ZUN člen 44, 54, 55, 44, 54, 55. ZGO člen 33a, 33a.
enotno dovoljenje za gradnjo
Če se sprememba namembnosti objekta po PUP pogojuje z okoliščino, da nova namembnost ne bo povzročala prekomerne motnje v bivalnem okolju, je potrebno opredeliti neposredno okolje pred spremembo namembnosti, nato predvideti vplive spremembe na to okolje in šele potem podati oceno o tem, ali gre za motnjo, ki presega dopustno mero v konkretnem okolju.
URS člen 157, 157/2, 157, 157/2. ZKP člen 383, 383/1, 371, 371/1, 371/1-11, 383, 383/1, 371, 371/1, 371/1-11. ZUS člen 34/1, 34/1-3, 1, 1/3, 34, 34/1, 34/1-3, 1, 1/3, 34.
sodno varstvo
Tožniki v tožbi zoper uvodoma navedeni toženi stranki zatrjujejo, da nimajo na razpolago drugih učinkovitih sodnih postopkov in zahtevajo sodno varstvo v upravnem sporu na podlagi 2. odstavka 157. člena Ustave in 3. odstavka 1. člena ZUS zaradi kršitve ustavnih pravic, do katerih je prišlo pri ustni obrazložitvi sodbe v kazenski zadevi, s katero so bili tožniki oproščeni obtožbe. V tem primeru ni podana procesna predpostavka odsotnosti drugega sodnega varstva po določbi 2. odstavka 157. člena Ustave, ki je povzeta v določbi 3. odstavka 1. člena ZUS, po kateri v upravnem sporu odloča pristojno sodišče tudi o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika le v primeru, če ni zagotovljeno drugo (primarno) sodno varstvo, ki izključuje upravni spor. Tožnikom je zagotovljeno drugo sodno varstvo glede zatrjevanih kršitev ustavnih izčrpano z izčrpanjem pravnih sredstev zoper navedeno kazensko sodbo prve tožene stranke. Ta sodba se namreč med drugim sme izpodbijati tudi zaradi absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Pritožba v kazenskem postopku po določbah ZKP je učinkovito pravno sredstvo, tudi če se nanaša na obrazložitev kazenske sodbe v primeru, če se ugotovi obstoj nasprotja med obrazložitvijo sodbe in njenim izrekom. Tožniki imajo v konkretnem primeru zoper uveljavljane kršitve ustavnih pravic na razpolago primarno sodno varstvo pred rednim sodiščem višje stopnje na podlagi rednega pravnega sredstva. Zato procesna predpostavka odsotnosti drugega sodnega varstva po določbi 2. odstavka 157. člena Ustave in 3. odstavka 1. člena ZUS v tem primeru ni podana. Po mnenju sodišča je tako primarno sodno varstvo tožnikom zagotovljeno na učinkovit način (in v konkretnem primeru tudi že izčrpano) v kazenskem postopku pred rednimi sodišči, v katerem imajo možnost vložiti tako redna, kot izredna pravna sredstva. Sodišče zaključuje, da poleg primarnega sodnega varstva z rednimi in izrednimi sredstvi zoper navedeno sodbo prve tožene stranke v kazenskem postopku po določilih ZKP tožniki ne morejo vzporedno uveljavljati še dodatnega sodnega varstva v upravnem sporu po 2. odstavku 157. člena Ustave in 3. odstavku 1. člena ZUS, saj pogoj odsotnosti drugega sodnega varstva v tem primeru ni izpolnjen. Zato je moralo sodišče tožbo zavreči na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena v povezavi s 3. odstavkom 3. člena ZUS.
Ustavno sodišče RS je z odločbo št. U-I-200/00 razveljavilo 30. člen ZZZat (1. točka izreka), odpravilo pa je tudi Uredbo o pridobitvi začasnega zatočišča za državljane Bosne in Hercegovine (2. točka izreka) in odločilo, da lahko vsakdo, ki so mu nastale škodljive posledice s posamičnim aktom, sprejetim na podlagi odpravljene uredbe iz 2. točke izreka odločbe, zahteva njihovo odpravo pri pristojnem organu v roku treh mesecev od objave te odločbe v Uradnem listu RS (3. točka izreka). Kot poudarja tudi tožena stranka iz citirane odločbe izhaja, da lahko zahtevo za odpravo posledic uveljavlja le tista oseba, ki so ji nastale škodljive posledice s posamičnim aktom, ki je bil sprejet na podlagi odpravljene uredbe. Obstoj posamičnega akta je tako pogoj za uveljavljanje odprave škodljivih posledic na podlagi citirane odločbe Ustavnega sodišča RS. Ker tožnica zase in za hčerko ni podala vloge za priznanje začasnega zatočišča na podlagi 30. člena ZZZat in uredbe, ji tudi s strani organa prve stopnje ni bil izdan posamični akt, zato ne sodi v krog oseb, ki jim je z odločbo ustavnega sodišča priznana pravica, da zahtevajo odpravo škodljivih posledic, ki so jim nastale s posamičnim aktom.
Citirana 8. točka ustavne odločbe tako obravnava dovoljenje za stalno prebivanje, izdano na podlagi ZUSDDD, s katerim se ugotavlja stalno prebivanje državljanov drugih republik nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji, in sicer na podlagi v ustavni odločbi izrecno navedenih predpisov, to je ZUSDDD ali ZTuj oziroma ZTuj-1. Tem osebam, ki so še tuji državljani, mora tožena stranka neposredno, na podlagi 8. točke ustavne odločbe po uradni dolžnosti izdati dopolnilne odločbe k že izdanim upravnim odločbam o dovolitvi stalnega bivanja v RS, s katerimi mora ugotoviti ali so v obdobju od 26. 2. 1992 dalje stalno prebivali v Republiki Sloveniji. Po presoji sodišča pa se 8. točka citirane odločbe Ustavnega sodišča RS ne nanaša na osebe, ki so pridobile državljanstvo po 19. členu ZDRS-Č, ker izrecno nalaga toženi stranki dopolnilne odločbe o ugotovitvi stalnega prebivanja v zvezi z dovoljenjem za stalno prebivanje, izdanim na podlagi ZUSDDD ali ZTuj oziroma ZTuj-1 in gre tako za dopolnilne odločbe k odločbam o dovolitvi stalnega prebivanja tujcem. Citirana 8. točka pa ne nalaga izdaje dopolnilnih odločb po uradni dolžnosti k odločbam o sprejemu v državljanstvo, ki so bile izdane na podlagi določil ZDRS oziroma 19. člena ZDRS-Č.
načelo sorazmernosti - prepoved retroaktivnosti - varstvo ustavnih pravic - poseg v pridobljene pravice - stranka v postopku
Aktivna legitimacija gre tožeči stranki na podlagi 1. odstavka 157. člena Ustave, 25. člena Ustave, 1. odstavka 1. člena ZUS, 2. odstavka 1. člena ZUS, 18. člena ZUS. Razmejitve med pravnim konceptom "zagotovljene" pravice in pravnim konceptom "izvršljive" pravice ni v pravni doktrini niti v pravni (sodni) praksi, vzpostavljena ni niti za iztožljive ustavne pravice, niti za programske norme v ustavi niti za zakonske pravice. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe napačno argumentira stališče, da je bila pravica do dostopa do informacij, kot pravno relevantna podlaga za zahtevek prizadete stranke v konkretnem primeru, vzpostavljena celo pred uveljavitvijo Ustave, ker je ta pravica zajeta v Splošni deklaraciji ZN o človekovih pravicah, Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah (MPDPP), ter Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (MKVČP). Pred uveljavitvijo ZDIJZ v Sloveniji ustavna pravica do dostopa informacij javnega značaja ni bila zagotovljena na enak način, kot je bila pred uveljavitvijo ZDIJZ, in sicer zaradi pogojevanja dostopa do informacij javnega značaja s pravnim interesom, utemeljenim v zakonu (2. odstavek 39. člena Ustave), ZDIJZ pa v 1. členu to pravico daje vsakomur ob upoštevanju izjem iz določila 6. člena ZDIJZ. Ni potrebno, da zakonodajalec v posebni določbi izrecno navede, da ima zakon učinek za nazaj v določenih in posameznih zakonskih določbah. Dovolj je, če iz besedila, logike, sistematike in namena zakona nedvoumno izhaja, da ima zakon v posameznih določbah učinek za nazaj. Sodišče ugotavlja, da v konkretni zadevi ZDIJZ (4. člen) ne vzpostavlja nobene obveznosti nobenemu subjektu za čas pred uveljavitvijo ZDIJZ, ampak vse obveznosti iz ZDIJZ segajo v čas po uveljavitvi ZDIJZ, saj so vse določbe začele veljati 15 dan po objavi v Uradnem listu RS. V konkretnem primeru ZDIJZ (4. člen) nima učinka na pridobljene pravice za nazaj, ampak ima kvečjemu lahko učinek za naprej. Ni mogoče šteti, da je ZDIJZ specialni predpis, ki z vidika urejanja javnega dostopa do informacij, derogira določbe ZTVP-1. Kakor tudi ni mogoče šteti, da je ZTVP-1 specialni predpis, ki jemlje učinek ZDIJZ, še posebej ob upoštevanju dejstva, da je ZDIJZ kasnejši predpis od ZTVP-1. Če gre v konkretnem primeru za poseg v pridobljene pravice določenih gospodarskih subjektov, je le-ta poseg skladen z načelom zaupanja v pravo iz določila 2. člena Ustave. Prvostopenjski organ ni predhodno ugotovil dejstev, ali se navedeni konkretni podatki po pisnih sklepih družb štejejo za poslovno skrivnost (1. odstavek 39. člena ZGD) in če ne, zakaj je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba, pri čemer je treba škodo do stopnje razumne verjetnosti utemeljiti. V zvezi s pravnimi standardi za reševanje razmerij med dvema zavarovanima ustavnima pravicama, ki sta si v določenem primeru v konfliktu, velja načelo sorazmernosti iz 3. odstavka 15. člena Ustave. Glede na prakso Ustavnega sodišča RS v primerih, ko gre za kolizijo dveh ustavnih pravic pa bi organ v tovrstnih primerih lahko uporabil t.i. standard praktične konkordance. Pred uveljavitvijo ZDIJZ je Agencija lahko posredovala javnosti samo tiste podatke, za katere je bilo izrecno opredeljeno, da jih lahko; po uveljavitvi ZDIJZ, ki pa je na splošni ravni vzpostavil drugačen koncept transparentnosti delovanja javnega sektorja, tako da morajo biti javnosti dostopne vse informacije javnega značaja, razen v izjemnih primerih iz 6. člena ZDIJZ in v izrecnih izjemah po drugih področnih zakonih, pa mora Agencija na zahtevo predložiti vse informacije, za katere ZTVP-1 izrecno ne določa, da javnost do njih nima dostopa.
Navedeno pomeni, da od izločenega zneska davčni zavezanec ne more odbiti vstopnega DDV, saj teh stroškov ni porabil za svojo dejavnost, kot je z dokončno odločbo ugotovila tožena stranka. Ker mu stroški, ki so bili v postopku ugotavljanja davka od dobička niso bili priznani kot poslovni stroški, tožnik ne more odbiti vstopnega DDV, saj stroški niso bili porabljeni za namene opravljanja dejavnosti.
dohodnina - obnova postopka - možnost udeležbe v postopku
Tožnica ima prav, ko ugovarja odločanju v obnovljenem postopku. Iz upravnih spisov namreč ne sledi, da bi bil izpeljan ugotovitveni postopek, v katerem bi lahko ugovarjala novo ugotovljenim dejstvom in okoliščinam, zaradi katerih se je postopek obnovil. Te možnosti namreč očitno ni imela, vsaj tako izhaja iz njenih navedb, iz spisov pa tudi ne izhaja drugače, v postopku pri izplačevalcu njenih (spornih) dohodkov. Zato pa bi ji bila potem morala biti dana polna možnost udeležbe v obnovljenem postopku, preden je bila izdana odločba. Ker tožnica v obnovljenem postopku odmere dohodnine ni imela možnosti udeležbe, gre za bistveno kršitev določb postopka.
Po prepričanju sodišča je davčni organ prve stopnje uporabil metodo cenitve, ki je najbližja resničnosti, torej gre za rezultat, za katerega je mogoče reči, da je najverjetneje pravilen.
Aktivna legitimacija gre tožeči stranki na podlagi 1. odstavka 157. člena Ustave, 25. člena Ustave, 1. odstavka 1. člena ZUS, 2. odstavka 1. člena ZUS, 18. člena ZUS. Pooblaščenec za dostop do informacij javnega značaja je namreč sui generis organ, ker je samostojen državni organ (1. odstavek 28. člena ZDIJZ), kar pomeni, da ni sestavni del ali strukturno povezan z nobenim drugim (ne)političnim oblastvenim organom (2. odstavek 28. člena ZDIJZ), ampak je samostojen procesni organ za vodenje pritožbenega postopka v zvezi z dostopom do informacije javnega značaja. To pomeni, da je tožena stranka samo v procesnem smislu instančni organ tožeči stranki, sicer pa ni s tožečo stranko v smislu določila 1. člena ZDIJZ v nikakršnem drugem pravno-političnem ali strukturno hierarhičnem razmerju. V prvi točki izreka je tožena stranka napačno navedla, da se odpravi odločba št. 564/Mvo z dne 16. 4. 2003, čeprav o tem aktu ne bi smela odločati v pritožbenem postopku, ampak le o odločbi št. 81/1AG-03-(304) z dne 15. 4. 2003. Druga točka izreka ima nepravilnosti zaradi tega, ker je premalo določna. V pravnem postopku se izvršuje izrek odločbe, ne pa obrazložitev. To pomeni, da mora biti izrek tako določen, da ga je mogoče brez vsakršnega dvoma tudi pravilno izvršiti. Razmejitev med pravnim konceptom "zagotovljene" pravice in pravnim konceptom "izvršljive" pravice. Ta razmejitev ni vzpostavljena niti v pravni doktrini niti v pravni (sodni) praksi niti za iztožljive ustavne pravice, niti za programske norme v ustavi niti za zakonske pravice. Ne drži argumentacija tožeče stranke, da je bila pravica do dostopa do informacij, kot pravno relevantna podlaga za zahtevek prizadete stranke v konkretnem primeru, vzpostavljena celo pred uveljavitvijo Ustave, ker je ta pravica zajeta v Splošni deklaraciji ZN o človekovih pravicah, Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah (MPDPP), ter Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (MKVČP) in da zato ZDIJZ nima retroaktivnega učinka. Pred uveljavitvijo ZDIJZ v Sloveniji ustavna pravico do dostopa informacij javnega značaja ni bila zagotovljena na enak način, kot je zagotovljena po uveljavitvi ZDIJZ, in sicer zaradi pogojevanja dostopa do informacij javnega značaja s pravnim interesom, utemeljenim v zakonu (2. odstavek 39. člena Ustave), ZDIJZ pa v 1. členu to pravico daje vsakomur ob upoštevanju izjem iz določila 6. člena ZDIJZ. Ni potrebno, da zakonodajalec v posebni določbi izrecno navede, da ima zakon učinek za nazaj v določenih in posameznih zakonskih določbah. Dovolj je, če iz besedila, logike, sistematike in namena zakona nedvoumno izhaja, da ima zakon v posameznih določbah učinek za nazaj. Dejanska retroaktivnost po pravu EU ustreza t.i. pravi retroaktivnosti po slovenski pravni doktrini. Očitni retroaktivnosti po pravu EU pa ustreza t.i. neprava ali dejanska retroaktivnosti po slovenskem pravu, ki zahteva uporabo načela varstva zaupanja v pravo Slovenska ustavno-sodna praksa pa v zvezi s to vrsto retroaktivnosti varuje tudi pridobljene pravice, ker to izhaja iz določila 155. člena Ustave. Vendar pa so pridobljene pravice zavarovane tako, da vanje ni mogoče posegati z učinkom za nazaj. Ni mogoče šteti, da je ZDIJZ specialni predpis, ki z vidika urejanja javnega dostopa do informacij derogira določbe ZTVP-1. Kakor tudi ni mogoče šteti, da je ZTVP-1 specialni predpis, ki jemlje učinek ZDIJZ, še posebej ob upoštevanju dejstva, da je ZDIJZ kasnejši predpis od ZTVP-1. Za konkretni primer to pomeni, da je pred uveljavitvijo ZDIJZ tožeča stranka lahko javnosti posredovala samo tiste informacije, tistim subjektom in v tistih primerih, ki jih je izrecno določal ZTVP-1 in morebiti drugi relevantni predpisi, kot na primer ZJA (2. odstavek 18. člena, 1. odstavek 16. člena, 33. člen), ker je določilo 2. odstavka 39. člena Ustave dostop do informacije javnega značaja pogojeval z obstojem v zakonu utemeljenega pravnega interesa. Po uveljavitvi ZDIJZ pa je transparentnost delovanja same Agencije večja, saj tožeča stranka sicer enako kot prej varuje poslovne skrivnosti gospodarskih subjektov, ki so zavarovane po ZGD ali drugih specialnih predpisih, če urejajo gospodarske družbe, in enako kot prej, varuje osebne podatke, ki so zavarovani po ZVOP, ker so to izjeme po 2. in 3. točki 6. člena ZDIJZ, med tem ko mora dostop do vseh ostalih informacij, glede katerih ni izrecno omejen dostop javnosti, tožeča stranka na zahtevo omogočiti, če so izpolnjeni pogoji po ZDIJZ. Pridobljene pravice se torej lahko nanašajo kvečjemu na gospodarske subjekte na trgu vrednostnih papirjev, katerih podatki, ki jih je imela tožeča stranka, niso bili dostopni javnosti po ureditvi pred uveljavitvijo ZDIJZ, so pa postali odprti za javnost po novi ureditvi. Na tej točki pride v poštev presoja načela zaupanja v pravo. Če v konkretni zadevi gre za poseg v pridobljene pravice, je ta poseg v skladu z načelom zaupanja v pravo (2. člen Ustave) in v konkretni zadevi ni kršeno določilo 155. člena Ustave.
V času, ko je bila pritožba vložena, sta bila tožnika še vedno lastnika objekta za katerega je bilo gradbeno dovoljenje izdano nato pa odpravljeno, zato sta bila upravičena vložiti tudi pritožbo. Okoliščino, da sta v obvestilu upravnemu organu o prodaji objekta navedla podatke novih lastnikov, pa bi moral upravni organ razumeti kot spremembo, ki je nastala na strani investitorjev oziroma lastnikov objekta za katerega je bilo izdano gradbeno dovoljenje. Odločitev, da se gradbeno dovoljenje za rekonstrukcijo objekta, ki sta ga investitorja prodala, razveljavi, je za kupca tega objekta, še zlasti, če sta se že v kupoprodajni pogodbi zavezala vstopiti v pravni položaj prodajalcev in prevzeti nase tudi morebitne odškodninske obveznosti, ki bi jih upravičenci uveljavljali do prodajalcev, vsekakor okoliščina, ki bi jo moral upravni organ presoditi in ugotoviti ali sta nova lastnika, zaradi pridobitve lastninske pravice na objektu pridobila možnost nastopati kot stranki v postopku in postopati po določbi drugega odstavka 50. člena ZUP.
subvencija - smiselna uporaba določb splošnega upravnega postopka
Dodeljevanje sredstev, subvencij in drugih oblik državne pomoči iz proračuna je javno pravna stvar, zato se v teh postopkih poleg določb javnega razpisa in Pravilnika o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 66/01) smiselno uporabljajo tudi določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS št. 80/99, ZUP). Pri tem je potrebno upoštevati predvsem tiste določbe ZUP, ki zagotavljajo uresničevanje temeljnih pravic udeležencem v postopku. Tako mora biti strankam zagotovljeno učinkovito pravno varstvo, kar med drugim tudi pomeni, da mora imeti obrazložitev odločbe vsebino določeno v prvem odstavku 214. člena ZUP. Obrazložitev tako mora vselej vsebovati dejansko stanje s presojo dokazov, pravne predpise in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločitev, navedeno v dispozitivu. Če obrazložitev odločbe take vsebine nima, stranka niti nima možnost, da razloge izpodbija, prav tako pa tudi sodišče v takem primeru ne more preizkusiti zakonitosti odločbe.
Tožena stranka je pravilno zaključila, da funkcionalnega zemljišča na zemljiščih, ki so predmet denacionalizacijskega postopka, ni mogoče določati samostojno, ločeno od denacionalizacijskega postopka. Obravnavano stališče ustavnega sodišče se namreč nanaša prav na situacije, kot je v konkretnem primeru, kjer se v postopku denacionalizacije zemljišč postavi vprašanje obsega funkcionalnih zemljišč k obstoječim objektom, saj je od tega odvisno vprašanje obsega vračanja teh zemljišč v naravi.
Namen določbe 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen je v tem, da se iz vračanja v naravi izvzamejo tiste nepremičnine, katerih vračilo bi bistveno okrnilo prostorsko kompleksnost oziroma namen izrabe prostora, ki je v konkretnem primeru določen s prostorskimi akti (rekreacijske površine) in ki med strankami ni sporen, zato na drugačno stališče sodišča ne more vplivati niti tožnikovo zatrjevanje, da so bili objekti na spornem zemljišču zgrajeni brez upravnih dovoljenj.
Carinski organ prve stopnje in tožena stranka v postopku nista pridobila navedene dispozicije, da bi lahko brez dvomov ugotovila, komu in od koga je bila dispozicija (pooblastilo) dano. Napačen je zaključek tožene stranke, da je brez dvoma carinski zavezanec v obravnavanem primeru oseba, ki je vpisana v polje lastnik blaga - razstavljalec, ne da bi se v postopku vpogledale in presodile tudi listine, ki so deklaraciji priložene.
Iz upravnih spisov je razvidno, da je bil sklep o dovolitvi izvršbe izdan 20. 3. 1997, tožnik je vložil pritožbo 3. 4. 1997, drugostopni organ pa je o pritožbi odločil dne 14. 6. 2002. Izvršilni naslov je odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A, ki je postala izvršljiva dne 6. 1. 1997. Ker pravica do izterjave davka zastara v 5-ih letih po poteku leta, v katerem bi ga bilo treba izterjati, to pomeni, da bi relativno zastaranje v obravnavanem primeru nastopilo 1. 1. 2003, saj je rok začel teči s potekom leta 1997, torej je v obravnavanem primeru treba računati od 1. 1. 1998 zastaralni rok za ugotovitev, ali je prišlo do zastaranja pravice do izterjave. Glede na datum izdaje drugostopne odločbe (14. 6. 2002), je le ta izdana še v času, preden je lahko govoriti o relativnem zastaranju izterjave ob pogoju, da v tem času ni bilo pretrganja zastaranja. Zato po presoji sodišča v obravnavanem primeru pravica do izterjave ni zastarala.
Tudi po oceni sodišča stroški, ki jih je tožeča stranka imela kot investitor v zvezi z izgradnjo kabelskega omrežja, predstavljajo investicijske izdatke tako po določbah 2. odstavka 38. in 72. člena Zakona o računovodstvu (za leto 1993), kot tudi po SRS 1.3., 1.4. in 1.21. (za leta 1994 do 1996), ki določajo, da opredmetena osnovna sredstva obsegajo postavke, ki so skladne z opredelitvami oziroma razlagami v poglavju C in so v lasti podjetja (SRS 1.1), v nabavni vrednosti opredmetenega osnovnega sredstva so zajeti stroški, ki se nanašajo neposredno nanj in tisti splošni stroški gradnje ali izdelave, ki mu jih lahko pripišemo. V nabavno vrednost ni mogoče vključiti le stroškov, ki niso prispevali k nastajanju osnovnega sredstva (SRS 1.4.), pri opredelitvah pojmov v zvezi z razlago izrazov v navedenem standardu pa je v točki 1.21 določeno, da so opredmetena osnovna sredstva stvari, ki jih podjetje poseduje, da z njimi lahko opravlja svojo dejavnost ali pa vzdržuje in popravlja kakšne druge stvari.
Predmetno premoženje je bilo podržavljeno kot italijansko poldržavno premoženje na odstopljenem ozemlju, s sklenitvijo Mirovne pogodbe z Republiko Italijo (1. priloga XIV. Mirovne pogodbe z dne 10. 2. 1947). Po določbah Zakona o denacionalizaciji Mirovna pogodba ni predpis, ki bi omogočal vrnitev premoženja po določbah ZDen, niti ne gre za primer iz 4. oziroma 5. člena ZDen, saj je bilo premoženje odvzeto zemljiško knjižnemu lastniku s sodno odločbo in ne z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova.
Že nesporna ugotovitev organa prve stopnje, da tožeča stranka v času izvedbe gradbenega posega ni imela ustreznega upravnega dovoljenja, po oceni sodišča zadostuje za odreditev inšpekcijskih ukrepov po 152. členu ZGO-1. Ker tožena stranka odloča po dejanskem in pravnem stanju ob izdaji prvostopenjske odločbe, tudi morebitno kasneje izdano gradbeno dovoljenje na odločitev v tem postopku ne more vplivati.
ZUN člen 54, 54/2, 54, 54/2. ZGO člen 33a, 33a, 33a.
enotno dovoljenje za gradnjo
Enotno dovoljenje za gradnjo vsebuje sestavine lokacijskega dovoljenja po ZUN in gradbenega dovoljenja po ZGO. V posledicah je tako dovoljenje izenačeno z gradbenim dovoljenjem, glede lokacijskih pogojev pa z lokacijskim dovoljenjem (2. odstavek 33.a člena ZGO). ZUN v 54. členu določa, da se lokacijsko dovoljenje za objekte in druge posege v prostor na območjih, ki se urejajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji, izda v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija (2. odstavek 54. člena ZUN). Ta mora biti pripravljena na podlagi določb o prostorskih ureditvenih pogojih (1. odstavek 55. člena ZUN). Ker je torej izdaja enotnega dovoljenja za gradnjo vezana na omejitve, ki jih določa PUP, to pomeni, da investitorju ni mogoče izdati upravnega dovoljenja, če naklon strehe in gabariti objekta nasprotujejo pogojem iz PUP.
Na podlagi 2. odstavka 13. člena ZST lahko sodišče stranki plačilo sodnih taks odloži do izdaje odločbe ali pa ji dovoli obročno plačilo, če bi bila s plačilom taks občutno zmanjšanja sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani.