Revizija se dopusti glede vprašanja materialnopravne pravilnosti odločitve sodišča o višini odškodnine.
Pri preizkusu alkoholiziranosti gre že v načelu za poseg v zasebnost, vendar se ob sumu, da je pod vplivom alkohola, delavec nanjo ne more sklicevati. Skrb za zdravje in varno delovno okolje, v katerem ni prostora za delavca, ki je pod vplivom alkohola, saj na ta način spravlja v nevarnost sebe in druge, daje delodajalcu v primeru suma na alkoholiziranost pravico do preizkusa z alkotestom.
Med opravila, ki jih sme opravljati detektiv v skladu s 26. členom ZDD-1, sodi tudi izvedba preizkusa alkoholiziranosti. Vendar določba, da detektiv lahko opravlja neko dejavnost, ne pomeni, da je ne sme opravljati nihče drug. Izvedba preizkusa alkoholiziranosti z alkotestom ni opravilo, ki bi ga po zakonu veljavno lahko izvedla le detektivska agencija oziroma detektiv (podobno, kot ni takšno opravilo npr. vročanje pošiljk). Zato izvedba alkotesta s strani osebe, ki ni detektiv, pomeni le, da ni bila opravljena v okviru detektivske dejavnosti, ne pomeni pa, da je tak preizkus nezakonit.
V skladu s 85. členom podjetniške kolektivne pogodbe (PKP) iz leta 2008 imajo delavci, ki zaradi spremenjene psihofizične zmožnosti, ugotovljene s strani pooblaščenega zdravnika, ne dosegajo več pričakovanih rezultatov, pravico do zaposlitve na ustrezno delovno mesto s plačo, ki so jo prejemali pred tem, če je ta zanje ugodnejša. Pri tožnici ni šlo za nedoseganje pričakovanih rezultatov zaradi spremenjene psihofizične zmožnosti, ki je bila ugotovljena s strani pooblaščenega zdravnika, temveč za ugotovljeno invalidnost III. kategorije s pravico premestitve, česar pa ni mogoče enačiti s pravico, ki jo je delavcem zaradi spremenjene psihofizične zmožnosti zagotavljal 85. člen PKP. Tožnica kot delovni invalid na podlagi določb PKP ni upravičena do razlike v plači zaradi premestitve na nižje vrednoteno delovno mesto.
Odgovor na vprašanje, ali delodajalec delavca lahko prijavi v obvezno socialno zavarovanje za čas, ko je bil v evidenco že vpisan na drugi podlagi se zato glasi, da to ne le lahko, temveč mora storiti, če je delavcu naknadno priznano delovno razmerje tudi za čas, ko je bil že zavarovan na drugi podlagi, saj je vsaka druga podlaga v ZPIZ-2 navedena za zavarovalno podlago delovnega razmerja, ki ima zato prednost pred takšno drugo podlago.
Ob ugotovitvi, da zaradi spremenjene organizacije dela tožnik dveh nalog iz delokroga svojega delovnega mesta ni več opravljal, opravljal pa je dve drugi nalogi, sicer formalno iz delokrogov drugih delovnih mest, je vprašanje, ali je upravičen do plačila delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela, odvisno od tega, ali je presegel pričakovane rezultate dela. Če je opravljanje nalog drugih delovnih mest obsegalo polovico polnega delovnega časa je odločilnega pomena, kakšen je bil obseg dela ostalih nalog delovnega mesta upravnik V oziroma kakšni so bili pričakovani rezultati.
Celo pri spremembah istega akta delodajalca lahko pride do različnih pravnih podlag za urejanje položaja delavca – npr. le drugačnega poimenovanja delovnega mesta, še bolj pogosto pa pride tudi do vsebinskih sprememb, ki lahko predstavljajo poslovni razlog za premestitev javnega uslužbenca itd. Tudi glavna vsebina Stavkovnega sporazuma se nanaša na višje vrednotenje delovnih mest policistov v V. tarifnem razredu, ki se presistemizirajo v ustrezna delovna mesta v VI. tarifnem razredu s premestitvijo policistov, ki morajo pridobiti višjo izobrazbo; v takšnih primerih bi lahko govorili o premestitvi.
Ob takšnih pravnih izhodiščih je torej pri premeščanju javnega uslužbenca s sklepom delodajalca treba upoštevati zakonske podlage oziroma določbe ZJU o premestitvi, vendar se je treba vprašati tudi, ali gre v konkretnih okoliščinah, ki jih je treba ugotoviti, upoštevajoč relevantne zakonske določbe, sploh za primer (klasične) premestitve.
Dokazna ocena sodišča prve stopnje, ki jo je potrdilo sodišče druge stopnje, ni v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Argumentacija sodišča je deloma povsem splošna, brez skrbne in vestne presoje vsakega dokaza posebej in vseh skupaj, brez kritične presoje tožnikovih ugovorov, predvsem pa brez celovite analize vseh okoliščin skupaj oziroma uspeha celotnega dokaznega postopka.
Če je bilo tožnikovo delovno mesto (oziroma naziv) le preimenovano, vsebinske spremembe delovnega mesta pa ni bilo, prvi odstavek 20. člena ZSPJS ne pride v poštev, saj ta ureja določitev plačnega razreda javnega uslužbenca v primeru premestitve ali sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi, do česar v tem primeru ni prišlo. Ker je pri tožniku z izvedbo Stavkovnega sporazuma prišlo zgolj do preimenovanja delovnega mesta in dviga izhodiščnega plačnega razreda delovnega mesta za tri plačne razrede, nova določitev plačnega razreda ni odvisna od razlage zakonskih določb o "prenosu" plačnih razredov, kot veljajo in se uporabljajo za primer premestitve na drugo delovno mesto. Toženka bi morala zato izvesti zgolj preračun doseženih napredovanj glede na novo določeni izhodiščni plačni razred tožnikovega delovnega mesta.
Glede pritožbenih zatrjevanj, da so bili prav vsi razlogi, zaradi katerih je tožnica dobila izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, znani toženi stranki že pred 15. 5. 2017 in da je zato izpodbijana izredna odpoved z dne 14. 6. 2017 prepozna, je sodišče druge stopnje navedlo le, da se ni mogoče strinjati s stališčem pritožbe, da je bila tožena stranka prekludirana glede izredne odpovedi ob uporabi materialnega prava. Ker s takšno obrazložitvijo sodišče druge stopnje ni odgovorilo na tožničine pritožbene navedbe v zvezi s pravočasnostjo izredne odpovedi, je storilo bistveno kršitve določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
Trpinčenje na delovnem mestu je lahko sestavljeno iz več, tudi drobnih ravnanj, ki na prvi pogled vsako zase objektivno ni niti graje vredno ali očitno negativno in žaljivo, pa postanejo takšna, če v njih, gledano skupaj kot celoto, prepoznamo vzorec ravnanja, ki se ponavlja ali je sistematičen, to celoto ravnanj pa bi običajno občutljiv, nepristranski in razumen opazovalec spoznal kot graje vredno ali očitno negativno in žaljivo.
Za opredelitev nekega dejanja za trpinčenje ni pomembno, v kakšnem odnosu nadrejenosti ali podrejenosti sta izvajalec in žrtev.
Glede na opredelitev njegove obveznosti iz 47. člena ZDR-1 delodajalec za škodo, ki je nastala zaradi trpinčenja, lahko odgovarja na dveh podlagah. Njegova odgovornost bo krivdna, če je vedel za trpinčenje, pa ni zagotovil takšnega delovnega okolja, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev oziroma ni sprejel ustreznih ukrepov za zaščito delavcev pred trpinčenjem na delovnem mestu. Če delodajalec ne ve za trpinčenje, pa njegova odgovornost za škodo, ki je nastala v posledici trpinčenja (ki ga je izvajal njen delavec), temelji na prvem odstavku 147. člena OZ.
V sporu za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu, ki jo delavec terja od delodajalca, se ne odloča o odškodninski odgovornosti povzročitelja, pač pa o odškodninski odgovornosti delodajalca. Za povzročitelja zadošča, da je njegova ravnanja mogoče opredeliti kot ponavljajoča se ali sistematična, graje vredna, očitno negativna in žaljiva in ni pomembno, ali se je zavedal protipravnosti ravnanj in s kakšno obliko krivde je ravnal.
Vodja, ki je odgovoren za delovanje določenega področja, mora biti pripravljen tudi na kritiko, čeprav krivda za nepravilnosti ni izključno na njegovi strani. Bistveno je, ali je kritika presegla meje dopustnega in ali je prešla na osebno raven, postala ponavljajoča se ali sistematična, graje vredna, očitno negativna in žaljiva, s čimer pa se sodišči nista ukvarjali.
Direktor je odgovoren za pravilno delovanje posameznih služb in poslovanje, zato je upravičen postavljati zahteve po pravilnem, zakonitem in učinkovitem delu. Upravičen je kritizirati slabo delo (na splošno in posameznikov), zagroziti tudi z odpovedjo, če naloženo delo ne bo opravljeno ali s kazensko ovadbo, ne da bi to že samo po sebi pomenilo zlorabo izvajanja vodstvenih pravic. Kritika je lahko ostra. Dovoljene so izjave tudi v sarkastičnem tonu, ne smejo pa presegati meja razumne kritike in biti objektivno osebno žaljive.
Sodišči sta zmotno uporabili materialno pravo, ko sta šteli, da je kot podlago za presojo pravne podlage s Sporazumom prevzete obveznosti povrnitve sorazmernega dela stroškov osnovnega vojaško strokovnega usposabljanja treba uporabiti določbo 7. člena Pravilnika in ne določbe drugega odstavka 93. člena ZObr, češ da je tožena stranka to dolžnost podrobneje uredila s Pravilnikom. V resnici Pravilnik sploh ne določa, koliko časa mora pripadnik stalne sestave ostati v delovnem razmerju, da mu ni treba povrniti sorazmernega dela stroškov osnovnega vojaško strokovnega usposabljanja, temveč to določa le glede drugih oblik izobraževanja, usposabljanja in izpopolnjevanja, glede osnovnega vojaško strokovnega usposabljanja pa je to vprašanje v celoti urejeno v drugem odstavku 93. člena ZObr.
Tožeča stranka je v določbi drugega odstavka 93. člena ZObr imela podlago za to, da je potem, ko je toženec pred iztekom desetih let dal odpoved pogodbe o zaposlitvi, v Sporazumu uveljavljala povrnitev sorazmernega dela stroškov tega usposabljanja.
Zmotno je stališče tožene stranke, da so predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov (v konkretnem primeru je to določba 40. člena ZZRZI) relevantni le glede stanja invalidnosti kot razloga za odpoved, ne pa tudi za presojo ali je ponujena pogodba o zaposlitvi ustrezna ali ne. Prvi odstavek 40. člena ZZRZI povsem jasno določa, da delodajalec invalidu lahko odpove pogodbo o zaposlitvi, če mu hkrati ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na drugem ustreznem delu, ki ustreza invalidovi strokovni izobrazbi, usposobljenosti in delovni zmožnosti. S tem je zakonodajalec določil pogoj za zakonitost takšne odpovedi, to je ponudbo nove zaposlitve, ki ustreza invalidovi strokovni izobrazbi.
Pod pogoji, ki so bili določeni v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi - delovno razmerje za nedoločen čas, ne da bi bilo določeno, na katerem delovnem mestu - pogodbe o zaposlitvi ni bilo mogoče ohraniti, saj je jasno, da delodajalec nima potrebe za nadaljevanje delovnega razmerja pod takimi pogoji. Ker delodajalec ne more obdržati delavca le v "delovnem razmerju", brez opredelitve, na katerem delovnem mestu in če tudi dejansko nima delovnega mesta, ki bi ga lahko ponudil delavcu, je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga edina zakonita rešitev.
Podvrženost pravilom, kar vključuje med drugim tudi nošenje uniforme, dosegljivost in nedovoljenost zasebnih izhodov pri opravljanju vojaške službe v obravnavanem primeru ne predstavlja delovne obveznosti in v tem obsegu tudi ne posega v pravico do tedenskega počitka.