ZDR-1 člen 162, 162/5. ZNOMCMO člen 20. Kolektivna pogodba za policiste (2012) člen 20.
dopuščena revizija - misija - napotitev na delo v tujini - odškodnina za neizrabljen letni dopust
Določba petega odstavka 162. člena ZDR-1 skupaj z 20. členom KPP omogoča izrabo letnega dopusta, pridobljenega v času dela v tujini, do konca naslednjega koledarskega leta za letni dopust, za katerega ni bila mogoča izraba v tujini, če je napotitev trajala najmanj šest mesecev. Pri tem pri dveh napotitvah tožnika na misijo v tujino v letu 2020 ni izpolnjen pogoj šestmesečnega dela v tujini, ki ga določa peti odstavek 20. člena KPP. Tudi določba 20. člena ZNOMCMO ureja položaj, ko delavec ne more izrabiti odmerjenega letnega dopusta za tekoče leto, ko je napoten na delo v tujino. Sporni dnevi neizrabljenega letnega dopusta za leto 2020 pa se ne nanašajo na delo tožnika v tujini.
Ob upoštevanju stališč SEU in naše ureditve pravice do plačanega letnega dopusta ter njegove izrabe je pomembno upoštevati, na kakšen način lahko delodajalec zadosti (vsebinskim) zahtevam glede obvestitve delavca o (preostalem) letnem dopustu, ga spodbudi k izrabi in opozori na posledice neizrabe ter kdaj oziroma do kdaj mora to storiti.
Zgolj obvestilo delodajalca delavcu o pripadajočem letnem dopustu za tekoče leto do 31. marca (drugi odstavek 160. člena ZDR-1) ne zadošča za izpolnitev obravnavane pojasnilne obveznosti, saj je po stališčih SEU vloga delodajalca vsebinsko zahtevnejša.
Nerazumljivo bi bilo delodajalcu očitati opustitev navedene obveznosti do konca tekočega leta za primer, če je delavec v dogovoru z delodajalcem pravočasno planiral izrabo preostanka dopusta prav ob koncu leta ali v dovoljenem obdobju za prenos - do 30. junija naslednjega leta (v primerih odsotnosti iz četrtega odstavka 162. člena ZDR-1 celo do 31. decembra naslednjega leta) oziroma je delavec planiral izrabo dopusta celo kako drugače, delodajalec pa je s tem soglašal. V takšnih primerih bi bilo predhodno pozivanje delavca, naj izrabi dopust že pred tem, v nasprotju s prejšnjim dogovorom delavca in delodajalca o datumu in obdobju izrabe dopusta.
Po 6. členu ZDSS-1 je delovno sodišče med drugim pristojno za odločanje v kolektivnih delovnih sporih o veljavnosti kolektivne pogodbe in njenem izvrševanju med strankami kolektivne pogodbe (točka a). Spor o veljavnosti kolektivne pogodbe se praviloma nanaša na obligacijski del kolektivne pogodbe, spor o izvrševanju kolektivne pogodbe pa na normativni del kolektivne pogodbe. Namen obligacijskih določb je urejanje razmerja med pogodbenima strankama (učinek inter partes), medtem ko pogodbeni stranki v normativnem delu uresničujeta normativno pristojnost glede urejanja pravic in obveznosti iz delovnega razmerja med delavci in delodajalci, za katere kolektivna pogodba velja (udeleženci kolektivne pogodbe). Te določbe kolektivne pogodbe imajo prisilnopravni in neposredni učinek na vse udeležence kolektivne pogodbe tako kot predpisi (učinek erga omnes). Zato ne sme biti nejasnosti glede tega, ali kolektivna pogodba velja; le z odpravo nejasnosti je namreč mogoče zagotoviti učinkovito uresničevanje pogodbeno dogovorjenih pravic in obveznosti iz delovnega razmerja, za kar se v imenu delavcev zavzema predlagatelj v tem sporu.
Posebnost tega spora je, da njegov neposredni predmet ni sama kolektivna pogodba, kot je to običajno v kolektivnih delovnih sporih o veljavnosti oziroma izvrševanju kolektivne pogodbe, temveč sklep ene od pogodbenih strank, ki je kolektivno pogodbo razglasila za nično (kar se nanaša na vprašanje veljavnosti in posredno tudi na vprašanje izvrševanja kolektivne pogodbe, kar je dodatna posebnost tega spora), to pa ne more utemeljevati zaključka, da predlagatelj nima pravnega interesa za vložitev predloga, s katerim zahteva od sodišča, da presodi zakonitost izpodbijanega sklepa oziroma ugotovi njegovo ničnost.
Stranki kolektivne pogodbe si morata prizadevati za pravilno izvajanje kolektivne pogodbe in spoštovanje njenih določb, hkrati pa se morata vzdržati ravnanj, ki bi lahko nasprotovala izvrševanju kolektivne pogodbe (t. i. pozitivni in negativni vidik izvedbene dolžnosti). Na to dolžnost nasprotnega udeleženca opozarja predlagatelj v predlogu, ki ga je sodišče druge stopnje napačno zavrglo zaradi pomanjkanja pravnega interesa z razlago, da bi moral oblikovati zahtevek ravno na ugotovitev veljavnosti kolektivne pogodbe.
ZSPJS člen 7, 20, 20/1. ZPP člen 380, 380/2. ZJU člen 23. Uredba o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih (2003) člen 51, 51/1, 51/2.
dopuščena revizija - javni uslužbenci - pravica do ohranitve plačnih razredov napredovanj - uradniško delovno mesto - javni uslužbenec na strokovno tehničnem delovnem mestu
Glede na ustavnoskladno razlago drugega stavka prvega odstavka 20. člena ZSPJS ta določba ne omejuje možnosti prenosa plačnih razredov napredovanja v primeru, če pride do premestitve (ali sklenitve pogodbe o zaposlitvi) javnega uslužbenca iz ene plačne podskupine v drugo plačno podskupino v dveh različnih plačnih skupinah (ob izpolnjenem pogoju istovrstnosti ali sorodnosti del in nalog obeh delovnih mest).
Okoliščina, da je določeno delovno mesto, na katerem se opravljajo spremljajoča dela, uvrščeno v plačno skupino J, sama po sebi ni razlog za zaključek, da je to delovno mesto tako različno od uradniškega delovnega mesta, uvrščenega v plačno skupino C, da med njima ne obstaja vsaj sorodnost del in nalog, ki se na obeh delovnih mestih opravljajo.
neenakomerno razporejen delovni čas - referenčno obdobje - počitek - delovni čas - ugoditev predlogu za dopustitev revizije
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali se izravnalne ure delovnega časa znotraj referenčnega obdobja, ko delavec ne dela, štejejo v čas počitka ali v delovni čas.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pravilna materialnopravna presoja sodišča druge stopnje, da je tožnik v obdobju 14 zaporednih dni (referenčno obdobje) upravičen do najmanj 59 ur počitka (11 ur dnevnega počitka in dvakrat 24 ur tedenskega počitka), če se tedenski počitek zagotavlja za to obdobje skupaj v enotnem nepretrganem trajanju.
agencija - zagotavljanje dela delavcev drugemu uporabniku - zloraba - prikrajšanje pri plači - ugoditev predlogu za dopustitev revizije
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je tretja toženka tožniku odgovorna za plačilo razlik v plači na podlagi določb ZDR-1 o zagotavljanju dela delavcev drugemu uporabniku.
neenakomerno razporejen delovni čas - referenčno obdobje - počitek - delovni čas - ugoditev predlogu za dopustitev revizije
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali se izravnalne ure delovnega časa znotraj referenčnega obdobja, ko delavec ne dela, štejejo v čas počitka ali v delovni čas.
dopuščena revizija - razrešitev vodilnega delavca - pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - pogoji za opravljanje dela - statut delniške družbe (d. d.) - splošni akt delodajalca - prisilni predpis
Sodišči druge in prve stopnje sta sprejeli napačno razlago, da je statut delniške družbe takšne vrste predpis, kot ga za ugotovitev odpovednega razloga nesposobnosti določa 2. alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Četudi je statut po določbah ZGD-1 za delniško družbo obvezen in temeljni splošni korporativnopravni akt, je to še vedno avtonomni akt delodajalca, ki temelji na volji ustanoviteljev (delničarjev), ne pa oblastveni akt državnega organa (prisilni predpis), ki bi urejal položaj vodilnega delavca. Zato je napačno stališče, da toženkino postopanje po statutarni določbi o razrešitvi vodilnega delavca utemeljuje odpovedni razlog nesposobnosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VS00083831
ZSPJS člen 22e. ZDR-1 člen 200, 200/4.
delovna uspešnost iz naslova povečanega obsega dela - plačilo za dejansko delo - sodno varstvo - predhodni postopek pri delodajalcu
Revizija napačno navaja, da 22. e člen ZSPJS ureja plačilo za dejansko opravljeno delo. Prav tako tožničin zahtevek ne temelji na okoliščinah, ki naj bi utemeljevale plačilo za dejansko delo, ampak plačilo dela plače iz naslova delovne uspešnosti zaradi povečanega obsega dela po 22. e členu ZSPJS. Plačilo za dejansko opravljeno delo je namreč plačilo za delo, ki ga delavec opravi mimo formalno predvidenih pogojev za opravljanje dela po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi; ko ne opravlja nalog svojega delovnega mesta, ampak naloge drugega, višje vrednotenega delovnega mesta. V primeru uveljavljanja plačila za dejansko opravljeno delo je osnova za postavitev zahtevka plača tistega delovnega mesta, ki ga delavec dejansko opravlja, ne pa plača delovnega mesta, ki ga formalno zaseda. Tožnica je pri postavitvi zahtevka izhajala iz plače delovnega mesta, ki ga je formalno zasedala.
Plačilo za dejansko opravljeno delo je denarna terjatev, glede katere je dopustno neposredno sodno varstvo po četrtem odstavku 200. člena ZDR-1. Ker v takšnem primeru predhodno odločanje delodajalca ni procesna predpostavka za sodno varstvo, tudi morebitni sklepi delodajalca niso pomembni. To pa ne velja za primer uveljavljanja plačila dela plače iz naslova delovne uspešnosti zaradi povečanega obsega dela, za katerega zakon zahteva notranje varstvo pravic oziroma odločanje s sklepi delodajalca. To pomeni, da se mora javni uslužbenec v takšnem primeru najprej obrniti na delodajalca, ki odloči s sklepom, takšen sklep pa v primeru nestrinjanja izpodbijati pri delodajalcu in nato na sodišču. Sklepi, ki so izdani, vendar niso izpodbijani, postanejo dokončni in pravnomočni. Zanje veljajo vse posledice pravnomočnosti.
Za plačilo dela plače iz naslova delovne uspešnosti zaradi povečanega obsega dela neposredno sodno varstvo ni dopustno.