DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00035080
ZEPDSV člen 18.. ZDR-1 člen 4.. Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlametna in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter razveljavitvi Direktive 95/46/ES člen 6.. ZVOP-1 člen 16.
denarna kazen - obdelava osebnih podatkov - disciplinska sankcija
Na podlagi 6. člena Splošne uredbe o varstvu osebnih podatkov 2016/79 je obdelava podatkov zakonita tudi, če je potrebna npr. zaradi zakonitih interesov, za katere si prizadeva upravljalec ali tretja oseba, razen kadar nad takimi interesi prevladajo interesi ali temeljne pravice in svoboščine posameznika, na katerega se podatki nanašajo. Tako je tudi pravico delavca do varstva osebnih podatkov možno omejiti z določeno pravico ali obveznostjo delodajalca na drugi strani. Sodišče prve stopnje je izpostavilo, da ima tožena stranka interes za zbiranje osebnih podatkov o prihodu in odhodu delavcev na delo in z dela na podlagi 18. člena ZEPDSV. Četudi se navedeno razlikuje od namena, zaradi katerega je podatke zbirala družba, gre vendarle v obeh primerih (o čemer je bil tožnik tudi seznanjen) za dopustno evidentiranje prisotnosti na določenem območju.
Poleg tega podatki o času tožnikovega odhoda z luškega območja, kjer je tudi območje, na katerem delavci tožene stranke zanjo opravljajo delo, niso kakšni posebej občutljivi osebni podatki, ki ne bi bili v zvezi z opravljanjem dela. Tudi informacijski pooblaščenec je zaključil, da je delodajalec upravičen do podatka, kdaj je zaposleni vstopil in izstopil z območja, na katerem je v skladu s pogodbo o zaposlitvi dolžan opravljati obveznosti iz delovnega razmerja. Nenazadnje se je sodišče prve stopnje v podkrepitev svoje pravilne presoje o dopustni uporabi podatkov utemeljeno sklicevalo še na splošno določbo 4. člena ZDR-1, ki definira delovno razmerje. Po tej določbi se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem opravlja delo pod njegovim nadzorom.
ZJU člen 22e.. Uredba o delovni uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela za javne uslužbence (2008) člen 4.
povečan obseg dela
V zvezi z dodatkom za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela je pomembno, da javni uslužbenec dodatno delo opravi poleg svojega rednega dela, pri čemer ni pomembno, ali delo opravi v rednem delovnem času ali preko polnega delovnega časa. Če je delo opravljeno v okviru rednega delovnega časa, gre javnemu uslužbencu dodatek za delo v povečanem obsegu, zato dejstvo, na katerega se sicer sklicuje sodišče, da je tožnik vse delo opravil v rednem delovnem času in ni delal preko polnega delovnega časa, ni pomembno. Prav tako ni pomembno, ali je tožnik opravljal višje ali enako vrednotena dela kot je delo, ki ga opravlja na svojem delovnem mestu. V primeru, da bi tožnik moral delo s povečanim obsegom opravljati še izven rednega delovnega čas, bi bil upravičen še do plačila nadur oziroma koriščenja prostih ur, v primeru, če bi opravljal dela in naloge višje vrednotenega delovnega mesta, pa bi bil lahko upravičen tudi plačila po dejansko opravljenem delu.
Kolektivna pogodba za dejavnost železniškega prometa (2007) člen 204, 204/4, 205, 208.. ZDR-1 člen 31, 49.
kilometrina - povračilo stroškov prevoza na delo in z dela - službena pot - kolektivna pogodba
Sodišče prve stopnje je pravilno s sklicevanjem na sodno prakso v podobnih primerih (odločbi VDSS opr. št. Pdp 542/2015 in opr. št. Pdp 932/2017) štelo tožnikove poti za službene poti, za katere tožniku pripada kilometrina po 208. členu KPDŽP. Pravilno se je sklicevalo na pravno stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi X Ips 387/2011, iz katere izhaja, da je službena pot tista pot, ki ne predstavlja rednega dela na sedežu delodajalca oziroma v kraju, dogovorjenem v pogodbi o zaposlitvi.
ZDR-1 člen 85, 85/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. ZJU člen 24, 24/1, 154, 154/1, 154/3.. ZUP člen 87, 87/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - policist - zagovor
Okoliščina, ki toženo stranko lahko odveže njene obveznosti, da tožniku omogoči zagovor, je lahko tožnikovo izmikanje vročitvi pisne obdolžitve in vabilu na zagovor oziroma tako njegovo ravnanje, ki je toženi stranki onemogočalo pravočasno pravilno vročitev. Za uspešno uveljavljanje te okoliščine pa bi morala tožena stranka dokazati, da vročitev ni bila mogoča iz razlogov na strani delavca.
Zakon nalaga delodajalcu določene obveznosti v postopku izredne odpovedi - kršitev teh obveznosti oziroma opustitev dolžnih ravnanj v zvezi z omogočanjem zagovora imajo za delodajalca škodljive posledice. Na drugi strani pa iz položaja delavca v delovnem razmerju izhajajo določene obveznosti tudi zanj - ne sme se npr. izogibati vročitvi pisanj, ki mu jih v zvezi z izredno odpovedjo pošilja delodajalec z namenom, da bi mu zagotovil uveljavitev pravice do zagovora. Če je dokazano, da se je vročitvi izogibal, pa ima to zanj škodljive posledice.
V obravnavanem primeru ni dokazano s strani tožene stranke zatrjevano tožnikovo izogibanje vročitvi, zaradi katerega tožena stranka ni uspela opraviti vročitve vabila na zagovor s seznanitvijo o očitanih kršitvah. Razlogi za neuspešno večkratno vročanje so izključno na strani tožene stranke, ne pa na strani tožnika oziroma njegovih sorodnikov.
Sodišče prve stopnje je torej zmotno presodilo, da so v obravnavanem primeru obstajale okoliščine, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožniku omogoči seznanitev s kršitvami in zagovor. Ker tožena stranka tožniku zagovora ni omogočila, je izpodbijana izredna odpoved že iz tega razloga nezakonita.
Kot je razvidno iz zakonske določbe, pa tudi iz povzete sodne prakse, je izplačilo delovne uspešnosti vezano na povečan obseg dela oziroma na delo, ki presega pričakovane rezultate dela, torej na opravljanje dela drugega delovnega mesta poleg svojega. Kot je utemeljilo pritožbeno sodišče v zadevi Pdp 492/2014, je do izplačila delovne uspešnosti upravičen delavec, ki opravlja v celoti delo enega delovnega mesta, nato pa še del dela drugega delovnega mesta, tako da skupaj opravi bistveno več dela, kot bi ga opravil delavec (le) na enem delovnem mestu.
napredovanja - zdravnik specialist - uvrstitev javnega uslužbenca v plačni razred
Kot pravno zmotno je treba zavrniti zavzemanje pritožbe, da drugi odstavek 16. člena ZSPJS daje javnemu uslužbencu pravico, da doseže 10 napredovanj. Že iz same določbe drugega odstavka 16. člena ZSPJS, je jasno razvidno, da je napredovanje omejeno za 5 oziroma 10 plačnih razredov in ne, da javni uslužbenec v vsakem primeru lahko napreduje za 10 plačnih razredov. Iz določitve plačnega razreda za delovni mesti zdravnik specialist V/VI PPDI in višji zdravnik specialist PPDI je razvidno, da je na teh dveh delovnih mestih napredovanje določeno do največ 57. plačnega razreda, kar je tožnik tudi dosegel.
ZSPJS člen 22e.. Uredba o delovni uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela za javne uslužbence (2008) člen 4.
plačilo razlike plače - povečan obseg dela
ZSPJS v 22.e členu v povezavi s 4. členom Uredbe o delovni uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela za javne uslužbence določa, da se dodatek za povečan obseg dela delavcu lahko prizna do največ 20 % osnovne bruto plače. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo navedbe tožnika, da je prevzel le del nalog sodelavca in da so mu te naloge vzele nekje dve uri dnevno. Upoštevajoč izpoved tožnika navedeno je sodišče tožniku utemeljeno priznalo dodatek v višini 5 % od zahtevanih 20 %, saj tožnik ni prevzel vseh zadolžitev drugega delavca, dodatna dela pa je glede na lastno izpovedbo opravljal 1/4 delovnega časa.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00034549
ZDR-1 člen 24, 79, 116.. ZSSloV člen 61.. ZPP člen 115, 116, 116/1.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - vojak - prenehanje pogodbe o zaposlitvi - upravičen vzrok - zdravniško opravičilo - bolniški stalež - začasna nezmožnost za delo - zamuda naroka - vrnitev v prejšnje stanje
Tožnik poudarja, da je bil na podlagi odločbe ZZZS začasno nezmožen za delo do 31. 10. 2018, kar zajema tudi čas izteka pogodbe o zaposlitvi. Vendar pa zaradi tega ni možno šteti, da je ostal na delu po izteku pogodbe o zaposlitvi oziroma, da mu delovno razmerje s 6. 10. 2018 ni moglo prenehati. Bolniška odsotnost delavca prepreči prenehanje delovnega razmerja le v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti (116. člen ZDR-1).
ZDR-1 člen 202.. ZDR-1 člen 202.. Uredba o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (2009) člen 16.
javni uslužbenec - misija - tujina - izplačilo dodatka - dodatek za posebne življenjske razmere v tujini
V skladu s 16. členom Uredbe o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini dodatek za posebne življenjske razmere v tujini javnemu uslužbencu pripada le, če je območje, na katerega je napoten, s strani ministra določeno kot območje s posebno težkimi življenjskimi razmerami in okoliščinami dela. Takšna določitev območja oziroma ugotovitev, da so na določenem območju življenjske razmere in okoliščine dela takšne, da opravičujejo priznanje dodatka na podlagi 16. člena Uredbe, je v pristojnosti ministra in v to pristojnost sodišče ne more posegati kot tudi ne more samo določati višine dodatka.
ZSPJS člen 22e. 2.. Uredba o dopolnitvah Uredbe o delovni uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela za javne uslužbence (2008) člen 4.
dodatek za povečan obseg dela - javni uslužbenec - policija
Javni uslužbenec je upravičen do dodatka za povečan obseg dela po 22e. členu ZSPJS oziroma 4. členu Uredbe o delovni uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela za javne uslužbence, če v okviru svojega rednega delovnega časa opravlja tudi naloge drugega delovnega mesta, ki je sistemizirano pri delodajalcu in ki je tudi pri delodajalcu zasedeno.
Na podlagi ugotovitve, da je tožnik opravljal dela in naloge delovnih mest, ki sicer sodijo v okvir drugega delovnega mesta, sistemiziranega pri toženi stranki, ni mogoče sklepati, da določenih del drugega delovnega mesta ni mogoče odrediti v okviru del in nalog delovnega mesta, ki jih opravlja tožnik.
plačilo razlike plače - visokošolski učitelj - delovna in pedagoška obveznost - dejavnost vzgoje in izobraževanja
Vrhovno sodišče RS je v sklepu opr. št. VIII Ips 128/2018 z dne 19. 6. 2018 v enem od istovrstnih sporov že zavzelo stališče, da drugi odstavek 37. člena ZVis ne določa pedagoške obveznosti visokošolskih učiteljev. Delovna in pedagoška obveznost visokošolskih učiteljev je urejena v 63. členu ZVis, po katerem je število ur pedagoške obveznosti omejeno na tedenski in ne na letni ravni. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tudi dejansko obračunavala osnovno plačo tožnice glede na tedensko in ne letno število opravljenih ur pedagoške obveznosti v skladu s 63. členom ZVis in 3. členom Meril za vrednotenje dela visokošolskih učiteljev in sodelavcev univerze. Obračun plače tako ni bil odvisen od tega, ali je predavatelj sodeloval pri izvajanju 30-tedenskega ali pri izvajanju 40-tedenskega akreditiranega programa, kar tudi ni v nasprotju z akti tožene stranke. Ker je pedagoška obveznost visokošolskih učiteljev omejena zgolj na tedenski, ne pa na letni ravni, so neutemeljene pritožbene navedbe tožnice, da bi morala tožena stranka obračunati plače ob upoštevanju pedagoške obveznosti v trajanju 30 tednov.
KZ-1 člen 257, 257/1, 257/3, 263, 263/2.. ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - sprejemanje koristi za nezakonito posredovanje - zloraba uradnega položaja - policist - rok za podajo odpovedi
Za presojo pravočasnosti izredne odpovedi je odločilna dejanska ugotovitev, kdaj je bil o kršitvah tožnika obveščen generalni direktor policije. Rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi prične teči, ko delodajalec ugotovi odpovedni razlog. Ker gre za osebo, ki nastopa in odloča v imenu takšnega organa, subjektivni 30-dnevni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi prične teči od ugotovitve razloga za izredno odpoved s strani te osebe. Pri tem se šteje, da delodajalec ugotovi razlog za izredno odpoved, ko je seznanjen z vsemi bistvenimi elementi delavčeve kršitve in bistvenimi dejanskimi okoliščinami, ki lahko vplivajo na presojo kršitve. Presojo vprašanja, kdaj je začel teči rok za odpoved, ni mogoče vezati na vprašanje, kdaj bi delodajalec po pravilih notranje varnosti moral biti obveščen o kršitvah delavca, ampak kdaj je o tem dejansko bil obveščen.
Pri presoji, ali gre za hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja je pomembno, kakšnega pomena je obveznost, ki bi jo delavec moral opraviti, pa je ni, oziroma jo je opravil z zamudo. Tožnik je bil pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa in vodja policijske postaje, zato je bilo od njega pričakovati še posebno skrbnost. Vse tri prekrškovne zadeve je tožnik v obravnavanje samoiniciativno prevzel od pomočnika in postopek nadaljeval šele po poizvedovanju in opozorilu, ko je tudi oddal dokumentacijo v knjiženje - kar se sicer opravi vsaj naslednji dan po prejemu vse dokumentacije s strani policista na terenu.
Uredba o nagradah za sklenitev in podaljšanje pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski (2008) člen 4, 4/2.
vračilo nagrade - vojak - prenehanje pogodbe o zaposlitvi - prekinitev delovnega razmerja
Čeprav je sodišče prve stopnje v enem delu obrazložitve sodbe toženčevo prošnjo res opredelilo kot odpoved, na kar opozarja pritožba, pa je bolj relevanten pravilni poudarek sodišča prve stopnje, da samo poimenovanje (prošnja, dopis, vloga, odpoved) ne spremeni pomena toženčeve prošnje za prekinitev delovnega razmerja, ki ima za posledico povračilo nagrade po 4. členu Uredbe o nagradah za sklenitev in podaljšanje pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski.
ZDR-1 člen 2, 2/1, 77.. ZJU člen 5, 5/1, 154, 154/1, 154/1-3.. ZODPol člen 61, 61/4.
prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi
Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o zavrnitvi tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja izhajalo iz zmotnega materialnopravnega stališča, da je za premestitev na delovno mesto upravnika V odločilna stopnja izobrazbe, za katero je bila med strankama sklenjena odpovedana pogodba o zaposlitvi, to je V. stopnja izobrazbe. Glede na posebno ureditev v ZODPol je odločilna dejanska izobrazba tožnika. Iz tožnikove izpovedi izhaja, da ima izobrazbo kmetijskega inženirja. Zato bi moralo sodišče prve stopnje presoditi, ali ponujena premestitev na delovno mesto upravnika V, ki jo je tožnik odklonil, ustreza tožnikovi strokovni izobrazbi, to je inženirju kmetijstva, ne pa izobrazbi, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi.
ZSPJS člen 22e.. ZJU člen 21, 21/1.. ZDR-1 člen 42.. ZObr člen 89, 89/2.
plačilo razlike plače - plačilo za dejansko opravljeno delo
Dejstvo, ali ima toženka delovno mesto Strokovni sodelavec VII/2 I psiholog sistemizirano, za odločitev ni bistveno. Njene navedbe je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje in se pri tem sklicevalo na stališča Višjega delovnega in socialnega sodišča v zadevi Pdp 22/2016. Takšna so tudi stališča, ki jih je v zadevi VIII Ips 19/2014 zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije; da mora toženka kot delodajalec ob upoštevanju določb prvega odstavka 21. člena ZJU in drugega odstavka 89. člena ZObr sistemizirati delovna mesta, ki odražajo delo, ki se pri njej opravlja, in da je delavec upravičen do plačila za delo, kot ga dejansko opravlja, četudi takšno delovno mesto pri delodajalcu ni sistemizirano.
ZDR-1 člen 37, 110, 110/1, 119/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 257, 257/3, 263.. ZJU člen 93.. Kodeks ravnanja javnih uslužbencev (2001) člen 8, 21.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - elementi kaznivega dejanja - zloraba uradnega položaja in uradnih pravic - kaznivo dejanje sprejemanja koristi za nezakonito posredovanje - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Pravilna je presoja, da je odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 podan, saj je dokazano, da je tožnik v spornem obdobju v komunikaciji z A.A. izkoristil svoj položaj uslužbenca FURS in pri njem ustvaril vtis, da lahko posreduje in vpliva na potek postopka davčne izvršbe na nepremičnini, spornega dne pa je kot nagrado za prikazano posredovanje od A.A. zahteval 20.000 EUR, nato pa je od njega prejel 10.000 EUR v posledici teh ravnanj.
ZDR-1 člen 200, 200/4.. Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (2012) člen 5, 5/3.
povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela - kilometrina - javni prevoz - javni uslužbenec - sodno varstvo - čista denarna terjatev - notranja pot
Napačno je pravno naziranje tožnika, da povračilo stroškov prevoza na delo in z dela v obliki kombinacije kilometrine (osebni prevoz) in javnega prevoza ni dopustno.
Pri obravnavani zadevi gre za sodno varstvo javnega uslužbenca, o čigar pravicah pa je delodajalec odločil s sklepoma. Pritožnik je uveljavljal notranjo pot pri toženki, čeprav gre za t.i. "čisti denarni zahtevek", ki bi ga pritožnik lahko uveljavljal tudi neposredno pred sodiščem po četrtem odstavku 200. člena ZDR-1, o čemer se je tudi že izrekla sodna praksa. Zato je materialnopravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je bilo s sklepoma o tožnikovi pravici do povrnitve stroškov prihoda na delo in z dela že pravnomočno odločeno in so mu bili skladno s to odločitvijo prevozni stroški tudi obračunani in izplačani ter bi bilo potrebno že zaradi pravnomočnega sklepa delodajalca navedeni tožbeni zahtevek v celoti zavrniti.
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je bila tožeča stranka po pogodbi o štipendiranju dolžna tožencu zagotoviti ustrezno zaposlitev, kar je glede na toženčev podpis ponujene pogodbe o zaposlitvi in njegovo večletno zaposlitev pri njej očitno tudi izpolnila. Glede na to ni bistveno, ali je sodišče prve stopnje štelo, da je za izpolnitev obveznosti tožeče stranke za toženca ustrezno katero koli delovno mesto v Slovenski vojski. Toženec v postopku ni navedel, v čem naj bi bila zaposlitev pri tožeči stranki neustrezna zanj niti ni podal trditev o obljubljenem, a nerealiziranem napredovanju. Ob tem ni nepomembno, da je zaposlitev pri tožeči stranki zaposlitev v javnem sektorju, za katerega med drugim velja tudi tretji odstavek 16. člena ZJU, ki določa, da delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno v zakonu, podzakonskim predpisom ali s kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva.
prepoved opravljanja dela - policist - javni uslužbenec
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik (policijski inšpektor) s tem, ko je občini svetoval in pomagal pri pripravi občinskih aktov s področja občinskih cest, prometne ureditve javnega reda in miru, ter pri pripravi dokumenta o ureditvi občinskih cest s prometno signalizacijo, opravljal dejavnost, ki je v nasprotju z 2. in 3. točko prvega odstavka 100. člena ZJU.
ZJU člen 7.. ZDR-1 člen 6, 6/1, 217.. ZOFVI-UPB5 člen 109, 109/6.
neizbran kandidat - diskriminacija - izpolnjevanje razpisnih pogojev - dejavnost vzgoje in izobraževanja - učitelj
Določba 7. člena ZJU, na katero se opira sodišče prve stopnje, dejansko določa načelo enakopravne dostopnosti delovnih mest pri zaposlovanju javnih uslužbencev tako, da je zagotovljena izbira kandidata, ki je najbolj usposobljen za opravljanje delovnih nalog na delovnem mestu, vendar pa je v obravnavanem primeru potrebno uporabiti določbo specialnega zakona in sicer Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI), ki v 6. odstavku 109. člena v zvezi z zaposlovanjem strokovnih delavcev določa, da se delovno razmerje lahko sklene tudi s kandidatom, ki ne izpolnjuje zahtevanih pogojev, za dobo največ enega leta, če nihče od prijavljenih kandidatov ne izpolnjuje zahtevanih pogojev in je zaposlitev potrebna zaradi nemotenega opravljanja dela. Skladno s to določbo je toženka lahko izbrala kateregakoli na razpis prijavljenega kandidata, saj nobeden od njih ni izpolnjeval razpisnih pogojev.
Po stališču pritožbenega sodišča je ravnateljica tožene stranke svojo izbiro med kandidati ustrezno pojasnila. Izbrala je kandidata, za katerega je ocenila, da je s pedagoškega vidika najbolj primeren za otroke. Kandidatka je bila že pred tem za določen čas zaposlena pri toženi stranki in se je izkazala kot zaupanja vredna oseba. Iz njene izpovedi ne izhaja, da bi tožnika obravnavala diskriminatorno po nobeni od osebnih okoliščin iz 1. odstavka 6. člena ZDR-1, saj na tožnikovo državljanstvo ali narodnost sploh ni pomislila, ker je tudi ona pripadnica italijanske manjšine v Republiki Sloveniji.