Pogodba o opravljanju storitev, ki sta jo sklenili toženki, je imela formalno naravo podjemne pogodbe (619. do 648. člen OZ). Vendar pa se ta pogodba (in delo tožnika po tej pogodbi) ni izvajala na tak način, saj prva toženka ni izvajala luško prekladalnih in drugih storitev ali del, katerih vsebina ali predmet bi bil podoben in bi predstavljal njeno dejavnost (za katero bi imela zaposlene delavce). Prva toženka je drugi toženki (enako kot nekatere druge družbe - „izvajalci pristaniških storitev“) trajno in izključno zagotavljala le delo delavcev, ki so bili formalno zaposleni pri njej. Druga toženka je bila njen edini poslovni partner, torej je bila prva toženka od nje tudi v celoti odvisna.
Posredovanje dela delavcev (in s tem model takšnega poslovanja) je bilo nezakonito, saj se prva toženka s takšnim posredovanjem ne bi smela ukvarjati, druga toženka pa ga sprejemati oziroma še več - organizirati s svojim pogojevanjem takšnega sodelovanja (izločitvenim kriterijem, ki ni smel vključevati družb, ki se ukvarjajo s posredovanjem dela delavcev drugemu uporabniku).
Obenem je bil tožnik v primerjavi z drugimi delavci, ki so imeli z drugo toženko sklenjene pogodbe o zaposlitvi, v slabšem položaju, saj je delo opravljal za nižje plačilo (minimalno plačo), v manj ugodnem delovnem času. Opravil naj bi tudi več dela, pri čemer je bil vezan na vsakokratne pozive na delo k drugi toženki, kar je še dodatno oteževalo njegov položaj itd.
Poslovni model druge toženke, pri kateri je aktivno sodelovala prva toženka, kot ugotovljeno pa so bili v tak način poslovanja vključene še druge družbe, ki niso izpolnjevale pogojev za opravljanje zakonitega agencijskega dela, in v katerega je bilo vključenih večje število delavcev, kaže na očitno nezakonitost in zlorabo poslovanja obeh toženk na škodo delavcev (prve toženke).
To je tudi pomenilo, da je bilo tožnikovo pogodbeno razmerje (preko pogodbe o zaposlitvi) s prvo toženko preko nezakonitega poslovnega modela zlorabljeno in da je bil tožnikov dejanski delodajalec druga toženka. Delovno razmerje tožnika pri prvi toženki je bilo v tem poslovnem modelu prikrito delovno razmerje z drugo toženko.
Glede na navedene nezakonitosti in zlorabo pravic tudi formalna pogodba o zaposlitvi zaradi varstva pravic delavcev ne more imeti prednosti pred obstojem delovnega razmerja tožnika pri dejanskem delodajalcu.
Kljub temu pa se zastavlja vprašanje, od kdaj je tožniku mogoče priznati delovno razmerje pri drugem delodajalcu. Tožnik je namreč že imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s prvo toženko, kar je vplivalo na njegove pravice iz socialnih statusov in lastnost zavarovanca, ne glede na to, če je bil prikrajšan pri nekaterih pravicah iz delovnega razmerja oziroma višini prejemkov.
Zato namen kršenega pravila v tem primeru ne odkazuje na poseg v že realizirano delovno razmerje delavca in že pridobljene pravice za nazaj.
Kljub temu to ne pomeni, da druga toženka zaradi kršitve pravic tožnika (nizke plače in drugih prejemkov) ni odgovorna za njegovo prikrajšanje pri prejemkih iz delovnega razmerja v času obstoja delovnega razmerja pri prvi toženki.
delo preko polnega delovnega časa - čas razpoložljivosti - efektivni delovni čas - mobilni delavci
Za presojo delovnega časa mobilnih delavcev, ki opravljajo prevoze potnikov v linijskih prevozih, krajših od 50 km, je torej ključna 10. točka prvega odstavka 3. člena ZDCOPMD (in splošna ureditev delovnega časa po ZDR), ne pa 1. točka prvega odstavka 3. člena ZDCOPMD.
stroški v zvezi z delom - podzakonski predpis - splošni akt delodajalca - pravna praznina - kolektivna pogodba dejavnosti - dnevnice in potni stroški zaposlenih
Višina povračil stroškov v zvezi z delom mora biti urejena s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti. Če takšne kolektivne pogodbe ni, se uporabi podzakonski predpis, ki ureja te stroške. Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja sicer ni podzakonski predpis, predviden v drugem odstavku 130. člena ZDR-1, saj gre za predpis iz davčnega področja, vendar se glede na procesni položaj v obravnavni zadevi vseeno uporabi kot relevantna pravna podlaga za določitev višine potnih stroškov. Namreč za toženo stranko ni niti veljavne kolektivne pogodbe na ravni dejavnosti niti morebitne primerljive in zato uporabljive druge kolektivne pogodbe, prav tako pa ni neposredno uporabljivega podzakonskega predpisa. Navedena Uredba pa kot podzakonski predpis, sicer iz davčnega področja, kljub vsemu omogoča določitev višine stroškov v zvezi z delom, do katerih je bila tožnica upravičena.
predlog za dopustitev revizije - ugoditev predlogu - poslovodna oseba - ponudba drugega ustreznega dela
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali se lahko delodajalec, ki se v pogodbi o zaposlitvi s poslovodno osebo zaveže, da ji mora v primeru odpoklica s poslovodne funkcije zagotoviti drugo ustrezno zaposlitev, razbremeni te obveznosti.
ZDR-1 člen 74, 144, 157. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 17.
vodilni delavec - plačilo nadur - plačilo za delo preko polnega delovnega časa - osnovna plača - dopuščena revizija - zavrnitev revizije
Kadar je delavec dolžan opraviti delo preko polnega delovnega časa na izrecno zahtevo delodajalca, je upravičen zahtevati plačilo zanje. Delo preko polnega delovnega časa predstavlja delo v posebnih pogojih dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa, za katere delavcu pripada dodatek. Vnaprejšnja odpoved pravici do dodatka nima učinkov, za morebitno drugačno ureditev pravic v zvezi s plačilom za delo pa v ZDR-1 tudi ni podlage. Tak dogovor je možen le s prokuristom in poslovodno osebo.
Dogovor med tožnikom kot vodilnim delavcem in toženko o tem, da je plačilo za delo preko polnega delovnega časa že zajeto v osnovni plači, je bil nedopusten.
spor o pristojnosti - določitev drugega stvarno pristojnega sodišča (delegacija)
Okoliščina, da je zakoniti zastopnik tožeče stranke mož sodnice, ki opravlja funkcijo sojenja na stvarno in krajevno pristojnem delovnem sodišču, večinski lastnik tožeče stranke pa član njene širše družine, bi lahko vzbudila dvom o nepristranskosti sodišča in s tem tudi dvom v nepristranskost sojenja v konkretni zadevi.
Okoliščina, da je tožnik sodnik porotnik na sodišču, kjer je sedaj stranka v sporu iz naslova odpovedi pogodbe o zaposlitvi, sama po sebi ni razlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča. Tudi to, da je tožnik 11. 5. 2022 in 21. 6. 2022 dejansko opravljal funkcijo sodnika porotnika na Delovnem sodišču v Celju, ni pomembno, saj se kršitve iz odpovedi in pisnega opozorila ne nanašajo na navedena datuma, niti ni toženka tožniku očitala izvajanja funkcije sodnika porotnika v času bolniškega staleža. Četudi se nekaj očitkov iz pisnega opozorila nanaša na čas veljavnosti navodil za zdravljenje v času začasne zadržanosti z dela v juniju 2022, v opisanem ni podlage za ugotovitev tehtnega razloga, ki bi nalagal, da mora sporno odpoved presojati drugo delovno sodišče.
predlog za dopustitev revizije - zavrnitev predloga - vprašanje za predhodno odločanje Sodišču Evropske unije - obrazloženost sklepa - odmor med delovnim časom
Do kršitve pravice do odmora med delovnim časom ne pride že zgolj zato, ker delavec za čas koriščenja odmora nima zagotovljene zamenjave; pri presoji o dolžnosti delodajalca, da delavcu zagotovi odmor med delovnim časom, je treba upoštevati tudi naravo delovnega mesta in dela delavca, njegovo obremenjenost in dinamiko le te. Ta v nekaterih primerih ni takšna, da delavcu tudi sicer ne bi omogočila odmora med posameznimi opravili.
Širšo obrazložitev sklepa o predlogu terja v skladu z odločbo Ustavnega sodišča Up-1133/18 z dne 31. 3. 2022 predlog tožnika, da se zadeva predloži v predhodno odločanje Sodišču Evropske unije.
ZDR-1 člen 159, 162. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 7.
odškodnina za neizrabljen letni dopust - neizrabljen letni dopust - Direktiva 2003/88/ES - kršitev prava EU
Če referenčno obdobje traja 12 mesecev, potem je obdobje za prenos, ki prav tako traja 12 mesecev enako in torej ne „bistveno daljše“ od referenčnega obdobja. Tudi obdobje 12 mesecev in 8 dni, kolikor je bil tožnik po zaključku referenčnega obdobja dejansko odsoten zaradi bolezni, bistveno ne presega referenčnega obdobja.
Ker ima 7. člen Direktive neposredni učinek, in ker gre v konkretnem primeru za razmerje med posameznikom in državo, ki nastopa kot delodajalec, sodišče ne sme uporabiti četrtega odstavka 162. člena ZDR-1, ki je v nasprotju s 7. členom Direktive, pač pa neposredno ta člen Direktive.
Iz navedenega izhaja, da je toženka ravnala protipravno, ko tožniku po zaključku bolniškega staleža z 8. 1. 2019 oziroma že s 1. 1. 2019 ni priznala pravice do plačanega letnega dopusta iz 2017. Toženka se svoje odgovornosti za škodo ne more razbremeniti s trditvijo, da je ravnala v skladu z zakonom, s katerim je sama kot država nepravilno prenesla določbo Direktive. Država ne sme imeti koristi od kršitve prava Unije na škodo delavca. Ravnanje toženke je bilo zato protipravno, čeprav je bilo v skladu z njeno zakonodajo.
Primaren način vročanja odpovedi je osebno vročanje v prostorih delodajalca, pri čemer zakon vročevalcu ne nalaga, da mora pisanje pustiti na kraju vročanja ali na delovnem mestu. Za presojo pravilnosti takega vročanja in nastop fikcije vročitve v primeru odklonitve vročitve je odločilno, da vročevalec naslovniku omogoči dejansko seznanitev z odpovedjo.
Pristojnost delovnega sodišča v odškodninskem sporu zaradi nesreče pri delu je po b) točki prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 podana, če delavec toži delodajalca. Po drugem odstavku istega člena je pristojnost delovnega sodišča v tovrstnem sporu podana tudi, če je kot sospornik tožena zavarovalnica. Ker je v tem sporu tožena le zavarovalnica, ki ni tožnikov delodajalec, ni podlage za ugotovitev stvarne pristojnosti delovnega sodišča.
plačilo razlike v plači - pedagoška obveznost - načelo enakosti
Iz navedenega izhaja, da je treba v tem sporu - v okviru postavljenih trditev strank - primerjati tožničine obveznosti z obveznostmi predavateljev, ki imajo število ur NPO določeno na podlagi 30-tedenskega študijskega programa ter tako preveriti, ali je tožnica, ki kot predavateljica v 40-tedenskih študijskih programih opravi 360 ur NPO (in druge obveznosti), v enakem položaju kot predavatelji, ki na 30-tedenskih študijskih programih opravijo 270 ur NPO (in druge obveznosti). Tožnica je lahko s temi predavatelji v enakem položaju le, če je obseg njihovih drugih obveznosti upoštevno večji, sicer pa gre pri plačilu njihovega dela za nerazumno razlikovanje med obema skupinama predavateljev na škodo tožnice.