OZ člen 82, 191, 1053. ZPP člen 3, 7, 8, 212, 215. ZDR člen 6, 6/6, 84, 128. URS člen 22. Obrtni zakon (1988) člen 5, 5/1, 5/2.
voznik tovornega vozila - plačilo nadur - pisni sporazum - odločba Ustavnega sodišča - dokazovanje - dokazna ocena - veljavnost kolektivne pogodbe - pobotni ugovor
Stranki sta sporazum, da so poravnane vse medsebojne obveznosti, sklenili po tem, ko je bila tožniku pogodba o zaposlitvi odpovedana, torej po tem, ko so zapadle že vse vtoževane terjatve. Zato bi se moralo sodišče druge stopnje opredeliti do vsebine sporazuma (ki ga tožnik zaradi morebitnih napak volje ne izpodbija) in ne bi smelo zavrniti toženke z golim sklicevanjem na ustavno odločbo o prepovedi vnaprejšnje odpovedi odpravnini.
V premoženjskopravnem delovnem sporu ne veljajo pravila o obrnjenem dokaznem bremenu. Če delavec meni, da mu delodajalec dolguje plačilo za delo preko polnega delovnega časa, mora navesti dejstva, ki to potrjujejo in v potrditev teh dejstev ponuditi dokaze. Dokazno breme, da je poravnal vse obveznosti do delavca iz naslova delovnega razmerja je res na delodajalcu, vendar šele, ko delavec dokaže, da je ta obveznost nastala. Konkretno to pomeni, da mora delavec dokazati, da je opravil delo preko polnega delovnega časa in koliko.
Absurdno je očitati toženki, da ni dokazala, da je tožniku plačala vse nadure, oziroma da jih je opravil manj, kot zatrjuje, saj je toženka dokazovala, da je ure, ugotovljene na podlagi evidence, ki jo je po zakonu dolžna voditi, plačala (in da torej več ur ni opravil), sodišče pa je dokazne predloge, ki jih je predlagala, zavrnilo.
Pravica do dodatka za delo preko polnega delovnega časa je zagotovljena z zakonom, ki le glede višine napotuje na ureditev v kolektivni pogodbi. Če delodajalca ne zavezuje nobena kolektivna pogodba, je treba izhajati iz ureditve pravice v drugih kolektivnih pogodbah.
Toženka je pobotni ugovor utemeljevala s trditvijo, da je bil znesek, izplačan kot dnevnice, namenjen kritju le teh, preostanek pa morebitnim viškom ur. Ker tožnik ni zatrjeval nasprotnega (da presežek plačila ni bil namenjen kritju viška ur; prav višek ur pa je tožnik v sporu zatrjeval), presoja, da je toženka plačala nekaj, kar ni bila dolžna, temelji na dejstvu, ki ni bilo ugotovljeno. Zato materialno pravo v zvezi s pobotnim ugovorom ni bilo pravilno uporabljeno.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - nezakonitost odpovedi - nadomestilo plače - nadomestilo za primer brezposelnosti - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - nasprotja v izreku
Sodišče druge stopnje je za isto obdobje (od 24. 2. 2015 do 23. 11. 2015) tožnici hkrati prisodilo nadomestilo plač v dveh različnih višinah, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izrek sodbe sodišča druge stopnje nasprotuje samemu sebi.
predlog za dopustitev revizije - dopuščena revizija - odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - izbira presežnega delavca - kriteriji - merila
Ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker je tožena stranka izbiro tožnice za presežno delavko utemeljevala z merili usposobljenosti in stroškov dela?
pogodba o zaposlitvi za določen čas - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - nezakonitost odpovedi - vrnitev nazaj na delo - časovna omejitev - prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas
Ker je imel tožnik ob zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje pravico do vrnitve na delo k toženi stranki, je bil njegov zahtevek za vrnitev na delo k toženi stranki utemeljen, čeprav je sicer imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Sodišči druge in prve stopnje bi zaradi jasnosti (ob znanem podatku, do kdaj sta stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas) sicer lahko obrazložili ali celo odločili, da se presoja o reintegraciji tožnika (in priznanju njegovih pravic iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi za določen čas) nanaša in omeji le na obdobje od 1. 3. 2017 do 1. 3. 2018, torej na obdobje, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas. Takšna obrazložitev ali odločitev bi bila celo priporočljiva, saj bi odpravila morebitne dileme o dometu sodne odločitve, vendar pa opustitev te ugotovitve, glede na gornja pojasnila, ne vpliva na pravilnost njunih odločitev.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe - posebno varstvo pred odpovedjo - predstavnik delavcev
Ker 112. člen ZDR-1 ne ureja, kako je s posebnim varstvom pred odpovedjo v primeru, ko je delavcu, ki mu je varstvena določba namenjena, ob odpovedi ponujena druga ustrezna zaposlitev (in takšno ponudbo sprejme), je Vrhovno sodišče že v zadevi VIII Ips 277/2017 namen zakonodajalca v zvezi z vprašanjem posebnega varstva v takšnih primerih poiskalo v razlogih, zaradi katerih je prišlo do oblikovanja besedila te določbe.
Pri oblikovanju tega člena (ki ima praktično enako vsebino kot prej veljavni 113. člen ZDR) je bilo upoštevano varstvo člana sveta delavcev (tudi v delu, ki se je nanašal na njegovo razporeditev), ki ga je predstavniku delavcev zagotavljal prvi odstavek 67. člen ZSDU. Novela ZSDU te določbe ni več vsebovala, z obrazložitvijo predlagatelja, da je to varstvo že urejeno v ZDR (113. člen ZDR).
Delavec, ki mu je odpovedana pogodba o zaposlitvi in sprejme novo ponujeno pogodbo za drugo delovno mesto, je v podobnem položaju kot pri razporeditvi (instituta razporeditve sedaj veljavna delovnopravna zakonodaja ne pozna več). Če je bil namen zakonodajalca ob sprejemu 113. člena ZDR (sedaj 112. člena ZDR-1) zaščititi predstavnika delavcev pred vsakim postopkom, ki bi spremenil njegov delovnopravni položaj (pred razporeditvijo, pred znižanjem plače, pred disciplinskim oziroma odškodninskim postopkom...) ali ga omejeval oziroma oviral v njegovih aktivnostih, je treba nejasno določbo 112. člena ZDR-1 razlagati tako, da se nanaša tudi na primer odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe, ki jo delavec sprejme.
poslovodja - odpoklic - krivdni razlogi za odpoklic - pravica do odpravnine
Hujša kršitev obveznosti in nezaupnica iz krivdnih razlogov sta dva ločena, samostojna razloga za odpoklic iz prvega odstavka 17. člena Individualne pogodbe. Tožnik ni bil odpoklican zaradi hujših kršitev obveznosti. Samo glede teh lahko velja stališče, da se morajo nanašati na opravljanje funkcije direktorja družbe, s katere funkcije je bil odpoklican, saj to neposredno izhaja iz Individualne pogodbe ("če direktor huje krši svoje obveznosti").
Za izrečeno nezaupnico pa ni nujno, da je posledica ravnanj, storjenih pri opravljanju funkcije, s katere je direktor odpoklican. Razlogi za utemeljen izrek nezaupnice so pomensko odprti in omejeni zgolj z zahtevo, da ne smejo biti očitno neutemeljeni. To so lahko ravnanja direktorja, ki ne pomenijo hujših kršitev njegovih obveznosti in niso neposredno povezana z opravljanjem funkcije ali pa dejstva, za katera je lastnik izvedel kasneje in direktorja, če bi zanje vedel prej, vodenja poslov ne bi zaupal.
ZDR-1 člen 87, 110, 110/1, 110/1-1. KZ-1 člen 240, 240/1. ZPP člen 380, 380/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - znaki kaznivega dejanja - krivda - namen - dejanski razlog
Kadar je oblika krivde (obarvani naklep) izrecni zakonski znak kaznivega dejanja, morajo biti v odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedene okoliščine in dejstva, iz katerih to izhaja, ali na podlagi katerih je mogoče sklepati na njegov obstoj. To v konkretnem primeru pomeni, da za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bistveno, ali je bilo tožniku izrecno očitano, da je ravnal z namenom, pač pa je odločilnega pomena, ali to vendarle dovolj jasno izhaja iz opisa okoliščin in dejstev o njegovem ravnanju, oziroma ali ta opis omogoča takšno sklepanje. Pri presoji zakonitosti takšne izredne odpovedi sodišče ugotavlja, ali je delodajalec v okviru dejanskih navedb, podanih v odpovedi, navedel vse znake kaznivega dejanja.
Tretji odstavek 159. člena ZDR-1 določa, da ima starejši delavec, invalid, delavec z najmanj 60 % telesno okvaro in delavec, ki neguje in varuje otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo v skladu s predpisi, ki urejajo družinske prejemke, pravico do najmanj treh dodatnih dni letnega dopusta.
Tako jezikovna kot namenska razlaga te določbe pokažeta, da jo je treba razumeti tako, da delavcu za vsako od navedenih okoliščin (starost, invalidnost, najmanj 60 % telesna okvara, varstvo in nega otroka s telesno ali duševno prizadetostjo) pripadajo najmanj trije dodatni dnevi letnega dopusta in ne da so trije dodatni dnevi letnega dopusta določeni za vse te primere skupaj.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VS00022806
ZPP člen 3, 7, 8, 195, 212, 309a, 364. OZ člen 2, 3, 147. ZVZD-1 člen 5, 5/1, 39, 39/1, 55, 58. ZDR-1 člen 4, 5.
povrnitev nepremoženjske škode - zavarovalnina - odgovornost delodajalca za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom - varstvo in zdravje pri delu - oškodovanec - samozaposlena oseba - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost - vzročna zveza - prispevek oškodovanca - plačilo odškodnine pred pravdo - delno plačilo zavarovalne vsote - priznanje odškodninske odgovornosti - pripoznava tožbenega zahtevka - navadno sosporništvo - načelo avtonomije volje - načelo dispozitivnosti - razpravno načelo - dokazna ocena - obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje - pravica do izjave v postopku
Vsaki stranki pripada avtonomija volje, ki se v pravdnem postopku izraža v načelu dispozitivnosti (3. člen ZPP) ter razpravnem načelu (7. in 212. člen ZPP). Procesne posledice v pravdi tako lahko povzroči zgolj razpolaganje z zahtevkom (kot na primer priznanje temelja obveznosti), ki se izjavi ali zgodi v sami pravdi. Interesi stranke pred pravdo in v pravdi se namreč lahko bistveno razlikujejo. Zavarovalnica tako na primer pred pravdo zavarovalnino (delno) prizna zgolj zato, da se izogne pravdi, stroškom povezanim z njo ali iz drugih razlogov. Ta okoliščina, ki je del predpravdnih pogajanj med strankama (309.a člen ZPP), pa v ničemer ne sme poslabšati njenega izhodišča v pravdi za primer, če se upravičenec s priznano višino ne strinja in razliko uveljavlja v pravdi. V tem primeru lahko zavarovalnica izkoristi vse možne ugovore, tudi tiste, ki se nanašajo na temelj obveznosti, kot je to storila tudi v obravnavanem primeru. To narekuje spoštovanje avtonomije volje stranke v materialnem civilnem pravu pred pravdo (2. in 3. člen OZ) in v procesnem pravu po začetku pravde (3. člen ZPP).
pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje - razlogi za razveljavitev - pravica do pritožbe - sojenje v razumnem roku - ugotavljanje dejstev
Iz sklepa o razveljavitvi ni razvidno, da bi pritožbeno sodišče opravilo presojo med pravico do pritožbe in pravico do sojenja v razumnem roku. Prav tako nižjemu sodišču ni dalo napotkov, katera dejanja, ki so zaradi napačne materialno pravne presoje izostala, naj v ponovljenem postopku izvede. Glede na okoliščine primera, ki ne zahteva obsežnejšega ugotavljanja dejstev, lahko navedeno pomanjkljivost odpravi sodišče druge stopnje z dopolnitvijo postopka ter odloči v zadevi.
Zakon jasno prepoveduje opravljanje dela na podlagi pogodb civilnega prava, kadar obstajajo elementi delovnega razmerja (drugi odstavek 13. člena ZDR-1). V tovrstnih primerih civilna pogodba dejansko predstavlja navidezno pogodbo, ki že na podlagi splošnih pravil civilnega prava nima pravnega učinka med strankama oziroma velja, kadar navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost (50. člen OZ). Ker je v 18. členu ZDR-1 vzpostavljena zakonska domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja, je bistveno, kakšna je dejanska vsebina pravnega razmerja med strankama in ne, kakšen formalni, pisni izraz/obliko (če sploh) sta stranki njunemu razmerju dali.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - trpinčenje - mobing - odmera nepremoženjske škode - sodba brez razlogov o odločilnih dejstvih
Zmotno je stališče, po kateri bi bil dolžan delodajalec pri podaji redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga še dodatno utemeljevati težo kršitve pogodbenih obveznosti oziroma okoliščine, ki preprečujejo nadaljevanje delovnega razmerja med strankami. ZDR-1 omogoča podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga za primere, ko delavec ne upošteva formalnega opozorila zaradi že storjene kršitve in v nadaljevanju še vedno pravilno ne izpolnjuje delovnih obveznosti. Če delavec nadaljuje s kršitvami - v enaki, podobni ali drugačni obliki, potem je pravno pomembno predvsem, ali je do ponovne kršitve obveznosti dejansko prišlo. Materialnopravna presoja sodišč nižjih stopenj je zmotna tudi glede na kasnejšo presojo sodišča druge stopnje, da naj bi se ena od utemeljenih kršitev iz opozorila pred odpovedjo nanašala prav na čiščenje. Navedeno pomeni, da bi lahko šlo pri očitanih kršitvah iz odpovedi za istovrstno kršitev delovnih obveznosti glede na presojano opozorilo, zato je po ustaljeni sodni praksi presoja takšne kršitve lahko kvečjemu strožja.
nesreča pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - soprispevek delavca - obveznost obveščanja
Revizija neutemeljeno uveljavlja, da je tožnik izključno odgovoren za nastanek škode, oziroma da njegov soprispevek k nastali škodi znaša najmanj 90%. Tožnik je pred nezgodo spornega dne ravnal enako, kot so običajno ravnali on in ostali delavci. S strani nadrejenih ni bil opozorjen, da se v času predaje izmene oziroma prejemanja navodil za delo ne sme zadrževati na transportni poti, izmenovodska miza pa je bila postavljena preblizu te poti. V času škodnega dogodka se tožnik tudi še ni obrnil od izmenovodske mize, z namenom, da bi prečkal transportno pot, kar bi lahko kazalo na njegovo premajhno skrbnost (voziček je tožnika zadel v peto leve noge). Nesreči pri delu pa je v veliki meri botrovalo tudi ravnanje delavca, ki je upravljal z vozičkom, saj svojih sodelavcev (med njimi je bil tudi tožnik) ni opozoril, da se jim približuje, čeprav jih je videl.
Obveznost zagotovitve pogojev za varnost in zdravje pri delu je na delodajalcu (43.člen ZDR; 5. člen ZVZD-1). Namen drugega odstavka 34. člena ZDR je v tem, da tudi delavec v skrbi za svoje življenje, zdravje in varnost seznani delodajalca z morebitnimi nevarnostmi (enako velja za možnost nastanka materialne škode), ki bi lahko vplivale na te dobrine in da delodajalec v posledici tega obvestila sprejme ustrezne ukrepe za odstranitev (ali vsaj za čim večje zmanjšanje) te nevarnosti. Če pa delodajalec ne spoštuje svojih obveznosti iz 43. člena ZDR oziroma 5. člena ZVZD-1 (prva toženka je v nasprotju s predpisi o varnem opravljanju dela nepravilno organizirala delo oziroma je dopuščala, da se delo opravlja na nepravilen in nevaren način, čeprav bi ga lahko organizirala drugače, s čimer bi se lahko izognila škodnemu dogodku) in je zato prišlo do nesreče pri delu, delavcu ni mogoče očitati soprispevka k nastanku škode le zato, ker delodajalca ni še posebej obvestil o tej nevarnosti za nastanek škode.
predlog za dopustitev revizije - dopuščena revizija - ugoditev predlogu - tedenski počitek - vojska
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno glede opredelitve, da pomeni udeležba na sestankih v zvezi s podajanjem informacij za nadaljnje delo in opravljanje podpornih nalog po lastni iniciativi nezagotovitev tedenskega počitka pripadniku?
trpinčenje na delovnem mestu - naklep - dokazna ocena - metodološki napotek
Res je sicer, da zakon trpinčenja na delovnem mestu ne opredeljuje izrecno kot naklepno ravnanje, vendar je že iz zakonske opredelitve očitno, da si je težko predstavljati, da bi bilo storjeno iz malomarnosti. Pri očitku, da je nekdo iz malomarnosti trpinčil delavca, bi šlo za notranje protislovje, saj zahteva, da gre za ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznemu delavcu na delovnem mestu ali v zvezi z delom, kar so elementi, ki šele omogočajo, da neko ravnanje opredelimo kot trpinčenje in kar samo po sebi kaže na namen in ne malomarnost takšnega ravnanja.
dve odpovedi pogodbe o zaposlitvi - odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - izredna odpoved v času odpovednega roka - sodno varstvo - reintegracija - res iudicata
Samo zato, ker je bila tožba v tem sporu vložena prej, kot v sporu o zakonitosti izredne odpovedi, sodišču ne daje pooblastila za ponovno odločanje o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno. Tožnik je res z vložitvijo tožbe zavaroval svoj interes, da se o zahtevku odloči v tem sporu, kar pa ne pomeni, da je sodišče lahko zakonito odločalo o istem zahtevku v drugem, kasneje začetem sporu, oziroma da se lahko pravnomočna odločitev samo zato, ker je sprejeta v kasneje začetem sporu, lahko povsem spregleda.
Kljub temu tožniku ni mogoče odreči pravice do odločitve o zahtevku, ki se nanaša na čas po 4. 10. 2016. V predhodnem sporu, ker je bil odprt še spor o zakonitosti odpovedi iz poslovnega razloga, je sodišče lahko odločilo o trajanju delovnega razmerja le do 3. 10. 2016, ko se je iztekel odpovedni rok. Čeprav je bil tožbeni zahtevek v obeh sporih enak - vrnitev na delo in priznanje pravic tudi od 4. 10. 2016 dalje - dejanska podlaga ni bila ista oziroma enaka. V nasprotju z načelom pravne varnosti bi bilo, če bi takšno postopanje sodišč prve in druge stopnje tožniku šteli v škodo, zato mu pravnega interesa za vztrajanje pri tožbi v tem delovnem sporu ni mogoče odreči.