ZDR-1 člen 132, 132/1, 200, 200/3.. ZJU člen 5, 5/1, 22, 22/1, 24, 24/5, 25, 33.. ZUJF člen 179, 179/1, 179/3.. ZPIZ-2 člen 429.
odpravnina - starostna upokojitev - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - odpravnina ob upokojitvi - direktno sodno varstvo
Tožnica je v tem sporu zahtevala plačilo razlike iz naslova odpravnine ob upokojitvi. Takšno denarno terjatev lahko delavec, ob upoštevanju prvega odstavka 5. člena ZJU, uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem skladno s četrtim odstavkom 200. člena ZDR-1, saj je dopustno direktno sodno varstvo.
Ker je tožnica minimalne pogoje za starostno upokojitev pridobila 30. 12. 2016 in ji je s tem dnem prenehalo tudi delovno razmerje, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je izpolnila pogoj iz tretjega odstavka 179. člena ZUJF in je upravičena do odpravnine v višini treh povprečnih plač zaposlenega v RS za pretekle tri mesece.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00018207
ZDR člen 184.. OZ člen 149, 153, 168, 168/1, 168/3, 174, 174/2, 179.. ZOR člen 177.. ZSSloV člen 60.. ZPIZ-2 člen 203, 204.. ZPP člen 155.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - pasivna legitimacija - vojska - nevarna dejavnost - objektivna odgovornost - izključitveni razlog - soprispevek - nepremoženjska škoda - pravična denarna odškodnina - premoženjska škoda - obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje - poklicna pokojnina - odločitev o pravdnih stroških - izvedensko mnenje pred pravdo
Tožena stranka neutemeljeno postavlja pod vprašaj, kaj naj bi sploh zajemala tožničina delovna obveznost, ter se tudi na takšen način poskuša izogniti odškodninski odgovornosti, ki jo zavezuje kot delodajalca, če delavcu nastane škoda na delu ali v zvezi z delom.
Pritožba niti ne nasprotuje ugotovitvi sodišča, da je po sodni praksi skakanje s padalom nevarna dejavnost (v posledici česar je ugotovilo objektivno odgovornost tožene stranke), pač pa uveljavlja, da je tožnica 100 % prispevala k nastanku škode. Za škodo, nastalo v zvezi z nevarno dejavnostjo, se šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok (149. člen OZ. Ravno ta domneva vzročnosti je ključna za odločitev o temelju v predmetni zadevi.
Tožnica ni upravičena do tega, da bi ji morala tožena stranka sproti plačevati zneske, ki bi jih sicer kot prispevke plačevala zanjo - za dosego cilja tega posebnega zavarovanja, tj. predčasna poklicna upokojitev. Tožnica zaradi invalidske upokojitve sploh ne bo postala prejemnica poklicne pokojnine. Le v tem bi se lahko kazala relevantna škoda, kar pa je vezano šele na čas, ko bi tožnica po normalnem teku stvari izpolnila pogoje za poklicno upokojitev. Premoženjsko škodo bi npr. lahko predstavljala razlika med višino invalidske pokojnine in višino poklicne pokojnine, do katere bi bila tožnica upravičena, če ne bi prišlo do sporne poškodbe. Zgolj neplačevanje prispevkov pa še ne daje podlage za ugoditev tožničinim zahtevkom v zvezi s tem.
Niso zelo relevantne pritožbene navedbe o tem, da prispevkov ni možno nakazovati delavcu, ter da ta s prispevki ne more prosto razpolagati. To, kar je sodišče naložilo v pačilo toženi stranki, namreč po naravi ni (več) prispevek, pač pa odškodnina zaradi premoženjske škode, ki naj bi tožnici (že) nastala zaradi neplačevanja prispevkov, kar pa ne drži. Tudi za to, da se tožnici kot odškodninska renta priznajo mesečni zneski v višini prispevkov iz naslova navedenega zavarovanja vse do njene starostne upokojitve, ki bi bila v letu 2024, ni nobene podlage.
Sodišče prve stopnje je ugodilo tudi tožničinemu zahtevku za povrnitev stroškov, ki so ji nastali v zvezi s pridobitvijo predpravdnega izvedeniškega mnenja travmatologa. Četudi to mnenje v pravdi ni konkuriralo kot dokaz izvedenskemu mnenju, ki ga je sodišče pridobilo v pravdnem postopku, je bila pridobitev tega mnenja potrebna za vložitev tožbe. Ob tako hudih škodnih posledicah, kot jih je utrpela tožnica, je bil ta strošek z izvedencem, povezan s postavitvijo izvensodnega zahtevka kakor tudi za postavitev odškodninskega zahtevka v pravdi, potreben po merilih 155. člena ZPP.
ZDR-1 člen 65, 66, 75, 75/7, 118, 118/1 118/2, 200, 200/3.. Direktiva Sveta 2001/23/ES z dne 12. marca 2001 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov člen 1.
plačilo za dejansko opravljeno delo - visokošolski učitelj - sodno varstvo - sprememba delodajalca - raziskovalna dejavnost - prenos dejavnosti - sodna razveza - denarno povračilo - nadomestilo plače - reparacija
Do prenosa podjetja oziroma dela podjetja ali dejavnosti pride na podlagi samega zakona, ne glede na morebitno drugačno dogovarjanje med delodajalcem prenosnikom in delodajalcem prevzemnikov. Pri tem ni bistveno, da ni šlo za prenos gospodarske dejavnosti (v ožjem pomenu besede), temveč za prenos raziskovalne dejavnosti. Tudi raziskovalna dejavnost se glede na dejstvo, da se kot storitev ponuja na trgu in konkurira storitvam, ki jih ponujajo drugi subjekti, ki izvajajo dejavnosti s pridobitnim namenom, šteje kot gospodarska dejavnost v smislu 2. točke 1. člena Direktive Sveta 2001/23/ES o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetja ali obratov.
Glede na to, da bi bil tožnik v primeru, če bi bilo njegovemu tožbenemu zahtevku za reintegracijo ugodeno, reintegriran k toženi stranki le za 33 % njegovega delovnega časa (za 13,2 uri na teden), je treba kot osnovo za izračun višine denarnega povračila uporabiti sorazmerni del tožnikove plače, izplačane v zadnjih treh mesecih od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.
Tudi pripadniki Slovenske vojske na misijah v tujini imajo v obdobju sedmih zaporednih dni, poleg pravice do dnevnega počitka, tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur (prvi odstavek 156. člena ZDR). Tožena stranka se svoje obveznosti o zagotavljanju tedenskega počitka ne more razbremeniti s sklicevanjem na okoliščine, ki so povezane z življenjem in delom v vojaški bazi na misiji v tujini.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00017090
ZSSloV člen 53, 53/3. ZJU člen 140. ZObr člen 97f, 98c. OZ člen 246, 299, 352, 352/3. ZDR člen 156, 184.
odškodnina za premoženjsko škodo - tedenski počitek - vojak - misija - davki in prispevki - zakonske zamudne obresti
Tožnik je v 27. polnih tednih, ko je bil na misiji, dejansko vse dni opravljal svoje delovne obveznosti, kar pomeni, da mu ni bila omogočena izraba tedenskega počitka. Zato je upravičen do odškodnine za 27 dni tedenskega počitka.
ZObr člen 57, 57/7, 57/9, 57/10.. ZSSloV člen 70, 70/1.. ZPP člen 70.
disciplinska odgovornost - vojak - težja kršitev vojaške discipline - denarna kazen - zastaranje vodenja disciplinskega postopka - izločitveni razlog - kršitev vojaške discipline
Glede na ugotovitve, da je načelnik generalštaba zvedel za kršitev vojaške discipline in za tožnika kot storilca takrat, ko je na načelnika generalštaba podpolkovnik naslovil predlog za uvedbo postopka, je pravilen zaključek, da je bil disciplinski postopek končan v okviru 6 mesecev. Drugostopenjska disciplinska odločba, s katero je bil tožnikov ugovor zoper odločbo o njegovi disciplinski odgovornosti z dne 19. 3. 2015 zavrnjen, je bila namreč izdana 14. 4. 2015.
Za odločitev o tem, ali je vodenje disciplinskega postopka zastaralo, je bistven datum odločitve drugostopenjskega disciplinskega organa in ne datum, ko je bila ta odločba vročena pooblaščencu tožnika. Po uveljavljeni sodni praksi se vodenje disciplinskega postopka konča s sprejemom odločitve organa druge stopnje in ne z vročitvijo pisnega odpravka odločbe drugostopenjskega organa delavcu. Glede na to na pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da vodenje disciplinskega postopka ni zastaralo, ne vpliva dejstvo, da je bila tožnikovemu pooblaščencu drugostopenjska disciplinska odločba tožene stranke vročena po izteku 6 mesečnega roka, šteto od dneva, ko je načelnik generalštaba zvedel za disciplinski kršitvi in za tožnika kot storilca.
S tem, ko je podpolkovnik podal predlog za uvedbo disciplinskega postopka zoper tožnika in zoper njega kasneje tudi vodil disciplinski postopek in odločal o disciplinski odgovornosti tožnika, ni mogoče zaključiti, da je v isti zadevi sodeloval v postopku pred nižjim organom (kar bi predstavljalo izločitveni razlog po 5. točki 70. člena ZPP). Glede na to ni podlage za pritrditev tožnikovim pritožbenim navedbam, da sta izpodbijani odločbi tožene stranke o disciplinski odgovornosti tožnika nezakoniti zato, ker je postopek zoper tožnika pri toženi stranki na prvi stopnji vodil in o disciplinski odgovornosti tožnika odločal podpolkovnik.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS00017461
OZ člen 191.. Uredba o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih (2006) člen 2, 2/1, 3, 5, 9, 10.
stroški prevoza na delo in z dela - neupravičena obogatitev - službeno stanovanje
Tožeča stranka je bila dolžna opraviti presojo, ali je potrebno pri povračilu stroškov prevoza upoštevati kraj, iz katerega se je toženec v spornem obdobju dejansko vozil na delo (in je to v izjavi tudi izrecno napisal), ali kraj njegovega službenega stanovanja. Toženec je namreč navedel resnične podatke pri izpolnjevanju svojih izjav in vseskozi sledil pisnim in ustnim usmeritvam strokovnih organov pri tožeči stranki. V kolikor pa tožeči stranki ni bilo jasno kako razlagati določbe Uredbe o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih v konkretnem primeru pri tožencu, ki je imel službeno stanovanje, dejansko pa se je vozil na delo iz drugega naslova, je to stvar okoliščin na strani tožeče stranke, ki je tožencu priznavala sporne stroške. Tožeča stranka je tako imela možnost, da bi stroške prevoza obračunavala na način, kot ga uveljavlja v tem sporu, odgovornost za preplačilo pa se ne sme prevaliti na toženca, ki je sporočil pravilne podatke in se zanesel na pravilnost izplačila.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00017136
ZObr člen 98c. OZ člen 165, 299, 352, 352/3.. ZDR-1 člen 156.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 5.
Tožnik je pred misijskim dopustom opravil 101 zaporednih dni dela in po misijskem dopustu 86 zaporednih dni dela, zato je bil v tem času upravičen do 26 dni tedenskega počitka.
Iz sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018, izhaja, da je za višino odškodnine za premoženjsko škodo, ki izvira iz nezagotovljene pravice delavca do tedenskega počitka, relevantna celotna plača (osnova in dodatki), opredeljena v odločbi o plači za čas napotitve v mirovne sile, ki je sicer določena na mesečni ravni v pavšalnem, nominalnem netu znesku.
ZJU člen 68, 68/1, 68/1-3, 68/3.. ZDR-1 člen 54, 56, 118.
transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - projektno delo - pogodba o zaposlitvi za določen čas - zakoniti razlog - nezakonito prenehanje delovnega razmerja - sodna razveza - denarno povračilo
O projektu in posledično o projektnem delu je mogoče govoriti, če je rezultat projekta nekaj novega - produkt ali storitev, če so viri projekta posebej predvideni in omejeni ter povezani s tveganjem in če ima projekt tudi predviden svoj zaključek. Različne potrebe po delu javnih uslužbencev v okviru razpoložljivih proračunskih sredstev, s katerimi je tožena stranka utemeljevala sklenitev pogodb o zaposlitvi za določen čas, nikakor niso mogle predstavljati samostojnega projekta v smislu navedenih elementov splošne opredelitve projekta in projektnega dela.
Tožnica v času sklenjenih pogodb o zaposlitvi ni delala na nobenem posebej organiziranem projektu, katerega zaključek bi bil izrecno predviden. Navedeno pomeni, da je pogodba o zaposlitvi za določen čas na podlagi določb 56. člena ZDR-1 in tretjega odstavka 68. člena ZJU prešla v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.
Pri odločanju o sodnem prenehanju pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 118. člena ZDR-1 ni odločilna samo delavčeva želja po prenehanju delovnega razmerja oziroma želja po nadaljevanju, temveč je lahko pravno relevantna tudi delodajalčeva zmožnost sprejeti odpuščenega delavca nazaj k sebi. Ta se lahko kaže tudi v subjektivno porušenem odnosu med delodajalcem in delavcem, zaradi katerega bi bilo nadaljevanje delovnega razmerja znatno oteženo.
ZSPJS člen 24, 24/1, 24/2, 24/3.. Uredba o uvrstitvi formacijskih dolžnosti in nazivov v Slovenski vojski v plačne razrede (2008) člen 5, 5/2.
plačilo razlike plače - položajni dodatek - določitev kriterijev - uredba - vojska
Splošne pogoje za dodelitev pravice do položajnega dodatka opredeljuje le ZSPJS, uredbi pa je prepuščena samo določitev kriterijev za višino le tega (5-12 %). Zato je treba Uredbo o uvrstitvi formacijskih dolžnosti in nazivov v Slovenski vojski v plačne razrede (Uredba o uvrstitvi), v delu, ki zaostruje pogoje za pridobitev pravice do položajnega dodatka, razlagati restriktivno.
Uredba o uvrstitvi je pri določitvi kriterija za 5 % dodatek, ki pripada vodji skupine, ki šteje le 3 člane, restriktivneje opredelila notranjo organizacijsko enoto. Pritožbeno sodišče ocenjuje navedeno kot dopustno, saj drugi odstavek 5. člena Uredbe o uvrstitvi predstavlja izjemo (v korist upravičencem do dodatka) proti prvemu odstavku tega člena, ki podeljuje dodatek vodjem bistveno večjih skupin oziroma notranjih organizacijskih enot. Vendar se mora tako specifično opredeljena notranja organizacijska enota (delovna, začasna, bojna ali operativna skupina, ki je določena s formacijo na taktični, operativni ali strateški ravni) vseeno presojati skladno z zakonskimi pogoji, ki vežejo dodatek na notranjo organizacijsko enoto, torej na določen akt o notranji organizaciji delodajalca oziroma (v primeru tožene stranke) na njeno notranjo formacijo delovnih mest. Zato je treba opraviti presojo, ali je tožena stranka izdala določene akte, s katerimi je morebiti vzpostavila takšno notranjo enoto oziroma formacijo, ne glede na to, da v teh aktih ni striktno opredeljena, kot to zahteva Uredba o uvrstitvi.
Tožena stranka oziroma komisija tožene stranke ni pravilno ovrednotila dela tožnika v spornem letu po kriteriju obsega dela in po kriteriju interdisciplinarnosti. Glede na to, da je nadrejeni oceno dela utemeljil s podatki o povprečju ukrepov pri tožniku, pri čemer ni bil prepričan, ali je v obravnavanem obdobju odštel delovne dni tožnika ter glede na ugotovitev, da tožnik v času opravljanja dela ukrepov ni mogel izdajati, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnika za navedeno obdobje ni bilo mogoče primerjati z ostalimi policisti.
Sodišče ne more posegati v avtonomne odločitve delodajalca glede sistemizacije, tako je imela tožena stranka pravico, da na novo sistemizira delovna mesta oziroma nekatera ukine glede na potrebe dela.
Preizkus, ali je izbrani kandidat izpolnjeval zahtevani razpisni pogoj delovnih izkušenj, je stvar pravne presoje. Dejstva med strankama namreč niso bila sporna.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka glede na določila statuta tožene stranke in ZZ ni bila dolžna navesti razlogov za izbor kandidata, temveč je bilo bistveno, da je izbrani kandidat izpolnjeval razpisne pogoje.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00017082
ZDR člen 156. ZObr člen 97f. ZSSloV člen 53. ZST-1 člen 5, 5/1, 5/1-3, 15, 15/1. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2003) člen 5, 5/1, 9, 9/1.
odškodnina za premoženjsko škodo - tedenski počitek - vojak - misija - davki in prispevki - zakonske zamudne obresti - stroški prihoda na sodišče
Neutemeljena je pritožbena trditev, da je šlo pri tožniku kvečjemu za omejitev počitka (glede na območje izvajanja nalog), ne pa za kršitev pravice do tedenskega počitka. Četudi je narava dela na misijah takšna, da je toženi stranki tedenski počitek težko zagotoviti, je to ne razbremenjuje obveznosti, da ga zagotovi, predvsem pa ne daje podlage za zavrnitev zahtevka. Ravno plačilo, kot je predmet tega spora, je primer nadomestila za delavčevo neizkoriščeno pravico iz delovnega razmerja.
Dodeljene naloge tožniku ne predstavljajo dodatnih nalog, ki bi tožnika upravičevale do dodatka za povečan obseg dela, ampak gre zgolj za konkretizacijo nalog, ki spadajo v delokrog njegovega delovnega mesta.
ZDR-1 člen 74, 85, 85/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2, 118, 118/1.. OZ člen 77, 77/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - vodilni delavec - pomočnik direktorja - zagovor - sodna razveza - reintegracija
Ker tožena stranka ni dokazala, da bi tožnika seznanila s pisnim vabilom na zagovor in očitanimi kršitvami, je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že zaradi opustitve zagovora.
Zasedenost delovnega mesta pomočnika direktorja za nabavo, zlasti ker je posledica nezakonite odpovedi, ni okoliščina, ki bi lahko vplivala na odločitev o reintegraciji. Tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni dokazala, da nadaljevanje delovnega razmerja tožnika pri njej ne bi bilo več mogoče. Zato ni izpolnjen pogoj za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 118. člena ZDR-1.
izplačilo razlike plače - določitev količnika - imenovanje v naziv - javni uslužbenec - inšpekcijski pregled
Ne ZJU ne drug veljaven predpis za postopek pred Komisijo za razveljavitev pogodbe o zaposlitvi oziroma odločbe o imenovanju v naziv (74. do 77a. člen ZJU) ne predpisuje procesne predpostavke predhodnega inšpekcijskega pregleda ali kakega drugega predhodnega postopka. Noben predpis tudi ne določa, da lahko državni organ oziroma organ lokalne skupnosti preverja izobrazbo svojih zaposlenih le na podlagi izdane inšpekcijske odločbe. Tožena stranka kot delodajalec skladno z določbo tretjega odstavka 16. člena ZJU javnemu uslužbencu namreč ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali s kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenila javna sredstva, za zagotovitev upoštevanja te določbe pa lahko skladno z ZJU samoiniciativno ukrepa tudi po določbah 74. do 77a. člena.
Zasebni zavod v skladu s slovensko visokošolsko zakonodajo ni izpolnjeval pogojev za izvajanje visokošolske dejavnosti, ker je bil vpisan v razvid izvajalcev zgolj višješolskih (in ne visokošolskih) študijskih programov.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - UPRAVNI POSTOPEK
VDS00017449
ZDR-1 člen 85, 85/2, 100, 100/1, 100/1-1, 100/1-2.. ZJU člen 154.. KZ-1 člen 37, 38, 257, 257/1.. ZUP člen 87, 87/1, 87/3, 87/4.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - policist - napeljevanje - zagovor - pomoč h kaznivemu dejanju
V obravnavani zadevi je bilo sporno, ali je tožena stranka izpolnila svojo obveznost po določbi drugega odstavka 85. člena ZDR-1. Po tej določbi mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposliti delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Zakon ne določa, katere so tiste okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, zato gre za pravni standard, ki ga napolnjuje sodna praksa. Gre za izjemo od zakonskega pravila, zato jo je treba razlagati restriktivno.
Tožena stranka poskusa vročitve pisne obdolžitve in vabila na zagovor tožniku ni opravila zakonito, to je skladno z določbami ZUP. Okoliščina, ki bi toženo stranko lahko odvezala njene obveznosti omogočiti tožniku zagovor, bi sicer lahko bila tožnikovo morebitno izmikanje vročitvi pisne obdolžitve in vabilu na zagovor oziroma tako njegovo ravnanje, ki bi toženi stranki onemogočalo pravočasno pravilno vročitev. Tožena stranka pa v postopku ni zatrjevala niti dokazala, da je tožniku pisanje poskušala vročiti skladno z določbami ZUP oziroma ni zatrjevala takega tožnikovega ravnanja, ki bi ji onemogočalo pravočasno pravilno vročitev. S sklicevanjem na tožnikovo izmikanje vročitvi pisne obdolžitve in vabila na zagovor, pri čemer niti eden izmed poskusov vročitve ni bil opravljen na zakonit način, pa se tožena stranka ne more razbremeniti svoje obveznosti po drugem odstavku 85. člena ZDR-1. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da so v obravnavanem primeru na strani tožene stranke obstajale okoliščine, zaradi katerih bi bilo od nje neupravičeno pričakovati, da tožniku omogoči seznanitev s kršitvami in mu omogoči zagovor. Ker tožena stranka tožniku zagovora ni omogočila, je izpodbijana izredna odpoved že iz tega razloga nezakonita.
ZSPJS člen 3, 3a, 15, 19.. ZJU člen 194, 194/1, 195, 195/4.. ZDDO člen 65, 65/1.. OZ člen 86, 86/1.. Pravilnik o napredovanju zaposlenih v državni upravi (1994) člen 45a.
razvrstitev v plačni razred - izplačilo razlike plače - izjemno napredovanje - javni uslužbenec - ničnost - plača
Pri uvrstitvi v višji plačilni razred po 45.a členu Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi ni šlo za izjemno napredovanje, temveč zgolj za to, da se je delavcu zvišala plača, če je izpolnil pogoj, ki je bil identičen tistemu, ki je bil sicer določen za izjemno napredovanje.
Določbi 3. in 3a. člena ZSPJS člena predstavljata pravno podlago za reševanje morebitnih nezakonitosti pri določitvi nižje plače. Zakonska ureditev je začela veljati po 1. 7. 2005, ki torej pomeni presečni dan za reševanje morebitnih nezakonitosti pri določitvi nižje plače, kljub dokončnosti in pravnomočnosti individualnih delovnopravnih aktov o plači. Morebitnih nezakonitosti pri določitvi nižje plače, ki so se zgodile pred 1. 7. 2005, oziroma je bil akt delodajalca pred tem datumom pravnomočen, ni mogoče naknadno sanirati z uporabo določb ZSPJS in na ta način posegati v dokončne in pravnomočne individualne delovnopravne akte o plači.
V obravnavani zadevi je treba upoštevati stališče Vrhovnega sodišča RS, da poseganje za nazaj v pravnomočne odločbe, ni dopustno. Tožnica torej tudi s tega vidika ni upravičena do določitve drugačnega količnika, kot ga prejema sedaj, glede na to, da je bila prva določitev plače po presečnem datumu pravilna in zakonita, temeljila pa je na upoštevanju tožničinega delovnega mesta in pravnomočne prevedbe po ZJU.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00017102
ZSSloV člen 2, 53, 53/3. ZJU člen 140. ZObr člen 97f, 98c. OZ člen 243, 352, 352/3. ZDR člen 156, 184. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 5.
Tožnik (vojak na misiji) je imel v spornem obdobju pravico vsaj do 11 zaporednih ur dnevnega počitka, česar mu toženka ni zagotovila. Tožena stranka delavcu ne more odrekati pravice do tedenskega počitka. Če mu delodajalec te pravice ne zagotovi, je delavec upravičen do plačila, kot ga zahteva v obravnavani zadevi.
Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 sprejelo stališče, ki odstopa od dosedanje sodne prakse, da sodišče v delovnem sporu (kot sporu med delavcem in delodajalcem) ne odloča tudi o tem, ali je delodajalec o prisojenem prejemku delavcu iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem dolžan obračunati in plačati davke in prispevke oziroma od katerih osnov jih je dolžan obračunati in plačati (v tem obsegu gre namreč za javnopravno razmerje). Ob izplačilu prejemka je to stvar izplačevalca (delodajalca oziroma tožene stranke) oziroma pristojnih davčnih organov. Pri tem pa je dolžan upoštevati tudi naravo plačila, ki je v konkretnem primeru odškodnina za premoženjsko škodo zaradi kršitve pogodbenih obveznosti, ki izvirajo iz nezagotovljene pravice delavca do tedenskega počitka.