Že poimenovanje pojma izmensko delo nakazuje, da gre za položaj, ko se delovnik delavca izmenjuje po določenem vzorcu in zajema različna časovna obdobja (različne delovnike) na dnevni ali tedenski ravni.
Kot izmena se ne šteje posamezna ura, opravljena v določenem delovniku, pač pa cel delovnik, ki se spreminja po določenem vzorcu. Dela med 14.00 in 15.00 uro v delovniku, ki traja od 7.00 do 15.00 ure zato ni mogoče šteti za popoldansko izmeno.
Tožena stranka utemeljeno opozarja, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do njenih konkretnih in natančnih navedb v odgovoru na pritožbo glede tega, zakaj tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je bila pravica do tedenskega počitka kršena zaradi čiščenja orožja. Ob navedbah tožene stranke v odgovoru na pritožbo ne zadošča zgolj pavšalni zaključek sodišča druge stopnje, da med opravila, ki pomenijo kršitev pravice do tedenskega počitka spada tudi sprotno čiščenje orožja. Takšen zaključek očitno izhaja iz sicer neobrazložene domneve, da se je sprotno čiščenje orožja opravljalo tudi ob dnevih, ko naj bi bil tožnik prost.
Kratko informiranje o tem, kaj se bo dogajalo naslednjega dne, ne pomeni formalnega, posebej organiziranega obveznega sestanka, ki bi kot del delovne obveznosti kratil pravico do počitka. Pretirana je zahteva, da pripadnik na dan tedenskega počitka ne bil smel doživeti ničesar, kar bi ga spominjalo na to, da je vojak na mednarodni misiji (takšno razumevanje je razvidno iz zatrjevanja, da je kršitev pravice do tedenskega počitka podana, ker je tožnik moral biti v uniformi, ni smel zapustiti baze, da so šli jest v skupini in podobno).
Zmotno je stališče, da zahteva po sprotnem čiščenju orožja in opreme, že sama po sebi, pomeni kršitev pravice do tedenskega počitka.
Opravila, kot je prevzemanje vode za pitje, niso mogla poseči v tožnikovo pravico do počitka. V konkretni zadevi je treba upoštevati, kaj je o nošenju vode tožnik zatrjeval, pa tudi, ali mu je nošenje vode sploh kdo odredil (prav na dan počitka) in kako je bila zagotovljena preskrba s pitno vodo.
V tej zadevi je sporno, ali je tožnik zahtevke uveljavljal tudi na "odškodninski podlagi". Toženka v odgovoru na revizijo v zvezi z dopuščenim revizijskim vprašanjem utemeljeno izpostavlja stališče, da je tudi reparacija odškodnina, vendar pa je v konkretnem primeru zaradi večje jasnosti (ker je sporno, ali je tožnik uveljavljal reparacijske zahtevke iz delovnega razmerja ali odškodnino zaradi ničnega odpoklica ali oboje) treba poudariti, da je reparacija posebna vrsta odškodnine za škodo, ki nastane delavcu zaradi nezakonitega prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Nezakonito prenehanje pogodbe o zaposlitvi ima za posledico prenehanje izpolnjevanja pogodbenih obveznosti, zato zahtevek za reparacijo predstavlja zahtevek za njeno (naknadno) izpolnitev. Utemeljen je, če se pogodba o zaposlitvi, ki je nezakonito prenehala, ponovno vzpostavi. Pogodba o zaposlitvi, ki je prenehala zaradi odpoklica, tudi če je ta nezakonit, se ponovno ne vzpostavi. Odpoklicani direktor kot član uprave nima reintegracijskega zahtevka, priznava pa se mu pravica do odpravnine oziroma povrnitve škode po splošnih pravilih civilnega prava. Tožnik je sicer omenjal tudi "odškodninsko podlago" in ničnost odpoklica, vendar pa je tožbeni zahtevek ves čas povezoval z obstojem pogodbe o zaposlitvi oziroma z njenim domnevnim kršenjem.
Sodišči nižjih stopenj sta tožnikov zahtevek utemeljeno presojali z vidika upravičenosti do pravic, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi (kot reparacijski zahtevek), saj je bil nenazadnje tako tudi oblikovan. Posledično sodišči nista bistveno kršili določb pravdnega postopka, ker zahtevka nista obravnavali na podlagi ničnega odpoklica.
Zahteva po nošenju uniforme (ali športne opreme slovenske vojske) ves čas bivanja na mednarodni misiji je logična glede na naravo misije, saj omogoča prepoznavnost med udeleženci misije. Dejstvo, da je tožnik nosil uniformno tudi na dan, ko sicer ni imel delovnih zadolžitev, ni oviralo tedenskega počitka, zato zahteva po nošenju teh oblačil ves čas bivanja na misiji ne privede do zaključka, da tedenski počitek ni bil omogočen.
V okviru zagotavljanja varnih razmer je tožena stranka dolžna zagotoviti tudi varno bivanje pripadnikov slovenske vojske, zato so ti tudi nastanjeni v varovanih vojaških bazah, iz katerih je izhod omejen. Takšna omejitev sama po sebi ne onemogoča tedenskega počitka oziroma ga pojmovno ne izključuje, kot zmotno meni tožnik.
Tudi ugotovitev, da je tožnik moral biti dosegljiv in s seboj nositi mobilni telefon, sama po sebi ne zadostuje za zaključek o posegu v pravico do tedenskega počitka. Takšna zahteva, glede na to, da je šlo za bivanje v vojaški bazi v tujini, je pričakovana in razumljiva. Zavzelo je tudi stališče, da v primeru če tožnik v tem času na konkretne naloge ni bil klican in ni opravljal nobenih delovnih nalog, ni mogoče šteti, da bi mu bil tedenski počitek onemogočen.
Tudi glede vprašanja, ali takšni sestanki pomenijo poseg v pravico do tedenskega počitka, se je že izoblikovala obsežna sodna praksa Vrhovnega sodišča RS. V več zadevah je bilo poudarjeno, da v zvezi s tem ni nepomembno, kakšni so bili ti sestanki, kako so potekali, kakšno je bilo njihovo trajanje, pogostnost in vsebina. Če gre pri teh sestankih v resnici za to, da neposredno nadrejeni pride v bivanjske prostore vojakov in jim pri tem na kratko pove, kaj se bo dogajalo naslednjega dne, tega res ni mogoče šteti za opravljanje dela za delodajalca in s tem za nasprotje počitka.
Tožena stranka v reviziji utemeljeno opozarja na materialnopravno stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi VIII Ips 21/2018 z dne 20. 11. 2018, da povišana pripravljenost, kot jo opredeljuje 9. točka 3. člena ZSSloV, ne predstavlja nekega posebnega dela, pač pa režim, ki ga zahteva narava dela v vojski.
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- ali je treba odškodnino zaradi nepremoženjske škode iz naslova diskriminacije in trpinčenja na podlagi 8. člena ZDR-1 šteti kot specialno ureditev odškodnine zaradi nepremoženjske škode, ki zahteva, da se pri odmeri višine drugače kot v drugih primerih nepremoženjske škode iz katerega drugega naslova upošteva in tudi ustrezno finančno ovrednoti namen odvračilnosti ter okoliščine, ki so pomembne za dosego odvračilnega učinka odškodnine;
- ali je treba pri odmeri odškodnine zaradi diskriminacije in trpinčenja skladno z 8. členom ZDR-1 in pravom EU za dosego namena odvračilnega učinka ustrezno upoštevati tudi premoženjsko stanje kršitelja.
Obstoj pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 mora sodišče presojati po tehtanju vseh okoliščin in interesov obeh strank pogodbe o zaposlitvi, torej delavca in delodajalca. Sodišči okoliščin iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 nista tehtali celovito (sodbi nimata niti jasnega zaključka o vseh okoliščinah kršitve dne 21. 8. in 3. 11. 2019), saj nista upoštevali okoliščin na strani obeh strank. Zato je ostalo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.
Razloge, zaradi katerih je sodišče druge stopnje soprispevek tožnika znižalo za 10 %, je mogoče razumeti kot načelno stališče, da zaradi primarne obveznosti delodajalca, da zagotavlja varnost in zdravje delavca v zvezi z delom, soprispevek tožnika ne more biti ocenjen višje od odgovornosti prve toženke kot delodajalca. Takšno izhodišče je zmotno in ga zanikajo že citirane sodbe vrhovnega sodišča. Glede teh zadev sodišče sicer ugotavlja, da so podobne kot je tožnikova, nato pa kljub temu, da je bil v dveh od treh predstavljenih zadev soprispevek delavca ocenjen v višini 60 %, zaključi, da je nepravilna ocena soprispevka tožnika v višjem deležu od odgovornosti delodajalca.
Tožnica je sporazum podpisala prostovoljno, potem ko ji je toženka jasno in točno predstavila pomen in posledice podpisa sporazuma in se je tožnica s sindikalno zaupnico umaknila na pol urni posvet glede končne odločitve. Sporazum je bil zaradi njunih zahtev tudi prilagojen oziroma spremenjen (glede odpovednega roka, nadomestila plače), pred podpisom pa ga je tožnica tudi prebrala - kar vse dokazuje, da tožnica ni bila v bistveni zmoti o tem, kaj podpisuje; prav tako niso bile ugotovljene nobene okoliščine, ki bi kazale na prevaro toženke.
Če zavarovanje po določeni drugi zavarovalni podlagi ni ovira za priznanje zavarovalne podlage iz naslova delovnega razmerja in s tem za spremembo zavarovalne podlage v skladu z ZPIZ-2 in ZMEPIZ-1 (kot je to navedlo sodišče druge stopnje), to samo po sebi še ne pomeni, da se delavcu v individualnem delovnem sporu o priznanju delovnega razmerja, obstoju delovnega razmerja za nedoločen čas ali odločitvi o nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi prizna tudi delovno razmerje (ne lastnost zavarovanca) v času, ko je bil samozaposlen oziroma odvetnik.
Tudi upoštevanje primerljivih položajev ne govori v prid stališču, da se delavcu, ki mu je pri delodajalcu priznan obstoj delovnega razmerja (iz določenega v nedoločen čas), prizna to delovno razmerje tudi v času, ko je bil zaposlen pri drugem delodajalcu oziroma je bil samostojni podjetnik ali odvetnik, brez poslovnega sodelovanja s prvotnim delodajalcem. Načelno stališče je ravno obratno: če si delavec v času po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja pri delodajalcu zagotovi drugo zaposlitev, samozaposlitev, opravljanje odvetniške dejavnosti ipd., ki jo izvaja s tretjimi osebami, mu za to obdobje ni mogoče priznati še delovnega razmerja pri delodajalcu, pri katerem mu je predhodno nezakonito prenehalo delovno razmerje.