjevalnega lista (delovne uspešnosti) za leto 2019 in sklepa toženke z dne 9. 6. 2020, je oblikovalna tožba. Pravni interes tožnice za razveljavitev ocene iz ocenjevalnega lista se zato domneva in izhaja že iz dejstva, da je takšna tožba predvidena. V primeru razveljavitve izpodbijane ocene iz ocenjevalnega lista je tožničin pravni položaj drugačen, kot če bi ta ocena ostala v veljavi.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00079944
Pravilnik o organizaciji in pristojnosti sedeža in zunanjih oddelkov državnega odvetništva (2017) člen 7. ZDOdv člen 41, 41/3, 41/4. ZObr člen 97e, 97e/2. KPJS člen 46. ZPP člen 154, 154/2, 155, 155/1, 337, 337/1, 353, 358, 358-5. ZSPJS člen 32.
stalna pripravljenost - delovni čas - plačilo razlike v plači - sodba SEU - Direktiva 2003/88/ES - neuporaba direktive EU - potrebni stroški postopka - Državno odvetništvo - vojaška vaja - vojaško urjenje
V skladu s 7. členom Pravilnika o organizaciji in pristojnosti sedeža in zunanjih oddelkov državnega odvetništva, ki ureja stvarno in krajevno pristojnost, Zunanji oddelek državnega odvetništva na Ptuju zastopa subjekte pred Delovnim sodiščem v Mariboru - zunanjim oddelkom na Ptuju, pred Delovnim sodiščem v Mariboru, pa zastopa subjekte Zunanji oddelek državnega odvetništva v Mariboru. Ker je po pravilniku za zastopanje krajevno pristojen oddelek v Mariboru, stroški prihoda pooblaščenke toženke iz drugega zunanjega oddelka ne predstavljajo potrebnih stroškov, ki bi jih moral kriti tožnik.
Na podlagi pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila tožniku v februarju 2019, marcu 2019 in 2021, maju 2019 in 2021, juniju 2019, 2020 in 2021, septembru 2021 in februarju 2022 pripravljenost odrejena zaradi udeležbe na operativnih urjenjih, kjer se je sam tudi usposabljal, je bila podana izjema od uporabe Direktive 2003/88/ES. To pomeni, da se ta čas skladno z drugim odstavkom 97.e člena ZObr ne všteva v delovni čas. Tožniku za navedeno obdobje zato pripada le dodatek za pripravljenost, katerega je že prejel, nasprotne pritožbene navedbe tožnika, da navedeni čas predstavlja delovni čas glede na določbe Zakona o delovnih razmerjih, pa so neutemeljene.
Ker se tožnik na vajah oktobra 2019 in 2020 ni usposabljal, sodišče prve stopnje pa je tudi ugotovilo, da bi bila izvedba rotacij ali načrtovanje delovnega časa mogoča in ne bi škodovala dobri izvedbi vaje, saj bi tožnikove naloge lahko opravil tudi drug pripadnik VZE, za navedena dva meseca toženka ni dokazala obstoja izjeme od uporabe Direktive 2003/88/ES.
Sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno ni priznalo stroškov za pregled prepisa zvočnega posnetka, saj odvetniška tarifa (OT) ne predvideva posebnega plačila za to storitev, pri čemer tožnik ni vložil ugovora zoper prepis zvočnega posnetka.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00079009
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3, 17. ZObr člen 97č, 97e. KPJS člen 46, 46/3. ZPP člen 7, 7/1, 8, 339, 339/2, 339/2-14.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - straža - sodbe SEU - neuporaba direktive EU - dokazno breme
Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da straža ne utemeljuje izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES. Pritožba to presojo zmotno izpodbija s sklicevanjem, da Sodišče EU dopušča izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe citirane direktive, zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno raziskati, ali je bila takšne narave tudi straža.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00079136
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. ZObr člen 97e. ZPP člen 7, 7/1, 8, 214, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14.
stalna pripravljenost - vojak - varovanje državne meje - straža - delovni čas - plačilo razlike v plači - sodba SEU - neuporaba direktive EU
Zaključek, da varovanje državne meje ni izredni dogodek v smislu 3. alineje izreka sodbe C-742/19, je sodišče prve stopnje oprlo na ustrezne dejanske in pravne razloge, zato pritožba zmotno navaja, da te presoje ni obrazložilo. Sprejelo je pravilno stališče, da o izjemi iz citirane alineje ni mogoče govoriti v primeru dolgoletnega kontinuiranega izvajanja varovanja državne meje, glede katerega (tudi z izjavami tožnika in prič) niso bili ugotovljeni nobeni pogoji, ki bi ustrezali pravnemu standardu izrednega dogodka, kot ga je v 59. točki sodbe C 742/19 konkretiziralo Sodišče EU. Tega stališča ne omaja niti pritožbena navedba, da je intenziteta migracij v 2019 presegla meje običajnega.
Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da glede straže ni podana nobena okoliščina, ki bi utemeljevala izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES. Temelji na pravilni dokazni oceni, da je straža redna dejavnost SV, ki se je izvajala kontinuirano na številnih vojaških objektih po državi, načrtovana je bila vnaprej in je pomenila običajno službo v mirnem času, brez posebnosti, oziroma se ni izvajala v izrednih okoliščinah ali kot odziv na neposredno grožnjo za nacionalno varnost.
URS člen 2, 22, 23. ZObr člen 97f. ZDR-1 člen 156. ZJU člen 140. ZIUZEOP člen 20, 71. Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (2008) člen 10, 10/2.
neizkoriščen tedenski počitek - trditveno breme - vojak - COVID-19 - dodatek k plači - odškodnina za premoženjsko škodo
Ni pravilno stališče pritožbe, da je le v primeru vojakov, ki vtožujejo plačilo odškodnine zaradi neizkoriščenega tedenskega počitka, dokazno breme prevaljeno na delavce kot tožnike, zaradi česar naj bi šlo za kršitev ustavnega načela enakosti. Pritožbeno sodišče poudarja, da bi tožnik moral glede na obsežno in enotno sodno prakso, iz katere je razvidno, kaj mora tožnik v teh sporih dokazovati, navesti vsa dejstva, na podlagi katerih bi sodišče prve stopnje lahko sklepalo o kršitvi pravice do tedenskega počitka in ugotovilo obseg ur, ki jih je moral tožnik opraviti v času, ko naj bi mu bil zagotovljen tedenski počitek. Tožnik tako ni dokazal, da je bil angažiran v času, ko naj bi imel tedenski počitek. Nasprotno, iz navedb toženke in listinske dokumentacije v spisu izhaja, kdaj je imel tožnik zagotovljen tedenski počitek, kar je tožnik potrdil tudi s podpisom evidence o izrabi počitka, vendar tožnik na te navedbe in dokaze ni odreagiral in ni navedel, kaj konkretno in po čigavem ukazu je delal na dneve, ko toženka zatrjuje izrabo tedenskega počitka.
Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine zaradi neizkoriščenega tedenskega počitka skladno z določili 156. člena ZDR-1 in 97.f člena ZObr, ki jih je bila toženka dolžna spoštovati. V skladu s stališčem Vrhovnega sodišča RS je potrebno upoštevati, da je zahtevek lahko utemeljen le za toliko ur dela, kot jih je dodatno opravil, ne pa pavšalno za osem ur na dan (VIII Ips 41/2022 z dne 31. 1. 2023). Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je za presojo, da tožniku ni bil omogočen tedenski počitek, ob pravilni materialnopravni presoji bistveno, kaj je počel na dan, ki je zaveden kot prost, in koliko časa. Vrhovno sodišče RS je v navedeni zadevi tudi zavzelo stališče, da čeprav se dikcija 97. f člena ZObr, ki ureja pravico do tedenskega počitka, glasi na pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur, zgolj okoliščina v celoti nezagotovljenega ali prekinjenega počitka sama po sebi še ne utemeljuje priznanja odškodnine za kršitev te pravice. Tožniku je torej lahko prisojena odškodnina za premoženjsko škodo le za toliko ur dela, kot jih je dodatno opravil, ne pa pavšalno kar za osem ur vsak dan. Vrhovno sodišče RS je podobno stališče sprejelo tudi v zadevah, v katerih so tožniki uveljavljali plačilo odškodnine zaradi kršitve pravice do dnevnega počitka.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00079155
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. ZObr člen 97e. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15. KPJS člen 46.
stalna pripravljenost - straža - vojak - sodba SEU - neuporaba direktive EU - delovni čas - plačilo razlike v plači
Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da glede straže niso podane okoliščine za izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES. Temelji na pravilni dokazni oceni, da je straža redna dejavnost SV, ki se je izvajala kontinuirano na številnih vojaških objektih po državi, načrtovana je bila vnaprej in je pomenila običajno službo v mirnem času, brez posebnosti, oziroma se ni izvajala v izrednih okoliščinah ali kot odziv na neposredno grožnjo za nacionalno varnost.
ZSPJS člen 19, 20, 20/1. ZDR-1 člen 44. OZ člen 344, 347. ZSSloV člen 56. ZObr člen 98. URS člen 22. Uredba o uvrstitvi formacijskih dolžnosti in nazivov v Slovenski vojski v plačne razrede (2008) člen 4. ZPP člen 335, 335-3, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 358, 358-5.
vojak - plačilo po dejansko opravljenem delu - upoštevanje napredovanj - formacijska dolžnost - sodba presenečenja - stroški postopka - delni umik tožbe
Ker je tožnica v vtoževanem obdobju v polnem delovnem času (razen ob torkih in četrtkih v času od 15. 9. 2015 do 10. 12. 2015) opravljala dela in naloge formacijske dolžnosti "višji častnik za oskrbo", je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je upravičena do razlike med dejansko obračunano plačo in plačo, ki bi jo prejela glede na plačni razred formacijske dolžnosti "višji častnik za oskrbo", prav tako do položajnega dodatka, ki ustreza plači višje vrednotene formacijske dolžnosti.
Ker je tožnica opravljala dela višje vrednotenega delovnega mesta "višji častnik za oskrbo" (temu dejstvu toženka v pritožbi ne oporeka več), je zahtevala plačilo za delo, ki ga je dejansko opravljala, pri čemer je zahtevala, da sodišče pri določitvi razlike v plači upošteva izhodiščni plačni razred višje vrednotenega delovnega mesta (37) ter 9 plačnih razredov napredovanj, ki jih je dosegla na svojem delovnem mestu oziroma formacijski dolžnosti. Da je tožnica na svojem delovnem mestu oziroma formacijski dolžnosti dosegla 9 plačnih razredov napredovanj, s čimer je dosegla 41. plačni razred, med strankama v postopku ni bilo sporno. Tožnica je torej zahtevala razliko med dejansko obračunano in izplačano plačo ter plačo za 46. plačni razred.
Pravilno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica do ustrezne razlike v plači upravičena le za čas, ko je delo, za katerega zahteva plačilo, tudi dejansko opravljala. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tožnica v času od 15. 9. 2015 do 10. 12. 2015 na tečaju angleškega jezika, ki je potekal ob torkih in četrtkih v trajanju 8 ur dnevno v vojašnici C., ter da v tem času del in nalog višje vrednotenega delovnega mesta ni opravljala. Posledično je v tem delu njen zahtevek utemeljeno zavrnilo.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00080004
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. ZObr člen 97č. KPJS člen 46. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15.
stalna pripravljenost - plačilo razlike v plači - delovni čas - sodba SEU - neuporaba direktive EU - straža - varovanje državne meje - dokazno breme
Kot je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, je za ta spor pomembna sodba Sodišča EU C-742/19, ki opredeljuje izjeme, v katerih je treba člen 1(3) Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa v povezavi s členom 4(2) Pogodbe o Evropski uniji razlagati tako, da je dejavnost, ki jo opravlja vojaška oseba, izključena s področja uporabe te direktive. Uporaba Direktive 2003/88/ES je tudi za oborožene sile pravilo, izjeme pa je treba razlagati ozko. V primeru ugotovitve, da takšna izjema ni podana, se stalna pripravljenost šteje v delovni čas in je pripadnik SV upravičen do plačila, ki mu pripada za delovni čas, posledično je utemeljen zahtevek za plačilo razlike v plači. Sodišče prve stopnje je presodilo, da niti straža niti varovanje državne meje ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je v zvezi s tema vojaškima dejavnostma odrejeno stalno pripravljenost, glede na ugotovitve o načinu njenega izvajanja, utemeljeno štelo v delovni čas tožnice ter posledično ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlike do 100 % osnovne plače.
ZDR-1 člen 87, 87/1, 110, 110/1, 100/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 217, 217/1. ZPP člen 7, 355, 355/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - policist - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - kaznivo dejanje prikrivanja - dejanski razlog za odpoved - obrazložitev
V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje zavrnilo očitek toženke, da je tožnik storil kršitev, ki ima znake kaznivega dejanja prikrivanja po 217. členu KZ-1, posledično je zavrnilo trditev toženke, da je podan razlog iz 1. alineje drugega odstavka 110. člena ZDR-1. Ker je materialnopravno zmotno ugotovilo obstoj kršitve, ki tožniku v izredni odpovedi ni bila očitana, ni presojalo, ali je tožnik storil v izredni odpovedi navedeno kršitev in ali je ta kršitev utemeljen odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, v zvezi s katerim nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče niti do poteka odpovednega roka. Glede na navedeno je bilo treba tožnikovi pritožbi ugoditi in izpodbijani del sodbe razveljaviti ter zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00079034
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. ZObr člen 97č, 97e. ZDOdv člen 41, 41/3. ZPP člen 155, 155/1, 339, 339/1, 339/2, 358, 358-5. Pravilnik o organizaciji in pristojnosti sedeža in zunanjih oddelkov državnega odvetništva (2017) člen 7, 7/1.
stalna pripravljenost - delovni čas - vojak - plačilo razlike v plači - vojaško strokovno usposabljanje - straža - varovanje državne meje - sodba SEU - neuporaba direktive EU - potrebni stroški postopka - dokazno breme
Tožniku ni mogoče naložiti plačila stroškov, ki so nastali zato, ker je toženka odstopila ta spor v reševanje Zunanjemu oddelku Državnega odvetništva na Ptuju. Po tretjem odstavku 41. člena ZDOdv se zunanji oddelki štejejo za zunanje organizacijske enote državnega odvetništva, ki delujejo v okviru svoje stvarne in krajevne pristojnosti. V skladu s 7. členom Pravilnika o organizaciji in pristojnosti sedeža in zunanjih oddelkov državnega odvetništva (Ur. l. RS, št. 64/2017) Zunanji oddelek državnega odvetništva na Ptuju zastopa subjekte pred Delovnim sodiščem v Mariboru - zunanji oddelek na Ptuju, pred Delovnim sodiščem v Mariboru (kjer je potekal ta spor) pa zastopa Zunanji oddelek državnega odvetništva v Mariboru. Zato stroški, nastali zaradi toženkinega odstopa spora v reševanje drugemu zunanjemu oddelku, ki za reševanje skladno s Pravilnikom ni krajevno pristojen, niso potrebni stroški (prvi odstavek 155. člena ZPP. Toženki tako ne pripada povračilo stroškov, ki jih je sodišče prve stopnje priznalo za čas potovanja na prvi narok (2 x 40 točk) v višini 58,75 EUR ter kilometrina za prihod na vsakega od narokov na relaciji Ptuj-Maribor-Ptuj v skupnem znesku 53,84 EUR.
Čeprav se operativno urjenje redno zahteva od pripadnikov oboroženih sil, se tožnik v pritožbi neutemeljeno zavzema za pojmovanje te dejavnosti kot dela običajnih nalog, ki bi se z ustreznim načrtovanjem lahko izvajala ob upoštevanju pravil Direktive 2003/88/ES. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pisne izjave B. B., izpovedi A. A. in tožnika pravilno zaključilo, da izvajanje vojaških vaj zahteva vzpostavitev takšnih pogojev dela, ki bi veljali v izrednih ali vojnih razmerah.
Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da v zvezi s stražo in varovanjem državne meje ni podana nobena od zatrjevanih izjem iz izreka sodbe C-742/19, ki bi utemeljevala izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES. Neutemeljena je pritožbena navedba o nepravilni razporeditvi dokaznega bremena. Ker je v postopku toženka zatrjevala, da je tožnik v vtoževanem obdobju opravljal delovne naloge, ki so zaradi svoje posebne narave izključene s področja uporabe, je v zvezi s temi trditvami sama nosila dokazno breme. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da toženka ni uspela dokazati nobene izjeme, ki bi naloge v zvezi z varovanjem državne meje ter straže izključila s področja uporabe te direktive, zato ni podana kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP.