Zmotno je stališče sodišča druge stopnje, da bi 24-urni tedenski počitek, ki bi se začel v enem dnevu in se nato brez prekinitve nadaljeval v naslednjem dnevu, že a priori pomenil kršitev pravice do dnevnega počitka oziroma bolje rečeno pravice do tedenskega počitka ob upoštevanju zakonske opredelitve tedenskega počitka iz 156. člena ZDR-1. Določba, da ima delavec v obdobju sedmih zaporednih dni, poleg pravice do dnevnega počitka, pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur, dejansko pomeni, da mora tedenski počitek trajati 36 oziroma 35 nepretrganih ur (24 neprekinjenih ur po 156. členu ZDR-1 in 12 oziroma 11 neprekinjenih ur po 155. členu ZDR-1).
Specialna zakonodaja je v času sprejetja KPND poleg pojma razporeditve že poznala tudi pojem začasne napotitve, ki je vsebinsko zelo podoben pojmu začasne napotitve, kot ga ureja 67. člen ZODPol. Kljub temu ga KPND niti pojmovno niti vsebinsko ni vključila v besedilo določbe 24. člena. Zato v primeru začasne napotitve uslužbenca policije v drug kraj, območje ali področje dela, skladno s prvim odstavkom 67. člena ZODPol zaradi nemotenega opravljanja nalog policije ali policijskih podpornih dejavnosti, ne veljajo omejitve iz 24. člena KPND
Zmotno je stališče, da bi tožeča stranka morala dokazati, da je obstajal veljaven ustni dogovor, da bo toženka vrnila prejete zneske, če po pridobitvi licence ne sklene pogodbe o zaposlitvi. Podlaga tožbenega zahtevka ni pogodbeno prevzeta obveznost vrnitve prejetih zneskov, če toženka ne izpolni svojih obveznosti, temveč je njegova podlaga obveznost toženke, da vrne prejeto, ker se ustno dogovorjena podlaga (kavza) ni uresničila. V primeru izjalovljene podlage ni treba, da bi bila dolžnost vrnitve prejetih zneskov še pogodbeno utrjena (v takšnem primeru bi zahtevek temeljil na pogodbi), saj obogatitveni zahtevek izhaja neposredno iz zakona, to je iz določbe tretjega odstavka 190. člena OZ.
Odgovor na vprašanje, ali je v obravnavni zadevi možna povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela v kombinaciji povrnitve stroškov javnega prevoza in kilometrine materialnopravno pravilna, je nikalen.
Odškodnina mora biti učinkovita in sorazmerna z nastalo škodo. Oškodovancu mora nuditi zadostno satisfakcijo (učinkovitost) in ustrezati utrpeli škodi glede na njen obseg (sorazmernost). Pri presoji zatrjevane škode mora sodišče upoštevati okoliščine kot so trajanje trpinčenja, naravo posameznih dejanj, okolje, v katerem se je izvajalo, osebe, ki so ga izvajale, težo posledic in njihovo trajanje. Kršitelj prepovedi trpinčenja na delovnem mestu mora odškodnino občutiti kot svarilo v izogib ponavljanju (odvračalni učinek).
Iz ugotovljenih dejstev ne izhaja, da je tožnica opravljala delo delovnega mesta psiholog I, zato do razlike med plačo, ki jo je prejemala po pogodbi o zaposlitvi in plačo delovnega mesta psiholog I, ni upravičena. Tožnica z dokazovanjem, da je njeno delo po zahtevnosti enako kot delo višjih vojaških uslužbencev psihologov, tudi ne more doseči drugačnega vrednotenja svojega delovnega mesta, saj presoja, ali je vrednotenje delovnih mest ustrezno, glede na z zakonom urejen sistem plač v javnem sektorju ni v sodni pristojnosti.
Okoliščine za sodno razvezo so lahko objektivne narave (da delodajalec delavcu ne more zagotoviti ustreznega dela glede na nezakonito odpovedano pogodbo o zaposlitvi) oziroma subjektivne narave (da je med njima subjektivni odnos porušen do takšne mere, da ne omogoča več nadaljevanja delovnega razmerja). Zadosten razlog za sodno razvezo je že ugotovitev obstoja ene od teh okoliščin. Ukinitev delovnega mesta je lahko utemeljen razlog za odločitev sodišča, da sodno razveže pogodbo o zaposlitvi.