Predlog lahko vloži tudi skupina delavcev, ki ni stranka kolektivne pogodbe, ob dodatnem pogoju, da zanjo velja kolektivna pogodba in če izkaže, da upravičeno uveljavlja skupinski interes. Zakon ne določa posebnih zahtev, ki bi jih morala izpolnjevati skupina delavcev. Zato je v tem pogledu pomembno, da gre za skupino delavcev, torej ne za enega samega delavca. Zakon ne zahteva, da bi bila skupina reprezentativna ali da bi morala morala imeti najmanjše število članov.
Tudi upravičenega skupinskega interesa zakon posebej ne opredeli, je pa jasno, da je ta interes pravni interes, torej v zvezi s tem, da kolektivna pogodba neposredno posega v pravice ali pravni položaj skupine kot predlagatelja, zaradi česar ta skupina upravičeno zahteva ugotovitev neskladnosti KPPO z zakoni in panožno kolektivno pogodbo. Ta opredelitev izključuje uveljavljanje nekih drugih interesov, ki niso pravni (npr. le ekonomski, poslovni, dejanski, moralni itd.). Zakon govori o „upravičenem uveljavljanju skupinskega interesa“, ki se presoja glede na vse okoliščine primera, tudi ob upoštevanju ravni sklenjene in v sodnem sporu izpodbijane (domnevno neskladne) kolektivne pogodbe. Obstajati mora torej skupina delavcev, z interesom, ki je lasten prav tej skupini kot celoti.
Skupinski interes oblikujejo člani skupine. Zato skupina ne more oblikovati in zastopati različnih interesov. Opredelitev skupinskega in tudi pravnega interesa pa se presoja v povezavi z vsebino zahtevka, ki ga skupina uveljavlja v kolektivnem delovnem sporu. V konkretnem primeru je to spor po 6.c členu ZDSS-1. Pomembno je tudi, da gre za skupinski interes skupine, ki uveljavlja sodno varstvo, in ne za morebiten interes ali koristi drugih oseb. Skupinski interes mora biti tudi upravičen. Zakon določa, da se pri tem zlasti upošteva raven, na kateri je bila sklenjena kolektivna pogodba.
ZPP člen 367, 367/1. ZDR-1 člen 46. ZNPPol člen 33.
poligraf - pravno priznana škoda - denarna odškodnina zaradi kršitve osebnostne pravice
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- ali izvedba poligrafskega testiranja delavca pri delodajalcu, kljub vnaprejšnji pisni privolitvi delavca, pomeni protipravno ravnanje oziroma nesorazmeren poseg v osebnostne pravice delavca;
- ali delavcu že zaradi psihičnega nelagodja ob izvedbi poligrafskega testiranja pripada
razlika v plači - plačilo za dejansko opravljeno delo - policist - premestitev - odreditev dela - pogoj za zasedbo delovnega mesta
Uslužbenec, ki dela daljše časovno obdobje brez premestitve na višje vrednotenem delovnem mestu, ni upravičen le do plače po izhodiščnem plačnem razredu višje vrednotenega delovnega mesta, ki mu bi bila priznana ob prvi odreditvi takega dela, pač pa tudi do dodatnega plačnega razreda glede na vsa napredovanja, dosežena na njegovem delovnem mestu, ki ga je formalno sicer zasedal v tem obdobju. Upravičenost do razlike v plači se tako presoja glede na celotno obdobje opravljanja dejanskega dela na višje vrednotenem delovnem mestu in ne samo glede na prvo odreditev opravljanja tega dela.
predlog za dopustitev revizije - dejansko stanje - relevantne okoliščine - zavrnitev predloga
Predlagatelj s prvima dvema vprašanjema uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar pa v zvezi z njimi ne izpostavlja relevantnih okoliščin. Iz predloga izhaja, da skuša izpodbiti dejansko stanje, ki ga je sodišče ugotovilo na podlagi izvedenih dokazov. Ne glede na to, da je ugotovljeno dejansko stanje zelo vprašljivo, posledično pa tudi odločitev sodišč nižjih stopenj, toženka s predlogom za dopustitev revizije ne more nadomestiti očitno nezadostne aktivnosti v dosedanjem postopku.
tedenski počitek - premoženjska škoda - odškodnina
V tej zadevi je tožnik navedel, da uveljavlja odškodnino za premoženjsko škodo, ki jo je dovolj določno povezal le s tem, da je tudi na dneve tedenskega počitka moral opravljati delo. Druge podlage zahtevka, ki bi bila lahko pomembna, ni navedel. Nobenih navedb ni podal o tem, v čem naj bi bila njegova škoda (premoženjska ali nepremoženjska in višina le te) v neposredni povezavi s kršitvijo pravice do tedenskega počitka.
Ker je bila torej tožniku prisojena odškodnina za premoženjsko škodo, ker je opravil več dela (prav v času predvidenega tedenskega počitka), mu lahko pripada odškodnina le za toliko ur dela, kot jih je dodatno opravil, ne pa pavšalno kar za osem ur vsak dan.
Zato je napačno stališče sodišč o tem, kolikšna odškodnine tožniku pripada in zlasti stališče, da za določitev odškodnine ni pomembno, koliko časa je tožnik dejansko delal na dan, ko bi moral biti prost. S tem sta sodišči spregledali naravo odškodnine, ki jo je uveljavljal in ki sta mu jo nenazadnje po temelju tudi priznali.
Za presojo višine odškodnine ni pomembna navedba tožnika v odgovoru na revizijo, da se je v tovrstnih sporih uveljavilo priznavanje odškodnine za 8 ur dnevno, saj je odločitev o višini odškodnine ob zatrjevani podlagi odvisna od okoliščin vsakega primera.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO
VS00064816
ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3. ZDR-1 člen 91. ZIZ člen 55, 55/1-8.
predlog za dopustitev revizije - dovoljena izvršba - ugovor zoper sklep o izvršbi - izterjava nedenarne terjatve - vrnitev delavca na delo - poziv delavcu za vrnitev na delo - odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi - prenehanje terjatve upnika - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanj,
(1) ali v okoliščinah konkretnega primera odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi po 91. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) pomeni poziv delavca (upnika) nazaj na delo (kot izpolnitev obveznosti iz izvršilnega naslova);
in (2) ali je v konkretnem primeru terjatev delavca (upnika) že prenehala na podlagi dejstva (morebitnega prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi odpovedi s ponudbo nove pogodbe po 91. členu ZDR-1), ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe (8. točka prvega odstavka 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju).
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga - opustitveno ravnanje - trajajoča kršitev - bistvena kršitev določb postopka - ugotovitev trajanja delovnega razmerja - sprememba dejanskega stanja na drugi stopnji
Sodišče druge stopnje je brez opravljene pritožbene obravnave ugotovilo drugačno dejansko stanje od dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku pred sodiščem prve stopnje. S tem je storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 347. člena ZPP, 358. členom ZPP, kršilo pa je tudi načelo neposrednosti.
Sodišče ne sme odločiti o trajanju delovnega razmerja delavca brez časovnih omejitev, če se je delavec že pred datumom odločanja sodišča prve stopnje zaposlil pri drugem delodajalcu, toženka pa je ugovarjala tudi zahtevku za reintegracijo in predlagala sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi (podrejen zahtevek s tem v zvezi pa je podal že tožnik sam). Ugotovitvena sodba se namreč lahko nanaša le na obstoj ali neobstoj pravnega razmerja v času zaključka glavne obravnave, saj je le takšna odločitev v skladu s splošnim pravilom o časovnih mejah pravnomočnosti. Odločitev sodišča druge stopnje, da tožniku delovno razmerje pri toženki še traja, je tudi sicer v nasprotju z razlogovanjem sodišča druge stopnje, da v tem sporu še ni bilo ugotovljeno dejansko stanje glede sodne razveze pogodbe o zaposlitvi.
Prvi odstavek 181. člena ZPP določa, da tožeča stranka lahko s tožbo zahteva, da sodišče ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pa pristnost oziroma nepristnost kakšne listine, kar ne zajema tudi možnosti ugotavljanja nezakonitosti odpovedi. V zvezi s presojo zakonitosti odpovedi je bistveno vprašanje, ali je odpoved učinkovala ali ne. Učinkovanje se nanaša na (pravno in dejansko) podlago odločitve, ne pa na predmet odločitve. Če sodišče ugotovi, da je odpoved nezakonita, je podana podlaga za ugotovitev, da delovno razmerje na podlagi odpovedi ni prenehalo oziroma da še vedno traja. Le izrek o tem (torej izrek o ugotovitvi razmerja) je predmet dopustnega odločanja v skladu s 181. členom ZPP, ne pa tudi odločanje o tem, ali je odpoved nezakonita.
invalidnost - skrajšan delovni čas - nadomestilo za neizrabljen letni dopust - nadomestilo za letni dopust
V primeru izrabe letnega dopusta je delavec, ki dela krajši delovni čas, odsoten z dela štiri ure, saj je taka njegova delovna obveznost in se druge štiri ure ne štejejo za delovno obveznost. Zato ima v času letnega dopusta pravico do nadomestila plače za štiri ure dela. Enako velja tudi za nadomestilo, do katerega je delavec upravičen na podlagi 164. člena ZDR-1, torej če dopusta ne izrabi, ker mu je prenehalo delovno razmerje.
predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča - delegacija pristojnosti
Okoliščina, da je sin bivše predsednice sodišča prve stopnje, ki je do leta 2013 opravljala navedeno funkcijo, ne predstavlja tehtnega razloga za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča. Bivša predsednica sodišča prve stopnje je bila kot višja sodnica svetnica z dnem 1. 1. 2014 iz sodišča prve stopnje premeščena na sodišče druge stopnje, kar pomeni, da že devet let ne opravlja zgoraj omenjene funkcije. Poleg tega se je na sodišču prve stopnje v času od 1. 1. 2014 zamenjala velika večina sodnic in sodnikov, ki sodijo v delovnih sporih.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE SKUPNOSTI
VS00064053
ZDR člen 154, 154/5. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2.
S prvim vprašanjem tožnik sprašuje, ali čas odmora po slovenskem pravu ne ustreza pojmu časa počitka po Direktivi 2003/88/ES, ampak pojmu delovnega časa, vendar je vprašanje že v izhodišču napačno. V našem pravu se namreč čas odmora med delovnim časom všteva v delovni čas (peti odstavek 154. člena ZDR-1), kar pa ne pomeni, da ga je mogoče enačiti z delovnim časom in kršiti pravico do odmora ali to pravico omejiti. Vrhovno sodišče v zvezi s tem sicer opozarja na spornost stališča sodišča druge stopnje (podobno stališču sodišča prve stopnje), če ga beremo le izolirano - da odmora ni mogoče enačiti s pojmom počitka, saj tega ni mogoče razumeti, kot da gre za dva povsem različna pojma. Vrhovno sodišče je že v zadevi VIII Ips 54/2021 poudarilo, da ima odmor naravo počitka, vendar se od njega v nekaterih pogledih tudi razlikuje (npr. v trajanju, možnosti zagotovitve več krajših odmorov, plačilu po našem pravu). Z navedenim vprašanjem pa predlagatelj tudi sicer zgreši nosilne razloge odločitve v tej zadevi, saj sodišči prve in druge stopnje sodb nista oprli na razloge, iz katerih bi izhajalo, da odmor med delovnim časom obravnavata drugače kot počitek med delovnim časom, temveč na ugotovitev, da frekventnost prehodov, narava in intenzivnost tožnikovega dela ni bila takšna, da bi mu bila onemogočena izraba odmora.
letni dopust - dodatek na delovno dobo - sklenitev pogodbe o zaposlitvi
Revizija se dopusti glede vprašanja ali lahko delodajalec, ki se je z delavcem v pogodbi o zaposlitvi dogovoril za takšno višino letnega dopusta in dodatka za delovno dobo, kot ju določa podjetniška kolektivna pogodba, ti dve pravici zniža, ko podjetniška kolektivna pogodba preneha veljati.
predlog za dopustitev revizije - dopuščena revizija - odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - odpravnina - krajši delovni čas
Revizija je bila dopuščena glede vprašanja pravilne odmere odpravnine delavcu, ki je pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti delal krajši delovni čas. Tako je vprašljivo, ali se odpravnina odmeri glede na plače, ki jih je delavec dejansko prejemal za delo v okviru krajšega delovnega časa, ali pa glede na plače, ki bi jih prejemal za opravljanje dela v okviru polnega delovnega časa.
ZDR-1 člen 109, 109/2.. ZJU člen 33, 33/2.. ZODPol člen 17.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - policija - pravočasnost podaje odpovedi - seznanitev z odpovednim razlogom - subjektivni rok - pristojna oseba za podajo odpovedi - predstojnik - generalni direktor
Zakonska ureditev podeljuje pooblastilo in odgovornost delodajalca predstojniku organa, ki je ključen člen odločanja. Čeprav sta priprava odločitve in predhodni postopek odpovedi z zbiranjem informacij, še posebej v večjih organizacijskih sistemih, kakršen je tudi Policija, smiselno porazdeljena in izvedena s strani posameznih podrejenih služb, pa je končna odločitev o tem, ali so izpolnjeni pogoji za izredno odpoved, še vedno v sferi formalnega (zakonitega) zastopnika delodajalca. Ni torej samoumevno, da bo slednji vedno sledil predlogu služb, ki so vodile postopek odpovedi. Trenutek ugotovitve odpovednega razloga je bil zato pravilno vezan na seznanitev s strani v. d. generalnega direktorja policije in ne že na morebitno predhodno seznanitev s kršitvijo s strani službe, ki je pripravljala odpoved, niti na trenutek, ko bi morala biti po notranjih pravilih o kršitvi seznanjena služba generalnega direktorja policije.
Podjemni pogodbi med obema toženkama sta se izvajali kot pogodbi o zagotavljanju dela delavcev drugemu uporabniku (čeprav se prva toženka s takšnim posredovanjem ne bi smela ukvarjati, druga toženka pa ga ne sprejemati), dejansko pa sta bili namenjeni temu, da se prikrije stalna potreba druge toženke po delu tožnika.
Druga toženka je ob sodelovanju s prvo toženko ravnala očitno nezakonito in zlorabila na videz zakonite pogodbe na škodo tožnika in ostalih delavcev prve toženke. Na ta način je bil vzpostavljen specifičen poslovni model s strani teh pravnih oseb, ki po vsebini ni prikrival le posredovanja delavcev uporabniku, temveč tudi delovno razmerje teh delavcev pri drugi toženki. Prva in druga toženka sta v usklajenem delovanju sicer izhajali iz zakonskih možnosti, vendar sta jih uporabili na nezakonit način, zaradi česar sta tožnika prikrajšali za delovno razmerje pri dejanskem delodajalcu (drugi toženki) in za pravice iz tega razmerja.
Z izvajanjem takšnega nezakonitega modela poslovanja je bilo pogodbeno razmerje med tožnikom in prvo toženko (ki je bilo formalno vzpostavljeno s pogodbo o zaposlitvi) zlorabljeno. Dejanski delodajalec tožnika je bila torej druga toženka, ki pa je hotela ta svoj položaj prikriti z na videz zakonitimi pogodbami oziroma opisanim poslovnim modelom. Delovno razmerje tožnika je bilo v takšnem poslovnem modelu prikrito delovno razmerje z drugo toženko.
Glede na ugotovljene nezakonitosti in zlorabo pravic tudi formalno sklenjena pogodba o zaposlitvi med tožnikom in prvo toženko ne more imeti prednosti pred obstojem delovnega razmerja tožnika pri drugi toženki kot njegovem dejanskem delodajalcu. Pri tem ni odločilna volja strank v času sklepanja pogodbe o zaposlitvi tožnika s prvo toženko. Tudi pojma delodajalca iz drugega odstavka 5. člena ZDR-1 ni mogoče pojmovati le v formalnem smislu, torej da gre le za osebo, ki zaposluje delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi.
Ker pa je imel tožnik pred tem sklenjeno pogodbo o zaposlitvi pri prvi toženki od 1. 4. 2011 in ker je imel pri prvi toženki tudi položaj delavca, tožniku za obdobje do prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi s prvo toženko ni mogoče priznati še delovnega razmerja pri drugi toženki. V tem primeru namreč ne gre za soočenje različnih statusov (kot npr. v primeru, ko je sklenjeno civilnopravno razmerje, pa ima to razmerje elemente delovnega razmerja), saj gre v konkretnem primeru za konkurenco dveh delovnih razmerij kot enakovrednih statusov. Zato namen kršenega pravila v tem primeru ne odkazuje na poseg v že realizirano delovno razmerje tožnika in na pridobljene (realizirane) pravice za nazaj.
Posredovanje dela delavcev (in s tem model takšnega poslovanja) je bilo nezakonito, saj se prva toženka s posredovanjem ne bi smela ukvarjati, druga toženka pa ga ne bi smela sprejemati oziroma še več - organizirati s pogojevanjem, da se delodajalec ne sme ukvarjati s posredovanjem dela delavcev drugemu uporabniku.
Prva in druga toženka sta v usklajenem delovanju izhajali iz zakonskih možnosti, a sta jih uporabili na način, ki ni bil zakonit. Specifičen poslovni model druge toženke, pri katerem je aktivno sodelovala prva toženka, v tak način poslovanja pa so bile vključene še druge družbe, ki niso izpolnjevale pogojev za opravljanje zakonitega agencijskega dela, ne kaže le na navideznost pogodb o opravljanju podjemnega dela, temveč na očitno nezakonitost in zlorabo poslovanja obeh toženk na škodo delavcev prve toženke.
Pojma delodajalca po drugem odstavku 5. členu ZDR-1 ni mogoče pojmovati le v formalnem smislu, torej da gre za osebo, ki zaposluje delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Pomembno je, kakšen je dejanski in objektivni položaj delavca ter na kakšen način se formalna pogodba izvaja v praksi. V obravnavanem primeru opisan dejanski in objektivni položaj ter način, na katerega se je izvajala tožnikova pogodba o zaposlitvi (vključno z razlogom za njeno odpoved) kaže na to, da je bilo z delovnim razmerjem tožnika pri prvi toženki prikrito delovno razmerje z drugo toženko.
Odgovornost druge toženke ni le klasična odškodninska odgovornost, temveč je enaka odgovornosti delodajalca (ali uporabnika) za prejemke iz delovnega razmerja - torej za plačilo razlike z vsemi davki in prispevki. To prikrajšanje (tudi za obdobje že obstoječega delovnega razmerja pri prvi toženki) je zato treba obravnavati v okviru reparacijskih zahtevkov iz delovnega razmerja in ne le na odškodninski podlagi.
Posredovanje dela delavcev (in s tem model takšnega poslovanja) je bilo nezakonito, saj se prva toženka s posredovanjem ne bi smela ukvarjati, druga toženka pa ga ne bi smela sprejemati oziroma še več - organizirati s pogojevanjem, da se delodajalec ne sme ukvarjati s posredovanjem dela delavcev drugemu uporabniku.
Prva in druga toženka sta v usklajenem delovanju izhajali iz zakonskih možnosti, a sta jih uporabili na način, ki ni bil zakonit. Specifičen poslovni model druge toženke, pri katerem je aktivno sodelovala prva toženka, v tak način poslovanja pa so bile vključene še druge družbe, ki niso izpolnjevale pogojev za opravljanje zakonitega agencijskega dela, ne kaže le na navideznost pogodb o opravljanju podjemnega dela, temveč na očitno nezakonitost in zlorabo poslovanja obeh toženk na škodo delavcev prve toženke.
Pojma delodajalca po drugem odstavku 5. členu ZDR-1 namreč ni mogoče pojmovati le v formalnem smislu, torej da gre za osebo, ki zaposluje delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Pomembno je, kakšen je dejanski in objektivni položaj delavca ter na kakšen način se formalna pogodba izvaja v praksi. V obravnavanem primeru opisan dejanski in objektivni položaj ter način, na katerega se je izvajala tožnikova pogodba o zaposlitvi (vključno z razlogom za njeno odpoved) kaže na to, da je bilo z delovnim razmerjem tožnika pri prvi toženki prikrito delovno razmerje z drugo toženko.
Odgovornost druge toženke ni le klasična odškodninska odgovornost, temveč je enaka odgovornosti delodajalca (ali uporabnika) za prejemke iz delovnega razmerja - torej za plačilo razlike z vsemi davki in prispevki. To prikrajšanje (tudi za obdobje že obstoječega delovnega razmerja pri prvi toženki) je zato treba obravnavati v okviru reparacijskih zahtevkov iz delovnega razmerja in ne le na odškodninski podlagi.
stečaj delodajalca - pravice delavcev v primeru insolventnosti delodajalca - Javni štipendijski, razvojni, invalidski in preživninski sklad Republike Slovenije
Tožnica je v stečajnem postopku prijavila terjatev iz naslova nadomestila plače in odpravnine po začetku stečajnega postopka - v rokih in na način, kot to določa ZFPPIPP. S tem je izpolnila tudi bistven pogoj za pridobitev pravice iz ZJSRS, saj zakon drugih pogojev kot je pravilna in pravočasna prijava terjatve za upravičence v tožničinem položaju ne določa.
Sodišče se je torej zmotno postavilo na stališče, da bi tožnica za pridobitev pravice po ZJSRS morala dodatno vložiti še tožbo na ugotovitev obstoja prerekane terjatve. Taka zahteva nima nobene podlage v zakonu, poleg tega bi bila v nasprotju z namenom ustanovitve Sklada.