Revizija se dopusti glede vprašanja, ali sta sodišči druge in prve stopnje pri presoji utemeljenosti odpovednega razloga pravilno upoštevali okoliščine v zvezi z zaposlovanjem in delom drugih delavk na delovnem mestu sestavljalec, na katerem je bil zaposlen tudi tožnik.
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- ali je pravilna materialnopravna presoja, da je tožnik upravičen do odškodnine zaradi nezmožnosti koriščenja letnega dopusta za leto 2020;
- ali sta sodišči druge in prve stopnje sprejeli odločitev brez ustrezne trditvene podlage.
Revizija se dopusti glede vprašanj:
‒ ali je pravilna materialnopravna presoja, da je tožnica upravičena do odškodnine zaradi nezmožnosti koriščenja letnega dopusta za leto 2018,
‒ ali sta sodišči druge in prve stopnje sprejeli odločitev brez ustrezne trditvene podlage.
Predlog se zavrne.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali tožnici, ki je bila zaposlena pri toženki s krajšim delovnim časom in bila zavarovana kot samozaposlena oseba za krajši delovni čas, pripada regres za letni dopust v enakem znesku kot delavcem, ki so delali s polnim delovnim časom.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali sta sodišči druge in prve stopnje storili bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z odločitvijo, da je toženka dejanski delodajalec tožnika in v zvezi z odločitvijo o reintegraciji tožnika.
Pravnomočna sodba sodišča druge stopnje je bila pooblaščenki toženca vročena 14. 10. 2024. Pooblaščenka je predlogu za dopustitev revizije priložila pooblastilo z datumom 20. 5. 2024, iz katerega tudi ne izhaja, da bi bila pooblaščena za vložitev predloga za dopustitev revizije. Pooblastilo ni novo niti posebno, zato je vrhovno sodišče predlog zavrglo.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je delavka, ki ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za eno delovno mesto, dejansko pa večinoma dela delo drugega delovnega mesta, upravičena do plačila za delo na drugem delovnem mestu v višini izhodiščnega plačnega razreda tega drugega delovnega mesta, povečano za plačne razrede napredovanj, ki jih je že dosegla.
Predlog se zavrne.
Toženka je za mnenje lokalne skupnosti zaprosila po imenovanju direktorja, še kasneje pa tudi za soglasje ministra. Soglasje v nadaljnjih 60 dneh ni bilo podano. Novi direktor je bil za naslednje mandatno obdobje imenovan nepogojno, vendar z odloženim pričetkom mandata (šele z dnem soglasja o imenovanju pristojnega ministra). Takšen sklep je v nasprotju z devetim odstavkom 56. člena Zakona o socialnem varsvu (ZSV), saj v primeru odsotnosti soglasja pristojnega ministra v 60 dneh od dneva zaprosila, zavodu šele po tem omogoča odločitev o imenovanju direktorja brez soglasja. Imenovanje je torej predvideno po poteku zakonskega roka za soglasje. Zaradi molka ministra ne nastopi fikcija (oziroma pravna domneva) soglasja, temveč se zaradi preprečitve zavlačevanja odpre možnost odločitve o imenovanju direktorja brez soglasja.
Določbo tretjega odstavka 6. člena Aneksa h kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v RS o 60-dnevnem roku za vložitev zahteve za izplačilo solidarnostne pomoči v primeru daljše bolezni je treba razlagati tako, da delavec, ki je v bolniškem staležu zaradi daljše bolezni, pridobi pravico do izplačila solidarnostne pomoči po izteku treh mesecev bolniškega staleža, uveljavljanje te pravice pa ohrani ves čas nadaljnjega bolniškega staleža (ves čas trajanja daljše bolezni) in še 60 dni po zaključku tega staleža.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje pravilno zavrglo predlog zaradi pomanjkanja pravnega interesa.