Namen odpravnine je odmena za prenehanje poslovodne funkcije zaradi odpoklica ali druge oblike prenehanja poslovodne funkcije pred potekom mandata in hkrati za izgubo zaposlitve. Tožniku je po predčasni razrešitvi delovno razmerje pri toženki formalno prenehalo. Vendar položaj, ki ga je tožnik pridobil s sklepom, da se imenuje za pooblaščenca uprave toženke, da zanjo osebno opravlja delo in da za to delo prejema redno plačilo, glede presoje o pravici do odpravnine v tem sporu ustreza položaju osebe, ki je v delovnem razmerju. Drugačna razlaga bi pomenila obid zakonskih določb o pravici do odpravnine in izigravanje namena, ki ga je zasledoval Zakon o prejemkih poslovodnih oseb v gospodarskih družbah v večinski lasti RS in samoupravnih lokalnih skupnostih (ZPPOGD) z določitvijo dodatnega pogoja za izplačilo odpravnine v sedmi alineji prvega odstavka 4. člena.
Po prejemu sklepa ZPIZ, ki je bil izdan na zahtevo toženke, ni bilo nobenega dvoma o tem, da je tožnica prejemala nadomestilo za primer brezposelnosti. Toženka se v reviziji neutemeljeno sklicuje na domnevno napako ZSRS, ki naj bi tožnici izplačeval nadomestilo v nasprotju z zakonom. Neutemeljeno je tudi vztrajanje, da je bil sklep ZPIZ procesne narave in ne odločba, saj ni pomembno, da s sklepom ni bi bilo odločeno o nobeni pravici ali obveznosti. Pomembno je, kakšne informacije je toženka dobila na njegovi podlagi.
Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku prisodilo neto znesek iz naslova odškodnine. S tem, ko je bila tožniku prisojena odškodnina v vtoževanem nominalnem znesku in glede na prvi odstavek 2. člena ZPP ter glede na to, da odločitev o obračunu in plačilu davkov in prispevkov od prisojene odškodnine ni stvar sodišča v delovnopravnem sporu, ni bilo kršeno načelo popoldne odškodnine iz 169. člena OZ v zvezi z 246. členom OZ. Tožnik je pri oblikovanju zahtevka izhajal iz neto plače, vendar njegov zahtevek ni bil zahtevek za plačo, temveč za odškodnino. Gre za različna pojma - izhodišče za določitev višine zahtevka in sam zahtevek pri čemer je evidentno, da plače in odškodnine ni mogoče enačiti.
Na podlagi drugega odstavka 74. člena ZDR-1 v času opravljanja vodilnega dela po pogodbi o zaposlitvi za določen čas v primeru, če je delavec že zaposlen pri delodajalcu na drugih delih za nedoločen čas, mirujejo pravice, obveznosti in odgovornosti iz pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Mirovanje pravic, obveznosti in odgovornosti traja, dokler velja pogodba o zaposlitvi za določen čas. Ko ta preneha, "oživijo" pravice, obveznosti in odgovornosti, ki so mirovale.
Tožnik zmotno meni, da bi toženka ravnala zakonito samo v primeru, če bi iz poslovnega razloga redno odpovedala obe pogodbi o zaposlitvi - pogodbo o zaposlitvi za določen čas in pogodbo o zaposlitvi v mirovanju ter da bi mu le v tem primeru lahko zakonito ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi po 91. členu ZDR-1. Sklicevanje toženke na 91. člen ZDR-1 sicer res ni bilo pravilno, vendar to na zakonitost prenehanja prejšnje pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, še manj pa na zakonitost prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ne vpliva. Tožnik je ponudbo sprejel in s tem pristal na sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Nesprejem ponudbe zanj ne bi imel nobenih posledic, saj bi v tem primeru veljala prejšnja pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas.
Delodajalec mora v primeru spremembe kataloga delovnih mest v kolektivni pogodbi (kot v konkretnem primeru v plačni podskupini C3 - Policija) notranjo strukturo delovnih mest uskladiti s spremembami, torej prilagoditi svoje splošne notranje akte, kot tudi delovna mesta na individualni ravni. Glede slednjega je bil v Stavkovnem sporazumu izrecno dogovorjen način izvedbe - t.j. z izdajo individualnih delovno pravnih aktov. Toženka je zato z izpodbijanim sklepom (ki predstavlja posamični delovno pravni akt) veljavno, v skladu z dogovorom in danim pooblastilom, uskladila naziv tožnikovega delovnega mesta.
V okviru reparacijskega zahtevka je treba upoštevati tudi dohodke delavca iz naslova avtorskega honorarja oz. opravljanja dela za druge naročnike na podlagi civilnih pogodb, če dohodkov na tej podlagi delavec, če bi bil v delovnem razmerju pri delodajalcu, sicer ne bi mogel ali smel pridobiti.
Toženec se je v 7. členu Sporazuma zavezal, da bo varoval kot poslovno skrivnost osebne ali ostale podatke, informacije, dokumente in informacijska sredstva, ki predstavljajo poslovno skrivnost tožeče stranke in da najmanj dve leti po podpisu Sporazuma ne bo sklepal poslov s komitenti ali kako drugače z njimi sodeloval. V 8. členu Sporazuma pa je bila pogodbena kazen dogovorjena le za primer kršitve varovanja poslovne skrivnosti. Ker je tožeča stranka od toženca uveljavljala pogodbeno kazen zaradi sklenitve posla s komitentom, za kar pa pogodbena kazen ni bila dogovorjena, ni bilo pravne podlage za njeno plačilo. Upnik lahko zahteva plačilo pogodbene kazni od dolžnika za neizpolnitev oziroma kršitev tiste obveznosti, v zvezi s katero je bila takšna pogodbena kazen dogovorjena.
Prva toženka bi morala glede na to, da v njene prostore lahko prosto zahajajo tudi neuravnovešeni pacienti, ravnati preventivno in z vnaprej z ustreznimi varnostnimi ukrepi preprečiti tveganje nasilnih dejanj teh oseb. Prva toženka je varnost v ambulanti medicine dela in športa zagotovila tako, da je na vrata namestila kljuko, ki je onemogočala nenadzorovan vstop z zunanje strani. Vendar pa ta ukrep v okoliščinah konkretnega primera ni bil ustrezen in zadosten.
Kljub temu, da se je nevarnosti očitno zavedala tudi tožnica sama (kar izhaja iz njenih navedb), je v vratih puščala ključ in na ta način omogočala nenadzorovane vstope.