Kriterija trajanja delavčeve zaposlitve ni mogoče razlagati tako, da se pri tem upošteva tudi obdobje s sodbo sodišča priznanega trajanja delovnega razmerja. Pri trajanju delavčeve zaposlitve se upošteva čas od sklenitve pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu do njenega prenehanja (ali odpovedi), pri obsegu pravic, ki jih je delavec uveljavil do prenehanja delovnega razmerja pa čas od nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi ali odpovedi do sodne razveze.
Splet okoliščin, ki jih je sodišče druge stopnje presojalo le parcialno, kaže na to, da odločitev o ukinitvi delovnega mesta in odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bila posledica potrebe po racionalizaciji poslovanja in boljši organizaciji dela. Vsaka od teh okoliščin zase in sama po sebi morda res ne vpliva na zakonitost odpovedi, povezane vse skupaj pa kažejo na navideznost razloga za odpoved.
Bistveno za presojo toženkine odškodninske odgovornosti je, kaj je vzrok za poškodbo/škodo. Tožnik je med drugim vsebinsko trdil, da je treba pravno relevantni vzrok za nastanek škodne posledice pripisati opustitvi toženkinega zavarovanca, ker bi moral poskrbeti za varovalno ograjo na gradbenem odru, pa je to opustil, in je zaradi tega nastala ravno taka škodna posledica, ki jo skuša preprečiti pravilo o postavitvi varovalne ograje. Ta trditev ni očitno neutemeljena niti ni glede na materialnopravno podlago o krivdni odškodninski odgovornosti, na katero sta se oprli nižji sodišči, nebistvena. Tudi če je tožniku "sámo" spodrsnilo, bi morda varovalna ograja, ki bi morala biti nameščena (da je tako, izhaja iz izvedenskega mnenja), padec z višine lahko preprečila, zato je njena odsotnost vzrok za škodo, ki je tožniku nastala zaradi padca. Tožnikovi argumenti o vzročni zvezi med protipravno opustitvijo - odsotnostjo varovalne ograje - in škodo, ki jo varovalna ograja lahko preprečila, so bile torej taki, da bi lahko vplivale na odločitev sodišča. Čim je tako, so zahtevali obrazložen in vsebinski odgovor nižjih sodišč.
Tožnik v reviziji zato utemeljeno opozarja, da sta nižji sodišči s tem, ko se sodišče druge stopnje ni opredelilo do tožnikovih pritožbenih navedb glede opustitev toženkinega zavarovanca, čeprav je tožnik navedbe v tej smeri pravočasno zatrjeval že pred sodiščem prve stopnje, sodišče prve stopnje pa njegovih trditev prav tako ni obravnavalo, kršili tožnikovo pravico do izjave iz 5. člena ZPP, kar pomeni absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker tožniku s takšnim ravnanjem ni bila dana možnost vsebinskega obravnavanja njegovih navedb pred sodiščem. Opustitev odgovora na relevantne navedbe pomeni tudi kršitev ustavnih pravic do izjave (22. člen URS) in pritožbe (25. člen URS).
Roka za vložitev zahteve za izplačilo solidarnostne pomoči iz 13. člena Aneksa/2012 h KPND in 6. člena Aneksa/2013 h KPND sta materialnopravna prekluzivna roka. Rok za vložitev zahteve za izplačilo solidarnostne pomoči za tožnika v primeru naravne nesreče teče od nastanka škode in ne od njegove seznanitve z višino škode.