ZKP člen 201, 201/1, 202, 202/2, 371, 371/1, 371/1-11.
standard obrazloženosti - obrazložitev sklepa o priporu - utemeljen sum - razveljavitev sklepa
V utrjeni sodni praksi Vrhovnega sodišča so izoblikovani standardi obrazloženosti utemeljenega suma v sklepu o odreditvi pripora. V zvezi z utemeljenim sumom morajo biti navedeni določni razlogi, iz katerih je razvidno, na podlagi katerih konkretnih dejstev in okoliščin je sodišče sklepalo o obstoju predhodne, konkretne, specifične in artikulirane verjetnosti, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Posplošene navedbe, da utemeljen sum izhaja iz doslej zbranega dokaznega gradiva, zato ne zadoščajo.
Sodišče ni navedlo konkretnih dejstev in okoliščin, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da je izvršila zakonske znake kaznivega dejanja po šestem in tretjem odstavku 308. člena KZ-1 tudi obdolžena A. A. Okoliščini, da je bila obdolženka prisotna v vozilu, v katerem naj bi njen partner prevažal ilegalne prebežnike in da sta se skupaj gibala po splošno znani balkanski migrantski poti, ne predstavljata tistih konkretnih okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče na ravni utemeljenega suma sklepati, da obdolženka ni bila le sopotnica v obdolženčevem vozilu, temveč je aktivno sodelovala pri izvršitvi kaznivega dejanja.
Presoja pripornega razloga begosumnosti ne temelji nujno samo na obdolženčevih (preteklih) aktivnih ravnanjih, temveč je mogoče na nevarnost pobega sklepati tudi na podlagi določenih objektivnih okoliščin.
zatajitev finančnih obveznosti - zakonski znaki kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - subjektivni zakonski znak - velika premoženjska korist - namen pridobitve protipravne premoženjske koristi
Zahtevi po konkretizaciji zakonskega znaka, da je storilcu šlo za to, da z dejanjem doseže veliko premoženjsko korist, je lahko zadoščeno že, če bo iz dejanskih očitkov v opisu mogoče jasno prepoznati znesek velike premoženjske koristi in dejstvo, da je storilec zasledoval pridobitev premoženjske koristi v tej višini.
Glede na (kaznivo) preslepitveno ravnanje, na katerem temelji pravnomočna sodba, je bil obsojenec brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega (190. člen OZ). Istočasno pa je glede na opis kaznivega dejanja jasno, da je bil obsojenec nepošten že ob samem prejemu are, zato je od tega dne dalje dolžan plačati tudi zamudne obresti, kot je predpisano v 193. členu OZ.
URS člen 156. ZUstS člen 23, 23/1, 23/2. ZDavP-2 člen 74, 74/4, 126, 126/6.
dopuščena revizija - davčne obveznosti - davčna zloraba - delno poplačilo - neustavnost zakonske določbe - odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije - način izvršitve ustavne odločbe - zastaranje odmere davka - absolutno zastaranje - ugoditev reviziji
Davčna postopka na podlagi davčne napovedi davčnega zavezanca in na podlagi davčnega inšpekcijskega nadzora pri plačniku davka sta sicer formalno ločena postopka; v enem postopku je stranka davčni zavezanec, v drugem pa plačnik davka. Vendar pa ZDavP-2 ne daje jasnega in konkretnega odgovora na vprašanje, kako naj se odločitvi davčnega organa v navedenih postopkih medsebojno upoštevata. To velja tudi za primer, če davčni organ v naknadnem inšpekcijskem nadzoru pri plačniku davka ugotovi, da je prišlo do nedovoljenega davčnega izogibanja, in mu zato naloži plačilo davka, ki bi moral biti plačan, če ne bi bilo tega nedopustnega ravnanja, vendar pa je v zvezi z istim gospodarskim (ekonomskim) dogodkom davčni zavezanec že plačal določen davek na podlagi davčne napovedi. Navedeno vprašanje, ki zadeva upoštevanje več odločitev davčnega organa v različnih davčnih postopkih, bi moralo biti v skladu z načelom jasnosti in pomenske določljivosti predpisov dovolj predvidljivo urejeno v zakonu. Ker pa posledice nedovoljenega davčnega izogibanja v zakonu niso določno urejene, jih zavezanci za davek ne morejo ustrezno predvideti. Zavezanci za davek tako ne morejo vedeti, konkretno kakšna pooblastila imajo pristojni organi v takšnih primerih in kako lahko učinkovito zavarujejo svoje ustavne pravice. ZDavP-2 (ker ni skladen z zahtevo po jasnosti in pomenski določljivosti davčnih predpisov iz 147. člena Ustave) je zato v neskladju z Ustavo.
Do odprave ugotovljene protiustavnosti mora davčni organ v davčni inšpekcijski nadzor pri plačniku davka kot zavezanca za davek vključiti tudi davčnega zavezanca, ki je v zvezi z istim upoštevnim gospodarskim (ekonomskim) dogodkom že plačal davek, če odločitev davčnega organa na podlagi četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2 pomeni, da bi moral biti plačan drug davek. Plačilo davka v davčnem inšpekcijskem nadzoru se v tem primeru solidarno naloži plačniku davka in davčnemu zavezancu. Znesek, ki ga je že plačal davčni zavezanec in mu ni bil vrnjen, pa se šteje kot delno plačilo tega davka.
Iz tako navedenega (začasnega) načina izvršitve, kot ga je določilo Ustavno sodišče v odločbi U-I-492/20 z dne 5. 10. 2023, izhaja zahteva, da se pri odmeri davčne obveznosti upošteva omejitev, ki izhaja iz dopuščenega revizijskega vprašanja in sicer, da celotna davčna obveznost od istega vira sredstev, ugotovljena na podlagi četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2, ne sme biti večja od tiste, ki bi nastala ob upoštevanju razmerij, nastalih na podlagi gospodarskih (ekonomskih) dogodkov.
ZSZ člen 60, 60/3. Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Mestni občini Maribor (2018) člen 6. SZ-1 člen 4.
odmera NUSZ - nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - osnova za odmero - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je Upravno sodišče napačno uporabilo materialno pravo, s tem ko je tretji odstavek 60. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84 in nadaljnji - ZSZ/84) v povezavi s 6. členom Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Mestni občini Maribor (Medobčinski uradni vestnik, št. 28 - 9. 11. 2018) razlagalo na način, da je klet individualni prostor, ki sicer pripada stanovanju kot delu stavbe v večstanovanjski stavbi, vendar ni namenjena trajnemu bivanju, temveč je tehnični prostor, zaradi česar je ni mogoče šteti pri odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča kot drugi zaprti prostor stanovanja?
samovoljna zapustitev azilnega doma pred pravnomočnostjo odločbe - pravni interes za pritožbo - zavrženje pritožbe
V obravnavani zadevi ni sporno, da je pritožnik, po vložitvi pritožbe, samovoljno zapustil azilni dom in se v treh dneh vanj ni vrnil, niti o tem ni dal nobenega obvestila. Ker tudi ni konkretizirano nasprotoval predlogu toženke za procesno končanje postopka, s tem da bi pojasnil, v čem prepozna nadaljnji obstoj svojega pravnega interesa, ni podlage za sklepanje, da je ta obstoječ v smislu objektivno izkazanega pritožnikovega namena uveljavljati mednarodno zaščito v Sloveniji, zaradi katerega si s to pritožbo prizadeva, da ne bi bil izročen Hrvaški kot odgovorni državi članici za obravnavanje prošnje. Vrhovno sodišče je zato pritožbo kot nedovoljeno zavrglo
ZPP člen 367c, 367c/3. Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča Mestne občine Velenje (2012) člen 9.
odmera NUSZ - osnova za odmero - komunalna opremljenost zemljišča - pogoji za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča - glavna obravnava - neizvedba glavne obravnave - sporno dejansko stanje - procesna kršitev - bistvena kršitev določb postopka - dovoljena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanj:
1. Ali je zaradi neizvedbe glavne obravnave prišlo do kršitve načela enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS?"
2. Ali je Upravno sodišče pravilno uporabilo merila iz Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča Mestne občine Velenje in presodilo, da je sporno zemljišče komunalno opremljeno?
ZDavP-2 člen 12, 12/2, 12/2-1, 12/2-2. ZUP člen 43. ZPP člen 367c, 367c/3.
predlog za dopustitev revizije - davčni inšpekcijski nadzor - stranski udeleženec - davek od dobička iz kapitala - družbenik družbe - predlog tožene stranke - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je odpravilo odločitev o zavrnitvi položaja stranskih udeležencev tožene stranke in kot napačno presodilo njeno uporabo materialnega prava pri odločitvi, čeprav je tožeča stranka v postopku zatrjevala svoj dejanski interes za vstop v postopek in ne pravnega interesa, ki ga za priznanje položaja stranke v postopku zahteva določba 43. člena ZUP-a?
Ali je domnevo iz petega odstavka 89. člena ZDavP-2, da se šteje, da je davčni organ za nova dejstva in dokaze, pomembne za obdavčitev na podlagi obnove postopka, izvedel na dan sestave zapisnika o davčnem nadzoru, mogoče izpodbiti z argumentom, da je davčni organ za ta nova dejstva in dokaze izvedel izven postopka tega davčnega nadzora oziroma še preden je bil postopek tega davčnega nadzora začet?
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti - razlog smotrnosti - sprejem osebe v varovani oddelek - izvedenec psihiatrične stroke - dejansko bivališče - ugoditev predlogu
Upoštevaje določbe ZDZdr je očitno, da se bo postopek lažje, hitreje in z manjšimi stroški izvedel v kraju, v katerem se nahaja bolnišnica, v kateri je nasprotni udeleženec hospitaliziran, zato je smoter delegacije izpolnjen.
Ugotovitev, da obveznost obračuna in plačila davkov in prispevkov v trenutku sodnega odločanja o terjatvi iz odškodninskega razmerja še ne nastane, in da je glede tega predvideno odločanje v posebnem davčno - upravnem postopku, vodi do spoznanja, da sodišče v pravdnem postopku z dajatvenim izrekom odloči le o obveznosti plačila odškodnine za izgubljeni zaslužek, ki mora biti tolikšna, da oškodovancu zagotavlja popolno odškodnino. Njegov premoženjski položaj mora biti tak, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodnega dogodka. In ker pomenijo plačila davkov in prispevkov oškodovančeve javnopravne obveznosti (pri tem igra izplačevalec plače le vlogo posrednika, ne pa zavezanca za plačilo javnopravnih dajatev), je treba njegov položaj izenačiti s položajem, kakršnega bi imel v primeru, da ne bi bilo škodnega dogodka. To pa je položaj prejemnika plače, kakršna je. In ta plača je t. i. bruto plača, torej znesek od katerega mora zavezanec za plačilo davščin, to pa je prejemnik plače, plačati javne dajatve.
DELOVNO PRAVO - SOCIALNO ZAVAROVANJE - ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE
VS00073329
ZDR-1 člen 137, 137/3, 137/10. ZZVZZ člen 13, 31, 31/1, 69, 69/1, 84, 84/1, 85. ZDSS-1 člen 5, 7, 7/2, 7/2-a, 58. ZPP člen 379, 379/2. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 159, 229a.
nadomestilo plače za čas začasne zadržanosti z dela - denarno nadomestilo v breme zavoda - razlika v nadomestilu - pravice iz obveznega zavarovanja - zavezanec za plačilo - socialni spor - dokončna in pravnomočna odločba - sodno varstvo - zavrženje dela tožbe
Tožnica je v individualnem delovnem sporu od delodajalca uveljavljala višje nadomestilo plače zaradi daljše zadržanosti od dela zaradi bolezni, kot ji je bilo izplačano s strani delodajalca, ki je dobil ta znesek tudi refundiran s strani Zavoda. Z višino izplačanega nadomestila je torej Zavod soglašal. Tožnica se s tem ni strinjala, vendar je sodno varstvo za izplačilo razlike nadomestila napačno uveljavljala v delovnem sporu zoper delodajalca. Le Zavod je pristojen za odmero spornega nadomestila, ki je v njegovo breme, pravilnost njegove odločitve pa se preverja v socialnem sporu.
O višini nadomestila za del vtoževanega obdobja je Zavod celo odločal. Tožnica je to odločbo Zavoda izpodbijala v socialnem sporu, kar je načeloma pravilna pot za zagotovitev sodnega varstva, a je bila njena tožba zavržena kot prepozna. O njeni pravici je bilo tako z odločbo Zavoda dokončno in pravnomočno odločeno na matičnem področju, takšna odločitev pa zavezuje tako delavca kot delodajalca.
Čeprav je delodajalec izplačevalec nadomestila, gre za pravico iz socialnega zavarovanja in v primeru spora o višini nadomestila za odločanje, ki je v pristojnosti Zavoda, ne pa delovnega sodišča.
Dopuščanje dveh različnih sodnih sporov v zvezi s priznavanjem iste pravice bi povzročilo tudi pravno negotovost, kar bi bilo v neskladju z 2. členom Ustave RS.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - hujša bolezen - poslabšanje bolezni - dokazno breme - zavrnitev pritožbe - zavrnjena začasna odredba - zavrženje pritožbe
Za presojo, ali bi predaja prosilca odgovorni državi povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, in zato pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine EU, ni upoštevna vsaka bolezen prosilca za mednarodno zaščito, temveč mora iti za situacijo, v kateri ima prosilec "posebej hudo duševno ali fizično bolezen", pri čemer je posebna resnost zdravstvenega stanja ugotovljena na podlagi objektivnih elementov (npr. zdravniških potrdil), ki jih predloži prosilec. Nadaljnja upoštevna okoliščina pa je dejanska in izkazana nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje takega zdravstvenega stanja zadevne osebe, kar mora prav tako izhajati iz predloženih dokazil.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VS00073273
URS člen 22. ZOZP člen 15, 18, 18/1, 18/2, 18/3. OZ člen 173, 174, 174/1.
predmet revizijskega preizkusa - zavarovanje avtomobilske odgovornosti - škoda, povzročena s prometno nesrečo - posredni oškodovanec - delodajalec kot posredni oškodovanec - povrnitev premoženjske škode - nadomestilo plače - zavarovalnica
Predmet revizijskega preizkusa iz razlogov procesne narave ni bil nosilni razlog izpodbijane sodbe, ki zavrača stališče revidentke o subrogacijski podlagi njenega tožbenega zahtevka.
Delodajalec je v okoliščinah primera prikrajšan zato, ker je imel stroške, ko je izpolnjeval svojo zakonsko obveznost, ki je ne bi imel, če njegova delavka ne bi bila začasno nezmožna za delo; in, kot trdi, tudi zato, ker je namesto poškodovane delavke moral zagotoviti proti plačilu delo tretje osebe.
Vsebina tega njegovega premoženjskega prikrajšanja se izmika pojmovanju nevarnosti, ki jo varuje odškodninsko pravo v okviru pravice do povrnitve premoženjske škode zaradi smrti, telesne poškodbe ali okvare zdravja, za katero je po splošnih načelih odškodninskega prava odgovorna oseba, ki velja za povzročitelja te vrste škode. Tu obravnavano delodajalčevo prikrajšanje se zato oddaljuje od vsebine pravice do povrnitve premoženjske škode zaradi nezmožnosti za delo, ki izvira iz telesne poškodbe ali okvare zdravja.
Besedilo prvega stavka 15. člena ZOZP, ki ureja predmet obveznega zavarovanja odškodninske odgovornosti lastnika vozila "za škodo zaradi smrti, telesne poškodbe, prizadetega zdravja," je treba razlagati tako, da ta določba ne zaobjema zavarovanja za prikrajšanje delodajalca kot zatrjevanega oškodovanca, kadar to prikrajšanje izvira iz stroškov, ki jih ima zaradi nezmožnosti za delo svoje v prometni nesreči telesno poškodovane delavke.
pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje - obseg pritožbenega preizkusa - kasatorično pooblastilo - zavrnitev pritožbe
Razlogi, s katerimi pritožnik utemeljuje, da bi sodišče druge stopnje kršitev postopka glede na njeno naravo lahko odpravilo sámo, ali da bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko sámo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti, ali da bi moralo sámo opraviti novo sojenje, morajo biti konkretizirani. Ne zadostuje zgolj prepis dikcije 357.a člena ZPP. Pritožnik ne more uspeti s pritožbo, v kateri se ukvarja z vsebinskim vidikom odločitve sodišča druge stopnje.
URS člen 22. ZPP člen 339, 339/1, 339/2-8, 351, 351/2.
upravnik - veljavnost pogodbe o opravljanju upravniških storitev - spremenjena pravna podlaga - bistvena kršitev določb postopka pred sodiščem druge stopnje - sodba presenečenja - pravica do izjave - ugoditev reviziji
Sodišče druge stopnje je svojo odločitev oprlo na spremenjeno pravno podlago. Ni je več utemeljilo na podlagi veljavne pogodbe o upravljanju (pogodba o upravljanju je bila z nespremenjeno vsebino sklenjena leta 1997), temveč na podlagi neveljavnosti te pogodbe o upravljanju (v spornem delu). Stranki sta spor temeljili na različni razlagi pogodbenih določil o ključu delitve stroškov. Tako je odločilo tudi sodišče prve stopnje, ki je vsebino pogodbe (v spornem delu - ključ delitve stroškov) razložilo. Tudi pritožbeno (pritožbo je vložila tožena stranka, ki je pred sodiščem prve stopnje propadla) veljavnost pogodbe o upravljanju ni bila sporna. Sodišče druge stopnje pa je v spornem delu odreklo veljavnost pogodbe iz razloga, ker za spremembo ključa delitve v tem delu ni bilo soglasja vseh etažnih lastnikov, kot to zahteva SPZ. Strankam v pritožbenem postopku ni bila dana možnost, da se izjavita o novi drugačni materialnopravni podlagi, katere do sedaj nista zatrjevali, na možnost uporabe te pravdne podlage pa, kot izhaja iz podatkov spisa, nista mogli in morali računati.
Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 6, 6/1. ZMZPP člen 48, 48/1, 55, 55/1.
Pravilo o izbirni pristojnosti kompetenčnega sodišča v sporih o neposlovni odškodninski odgovornosti iz prvega odstavka 55. člena ZMZPP je treba razlagati ob upoštevanju posebno tesne zveze med sporom in sodišči kraja, v katerem je prišlo do škodnega dogodka ali škode, kjer je največ dokazov o škodnem dogodku in obsegu škode, kar opravičuje podelitev pristojnosti tem sodiščem, zaradi učinkovitega izvajanja sodne oblasti in organizacije postopka.
Tožena stranka na območju Republike Slovenije ni niti izvršila niti opustila nobenega dejanja. Kraj, v katerem ima tožeča stranka sedež in premoženje, oziroma kraj, v katerem je tožeča stranka banki dala nalog za prenos sredstev, v danih okoliščinah ni kraj storitve škodnega dogodka, saj je do škodnega dejanja oziroma opustitve tožene stranke lahko prišlo le na območju Združenega kraljestva, kjer je poslovala tožena stranka.
Škoda, ki je v obravnavanem primeru nastala tožeči stranki, ima naravo čiste finančne škode. Premoženje tožeče stranke se je zmanjšalo za znesek, ki je bil nakazan na račun pri toženi stranki. Po nalogu tožeče stranke so bila navedena finančna sredstva prenesena na račun pri toženi stranki v Združenem kraljestvu in s tem ločena od njenega ostalega premoženja v Republiki Sloveniji. Škodljivo ravnanje tožene stranke pa je bilo lahko izvedeno šele po tem, ko je tožeča stranka sredstva nakazala na račun v Združenem kraljestvu. Glede na navedeno je neposredna škoda tožeči stranki nastala v kraju, kjer se je nahajal bančni račun tožene stranke, na katerega so bila sredstva tožeče stranke nakazana in kasneje iz računa sproščena. Do neposrednega vplivanja na zavarovano dobrino je torej prišlo v Združenem kraljestvu in ne v Sloveniji. V obravnavanem primeru zato ne obstojijo okoliščine, ki bi kazale, da je kraj nastanka neposredne škode kraj, kjer ima tožeča stranka svoj sedež in premoženje.