Vrhovno sodišče ne more izdati svetovalnega mnenja na način, da bi odgovorilo sodišču prve stopnje, v katerem primeru je sodišče druge stopnje pravilno presodilo uporabo načela dispozitivnosti v postopku pred sodiščem prve stopnje. Okoliščine, na katere se opira predlog, namreč ne odražajo razhajanj pri uporabi načela dispozitivnosti z vidika tožnikovega (ne)dovoljenega razpolaganja z zahtevkom. Različni odločitvi sodišča druge stopnje sta nenazadnje posledica različnega obsega presoje zakonitosti izpodbijanega upravnega akta, kar pa nima neposredne povezave z zastavljenim vprašanjem.
URS člen 22. ZPP člen 269, 277, 318, 318/1-1, 337, 337/1, 338, 338/2.
zamudna sodba - domneva priznanja tožbenih trditev - neizpodbojna domneva - predpostavke za izdajo zamudne sodbe - vročitev tožbe - pravilna vročitev tožbe v odgovor - pooblaščenec za sprejem sodnih pisanj - nova dejstva in dokazi v pritožbi - prepoved navajanja novih dejstev in dokazov v pritožbi - ugoditev reviziji
Po naravi stvari lahko tožena stranka izpodbija (ne)obstoj predpostavk iz prvega odstavka 318. člena ZPP, ki omogočajo izdajo zamudne sodbe, s pritožbo zoper tako izdano zamudno sodbo (prvi odstavek v zvezi z drugim odstavkom 338. člena ZPP). Na podlagi ustavno varovane pravice do izjave v 22. členu Ustave toženi stranki seveda ne bi bilo mogoče odreči pravice, da opozori sodišče na vse relevantne okoliščine za presojo (ne)obstoja predpostavk iz prvega odstavka 318. člena ZPP še pred izdajo zamudne sodbe. Citirana pravila ZPP pa ne dajejo podlage za sklepanje, da bi toženo stranko lahko doletele dodatne procesne sankcije, če pred izdajo zamudne sodbe ni izpodbijala procesnih predpostavk iz prvega odstavka 318. člena ZPP. Zato za nastop prekluzije navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov v pritožbi (prvi odstavek 337. člena ZPP) niso izpolnjeni pogoji. To velja tudi v primeru, ko je tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje že izpostavljala posamezna dejstva, ki so relevantna za presojo pogojev za izdajo zamudne sodbe, v pritožbi zoper zamudno sodbo pa je to trditveno podlago nadgradila. V obeh primerih bi neupoštevanje tako uveljavljenih pritožbenih navedb pomenilo neupravičen poseg v pravico tožene stranke do izjave iz 22. člena Ustave in s tem absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
predlog za dopustitev revizije - postopek osebnega stečaja - razrešitev stečajnega upravitelja - nedopustnost revizije - zavrženje predloga
Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju je šele z uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS 102/23 - v nadaljevanju ZFPPIPP-H), ki je začel veljati 1. 11. 2023, odprl možnost dopustitve revizije pod pogoji, ki jih določa zakon, ki ureja pravdni postopek, glede sklepov, izdanih na drugi stopnji, ki so taksativno našteti v tretjem odstavku 121. člena ZFPPIPP. Med te primere ne spada izpodbijani sklep sodišča druge stopnje z dne 12. 10. 2023. To pomeni, da zoper izpodbijani sklep, ne glede na prehodni režim, kot ga določata 137. in 140. člen ZFPPIPP-H, revizija ni dovoljena.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00073399
KZ-1 člen 49, 50-2, 51/1, 51/2.
priznanje krivde - omilitev kazenske sankcije
Pritrditi je treba vrhovnemu državnemu tožilcu, da ima lahko priznanje krivde različne vplive na odmero kazenske sankcije. Sodišče lahko presodi, da priznanje krivde ne predstavlja olajševalne okoliščine, lahko ga upošteva kot olajševalno okoliščino v skladu s splošnimi pravili za odmero kazni iz 49. člena KZ-1, lahko pa ugotovi, da ime priznanje krivde težo posebne olajševalne okoliščine, ki utemeljuje izrek omiljene kazni.
Sodišče sme storilcu odmeriti kazen pod mejo, ki je predpisana z zakonom, ali uporabiti milejšo vrsto kazni, med drugim, če ugotovi posebne olajševalne okoliščine, ki utemeljujejo izrek omiljene kazni (tako imenovani materialni razlogi za omilitev kazni iz druge alineje 50. člena KZ-1). Meje omilitve kazni so določene v prvem odstavku 51. člena KZ-1. Določba drugega odstavka 51. člena KZ-1 pa predvideva širše razpone omilitve po višini in vrsti kazni v primeru priznanja krivde ali sklenitve sporazuma o priznanju krivde. Iz navedene določbe je razvidno, da sodišče storilcu omili kazen v predpisanih mejah, če prizna krivdo, ko se prvič izjavi o obtožnem aktu, v katerem je za tak primer predlagana omilitev kazni, ali jo prizna v sporazumu z državnim tožilcem.
Že iz jezikovne razlage določbe drugega odstavka 51. člena KZ-1 je razvidno, da morata biti za omilitev kazni na podlagi te določbe kumulativno izpolnjena dva pogoja: prvič, da obdolženec prizna krivdo oziroma sklene sporazum o priznanju krivde in drugič, da je s strani državnega tožilca omilitev kazni predlagana za primer, če obsojenec prizna krivdo oziroma s tožilstvom sklene sporazum o priznanju krivde. Samo priznanje krivde, ne da bi državno tožilstvo hkrati predlagalo izrek omiljene kazni, sodišču ne omogoča, da omili kazen na podlagi drugega odstavka 51. člena KZ-1. Takšna, sicer docela jasna jezikovna razlaga določbe drugega odstavka 51. člena KZ-1 je podprta tudi z logično in namensko razlago zakona. Logično je namreč, da mora biti obdolženec za priznanje krivde in odpoved določenim procesnim pravicam vzpodbujen s ponudbo nižje kazni. Polni učinek načela smotrnosti je mogoče doseči le ob pogoju, da tožilec pri predlogu vrste in višine kazni v primeru, da obdolženec krivdo prizna, obdolžencu hkrati ponudi nižjo kazen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VS00073047
OZ člen 180. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/2.
zavrnitev predloga za dopustitev revizije - odškodnina zaradi smrti bližnjega - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - denarna odškodnina za škodo posrednih oškodovancev - razmerje med staršema in otrokom - razmerje med starim staršem in vnukom - ožji družinski člani - primerljivost - čustvena navezanost
ZKP člen 340, 340/1, 340/1-1. URS člen 29. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
neposredno izvajanje dokazov - dosegljivost - zaslišanje obremenilne priče
Pravica do zaslišanja obremenilnih prič je lahko, glede na utrjena merila Evropskega sodišča za človekove pravice, spoštovana tudi v primerih, ko obremenilne priče na glavni obravnavi niso bile zaslišane. Temeljno merilo je dosegljivost prič, za katero si mora sodišče, razen v primeru smrti, iskreno prizadevati. Sledijo obdolženčeva dejanska možnost zaslišanja prič pred ali izven glavne obravnave, možnost obdolženčevega dejavnega preizkušanja drugih dokazov na glavni obravnavi ter na koncu še položaj izpovedb nezaslišanih prič na glavni obravnavi v dokazni oceni sodišča v razmerju z drugimi, na glavni obravnavi izvedenimi dokazi.
predlog za dopustitev revizije - upravni postopek - ustna obravnava v upravnem postopku - zaslišanje priče - pisna izjava prič - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je Upravno sodišče pravilno uporabilo 154. člen ZUP, ko je v predmetni zadevi štelo, da morajo biti osebe, ki so v postopku kot priče podale pisne izjave, zaslišane tudi na ustni obravnavi?
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VS00073126
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 380, 380/1. OZ člen 6, 135, 154, 154/2, 921. ZOZP člen 7, 7/2, 7/3, 7/3-6.
dopuščena revizija - zavarovalna pogodba - obvezno zavarovanje v prometu - zavarovanje avtomobilske odgovornosti - izguba zavarovalnih pravic - regres zavarovalnice - splošni zavarovalni pogoji - tehnična brezhibnost vozila - pravno relevantna vzročna zveza - dolžna skrbnost - standard skrbnosti - navadna malomarnost - zmotna uporaba materialnega prava - obrazloženost sodbe sodišča druge stopnje - ugoditev reviziji
Vsako ravnanje voznika, ki je lahko podlaga za ugotovitev njegove krivde kot kriterija za porazdelitev odgovornosti v smislu drugega dostavka 154. člena OZ, ni nujno hkrati tudi razlog za izgubo zavarovalnih pravic v skladu s Splošnimi pogoji.
Pri presoji toženčeve dolžne skrbnosti kot nepoklicnega voznika traktorja je treba izhajati iz okoliščin konkretne vožnje izven ceste oziroma dela na polju. Toženec se je, potem ko je ob priklopu izposojene prikolice preveril delovanje pozicijskih luči na njej, pripeljal na zbirno mesto na polju, kjer je traktor s pripeto prikolico nekaj časa stal, da so nanjo naložili koruzo. Takoj zatem je spet zapeljal na regionalno cesto. Kakršnekoli posebnosti oziroma dodatne podrobnosti o vožnji po polju, poteku dela ter ravnanju s prikolico v tem času niso bile ugotovljene. Iz dejanskih ugotovitev tako ne izhajajo okoliščine, na podlagi katerih bi večina razumnih ljudi, ki se z vožnjo traktorja ne ukvarja profesionalno, lahko sklepala, da v razmeroma kratkem časovnem razdobju po predhodnem pregledu njihovega delovanja, pozicijske luči traktorske prikolice morda ne delujejo več.
Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja določena naravno vzročna povezava med odsotnostjo označbe za počasna vozila na traktorski prikolici in prometno nesrečo (toženec bi z njo zmanjšal tveganje, saj bi bilo njegovo vozilo ponoči bolje zaznavno), vendar znatnega povečanja tveganja za nesrečo zaradi njene odsotnosti nista ugotovili. V spektru tehničnih pomanjkljivosti se tako ta pomanjkljivost po oceni Vrhovnega sodišča uvršča med lažje. Nadalje pa je treba upoštevati tudi ostale ugotovljene vzroke in njihov pomen za nesrečo: nedelovanje pozicijskih luči na traktorski priklici, tako da je bila ta za oškodovanca zaznavna na manjši razdalji, prižgan delovni žaromet na traktorski kabini, ki je motil oziroma slepil oškodovanca in neprilagojena hitrost vožnje oškodovanca vidnemu polju kratkih luči. Ti vzroki imajo skupno nedvomno bistveno večjo težo kot odsotnost označbe za počasna vozila. Upoštevajoč še izjemno naravo institutov izgube zavarovalnih pravic oziroma povračilnega zahtevka zavarovalnice ter merila prave mere, ki je vselej sestavni del vrednotne presoje o vzročni zvezi, Vrhovno sodišče zaključuje, da odsotnosti označbe za počasna vozila pravno-vrednotno ne bi bilo upravičeno pripisati tako velikega pomena za nastanek obravnavanega škodnega dogodka, da bi bila zaradi tega upravičena izguba zavarovalnih pravic.
predlog za dopustitev revizije - neenotna sodna praksa - brezplačna pravna pomoč - odvetniški stroški za prijavo terjatve stečajnega postopka - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je Upravno sodišče RS pravilno uporabilo določbo 1. al. 1. tč. tar. št. 33 (v zvezi s 5. tč. tar. št. 33 in v zvezi s 1. tč. tar. št. 18) Odvetniške tarife, ko je pri odmeri nagrade upoštevalo samo višino prijavljene terjatve upnice namesto celotnega zneska, za katerega je stečajni dolžnik prezadolžen.
določitev krajevno pristojnega sodišča - določitev krajevne pristojnosti za zapuščinsko obravnavo - zapustnik, ki nima premoženja v Sloveniji - prebivališče dediča
Vrhovno sodišče je za postopanje in odločanje v tej zadevi določilo krajevno pristojnost Okrajnega sodišča v Kranju. Pri tem je upoštevalo, da imata na območju tega sodišča stalno prebivališče obe hčeri pokojnika.
določitev krajevne pristojnosti za zapuščinsko obravnavo - zapustnik, ki nima premoženja v Sloveniji
prenos stvarne pristojnosti - specializirani oddelek - tehtni razlogi za delegacijo
Pri odločanju o predlogu za prenos stvarne pristojnosti po 33.a členu ZKP je bilo potrebno upoštevati število kaznivih dejanj po obtožnici, skupni obseg opisov ter obseg opisa posameznega kaznivega dejanja. V predlogu ni bilo upoštevano, da se zadeva vodi zoper pet fizičnih oseb ter zoper dve pravni osebi, ki jim je očitano, veliko število kaznivih dejanj, pri čemer gre tudi za hujša kazniva dejanja zoper gospodarstvo (za kaznivo dejanje povzročitve stečaja z goljufijo ali nevestnim poslovanjem po tretjem v zvezi s prvo točko prvega odstavka 226. člena KZ-1 ter za kaznivo dejanje davčne zatajitve po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 249. člena KZ-1 je zagrožena kazen od enega do osmih let). Upoštevano ni bilo niti, da je obtožencem očitano storilstvo, sostorilstvo ter napeljevanje in pomoč, hkrati pa je uveljavljana odgovornost dveh pravnih oseb. Glede na našteto, in ko v obtožnici očitana škoda nekajkrat presega znesek, določen kot velika premoženjska škoda po 3. točka devetega odstavka 99. člena KZ-1, gre za takšno zadevo, ki naj bo tudi v prihodnje obravnavana na specializiranem oddelku.
predlog za dopustitev revizije - kršitev pacientovih pravic - pomanjkljiv predlog - navedba pravnega pravila, ki naj bi bilo kršeno - utemeljitev pomembnosti vprašanja - zavrženje predloga
Predlagateljica v predlogu sicer opredeli sporni pravni vprašanji, ki se vsaj na prvi pogled tudi nanašata na pravna stališča Upravnega sodišča, na katerih temelji izpodbijana sodba. Vendar pa je njen predlog pomanjkljiv glede preostalih obveznih sestavin iz četrtega odstavka 367.b člena ZPP. Tako glede prvega vprašanja ne ponuja prav nikakršne obrazložitve v smislu navedene zakonske določbe, glede drugega pa v predlogu zgolj povzema potek postopka, navedbe strank in odločitev Upravnega sodišča ter izraža svoje nestrinjanje s to odločitvijo. Ob tem pa ne navede (še posebej ne natančno in konkretno) pravnega pravila, ki naj bi bilo prekršeno oziroma kršitve postopka, ki naj bi jo zagrešilo Upravno sodišče. Prav tako ne navede okoliščin, ki bi kazale na pomembnost spornih vprašanj, niti ne obrazloži, zakaj naj bi Upravno sodišče ti vprašanji rešilo nezakonito.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VS00073517
ZZZDR člen 12, 51, 51/1, 51/2. SPZ člen 8, 48, 48/1. ZPP člen 371, 378.
skupno premoženje - izvenzakonska skupnost (zunajzakonska skupnost) - posebno premoženje - realna subrogacija - načelo povezanosti zemljišča in objekta - prirast - povečanje vrednosti nepremičnine - vlaganje v tujo nepremičnino - vlaganje v posebno premoženje - terjatev skupnega premoženja - določitev deležev na skupnem premoženju - pravilna uporaba materialnega prava - obseg revizijskega izpodbijanja - obseg revizijskega preizkusa - presoja v mejah revizijskih razlogov - zavrnitev revizije
Revident je k nakupu in izgradnji nepremičnine nesporno prispeval sam, zato pravilna uporaba materialnega prava vodi k zaključku, da ta ni predstavljala skupnega premoženja pravdnih strank, ampak toženčevo posebno premoženje. Pravdni stranki, ki sta v času trajanja zunajzakonske skupnosti v to nepremičnino vlagali, sta torej (v pravnem smislu) vlagali v toženčevo premoženje ter (je) skupno premoženje tvori(la) terjatev skupnega premoženja do toženčevega posebnega premoženja. Poleg te terjatve (so) skupno premoženje sestavlja(le) še sklop premičnin. Ker je bilo celotno premoženje med postopkom soglasno odsvojeno, tožnici pripada denarna vrednost deleža na skupnem premoženju. Izračuna tožničinega deleža na skupnem premoženju, kot sta ga napravili sodišči prve in druge stopnje, ni mogoče materialnopravno preizkusiti, ker toženec revizijske graje ni zmogel, Vrhovno sodišče pa na pravilno uporabo materialnega prava ne pazi po uradni dolžnosti.