dve odpovedi pogodbe o zaposlitvi - izredna odpoved delavca - izredna odpoved delodajalca - učinkovanje odpovedi
Vrhovno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da je nična oziroma bolje rečeno pravno neučinkovita izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, s katero delodajalec odpoveduje pogodbo, ki je že bila odpovedana in je prva odpoved že pričela učinkovati. Bistvo takšne presoje je v tem, da pogodbe o zaposlitvi, ki je bila že odpovedana, ni mogoče ponovno odpovedati, ker pogodba, ki se na tak način ponovno odpoveduje, več ne obstoji, s tem pa tudi ni več delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Takšna nova odpoved ne more imeti pravnih učinkov, ker predmeta odpovedi ni.
ugotovitev obstoja delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - nepretrgano opravljanje dela - učitelj
Navedbe, da tožnica, v nasprotju z zaključkom sodišča druge stopnje, dela ni opravljala nepretrgano, ker naj bi imela tri do štiri mesečne prekinitve med posameznimi obdobji dela, so v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami sodišča druge stopnje. Sodišče takšnih prekinitev med obdobji dela ni ugotovilo, pač pa je ugotovilo, da tožnica dela ni opravljala poleti (tj. od julija do sredine septembra), na praznike in dela proste dni ter v času šolskih počitnic. Gre za dejansko ugotovitev, ki je v reviziji ni mogoče izpodbijati.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - sindikat - predstavnik sindikata
Vsi, delodajalec in delavci, so tožnika šteli za zastopnika sindikata. V sodnem postopku ni bilo ugotovljeno, da je organ sindikata v nasprotju s Statutom tožnika imenoval za glavnega sekretarja z namenom zlorabe sindikalne funkcije in tudi ne, da bi tožnik svojo funkcijo kakorkoli zlorabljal ali deloval v nasprotju s poslanstvom sindikata. Zgolj zato, ker je bilo kasneje ugotovljeno, da je prišlo v postopka imenovanja tožnika na funkcijo glavnega sekretarja do postopkovne napake, tožniku ni mogoče očitati, da je naklepno (huje) kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja z znaki kaznivega dejanja.
OZ člen 150, 153, 153/1, 153/2. ZDR-1 člen 35. ZVZD člen 9.
odškodnina za nesrečo pri delu - delo na višini - nepripetost z varnostnim pasom - soprispevek - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - strah
Glede na visoko stopnjo tveganja, ki ga prinaša delo, kakršno se je na višini opravljalo v obravnavanem primeru, je nespoštovanje varnostnih navodil okoliščina, ki ji je pri oceni tožnikovega soprispevka treba pripisati večji pomen. Opustitev dolžne skrbnosti tožnika je pomembno vplivala na nastanek škodnega dogodka, zato pravilna uporaba materialnega prava narekuje povečanje tožnikovega soprispevka na 60%.
Pri določitvi višine odškodnine se je sodišče druge stopnje poleg na okoliščine primera (individualizacija) oprlo na primer, ki naj bi bil podoben. Vendar pa primerjava s še drugimi podobnimi primeri pokaže, da prav primer, ki ga je uporabilo sodišče druge stopnje, po višini prisojene odškodnine močno odstopa od odškodnin, priznanih v drugih primerih. Zato je za pravilno uporabo materialnega prava potrebna primerjava s še drugimi podobnimi primeri.
predlog za dopustitev revizije - ugoditev predlogu - dopuščena revizija - trpinčenje na delovnem mestu - nepremoženjska škoda
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je treba v tožbenem zahtevku iz naslova trpinčenja na delovnem mestu samostojno opredeliti posamezne pravno priznane pojavne oblike nepremoženjske škode, kot so predpisane v 179. členu OZ?
pritožba zoper sklep o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje - kršitev načela konktradiktornosti - procesna kršitev, ki je pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti - obrazložitev razlogov
Iz izpodbijanega sklepa sodišča druge stopnje izhaja, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo kontradiktornosti in da te kršitve "glede na njeno naravo ne more samo odpraviti". Kršitev načela kontradiktornosti sama po sebi ni takšna kršitev, da je sodišče druge stopnje ne bi moglo samo odpraviti. V konkretni zadevi pa je pomembno tudi, da izpodbijana odločitev ne vsebuje obrazložitve razlogov, zaradi katerih očitane kršitve ne bi moglo samo odpraviti.
spor o pristojnosti - delodajalec - napotitev delavca - delo pri uporabniku - odškodnina
Dejstvo, da je bila tožeča stranka napotena na delo k toženi stranki, ne da bi bil med toženo stranko kot uporabnikom in delodajalcem tožeče stranke sklenjen dogovor v smislu 62. člena ZDR-1, za pristojnost delovnega sodišča ne zadošča.
Sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da zmanjšanje obsega prejetih faktur, ki jih je treba skenirati, ukinitev vpisovanja računov ter raznašanje pošte za druge oddelke, zaradi česar se je potreba po tožnikovem delu zmanjšala, preostanek njegovih nalog pa so si razdelili ostali zaposleni, pomeni ekonomski pa tudi organizacijski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po opravljanju tožnikovega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi v smislu določbe prve alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1.
Pritožba je po 357.a členu ZPP predvidena le zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe (ne sklepa) in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje. V obravnavanem primeru je bilo na prvi stopnji odločeno s sklepom in ne s sodbo; sodišče druge stopnje je torej razveljavilo sklep (in ne sodbe) sodišča prve stopnje.
Ker v takšnem primeru pritožba zoper sklep o razveljavitvi odločbe sodišča prve stopnje ni predvidena, je revizijsko sodišče obe pritožbi zavrglo kot nedovoljeni (šesti odstavek 357.a člena ZPP v povezavi s 346. in 352. členom ZPP).
Sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ob ugotovitvi, da tožena stranka tožnici po priznanju statusa delovne invalidke III. kategorije ni mogla zagotoviti druge zaposlitve, ki bi ustrezala njeni strokovni izobrazbi, usposobljenosti in preostali delovni zmožnosti, presodilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Tožnici je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana na podlagi četrte alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ki kot razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca določa nezmožnost za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje oziroma s predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov.
ZDR-1 člen 6, 7, 7/4, 47, 111, 111/3. ZPIZ-1 člen 101.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - odpravnina - odškodnina - III. kategorija invalidnosti - sklep o premestitvi - pravnomočnost - trpinčenje na delovnem mestu - kršitev pravic delavca
Sklep o premestitvi na drugo delovno mesto je toženka izdala po tem, ko je bil tožnik z odločbo ZPIZ razvrščen v III. kategorijo invalidnosti. Zoper sklep tožnik ni uveljavljal sodnega varstva, zato je postal dokončen in pravnomočen. Pravnomočnost sklepa sanira tudi morebitne nepravilnosti, zato sodišče ne more slediti tožnikovemu stališču, da je nezakonit. Ker je bil sklep dokončen in pravnomočen, je za toženko predstavljal zakonito podlago za izplačevanje plače in dodatkov.
Iz ravnanj toženke izhaja, da je kljub temu, da je zadostila vsem formalnim zakonskim zahtevam - tožniku na podlagi odločbe ZPIZ vročila sklep o premestitvi, ki je postal pravnomočen - želela rešiti tožnikov status; to, da ni vztrajala na premestitvi, čeprav je bil sklep pravnomočen, je storila v tožnikovo korist. Njenega ravnanja, četudi je bilo reševanje statusa dolgotrajno in počasno, ob tem, da je tožniku, čeprav ni delal, izplačevala plačo, ki bi jo prejel, če bi delal, ni mogoče označiti niti za kršenje ustavnih pravic niti za diskriminacijo oziroma trpinčenje na delovnem mestu.
poškodba pri delu - padec z lestve - objektivna odgovornost - nevarna dejavnost - soprispevek oškodovanca
Že iz tožnikovih navedb, povzetih v sodbi sodišča prve stopnje, da je padal z glavo navzdol, pri čemer si jo je zaščitil z roko in si tako poškodoval komolec, je očitno, da tožnik ni sestopal tako, da bi bil ves čas tritočkovno oprt, saj v takšnem primeru ne bi mogel pasti na tak način. S takšnim sestopom tožnik ni ravnal s skrbnostjo, ki se pričakuje od povprečno usposobljenega delavca, ki opravlja delo, kakršno je opravljal tožnik. Glede na navedeno je tožnikov soprispevek k nastanku škode treba oceniti kot odločilnega, zato ne zadošča le določitev simboličnega soprispevka, za kakršnega sta se odločili sodišči druge in prve stopnje. Tožnik je z nepravilnim načinom sestopa po lestvi, ki ni le v nasprotju s skrbnostjo, ki se lahko pričakuje od povprečno usposobljenega delavca, temveč tudi v nasprotju s skrbnostjo, ki se lahko pričakuje od vsake povprečne razumne odrasle osebe, prispeval k nastanku škode v višini 60 %, kar pomeni, da mu je toženec dolžan povrniti 40 % odmerjene pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo in ugotovljene premoženjske škode.
predlog za dopustitev revizije - dopuščena revizija - odškodninska odgovornost delavca - premoženjska škoda
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pravilna presoja sodišča druge stopnje, da je tožeči stranki nastala premoženjska škoda, če odtujena premična stvar še obstaja, torej če ni na primer uničena ali pokvarjena.
transformacija delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas - visokošolski učitelj - projektno delo - pedagoška obveznost - trajna potreba po delu
Sodišče je pravilno presodilo, da je tožena stranka s tožnikom nezakonito sklepala pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Glede na ugotovitev, da je tožnik hkrati delal na več različnih projektih z različno intenzivnostjo, pri čemer trajanje pogodb o zaposlitvi ni bilo usklajeno s trajanjem projektov, je pravilna presoja, da tožnik ni opravlja projektnega pač pa trajno raziskovalno delo. V zvezi s pedagoškim delom je sodišče ugotovilo, da je tožnik pedagoško obveznost opravljal tudi pri obveznih oziroma temeljnih predmetih, zaradi česar je pravilno presodilo, da je bila potreba po njegovem delu tudi v tem primeru stalna in ne zgolj začasna.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - nezakonitost odpovedi - kriteriji za določanje presežnih delavcev - novinar - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - reintegracija delavca
Okoliščina, da je sodišče ugotovilo, da je bil podan v odpovedi pogodbe o zaposlitvi zatrjevan poslovni razlog (upad poslovnega uspeha in prihodkov in posledično odločitev poslovodstva za zmanjšanje števila izvajalcev na določenih delovnih mestih), ne pomeni, da je zato avtomatično možna le sodna razveza pogodbe o zaposlitvi, češ da tožena stranka objektivno nima možnosti, da tožnici ponudi novo zaposlitev. Za objektivno nemožnost reintegracije delavca, kljub ugotovljeni nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, gre, če se delo, ki ga opravlja preseženi delavec, pri delodajalcu sploh več ne izvaja. Pri toženi stranki se še opravlja novinarsko delo in v tem okviru tudi delo specializiranega novinarja, zato ne gre za objektivni razlog, ki bi toženi stranki onemogočal, da tožnici zagotovi ustrezno delo.
Revizija se dopusti glede vprašanja ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo glede kriterijev in višine denarnega povračila po prvem odstavku 118. člena ZDR-1?
ZDR-1 člen 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev - pravočasnost odpovedi - možnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka
V skladu z drugim odstavkom 109. člena ZDR-1 mora delodajalec odpovedati pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved. O ugotovitvi razloga za izredno odpoved je mogoče govoriti tedaj, ko se delodajalec (predstojnik oziroma v primeru toženke ravnatelj) seznani z vsemi elementi, ki opravičujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in bistvenimi okoliščinami, ki lahko vplivajo na presojo le-te. Kdaj je delodajalec ugotovil ta razlog, je odvisno od okoliščin konkretnega primera.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1,110/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - huda malomarnost - možnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka - nejasni razlogi sodbe
Revizija utemeljeno opozarja, da se sodišče, ki sicer ugotavlja, da naj bi ravnanje tožnika pomenilo kršitev navedenih določb ZJU in ZDR-1, ni opravilo materialnopravne presoje, ali gre za hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja in ali je storjena iz hude malomarnosti.