varstveni dodatek - sprememba zakonodaje - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - zmotna uporaba materialnega prava
Tožnik je bil upravičen do varstvenega dodatka po Zakonu o varstvenem dodatku na podlagi odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in je po spremembi zakonodaje na tem področju, ko je varstveni dodatek prišel v sfero socialnih pomoči, Center za socialno delo z odločbo, izdano po uradni dolžnosti, tožniku priznal pravico do varstvenega dodatka za določen čas, in sicer od 1. 1. do 31. 7. 2012. Ta odločba je postala pravnomočna. Upravni organ pa vloge tožnika z dne 8. 10. 2012 ni obravnaval v skladu z določili ZUP, ki govore o vrnitvi v prejšnje stanje. Iz vloge tožnika izhaja, da predlaga vrnitev v prejšnje stanje, ker je zamudil procesno dejanje, in sicer podajo nove vloge za pridobitev pravice do varstvenega dodatka. O tem delu zahtevka tožnika center za socialno delo ni odločal in je odločitev o glavni stvari preuranjena. V skladu s 34. členom ZUPJS center za socialno delo odloča o pravicah iz javnih sredstev po ZUP, če posamezna vprašanja v ZUPJS niso drugače urejena. Pri uveljavljanju pravic po ZUPJS gre za procesne roke. Tožena stranka bi morala vlogo tožnika, ki po vsebini vsebuje tudi predlog za vrnitev v prejšnje stanje, tako tudi obravnavati. V zvezi s tem je bila naloga centra za socialno delo, da najprej odloči glede predloga za vrnitev v prejšnje stanje in šele nato, ali gre tožniku varstveni dodatek tudi od avgusta 2012 do novembra 2012. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odpravilo izpodbijani upravni odločbi tožene stranke in zadevo vrnilo toženi stranki v novo upravno odločanje.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog
Ponavljajoče se zamujanje na delo, ki posledično tudi moti delovni proces delodajalca, predstavlja kršitev pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, zlasti ker je bilo tožnikovo delo (pismonoše) povezano z delom sodelavcev (ostalih pismonoš in voznikov) in je zaradi tožnikovega zamujanja na delo prihajalo do motenj v delovnem procesu pri toženi stranki - do zamud pri razvozu pošiljk s strani voznikov do spravilišč ter do negodovanja ostalih pismonoš, ki so morali čakati pred spravilišči in niso mogli opravljati svojega dela. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožena stranka tožniku zakonito redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnih razlogov in da je podan utemeljen odpovedni razlog ter nadaljnji pogoj za zakonitost odpovedi, to je, da so kršitve tako resne oziroma utemeljene, da onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Tožena stranka je imela tehtne razloge za izgubo zaupanja v tožnika zaradi ponavljajočih se kršitev pogodbenih in drugih delovnih obveznosti, ki so se kljub pogostim opozorilom, ki očitno niso dosegla učinka pri tožniku, nadaljevale. Dejstvo je, da je tožnik skozi daljše obdobje ponavljal istovrstne kršitve, ki se vsaka zase sicer res lahko ocenjujejo kot lažje, če so pogoste in ponavljajoče pa skupaj predstavljajo utemeljen krivdni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da izpodbijana redna odpoved ni bila podana kot posledica mobinga, šikaniranja ali diskriminacije, saj takega nedopustnega ravnanja do tožnika s strani delodajalca ni bilo, ter ni z ničemer izkazano, da bi bila odpoved podana zato, da bi se tožnika izločilo kot sindikalnega zaupnika, ker je opozarjal na nepravilnosti in klientelizem oziroma nepotizem pri toženi stranki.
OZ člen 360, 365. ZFPPIPP člen 59, 59/2, 242, 243, 244, 258, 441, 442, 443.
ugotovitev obstoja prerekane terjatve - zastaranje terjatve - zadržanje zastaranja - pretrganje zastaranja - vložitev predloga za začetek stečajnega postopka nad kasneje najdenim premoženjem - prenehanje teka zakonskih zamudnih obresti kot posledica izbrisa dolžnika iz sodnega registra
Na podlagi uporabe določb 443., 242., 243. in 244. člena ZFPPIPP je sodišče prve stopnje sprejelo nosilno stališče, da s predlogom za uvedbo stečajnega postopka nad premoženjem izbrisane družbe upnik poda le zahtevo za odločanje o pogojih za začetek stečajnega postopka, zato takšnega predloga ne gre enačiti s sodno zahtevo za izpolnitev obveznosti, ki jo stečajni upnik poda na način, da prijavi svojo terjatev v stečajnem postopku (drugi odstavek 59. člena ZFPPIPP). Zaradi navedenega je za tožnico v vmesnem času (to je od izbrisa C. iz sodnega registra z dne 9. 5. 2008 do začetka stečajnega postopka nad njenim kasneje najdenim premoženjem z dne 30. 1. 2013) obstajala nepremagljiva ovira, saj v procesnem smislu ni mogla biti nosilec pravic in obveznosti, zato je bilo v skladu s 360. členom OZ zastaranje terjatev tožnice zadržano.
- Tako lahko takšen stečajni postopek po prepričanju sodišča druge stopnje služi le poplačilu obveznosti, ki so obstajale v trenutku izbrisa pravne osebe iz sodnega registra. Obveznosti kapitalske gospodarske družbe, ki je prenehala z izbrisom iz sodnega registra brez likvidacije, ne prenehajo (tako Načelno pravno mnenje z dne 21. 6. 2013), vendar je sodišče druge stopnje prepričano, da se z dnevom izbrisa gospodarske družbe iz sodnega registra obveznosti, ki jih je imela izbrisna družba, po višini „ustalijo“. Glede na to, da zakon ureja stečaj najdenega premoženja v oddelku Pravne posledice izbrisa, ki so na podlagi 441. člena ZFPPIPP vezane na dan izbrisa pravne osebe iz sodnega registra, lahko upnik po prepričanju sodišča druge stopnje v stečajnem postopku najdenega premoženja uveljavlja le tiste terjatve, ki jih je imela družba do izbrisa iz sodnega registra.
ZDR-1 člen 81, 81/3, 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 118, 118/2. KZ-1 člen 238, 238/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev delovnih obveznosti - pravočasnost odpovedi - subjektivni rok - denarno povračilo
Tožena stranka je tožniku izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala prepozno, to je po preteku 30 dnevnega subjektivnega roka, saj je razlog za izredno odpoved ugotovila najkasneje ob sprejemu zaključnih ugotovitev preiskovalne komisije, da je tožnik na podlagi dostopa do notranjih informacij podal naročilo za nakup obveznic za znesek 15.000,00 EUR. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izredna odpoved nezakonita.
OZ člen 90. ZDen člen 88. 1: Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 407/2005, II Ips 388/2003, II Ips 331/2006, II Ips 97/2010 ter II Ips 75/2015.
ničnost pravnih poslov
Pravni posli in enostranske izjave volje, ki so nasprotju z I. odst. 88. čl. ZDen, so nični.
spor majhne vrednosti – pomanjkanje pravnoodločilnih dejstev – nesklepčnost tožbe – dokazni postopek
Iz razlogov izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo, ker tožeča stranka ni podala niti minimuma tistih trditev, ki bi omogočal preizkus, ali je bila tožena stranka res v zamudi s plačilom računa ali ne. Ko je tako, pa je vsakršno izvajanje dokazov odveč in celo škodljivo z vidika racionalnosti postopka, saj že iz zatrjevanih dejstev (kljub njihovi morebitni resničnosti) ne izhaja, da je tožbeni zahtevek po materialnem pravu utemeljen.
ODŠKODNINSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSK0006662
ZPP člen 7, 214, 339, 339/1, 339/2-15. OZ člen 131, 132.
poslovno sodelovanje - oprava posla - škoda - izbrani napačni material - protispisnost - nenadaljevanje dela - pogodbena kazen - drugi izvajalec - neprerekane trditve
Tožena stranka dejansko ni prerekala trditev o pozivanju na dokončanje del, zato bi sodišče to dejstvo moralo šteti za priznano, kar pomeni, da ni imelo podlage, da je to dejstvo štelo za sporno in v zvezi z njim izvajalo dokaze. Kršitev je vplivala na zakonitost sodbe, saj je sodišče v dokaznem postopku (ki ga ne bi smelo izvajati) ugotovilo ravno nasprotno (da tožena stranka ni bila pozvana k nadaljevanju del).
ZUTD člen 63, 63/2, 65, 65/4, 140, 140/1, 140/1-1, 140/2, 140/2-2. ZDR člen 88, 88/1, 88/1-4, 116, 116/3.
denarno nadomestilo za brezposelne - vračilo - sodna poravnava
V danem primeru je toženka zahtevala vračilo denarnega nadomestila na podlagi odprave odločbe o priznanju pravice do denarnega nadomestila na podlagi četrtega odstavka 65. člena ZUTD. V četrtem odstavku 65. člena ZUTD je določeno, da določba tretjega odstavka tega člena o odpravi odločbe o priznanju pravice do denarnega nadomestila velja tudi v primeru, ko zavarovanec v delovnem sporu, v katerem zahteva varstvo svojih pravic, skladno s 7. in 8. alinejo drugega odstavka 63. člena tega zakona, umakne tožbo in sklene sodno poravnavo oziroma sporazum, ki ne obsega ugotovitve glede zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ne obstoji razlog prenehanja pravice do denarnega nadomestila po četrtem odstavku 65. člena ZUTD. Tožnica je zahtevala sodno varstvo zaradi tega, ker ji je delodajalec zaključil delovno razmerje s potekom odpovednega roka, pri tem pa ni upošteval določbe tretjega odstavka 116. člena ZDR, da je bila ob poteku odpovednega roka začasno nezmožna za delo zaradi bolezni. Ravno ta del varstva pravic delavcev zaradi bolezni je bil s sodno poravnavo v celoti saniran in tako tožnici ni mogoče očitati, da je sklenila sodno poravnavo, iz katere ni razvidno, da je tožnici delovno razmerje prenehalo nezakonito. Ker razlog iz četrtega odstavka 65. člena ZUTD v konkretnem primeru ne obstoji, je prvostopenjsko sodišče pravilno odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke.
SOCIALNO ZAVAROVANJE - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0016436
ZPIZ-1 člen 53, 53/3. ZPP člen 327, 327/3.
predlog za izdajo dopolnilne sodbe
Z izpodbijano sodbo ni bilo odločeno o tožbenem zahtevku v delu, v katerem je tožnik uveljavljal ugotovitev, da se starostna pokojnina do starosti 65 let in 5 mesecev poveča tudi po 3. odstavku 53. člena ZPIZ-1. V predmetni zadevi je torej podan dejanski stan iz 3. odstavka 327. člena ZPP, ki izrecno določa, da je potrebno pritožbo, ki je vložena samo zato, ker sodišče prve stopnje s sodbo ni odločilo o vseh zahtevkih, šteti kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe. Zato je pritožbeno sodišče sklenilo, da se pritožba šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe.
Kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da obdolžencu subjektivni element obravnavanega kaznivega dejanja kršitve sindikalnih pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 200. člena KZ-1 ni dokazan. Ni namreč dokazano, da je obdolženec imel v naklepu vplivati tudi na druge člane sindikata, da bi izstopili iz članstva, in s tem ovirati uresničevanje sindikalnih pravic. Za svojo presojo je navedlo obširne in konkretne razloge (točki 40 in 41 obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da obrazloženo odločitev sodišča prve stopnje pritožnica izpodbija zgolj z izpostavljanjem posameznih navedb izpovedbe priče B. G., ki so po njenem mnenju očitno za obdolženca obremenjujoče, zato ne more biti uspešna.
Okoliščina, ki jo pritožnica nadalje izpostavlja, da so bili oškodovanci v negotovem statusu približno dve leti, preden so uspeli s tožbo na delovnem sodišču, ne izkazuje tiste obteževalne konotacije, ki bi lahko odločilno vplivala na odmero kazni. Kolikor pa okrožna državna tožilka izpostavlja obdolženčev nespoštljiv odnos do tožilstva in sodišča, gre pojasniti, da te okoliščine spadajo v kontekst načina obrambe in nimajo vpliva na kazensko sankcijo.
prisilna hospitalizacija - sprejem na zdravljenje brez privolitve - pogoji za zadržanje na zdravljenju brez privolitve - ogrožanje lastnega zdravja - odklanjanje zdravljenja - duševna bolezen - trajanje ukrepa - načelo sorazmernosti - načelo izbire milejšega ukrepa
Za utemeljen poseg oziroma zdravljenje je dovolj že ugotovitev, da tožnika nima v celoti stika z realnostjo in da ima suicidne misli. Določbe 39. člena ni mogoče razumeti tako, da bi moral tožnik že aktivno izvajati dejanja, ki bi pomenila poskus samomora.
Tožnik je dne 29. 5. 2012 v roku, določenem v odločbah za vštetje obdobja zaključenega dodiplomskega študija in služenja vojaškega roka v zavarovalno dobo, v celoti poravnal prispevke pokojninske dobe za čas zaključenega dodiplomskega študija in služenja vojaškega roka, zato se mu je s tem dnem dokupljena doba lahko štela v pokojninsko dobo in upoštevala pri izpolnjevanju pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine. Dokupljena doba se vrednoti po določbah tistega zakona, ki je veljal v času zahteve za dokup oziroma plačila prispevkov in ni odločilno, na katero obdobje se nanaša dokupljena doba. Dokupljena doba je vzpostavljena z izdajo odločbe in izpolnitvijo pogojev določenih v odločbi, to je s plačilom prispevka. Brez plačanega prispevka pokojninska doba ne more obstajati. Toženec je dokupljeno pokojninsko dobo vrednotil tako kot določa ZPIZ-1 v določbi 409. člena in pri odmeri pravice do starostne pokojnine odstotkovno vrednotil po zakonu, veljavnem v času vložitve zahteve oziroma plačila prispevka. Ker je toženec dokupljeno pokojninsko dobo pravilno vrednotil glede na datum vložene zahteve in plačanih prispevkov, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb toženca in odmero starostne pokojnine v višjem znesku.
Tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja, da ji pisna seznanitev z očitanimi kršitvami, vabilo na zagovor ter odpoved pogodbe o zaposlitvi niso bili vročeni na pravilen način. Vse navedene listine so bile vročene tožnici s strani pooblaščenega vročevalca na domu, saj je bila v spornem času v bolniškem staležu. Tožnica je odklonila podpis vročilnice, zato so ji bila pisanja puščena na mizi v stanovanju oziroma ji izročena v roke, vse navedeno pa zabeleženo na vročilnicah. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da so bila pisanja tožnici vročena na zakonit način po določbi 144. člena ZPP, na katerega napotuje šesti odstavek 88. člena ZDR-1. ZDR-1 namreč nima določb o tem, kako se vročitev opravi, kadar tisti, na katerega je pisanje naslovljeno, tega noče sprejeti. Zgolj dejstvo, da je bila tožnica v času vročanja v bolniškem staležu, še ne pomeni, da ji v tem času pisna seznanitev s kršitvami in vabilo na zagovor ter odpoved pogodbe o zaposlitvi niso bili veljavno vročeni. ZDR-1 ne prepoveduje vročanja v času bolniškega staleža in poleg vročanja na delovnem mestu omogoča tudi vročanje na naslovu delavčevega prebivališča. Od delodajalca pa tudi ni mogoče pričakovati, da bo z vročanjem čakal do vrnitve delavca na delo in s tem tvegal zamudo prekluzivnih rokov za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
Tožena stranka je dokazala, da je tožnica kot prodajalka na blagajni pri vračanju gotovine za vrnjene artikle naklepno kršila svoje obveznosti iz delovnega razmerja, saj ni upoštevala, da mora kupec za vračilo denarja predložiti ustrezen račun o nakupu artiklov. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da obstaja utemeljen odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1. Poleg tega je tožnica določenega dne iz blagajne vzela 10,00 EUR, jih dala v svoj žep in si s tem denar protipravno prilastila. Neutemeljena je pritožbena navedba, da tožena stranka ni uspela dokazati, da si je tožnica ta znesek prilastila, saj je ostal pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožnica z očitanim ravnanjem kršila svoje obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa ima znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja iz 209. člena KZ-1. V skladu s kazenskopravno teorijo (t. i. aprehenzijska teorija) za prilastitev zadostuje, če oseba z odvzemom stvar dobi v posest in onemogoči drugemu, ki jo je do sedaj posedoval, da z njo še naprej razpolaga, sebi pa s tem omogoči razpolaganje s to stvarjo. Dovolj je, da je odvzeta stvar ločena od drugih stvari in ni potrebno, da bi jo oseba odnesla iz prostora, v katerem je bila. Glede na to, da je tožnica iz blagajne vzela bankovec za 10,00 EUR in ga spravila v svoj žep, si ga je v skladu z navedenim prilastila in s tem izpolnila zakonski znak kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja. Zato je podan tudi utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei 1. odstavka 110. člena ZDR-1.
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 22.
odmera starostne pokojnine - sorazmerni del - ponovna odmera - enako dejansko stanje - enaka pravna podlaga
O tožnikovi zahtevi za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine po 22. členu Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino je bilo že pravnomočno odločeno, in sicer je bila zahteva zavrnjena v skladu z določbo 36. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino. V 3. odstavku 36. člena Sporazuma je določeno, da se pokojnine, ki jih je pristojni nosilec ene pogodbenice priznal v sorazmernem delu v obdobju od 8. oktobra 1991 do začetka veljavnosti tega Sporazuma z upoštevanjem zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji druge pogodbenice in z uporabo nekega tretjega mednarodnega sporazuma o socialnem zavarovanju z izjemo sporazumov sklenjenih med državami, nastalimi na območju bivše SFRJ, ne preračunavajo po določbah tega zakona. To velja tudi za samostojne pokojnine, priznane v istem obdobju na podlagi skupne zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodajah obeh pogodbenic, če je na podlagi teh zavarovalnih dob nosilec neke tretje države priznal svojo dajatev po mednarodnem sporazumu o socialnem zavarovanju, sklenjenem med eno od pogodbenic in to tretjo državo. Ker je nosilec zavarovanja v Avstriji, kot tretji državi, priznal tožniku pravico do pokojnine na podlagi mednarodnega sporazuma med Bosno in Hercegovino in Republiko Avstrijo, glede na določbo tretjega odstavka 36. člena Sporazuma, tožnik po uveljavitvi Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino ni bil upravičen do odmere starostne pokojnine na podlagi tega Sporazuma. Tožnik je namreč pri Bosansko - Hercegovskem nosilcu zavarovanja ponovno vložil zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine po Sporazumu. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da gre v konkretnem primeru za isto dejansko stanje in isto pravno podlago, zato je drugostopenjski organ tožene stranke tožnikovo zahtevo utemeljeno zavrgel na podlagi 4. odstavka 129. člena ZUP. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL0023479
KZ-1 člen 122, 122/1. ZKP člen 359, 359/1, 359/1-1.
kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe – zakonski znaki kaznivega dejanja – opis kaznivega dejanja – abstraktni in konkretni dejanski stan – prepovedana posledica – trajanje posledice – kriteriji za lahko telesno poškodbo
Vprašanje, ali je za opis kaznivega dejanja po prvem odstavku 122. člena KZ-1 treba natančno časovno opredeliti trajanje posledice oziroma konkretizirati kriterije za lahko telesno poškodbo, v ustaljeni sodni praksi že ima odgovor. Če namreč opis dejanja obsega tudi abstraktni dejanski stan, ki sicer ni obvezen del opisa, sestavljata skupaj s konkretnim delom opisa celoto, pri kateri ni nujno, da se zakonski znak prepovedane posledice ponovno navaja z istim ali drugačnim besedilom, sploh če je ob abstraktnem opisu dovolj konkretno opredeljen. V obravnavanem primeru se v konkretnem opisu dejanj določno zatrjuje, da je oškodovanec enkrat utrpel rano na ustnici, drugič pa poko nosne kosti, v abstraktnem delu opisa pa, da je bil zato obakrat začasno oslabljen (kakšen) del njegovega telesa in zmožnost oškodovanca za delo začasno zmanjšana, zaradi rane na ustnici pa tudi prizadeta njegova zunanjost.
Tožena stranka ni dokazala, da je tožnik v računalniškem programu tožene stranke spremenil posamezne postavke na računih in tako popravljene računovodske listine oddal v računovodstvu ter s tem kršil delovne obveznosti. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR in je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
Sporni dokazi torej niso bili predlagani v zvezi z odločilnimi dejstvi, zato tudi ni mogoče govoriti o kršitvi pravice do izjave.
Sodišče prve stopnje se je pravilno ukvarjalo z vprašanjem, kakšno ravnanje se lahko zahteva od gospodarske družbe, ko dobi obvestilo policije, da obstaja sum, da eden od njenih poslovnih partnerjev krade drugemu poslovnemu partnerju. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča začasen odvzem dovolilnic ni pretiran ukrep.
Ob takem zaključku ni pomembno, kako so ravnali drugi pogodbeniki tožene stranke in ali so bile tudi njim dovolilnice odvzete. Dejstvo je, da je tožeča stranka kršila pogodbo, zato mora sprejeti posledice takega ravnanja. Kdor krši pogodbo, se tudi ne more sklicevati na dobre poslovne običaje.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja
Okoliščina, da tožnica ni izpolnjevala pogojev za zasedbo delovnega mesta novinar poročevalec oziroma redaktor prevajalec, ne pomeni, da ni mogoče ugotoviti obstoja delovnega razmerja, če so podani vsi elementi delovnega razmerja. Delodajalec je res tisti, ki določa organizacijo delovnega procesa, vendar pa je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da je tožnica v delovnem procesu, kot ga je organizirala tožena stranka sama, osebno, nepretrgano in pod nadzorom in po navodilih tožene stranke opravljala delo iz delokroga novinarja poročevalca oziroma redaktorja prevajalca. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so podani vsi elementi delovnega razmerja, ki so določeni v 4. členu ZDR-1, ter da je tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za vtoževano obdobje utemeljen.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL0023478
KZ-1 člen 223, 223/1, 223/2. ZKP člen 356, 356/1, 371, 371/1, 371/1-8, 371/1-11, 372, 372-1, 392, 392/1.
oškodovanje tujih pravic – razlogi o odločilnih dejstvih – nasprotje med izrekom in obrazložitvijo – absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka – motivirani naklep – namen preprečitve plačila upnika v prisilni izvršbi – nepoplačanost oškodovanca zaradi zmanjšanja dolžnikovega premoženja – zavedanje o obstoju izvršilnega postopka – obstoj drugega dolžnikovega premoženja – ugoditev pritožbi obrambe – razveljavitev sodbe
Pri kaznivem dejanju oškodovanja tujih pravic po drugem odstavku 223. člena KZ-1 se od storilca zahteva posebej motiviran naklep, in sicer, da storilec z namenom, da prepreči plačilo upnika v prisilni izvršbi, s katerim od alternativno navedenih izvršitvenih ravnanj oškoduje oziroma zmanjša svoje premoženje, zaradi česar izvršba ni več mogoča, s tem pa oškoduje premoženje oškodovanca, ki se v izvršbi ne more več poplačati. V zavesti storilca mora torej v trenutku izvršitvenega ravnanja biti, da bo s svojim ravnanjem oškodoval upnika v postopku izvršilnega postopka, kar pa predpostavlja, da se storilec tudi zaveda, da zoper njega teče izvršilni postopek. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje dejanskega stanja v smeri, ali je obdolženec vedel, da zoper njega teče izvršba, sploh ni ugotavljalo, saj kljub obdolženčevemu zagovoru, da s sklepom o izvršbi ni bil seznanjen, ni pribavilo izvršilnega spisa. Zaključilo je, da razlog, zakaj je obdolženec odsvojil osebni avtomobil, ni pomemben.
Ker torej sodišče prve stopnje ni niti ugotavljalo, ali je obdolženi vedel za obstoj izvršbe, temveč je to zgolj predpostavljalo, ter je nato še zaključilo, da razlog odsvojitve ni pomemben, hkrati pa ni preverjalo, ali bi se oškodovana družba lahko poplačala s kakšnim drugim premoženjem, pritožbeno sodišče zaključuje, da pritožba zagovornikov obdolženca utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, in sicer, da je izrek izpodbijane sodbe v nasprotju z razlogi sodbe, ter da izpodbijana sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih.