oblike denacionalizacije - vračanje premoženja - vračanje podjetij in kapitala - nacionalizirane zasebne družbe z omejenim jamstvom
Ko je bilo podržavljeno premoženje pravni osebi (v konkretnem primeru zasebni družbi z omejenim jamstvom), je upravičena do denacionalizacije le pravna oseba, ki izpolnjuje pogoje pravne kontinuitete iz določbe 9a člena ZDen.
azilni postopek - samovoljna zapustitev azilnega doma - fikcija umika prošnje za azil - ustavitev azilnega postopka
Ker tožnik ni nasprotoval ugotovitvi, da je azilni dom samovoljno zapustil ter da se vanj v roku treh dni ni vrnil in tudi ni navedel konkretnih okoliščin, ki bi izkazovale drugačno dejansko stanje, je tožena stranka imela dejansko in pravno podlago, da je štela njegovo prošnjo za azil umaknjeno in je zato postopek ustavila (5. alinea 1. odstavka 42. člena ZAzil).
ZUP člen 260, 260/1, 260/1-1, 260/1-4.ZDen člen 3, 4, 31, 32.ZUstS člen 44. ZUS člen 73.
obnova postopka - odločba Ustavnega sodišča kot razlog za obnovo postopka
Odločba Ustavnega sodišča, s katero drugače razlaga materialno pravo kot je bilo uporabljeno v pravnomočno končanih upravnih postopkih, ni novo dejstvo oz. nov dokaz in tudi ne odločitev o predhodnem vprašanju, zato na tej podlagi obnova postopka ni dopustna.
denacionalizacija - pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje - pravni interes za pritožbo
Če stranka nima pravnega interesa za pritožbo, se ta zavrže. Pritožnik nima pravnega interesa za pritožbo, ker si z njo svojega pravnega položaja ne more izboljšati, saj je njegov zastopnik uspel s tožbo in je bila s sodbo prvostopnega sodišča odločba tožene stranke odpravljena ter zadeva vrnjena toženi stranki v nov postopek.
azil - očitno neutemeljena prošnja - vložitev nove prošnje zato, da se odloži odstranitev iz Slovenije
Če so v novi prošnji za azil navedeni drugi razlogi za zapustitev izvorne države, se taka prošnja obravnava po vsebini in se ne zavrže po 41. členu ZAzil. Če pa so tudi v novi prošnji podani razlogi za njeno zavrnitev kot očitno neutemeljeno, se kot očitno neutemeljena tudi zavrne.
Ker je od storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ preteklo več kot šest let, je nastopilo absolutno zastaranje (6. odstavek 112. člena v zvezi s 5. točko 1. odstavka 111. člena KZ), zato kazenski pregon ni več dovoljen.
stvarna in krajevna pristojnost - delegacija pristojnosti
Dejstvo, da je priča, zaslišana v postopku, sodnica porotnica pri sodišču, ki je obravnavalo zadevo, ni razlog, ki bi opravičeval določitev drugega stvarno pristojnega sodišča.
razporeditev na delovno mesto - dokončnost razporeditve - plačilo razlike plače
Delavec je vezan na obračunsko osnovo plače iz razporeditvenega sklepa, če tega pred sodiščem ni izpodbijal, četudi delodajalec o ugovoru zoper tak sklep ni odločal.
Sodišče v delovnem sporu presoja zakonitost odločitev delodajalca o disciplinski odgovornosti delavcev in o zakonitosti izrečenih disciplinskih ukrepov. To pomeni, da delodajalčeve odločitve (lahko) spreminja le, če so v nasprotju z zakonom, kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom.
plačilo za dejansko opravljeno delo - dokazi - izvajanje dokazov - tožbeni zahtevek
Po presoji revizijskega sodišča ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi med seboj v nasprotju. Ni mogoče nalagati tožniku, da dokaže opravljanje drugega dela, ob tem pa tako predlagane dokaze šteti za nepomembne.
razlogi za revizijo - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - notranje nasprotje v obrazložitvi izpodbijane sodbe - izpodbijanje dokazne ocene
Dejstev, iz katerih izhaja, da je bila tožena stranka lastnica spornega zemljišča, tožeča stranka v revizijskem postopku ne more izpodbijati, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pri ugotavljanju dejstev, ali je bila tožena stranka lastnica spornega zemljišča, gre namreč za ugotavljanje dejanskega stanja (predvsem s pravili dokaznega postopka), medtem ko bi šele pri morebitni subsumpciji ugotovljenega dejanskega stanja pod pravno normo šlo za uporabo materialnega prava.
Zatrjevano nasprotje med zaključki sodišča druge stopnje in dejanskim stanjem, ki ga je (po izvedenem dokaznem postopku) ugotovilo sodišče prve stopnje, ne pomeni notranjega nasprotja v obrazložitvi izpodbijane sodbe, temveč bi lahko kvečjemu merilo na nedovoljeno izpodbijanje dokazne ocene nižjih sodišč oziroma ugotovljenega dejanskega stanja.
pritožbeni razlogi - razlogi za dopustitev revizije - dopustitev revizije
Tožnik v pritožbi navaja le, kako je potekal sodni postopek in obrazlaga svoje nestrinjanje z odločitvijo sodišča o zavrnitvi predloga za obnovo postopka. To pa ni predmet tega postopka. Vrhovno sodišče v tem (pritožbenem) postopku ne odloča in tudi ne more odločati o pravilnosti in zakonitosti sklepa o nedovolitvi obnove postopka, temveč le o sklepu sodišča druge stopnje o tem, da revizije, ki po zakonu ni dovoljena, tudi ne dopusti, ker za to ni utemeljenih razlogov.
ZPKri člen 2, 3, 5, 6, 20. ZPIZ (1983) člen 103.ZPIZ-1 člen 154. ZPIZ (1992) člen 169.
ponovna odmera pokojnine - razmerje med ZPIZ kot splošnim zakonom in ZPKri kot posebnim in kasnejšim zakonom
Določba 1. odstavka 20. člena ZPKri je torej posebnega značaja, uporabljiva le za upravičence iz tega zakona, zato ima po splošnem pravnem pravilu lex specialis derogat legem generalis značaj posebne norme. Z njo je zakonodajalec želel v 2. členu ZPKri opredeljenim kategorijam neopravičeno obsojenih oseb omogočiti upokojevanje pod ugodnejšimi pogoji, kot so določeni v splošnih predpisih. Zato določb 302. člena ZPIZ (1992) oziroma 390. člena ZPIZ-1 ni mogoče razlagati tako kot je to storilo sodišče druge stopnje. Ob njihovi uporabi je prezrlo določbe kasneje sprejetega ZPKri, ki ureja v odnosu na sistemski zakon (lex generalis) priznanje pokojninske dobe v korist v zakonu navedenih kategorij žrtev - torej za določen ožji segment oseb - iz specifičnih razlogov (lex specialis). Zato ima ta - specialni - zakon prednost pred splošnim zakonom, ki ga v določenem delu torej razveljavlja.
delovno razmerje za določen čas - prenehanje delovnega razmerja - transformacija delovnega razmerja
Ker je bil tožnik v času delovnega razmerja za določen čas razporejen na drugo delovno mesto, trajnega značaja, je njegovo delovno razmerje izgubilo značaj začasnosti in zato ni bilo več zakonito sklenjeno za določen čas.
ZPIZ člen 46, 46/4, 47, 47/4. ZDR (1990) člen 47, 47/1.ZOR člen 107, 110.
nova odmera starostne pokojnine - vštetje plače iz delovnega razmerja pri drugem delodajalcu - ničnost pogodbe o zaposlitvi - pravna posledica
Ničnost je absolutna neveljavnost, ki učinkuje nasproti vsakomur. Ker pravica do uveljavljanja ničnosti ne ugasne, potek časa od sklenitve nične pogodbe ni pravno upoštevna okoliščina.
Sodišče ugotavlja, da se status sodnika porotnika, ki sodeluje pri sojenju z vsemi sodniki oziroma sodnicami - predsednicami senata pri sodišču, uvršča med tehtne razloge za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča v sporu, v katerem sodnik porotnik nastopa kot stranka.
statusno preoblikovanje družbe - razrešitev poslovodje - odpravnina
ZGD ne določa, kaj se šteje za utemeljene razloge za predčasen odpoklic poslovodje. Gotovo so to (utemeljeni oziroma obrazloženi) krivdni razlogi na strani poslovodje. Kot utemeljene pa je mogoče šteti tudi razloge, ki so objektivne narave. Med take spada tudi statusno preoblikovanje družbe, pri katerem pride do prenehanja mandata dotedanjim organom družbe z omejeno odgovornostjo (konkretno poslovodij) in oblikovanjem novih organov delniške družbe (konkretno uprave).
dejanje majhnega pomena - ponarejanje in uporaba ponarejenih vrednotnic ali vrednostnih papirjev - nadaljevano kaznivo dejanje
Instituta dejanja majhnega pomena ni mogoče uporabiti, če nista izpolnjeni konstantni merili, ki zadevata težo dejanja in stopnjo storilčeve kazenske odgovornosti.
Visoka predpisana kazen sama po sebi ne izključuje uporabe instituta dejanja majhnega pomena, vendar velja pravilo, da čim strožja je kazen, tem tehtnejše in bolj prepričljive morajo biti ostale okoliščine, da bi sodišče smelo uporabiti navedeni institut.
Za izrek pogojne obsodbe ni bilo pogojev, saj je obtoženec v krajšem časovnem obdobju storil tri enaka kazniva dejanja po 249. členu KZ, po storitvi teh dejanj pa je bil še večkrat pravnomočno obsojen za kazniva dejanja z elementi nasilja kot tudi za premoženjska kazniva dejanja. To pa kaže, da kazenske sankcije pri obtožencu očitno ne dosegajo pričakovanih ciljev.