Delavec ima pravico redno odpovedati pogodbo o zaposlitvi brez navajanja razlogov za takšno odločitev, redno odpoved pa lahko poda kadarkoli. Če delavec v redni odpovedi določi datum, s katerim naj mu preneha delovno razmerje, je bistveno le, da je ob tem spoštovan odpovedni rok, določen za zakonom ali dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi. Ta datum je delodajalec dolžan upoštevati in mora delavcu delovno razmerje zaključiti (ter ga posledično odjaviti iz obveznih zavarovanj) z dnem, navedenim v delavčevi redni odpovedi. Le v primeru, če delavec v redni odpovedi ne navede datuma prenehanja delovnega razmerja, se pri določitvi tega datuma upošteva odpovedni rok, določen z zakonom ali dogovorjen s pogodbo o zaposlitvi.
Ker prvi odstavek 142. člena ZDR-1 v delovni čas uvršča tako efektivni delovni čas kot tudi čas odmora ter čas upravičenih odsotnosti z dela (torej tri različne kategorije) in glede na 143. člen ZDR-1, ki opredeljuje pojem polnega delovnega časa, je pravilen zaključek sodišča druge stopnje, da je treba v pojem polni letni delovni čas, ki ga navaja 151. člen ZDR-1, šteti vse kategorije, ki sestavljajo delovni čas, torej tudi čas delavčeve upravičene odsotnosti z dela.
Ker je tožnik v letu 2017 delal ponoči manj kot tretjino polnega letnega delovnega časa, ni izpolnjeval pogoja, da se ga šteje kot nočnega delavca, kot ga določa 151. člen ZDR-1.
Edino sprejemljiva in logična razlaga prvega stavka drugega odstavka 7. člena Uredbe o posebnih denarnih nagradah ob sklenitvi in podaljšanju pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski (nova Uredba) je zato ta, ki jo zagovarja tožnik, namreč da mu pripada razlika med izplačano nagrado v višini petih plač in nagrado, kakršno bi prejel po novi Uredbi. Razlika je namenjena izenačitvi položaja vojaških oseb, ki so že prejele posebno nagrado po stari Uredbi, s položajem vojaških oseb, ki jo bodo prejele po novi Uredbi.
Edino sprejemljiva in logična razlaga prvega stavka drugega odstavka 7. člena Uredbe o posebnih denarnih nagradah ob sklenitvi in podaljšanju pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski (nova Uredba) je zato ta, ki jo zagovarja tožnik, namreč da mu pripada razlika med izplačano nagrado v višini petih plač in nagrado, kakršno bi prejel po novi Uredbi. Razlika je namenjena izenačitvi položaja vojaških oseb, ki so že prejele posebno nagrado po stari Uredbi, s položajem vojaških oseb, ki jo bodo prejele po novi Uredbi.
Edino sprejemljiva in logična razlaga prvega stavka drugega odstavka 7. člena Uredbe o posebnih denarnih nagradah ob sklenitvi in podaljšanju pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski je ta, ki jo zagovarja tožnik, namreč da mu pripada razlika med izplačano nagrado v višini petih plač in nagrado, kakršno bi prejel po novi Uredbi za osem let vojaške službe, to je osem plač. Razlika je namenjena izenačitvi položaja vojaških oseb, ki so že prejele posebno nagrado po stari Uredbi, s položajem vojaških oseb, ki jo bodo prejele po novi Uredbi.
Edino sprejemljiva in logična razlaga prvega stavka drugega odstavka 7. člena Uredbe o posebnih denarnih nagradah ob sklenitvi in podaljšanju pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski (nova Uredba) je ta, ki jo zagovarja tožnik, namreč da mu pripada razlika med izplačano nagrado v višini petih plač in nagrado, kakršno bi prejel po novi Uredbi. Razlika je namenjena izenačitvi položaja vojaških oseb, ki so že prejele posebno nagrado po stari Uredbi, s položajem vojaških oseb, ki jo bodo prejele po novi Uredbi.
Edino sprejemljiva in logična razlaga prvega stavka drugega odstavka 7. člena Uredbe o posebnih denarnih nagradah ob sklenitvi in podaljšanju pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski (nova Uredba) je zato ta, ki jo zagovarja tožnica, namreč da ji pripada razlika med izplačano nagrado v višini petih plač in nagrado, kakršno bi prejela po novi Uredbi. Razlika je namenjena izenačitvi položaja vojaških oseb, ki so že prejele posebno nagrado po stari Uredbi, s položajem vojaških oseb, ki jo bodo prejele po novi Uredbi.
Zakonska definicija kaznivega dejanja tako s pomembnostjo podatka izključuje samodejno kaznivost za prav vsak neresničen podatek; neresničen podatek mora imeti potencialni vpliv na poslovni promet s tretjimi, na samo dejavnost gospodarskega subjekta ali na morebitni davčni nadzor.
Neresnični vpisi minut delovnega časa v evidenco v okoliščinah obravnavanega primera ne predstavljajo pomembnega dejstva z vidika poslovnega prometa oziroma ostalih dveh kazenskopravnih položajev.
Morebitna prekrškovna odgovornost ne pomeni samodejno tudi kazenske odgovornosti. Ravno nasprotno - če je neko dejanje predmet prekrška, potem mora biti inkriminacija toliko bolj poudarjena v kazenski določbi, sicer se šteje, da gre pri prekršku za manjši prestopek, ki ko tak izključuje težjo kazenskopravno posledico.
Edino sprejemljiva in logična razlaga prvega stavka drugega odstavka 7. člena Uredbe o posebnih denarnih nagradah ob sklenitvi in podaljšanju pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski (nova Uredba) je ta, ki jo zagovarja tožnik, namreč da mu pripada razlika med izplačano nagrado v višini petih plač in nagrado, kakršno bi prejel po novi Uredbi. Razlika je namenjena izenačitvi položaja vojaških oseb, ki so že prejele posebno nagrado po stari Uredbi, s položajem vojaških oseb, ki jo bodo prejele po novi Uredbi.
Dejavnost straže ni potekala v okviru začetnega usposabljanja, operativnega urjenja, vojaških operacij, posebnega sistema rotacij, izrednih dogodkov ipd., temveč je spadala v "običajno službo" v mirnem času, brez posebnosti, torej ni spadala med posebne (zgoraj navedene) dejavnosti oboroženih sil. To pomeni, da je straža, kot jo je opravljal tožnik, spadala v „običajno službo“ in se Direktiva 2003/88/ES uporablja tudi za ta primer.
Ob uporabi Direktive 2003/88/ES se šteje v delovni čas tudi čas pripravljenosti v okviru straže, v katerem tožnik sicer ni dejansko delal, je pa moral biti v stalni pripravljenosti na določenem kraju in je bil takrat na razpolago delodajalcu, brez možnosti odhoda domov ali kam drugam.
To nadalje pomeni, da v okoliščinah konkretnega primera ureditev 97.č člena ZObr (ki vojaškim osebam, ki opravljajo stražarsko službo, za ure, v katerih ne opravljajo dejanskega dela, določa, da se ne štejejo v delovni čas, ampak kot pripravljenost za delo na delovnem mestu), 97.e člena ZObr (po kateri se pripravljenost na delo ne všteva v število ur tedenskega oz. mesečne delovne obveznosti) in 46. člen KPJS (po katerem se čas stalne pripravljenosti ne šteje v delovni čas) niso v skladu z Direktivo 2003/88/ES. V tem primeru (torej sporu med tožnikom - javnim uslužbencem in Republiko Slovenijo) pa ima navedena direktiva vertikalni neposredni učinek. Zato se je na člen direktive in v zvezi z njim na razlago SEU mogoče sklicevati tudi proti državnemu organu, ki je delodajalec. Velja tudi obratno, in sicer da v takem primeru ni mogoče uporabiti nacionalne zakonodaje, ki je v nasprotju z direktivo.
V ugotovljenih okoliščinah ni mogoče upoštevati določb naše zakonodaje in kolektivne pogodbe, ki izrecno izključujejo vključitev pripravljenosti vojakov v času straže v delovni čas in ki obenem prav za obdobje, ki se ne šteje v delovni čas, predvidevajo plačilo 20% urne postavke osnovne plače. Ob sprejetem zaključku tožnikove pripravljenosti izven delovnega časa po določitvi v naših predpisih ni več mogoče obravnavati tako, temveč kot pripravljenost, ki se šteje v delovni čas. Prav za takšen primer ZObr in KPJS ne določata posebne višine plačila, saj urejata le plačilo pripravljenosti izven delovnega časa.
Zato je v nastali posebni situaciji mogoče upoštevati le splošna pravila o plačilu, ki delavcu (javnemu uslužbencu) pripada za delovni čas. To pomeni, da tožniku pripada plačilo, kot izhaja iz njegove pogodbe o zaposlitvi za delo v polnem delovnem času, torej 100 % plačilo osnovne plače oziroma razlika med 100 % in 20 % zneskom osnovne plače tudi za ure v času pripravljenosti, ki se štejejo v delovni čas.