pridobitev lastninske pravice - odločba državnega organa - priposestvovanje
Odločba arondacijske komisije z dne 26.1.1961, s katero so bile tožnici dodeljene sporne parcele v last in posest, predstavlja pravni naslov za pridobitev lastninske pravice v smislu drugega odstavka 20. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), ki določa, da se lastninska pravica pridobi tudi z odločbo državnega organa na način in pod pogoji, kot to določa zakon. Ker je bilo ugotovljeno, da je tožnica dokazala pravni naslov in posest na pridobljeni sporni nepremičnini od leta 1961. dalje ter na drugi strani, da je toženec vpisan v zemljiški knjigi kot lastnik brez pravne podlage, je tožničin zahtevek utemeljen tudi na podlagi določila drugega odstavka 28. člena ZTLR.
revizija - dovoljenost revizije - vrednost spornega predmeta - označba vrednosti spornega predmeta v tožbi
Tožeča stranka v tožbi ni navedla vrednosti spornega predmeta, zato si pravice do revizije ni zagotovila. Označitev vrednosti spornega predmeta, ki jo je napravila tožena stranka v odgovoru na tožbo, ne vpliva na obstoj tožničine pravice do revizije.
Pri presoji toženčevih zmožnosti pa dejstvo, da ima nekoliko nižjo plačo kot tožnikova mati, ni edino pomembno, kot naj bi izhajalo iz toženčeve revizije. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno upoštevali tudi toženčev sedanji družinski standard. Tako sta ugotovili, da je ob upoštevanju plače sedanje toženčeve žene in splošnih življenjskih pogojev, raven zadovoljevanja osebnih potreb družinskih članov toženčeve družine (torej tudi z upoštevanjem potreb obeh otrok, ki ju ima toženec v novi družini), višja kot jo imata tožnik in njegova mati.
zakup - pojem - obveznosti zakupnika - plačevanje zakupnine - rok za plačilo najemnine
Ker sta sodišči nižjih stopenj ugotovili, da toženka ni plačala celotne dogovorjene najemnine za lokal, je naložilo le-tej, da tožnici plača dolžno razliko. Taka odločitev ima pravno podlago tako v določilih 567. in 583. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) kot v določilu 19. člena Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (Ur. list SRS, št. 18/76 in 34/88). Po teh določilih mora namreč zakupnik plačevati zakupodajalcu zakupnino (najemnino) v pogodbeno dogovorjenih rokih oziroma do 5. v mesecu za tekoči mesec. Ti roki pa so glede na zapadlo obveznost v letih od 1991 do 1992 že potekli. Sodišči druge in prve stopnje sta zato glede na ugotovljeno dejansko stanje v celoti pravilno uporabili materialno pravo.
lastninjenje in privatizacija stanovanj - upravičenec do odkupa - zavezanec za prodajo stanovanja - odklonitev sklenitve prodajne pogodbe - razlogi za odklonitev - sklenitev najemne pogodbe za določen čas
V reviziji postavljena materialnopravna dilema: ali je potrebno odločiti o konkretnem sporu po določilu drugega odstavka 128. ali drugega odstavka 148. člena Stanovanjskega zakona (SZ), po presoji revizijskega sodišča ne obstaja. Pogoje in postopek za prodajo to je privatizacijo stanovanj ureja stanovanjski zakon v poglavju o lastninjenju in privatizaciji stanovanj in stanovanjskih hiš. V tem poglavju se nahajata tako 117. člen kot 128. člen SZ. Določilo 117. člena SZ zavezuje lastnike olastninjenih stanovanj, da so dolžni prodati na zahtevo imetnika stanovanjske pravice, ki je to pravico na dan uveljavitve zakona imel (z njegovo privolitvijo tudi njegovemu ožjemu družinskemu članu), stanovanje, na katerem je imel stanovanjsko pravico. Drugi odstavek 128. člena SZ pa je določil primere, v katerih lastnik ni bil dolžan prodati stanovanja. Tako po tem določilu lastnik ni bil dolžan prodati stanovanja, če je prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice prenehalo stanovanjsko razmerje oziroma mu je bilo mogoče le-to odpovedati, ne da bi mu bili zagotovljeni najpotrebnejši prostori skladno z določili bivšega Zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR). To so bili primeri, kadar formalni imetnik stanovanjske pravice stanovanja dejansko ni uporabljal ali če je imel v lastnini prazno družinsko stanovanjsko hišo ali stanovanje kot posamezni del stavbe, če je to stanovanje primerno (in ko je bilo mogoče odpovedati stanovanjsko razmerje po določbah 60. oziroma 58. člena bivšega ZSR). Določilo 148. člena SZ pa se nahaja v poglavju, ki ureja prehodne in končne določbe. Drugi odstavek citiranega člena ureja le primere, ko je lastnik izjemoma dolžan skleniti najemno pogodbo za določen čas z imetnikom stanovanjske pravice, ki gradi ali kupuje stanovanjsko hišo oziroma stanovanje (pa mu po pogojih Stanovanjskega zakona ni bil dolžan prodati stanovanja). Ta člen torej ne ureja privatizacije (prodaje) stanovanj ter zato ne more predstavljati pravne podlage za odločitev v predmetnem sporu.
odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila - obojestranska krivda - deljena odgovornost - trčenje tovornih vozil
Vzrok za nastanek škode je bil tako na strani tožnika kot tudi na strani zavarovanca tožene stranke, katerih nepravilni ravnanji sta pač slučajno sovpadli (koincidirajoča vzročnost). Vendar pa iz gornjih ugotovitev izhaja sklep, da je prispevek zavarovanca tožene stranke vendarle večji. S tovornim vozilom se je približeval križišču, pred katerim bi v vsakem primeru moral ustaviti, poleg tega pa je bilo tožnikovo zavijanje v V. ulico situacija, ki bi jo zavarovanec tožene stranke moral pričakovati. Približevanje križišču s prednostno cesto, širina (oziroma ozkost) ceste in s tem povezana predvidljivost možnega srečanja z enako širokim vozilom ter zasneženo in poledenelo vozišče so vsekakor okoliščine, ki so terjale od zavarovanca vožnjo s takšno hitrostjo, da bi tudi v teh okoliščinah vozilo lahko obvladal. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje pa je bila njegova hitrost tako visoka, da ne bi omogočala srečanja s tožnikovim vozilom, celo v normalnih razmerah na vozišču (4. odstavek, na 4. strani sodbe). Neprimerna hitrost zavarovanca tožene stranke je bila torej razlog, ki mu je onemogočil obvladanje vozila oziroma razlog, da je izgubil nad njim vsakršno kontrolo, zaradi česar je prišlo do trčenja v tožnikovo vozilo. Nasprotno, pa je tožnik bil sposoben reševati nastalo situacijo, saj je vozilo ustavil in začel voziti vzvratno (takšno reševanje je v navedenih pravilih o srečevanju vozil predvideno, zato je nepravilno stališče iz izpodbijane sodbe, da takšna reakcija ni bila pravilna), vendar pa je začel s tem manevrom, ko je bil od desnega roba ceste oddaljen kar 1,6 m oziroma, ko je bil na sredi vozišča. Ker je prišlo do trčenja v čelni del tožnikovega vozila, bi njegova vožnja tik ob desnem robu ceste (torej v skladu s pravili, ki določajo voznikovo ravnanje pri zavijanju v desno in pri srečevanju vozil), vplivala na manjši obseg škodnih posledic (lahko pa tudi - kar pa ni nujno - na ustreznejšo reakcijo zavarovanca tožene stranke).
Ni zakonske podlage za vzpostavitev lastninske pravice v korist stranke, ki ni prejšnja lastnica, saj je po dveh kupnih pogodbah pridobila pravico uporabe na stavbnem zemljišču in lastninsko pravico na poslovnem prostoru.
Okvare zdravja, ki je zdravniška komisija druge stopnje ni upoštevala pri oceni invalidnosti, ni mogoče upoštevati kot podlago za priznanje vojaške invalidnosti, ker ta okvara ni nastala v pravno relevantnih okoliščinah za priznanje vojaške invalidnosti.
povrnitev negmotne škode - denarna odškodnina - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti - povrnitev bodoče škode
Iz ugotovitev obeh nižjih sodišč je razvidna tako objektivna plat tožnikovega stanja na področju zmanjšanja njegove življenjske aktivnosti kot obseg njegovega dojemanja tega stanja, ki se odraža v duševnih bolečinah. Niso hude le spominske motnje pač pa so prizadete tudi umske sposobnosti, ker je tožnik osebnostno spremenjen. Kljub številnim prizadetostim na intelektualnem in čustvenem področju pa se zaveda svojega stanja ter zaradi tega hudo trpi. Zaradi dvajsetih različnih poškodb na glavi so nastopile katastrofalne posledice, ki se kažejo kot zmanjšanje intelektualnih sposobnosti do lažje demence, osebnostna spremenjenost, nevrološki izpadi, slabši sluh, slepota na eno oko, glavoboli, omotica, strah, rahla ohromelost in podobno. V posledici takega stanja je nesposoben za pridobitno delo, praktično je brez možnosti ustvariti si družino, ni sposoben samostojnega življenja ter je vezan na okolico in svoje bližnje, med drugim tudi zaradi svoje spremenjene zunanjosti, ki je odbijajoča. Na podlagi takih ugotovitev sta sodišči druge in prve stopnje tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno odločili, da znaša tožnikova škoda za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 11,000.000,00 SIT. Pri taki odločitvi sta v primernem obsegu upoštevali okolnost, da je tožnik tako škodo utrpel v zelo mladih letih (star 18 let) in da bo zaradi tega škodne posledice trpel celo življenje, ki je v pretežnem delu še pred njim. Od ugotovljene škode je bila pravilno odbita valorizirana vrednost akontacije, ki jo je tožnik dobil že leta 1990. Nadomestilo za telesno okvaro, ki je bilo prav tako v kapitalizirani vrednosti upoštevano ter odbito od ugotovljene škode, predstavlja odškodnino zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki se priznava za nepremoženjsko škodo.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija iz smotrnosti
Okoliščina, da je tožnica M. B. V. sodnica pri sodišču, ki naj bi obravnavalo to pravdno zadevo, predstavlja tehten razlog za to, da se na podlagi 68. člena ZPP določi za obravnavanje te zadeve drugo stvarno pristojno sodišče.
Cenitev osnovnih sredstev (po tržni vrednosti) na podlagi 19. člena uredbe o načinu obračunavanja amortizacije oz. odpisa vrednosti nematerialnih in materialnih naložb (glej tudi 5. odstavek 39. člena zakona o računovodstvu) je mogoča le, če stranka to cenitev izkazuje z dokazi, iz katerih izhaja, da gre za investicijo osnovnih sredstev, za katera je bila določena začasna osnova za obračunavanje amortizacije, sicer pa ni mogoča.
revizija - dovoljenost revizije - izpodbijanje dejanske podlage v reviziji - pogodba o delu
Z revizijskimi trditvami, da je do neizpolnitve toženčeve obveznosti prišlo zaradi okoliščin na tožnikovi strani, in da višina tožnikovega zahtevka ni podprta z nobenim dokazom, tožena stranka izpodbija le dokazno oceno nižjih sodišč in v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje. To pa, kot je bilo že povedano, v revizijskem postopku zaradi določbe 3. odstavka 385.člena ZPP ni dovoljeno.
Po določbi 2. odst. 388. čl. ZKP mora sodišče druge stopnje o vseh pritožbah zoper isto sodbo odločiti z eno sodbo. Kršitev te procesne določbe je v konkretnem primeru, ko pravočasno vložena pritožba enega od treh obdolžencev ni bila predložena višjemu sodišču, vplivala na zakonitost izpodbijane sodne odločbe, saj je bila obdolžencu na ta način praktično vzeta pravica do pritožbe.
varnostni ukrepi - stranske kazni - izgon tujca iz države - izredna pravna sredstva - izredna omilitev kazni
Varnostni ukrep izgona tujca iz države po členu 70/I KZJ, ki je bil izrečen obsojencu, je bil z uveljavitvijo kazenskega zakonika RS že po samem zakonu nadomeščen z enako dolgo stransko kaznijo izgona tujca iz države (člen 40 v zvezi s členom 349 KZ), glede katere je mogoče sprožiti tudi postopek za izredno omilitev kazni.
pogodba o dosmrtnem preživljanju - razveza pogodbe - skupno življenje
Čeprav nista živeli skupaj, pa je toženka za tožnico primerno skrbela v skladu s svojimi pogodbenimi obveznostmi vse do 1.12.1988, ko je šla tožnica v bolnišnico. Dotlej med strankama ni bilo nesporazumov. Iz bolnišnice je tožnico dne 19.12.1988 samovoljno odpeljala njena hči H., pri kateri živi tožnica, izolirana od ostalih družinskih članov in prijateljev. Toženka posestvo še vedno obdeluje in tožnica se lahko na svoj dom vsak čas vrne, saj jo tam čaka potrebna oskrba. Med strankama tako ni prišlo do nevzdržnih razmer, ampak sta izpolnjevanje pogodbe preprečili H. in tožnica sama. Spričo navedenih ugotovitev revizijsko sodišče nima pomislekov proti stališču sodišč prve in druge stopnje, da za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju ni pogojev po 2. in 3.odst. 120.čl. Zakona o dedovanju.
Napačno je stališče, da je zakonsko zvezo s tujcem oz. starševsko razmerje tujca do otrok šteti kot "drugi upravičeni razlog" iz 2. odst. 13. čl. zakona o tujcih. Ta razmerja namreč določa zakon kot podlago za izdajo dovoljenja za začasno oz. stalno prebivanje tujca v 17. čl., seveda ob tam določenih pogojih.
Z zakonom določen tridnevni rok za vložitev prošnje za priznanje statusa begunca je materialni rok. Status begunca se sme priznati osebi, ki prihaja z območja, na katerem je preganjana, in ne tudi osebi, ki prihaja iz varne tretje države.
Po zakonu o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (ZNZGP, Ur.l. FLRJ, št. 98/46, 35/48) je bila nacionalizacija izvedena po zveznem zakonu, če so bili podani določeni pogoji, med njimi tudi tuje državljanstvo lastnika nepremičnine (7a/I člen) in obstoj katerih je ugotavljal upravni organ v upravnem postopku (navodilo za prenos lastninske pravice na nacionaliziranih nepremičninah tujih državljanov (Ur.l. FLRJ, št. 53/48). Na ozemlju bivše cone B se ta zakon (svobodno tržaško ozemlje) do dne 7.10.1972 (ko je začela veljati novela tega zakona iz leta 1948) ni uporabljal. Z novelo uredbe iz leta 1972 o izvajanju zveznih predpisov na ozemlju, na katerega se je razširila civilna uprava, se je izvzetje uporabe čl. 7a ZNZGP črtalo, tako da se je na navedenem področju ZNZGP začel uporabljati na dan 8.10.1972. Ne uporablja pa se več od 4.10.1992 dalje. Zato odločba o nacionalizaciji, izdana dne 6.12.1976, ni nezakonita (deklaratorna).
pridobitev lastninske pravice - lastninska pravica na novi stvari - gradnja na tujem zemljišču - superficies solo cedit
Tožnica je dokazala, da je lastnica zemljišča, na katerem stoji sporna zidanica. Lastnik zemljišča je tudi lastnik zgradbe, ki na zemljišču stoji. To, že v klasičnem pravu znano pravilo (superficies solo cedit), je v stvarnem pravu v takem primeru, kakor je opisani, veljalo tudi v času pravnih pravil, ki so se izoblikovala na podlagi staroavstrijskega ODZ, in v času veljavnosti ZTLR, torej velja tudi še danes. Tožničin tožbeni zahtevek je lastninski zahtevek (rei vindicatio), kateremu bi se toženec lahko uspešno uprl le, če bi dokazal stvarnopravno ali obligacijsko podlago, ki mu daje pravico do posesti in zaradi katere lahko tožnici posest odreče.