Z izpodbijano odločbo je toženka spremenila način odprave pravnomočno ugotovljene kršitve, tj. spremembe Pokojninskega načrta brez odobritve pristojnega ministrstva. Zato je kot odpravo kršitev pravilno določila, da naj tožnica predloži odobritev ministra, pristojnega za delo, za spremembe Pokojninskega načrta, ali pa v primeru, če nima odobritve pristojnega ministra, da predloži izjavo, da bo uporabljala pokojninski načrt, ki je bil odobren s strani pristojnega ministra. Iz navedenega tako ne izhaja, da je z odredbo, ki je bila spremenjena z izpodbijano odločbo, tožnici naložena dolžnost izračuna pokojninske rente, kot to napačno navaja tožnica. Zato izvršitev predmetne odredbe o odpravi kršitev v obravnavanem primeru ne povzroča dejanja, ki je v nasprotju s prisilnimi predpisi.
Kot izhaja iz zakonske dikcije in uporabe besede "lahko", je pogojni odvzem dovoljenja pri tem možnost milejšega ukrepa, ki je toženki na voljo in jo sme uporabiti po svoji diskreciji, v nasprotju s samim odvzemom dovoljenja, ki ga toženka mora izreči, kot izhaja iz zakonske dikcije "Agencija za zavarovalni nadzor odvzame dovoljenje".
Predhodno sklenjena predpogodba za nakup delnic Zavarovalnice ne izpodbija zakonske domneve, da odvisna družba pridobi delnice za račun svoje vsakokratne nadrejene družbe, ki jo ob nakupu delnic nesporno bila tretje tožeča stranka. Prav tako te domneve ne more izpodbiti nikoli realizirana namera tretjega subjekta, da ob uspešnem prevzemu Zavarovalnice vstopi v lastniško strukturo drugo tožeče stranke. Zato je tožena stranka odločila prav, ko je štela, da je tretje tožeča stranka položaj posrednega neupravičenega imetnika pridobila v trenutku, ko je drugo tožeča kupila delnice Zavarovalnice, ob zgoraj povedanem pa je ta položaj ohranila vse do prodaje delnic Zavarovalnice tretje tožeči stranki in ga je imela tudi v trenutku izdaje izpodbijane odločbe.
Tožnici sta vložiti izpodbojno tožbo, v kateri predlagata, da sodišče odločbo toženke o zavrnitvi zahteve za pridobitev kvalificiranega deleža v Zavarovalnici odpravi. Glede na okoliščine, da tožnici nista več lastnici delnic Zavarovalnice, saj je imetnik vseh delnic Zavarovalnice (sedaj v likvidaciji) družba E., Luxembourg in ne tožnici, sodišče ugotavlja, da si tožnici v tem postopku na način, kot predlagata v izpodbojnem tožbenem zahtevku, tudi če bi bilo tožbi ugodeno, očitno ne moreta izboljšati svojega pravnega položaja, saj nista več lastnici delnic Zavarovalnice. Pravni interes pa je po 6. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 procesna predpostavka za odločanje v tem upravnem sporu.
Upravljavska provizija je po svoji vsebini in namenu plačilo upravljavcu za storitve upravljanja. To plačilo upravljavcu po naravi stvari pokriva stroške izvajanja te storitve, a vendarle gre v razmerju upravljavec - zavarovanec za plačilo storitve upravljanja, ki je urejeno v 260. členu ZPIZ-2. Določba 261. člena ZPIZ-2 pa se nanaša na preostale stroške v zvezi z upravljanjem, ki jih je upravljavec upravičen zaračunati poleg upravljavske provizije (prvi odstavek 261. člena) in torej vir za njihovo pokrivanje ni upravljavčev prihodek iz naslova provizije. Že način zaračunavanja upravljavske provizije, ki je pavšalen na vsa sredstva kritnega sklada, kaže na to, da gre za plačilo za opravljanje storitve, za razliko od ostalih stroškov v zvezi z upravljanjem po 261. členu ZPIZ-2, kjer zakon pavšala ne določa, kar kaže na njihovo zaračunavanje po višini stroška.
Po presoji sodišča je nesporno Agencija pristojna za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža v zavarovalnici (31. člen ZZavar-1) in to po postopku, ki ga urejata ZZavar-1 in ZUP. Obstoji torej pravna podlaga za odločanje v upravnem postopku. Po povedanem gre v zadevi za odločanje o pravicah oz. upravičenjih, ki jih ureja upravno pravo. Glede na navedeno definicijo gre po presoji sodišča v obravnavanem primeru za upravno zadevo, v kateri Agencija vsebinsko odloča o zahtevkih tožnika kot delničarja zavarovalnice, ki jih je podal v postopku izdaje dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža v zavarovalnici.