Glavna obveznost lizingodajalca je, da redno in pravočasno plačuje lizing obroke. Če to obveznost prekrši, ima dajalec lizinga pravico odstopiti od pogodbe.
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da omenjena odškodninska judikatna terjatev po vsebini povsem ustreza zavarovani terjatvi iz omenjenega Sporazuma. Drugačna pravna forma terjatve v ničemer ne spreminja njene vsebine, saj gre v obeh primerih za terjatev na plačilo obrokov na podlagi omenjene Pogodbe o finančnem lizingu.
spor majhne vrednosti – pomanjkanje pravnoodločilnih dejstev – nesklepčnost tožbe – dokazni postopek
Iz razlogov izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo, ker tožeča stranka ni podala niti minimuma tistih trditev, ki bi omogočal preizkus, ali je bila tožena stranka res v zamudi s plačilom računa ali ne. Ko je tako, pa je vsakršno izvajanje dokazov odveč in celo škodljivo z vidika racionalnosti postopka, saj že iz zatrjevanih dejstev (kljub njihovi morebitni resničnosti) ne izhaja, da je tožbeni zahtevek po materialnem pravu utemeljen.
pripoznava zahtevka v odgovoru na tožbo – pravica do povrnitve stroškov postopka – povod za tožbo
Glede na to, da je toženec v odgovoru na tožbo pripoznal zahtevek, je za pravilno uporabo 157. člena ZPP pomembno (le) še, ali je dal povod za tožbo. To je takrat, kadar lahko tožnik na podlagi toženčevega ravnanja pred pravdo, ne oziraje se na položaj stvari po materialnem pravu, sklepa, da bo za varstvo njegovih interesov potrebna sodna intervencija.
V določbi 162. člena ZDR je urejena pravica do sorazmernega dela letnega dopusta. Delavec ima pravico do izrabe ene dvanajstine letnega dopusta za vsak mesec dela v posameznem koledarskem delu, če v koledarskem letu, v katerem je sklenil delovno razmerje, ni pridobil pravice do celotnega letnega dopusta, če mu preneha delovno razmerje pred potekom roka, po preteku katerega bi pridobil pravico do celotnega letnega dopusta in v primeru, če mu delovno razmerje v tekočem koledarskem letu preneha pred 1. julijem. V predmetni zadevi je vsem tožnikom prenehalo delovno razmerje po 2. 7. 2012, zaradi česar jim vsem pripada celotni letni dopust za to leto, posledično pa tudi celotni regres za letni dopust. Glede na to ni pravno pomembno, ali so se tožniki po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki zaposlili pri novih delodajalcih, saj so bili pri toženi stranki upravičeni do celotnega regresa za letni dopust. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo regresa za leto 2012.
ZDR-1 člen 81, 81/3, 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 118, 118/2. KZ-1 člen 238, 238/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev delovnih obveznosti - pravočasnost odpovedi - subjektivni rok - denarno povračilo
Tožena stranka je tožniku izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala prepozno, to je po preteku 30 dnevnega subjektivnega roka, saj je razlog za izredno odpoved ugotovila najkasneje ob sprejemu zaključnih ugotovitev preiskovalne komisije, da je tožnik na podlagi dostopa do notranjih informacij podal naročilo za nakup obveznic za znesek 15.000,00 EUR. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izredna odpoved nezakonita.
OZ člen 360, 365. ZFPPIPP člen 59, 59/2, 242, 243, 244, 258, 441, 442, 443.
ugotovitev obstoja prerekane terjatve - zastaranje terjatve - zadržanje zastaranja - pretrganje zastaranja - vložitev predloga za začetek stečajnega postopka nad kasneje najdenim premoženjem - prenehanje teka zakonskih zamudnih obresti kot posledica izbrisa dolžnika iz sodnega registra
Na podlagi uporabe določb 443., 242., 243. in 244. člena ZFPPIPP je sodišče prve stopnje sprejelo nosilno stališče, da s predlogom za uvedbo stečajnega postopka nad premoženjem izbrisane družbe upnik poda le zahtevo za odločanje o pogojih za začetek stečajnega postopka, zato takšnega predloga ne gre enačiti s sodno zahtevo za izpolnitev obveznosti, ki jo stečajni upnik poda na način, da prijavi svojo terjatev v stečajnem postopku (drugi odstavek 59. člena ZFPPIPP). Zaradi navedenega je za tožnico v vmesnem času (to je od izbrisa C. iz sodnega registra z dne 9. 5. 2008 do začetka stečajnega postopka nad njenim kasneje najdenim premoženjem z dne 30. 1. 2013) obstajala nepremagljiva ovira, saj v procesnem smislu ni mogla biti nosilec pravic in obveznosti, zato je bilo v skladu s 360. členom OZ zastaranje terjatev tožnice zadržano.
- Tako lahko takšen stečajni postopek po prepričanju sodišča druge stopnje služi le poplačilu obveznosti, ki so obstajale v trenutku izbrisa pravne osebe iz sodnega registra. Obveznosti kapitalske gospodarske družbe, ki je prenehala z izbrisom iz sodnega registra brez likvidacije, ne prenehajo (tako Načelno pravno mnenje z dne 21. 6. 2013), vendar je sodišče druge stopnje prepričano, da se z dnevom izbrisa gospodarske družbe iz sodnega registra obveznosti, ki jih je imela izbrisna družba, po višini „ustalijo“. Glede na to, da zakon ureja stečaj najdenega premoženja v oddelku Pravne posledice izbrisa, ki so na podlagi 441. člena ZFPPIPP vezane na dan izbrisa pravne osebe iz sodnega registra, lahko upnik po prepričanju sodišča druge stopnje v stečajnem postopku najdenega premoženja uveljavlja le tiste terjatve, ki jih je imela družba do izbrisa iz sodnega registra.
Po prvem odstavku 236. člena ZKP so določene kategorije oseb zaradi tesnih družinskih vezi z obdolžencem ali zaradi varovanja poklicne skrivnosti oproščene dolžnosti pričanja, izpodbijani sklep pa ne pojasni, za katero od v točkah 1 do 5 iste določbe naštetih oseb gre v konkretnem primeru, niti ti nista poimenovani z imenom in priimkom. Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo na drugi odstavek 83. člena ZKP, vendar izpodbijani sklep nima razlogov o tem, v kakšnih okoliščinah (če sploh) sta se neimenovani priči odrekli pričanju zoper obdolženca. Ker izpodbijani sklep nima razlogov, ki so za postopanje po drugem odstavku 83. člena ZKP odločilni, posledično izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti.
invalid I. kategorije invalidnosti - invalidska pokojnina - invalid III. kategorije invalidnosti - izpolnjevanje pogojev
Pri tožniku, ki je bil že razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi poškodbe pri delu in bolezni, je prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju, tako da so v okviru III. kategorije invalidnosti potrebne dodatne omejitve in tudi časovna razbremenitev. Pri tožniku pa ni prišlo do izgube delovne zmožnosti niti pri tožniku ni podana poklicna invalidnost v smislu 1. alineje 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1. Na odločitev tudi ne vpliva dejstvo, da je bil tožnik v Republiki Hrvaški razporejen v I. kategorijo invalidnosti. V sodni praksi je že zavzeto stališče, da gre pri vprašanju, ali je pri nekomu nastopila invalidnost in katera stopnja invalidnosti je podana, za materialnopravno vprašanje, ki ga lahko različne države s svojimi predpisi različno urejajo. V konkretni zadevi je torej potrebno vprašanje invalidnosti presojati po določbah ZPIZ-1. Glede na ugotovljeno dejansko stanje tožnik kot invalid III. kategorije invalidnosti ne izpolnjuje z zakonom določenih pogojev (67. člen ZPIZ-1) za priznanje pravice do invalidske pokojnine.
ZSPJS člen 17a. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede člen 2.
preizkus ocene dela - kriteriji - javna uslužbenka
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka pri določitvi ocene tožničinega dela v celoti upoštevala kriterije, kot izhajajo iz ZSPJS in Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede. Tožnica v letu 2013 del in nalog ni opravljala v skladu s pričakovanji delodajalca. Zato je ocena delovne uspešnosti tožnice za leto 2013, to je ocena zadovoljivo, pravilna in zakonita.
nadure - pravila o dokaznem bremenu - zmotna uporaba materialnega prava - dokazno breme - nadure - voznik tovornjaka
Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo nadur, ker tožnik ni dokazal, da mu tožena stranka ni plačala vsega, kar mu pripada iz naslova delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da je dokazno breme o tem, koliko nadur je tožnik dejansko opravil, na strani tožnika. Tožnik je glede tožbenega zahtevka postavil jasno trditveno podlago in zatrjeval, da ni prejel plačila nadur, ki jih je opravil, za kar je predložil tudi svojo evidenco. Dokazno breme, da je bilo tožniku iz naslova delovnega razmerja plačano vse, kar mu pripada, je na toženi stranki. Dejstvo, da naj bi bila dokumentacija tožene stranke uničena v poplavi in da ta iz tega razloga z njo ne razpolaga, bi moralo sodišče upoštevati v škodo tožene stranke in ne tožnika. Ker zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja
Okoliščina, da tožnica ni izpolnjevala pogojev za zasedbo delovnega mesta novinar poročevalec oziroma redaktor prevajalec, ne pomeni, da ni mogoče ugotoviti obstoja delovnega razmerja, če so podani vsi elementi delovnega razmerja. Delodajalec je res tisti, ki določa organizacijo delovnega procesa, vendar pa je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da je tožnica v delovnem procesu, kot ga je organizirala tožena stranka sama, osebno, nepretrgano in pod nadzorom in po navodilih tožene stranke opravljala delo iz delokroga novinarja poročevalca oziroma redaktorja prevajalca. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so podani vsi elementi delovnega razmerja, ki so določeni v 4. členu ZDR-1, ter da je tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za vtoževano obdobje utemeljen.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL0023478
KZ-1 člen 223, 223/1, 223/2. ZKP člen 356, 356/1, 371, 371/1, 371/1-8, 371/1-11, 372, 372-1, 392, 392/1.
oškodovanje tujih pravic – razlogi o odločilnih dejstvih – nasprotje med izrekom in obrazložitvijo – absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka – motivirani naklep – namen preprečitve plačila upnika v prisilni izvršbi – nepoplačanost oškodovanca zaradi zmanjšanja dolžnikovega premoženja – zavedanje o obstoju izvršilnega postopka – obstoj drugega dolžnikovega premoženja – ugoditev pritožbi obrambe – razveljavitev sodbe
Pri kaznivem dejanju oškodovanja tujih pravic po drugem odstavku 223. člena KZ-1 se od storilca zahteva posebej motiviran naklep, in sicer, da storilec z namenom, da prepreči plačilo upnika v prisilni izvršbi, s katerim od alternativno navedenih izvršitvenih ravnanj oškoduje oziroma zmanjša svoje premoženje, zaradi česar izvršba ni več mogoča, s tem pa oškoduje premoženje oškodovanca, ki se v izvršbi ne more več poplačati. V zavesti storilca mora torej v trenutku izvršitvenega ravnanja biti, da bo s svojim ravnanjem oškodoval upnika v postopku izvršilnega postopka, kar pa predpostavlja, da se storilec tudi zaveda, da zoper njega teče izvršilni postopek. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje dejanskega stanja v smeri, ali je obdolženec vedel, da zoper njega teče izvršba, sploh ni ugotavljalo, saj kljub obdolženčevemu zagovoru, da s sklepom o izvršbi ni bil seznanjen, ni pribavilo izvršilnega spisa. Zaključilo je, da razlog, zakaj je obdolženec odsvojil osebni avtomobil, ni pomemben.
Ker torej sodišče prve stopnje ni niti ugotavljalo, ali je obdolženi vedel za obstoj izvršbe, temveč je to zgolj predpostavljalo, ter je nato še zaključilo, da razlog odsvojitve ni pomemben, hkrati pa ni preverjalo, ali bi se oškodovana družba lahko poplačala s kakšnim drugim premoženjem, pritožbeno sodišče zaključuje, da pritožba zagovornikov obdolženca utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, in sicer, da je izrek izpodbijane sodbe v nasprotju z razlogi sodbe, ter da izpodbijana sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog
Ponavljajoče se zamujanje na delo, ki posledično tudi moti delovni proces delodajalca, predstavlja kršitev pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, zlasti ker je bilo tožnikovo delo (pismonoše) povezano z delom sodelavcev (ostalih pismonoš in voznikov) in je zaradi tožnikovega zamujanja na delo prihajalo do motenj v delovnem procesu pri toženi stranki - do zamud pri razvozu pošiljk s strani voznikov do spravilišč ter do negodovanja ostalih pismonoš, ki so morali čakati pred spravilišči in niso mogli opravljati svojega dela. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožena stranka tožniku zakonito redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnih razlogov in da je podan utemeljen odpovedni razlog ter nadaljnji pogoj za zakonitost odpovedi, to je, da so kršitve tako resne oziroma utemeljene, da onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Tožena stranka je imela tehtne razloge za izgubo zaupanja v tožnika zaradi ponavljajočih se kršitev pogodbenih in drugih delovnih obveznosti, ki so se kljub pogostim opozorilom, ki očitno niso dosegla učinka pri tožniku, nadaljevale. Dejstvo je, da je tožnik skozi daljše obdobje ponavljal istovrstne kršitve, ki se vsaka zase sicer res lahko ocenjujejo kot lažje, če so pogoste in ponavljajoče pa skupaj predstavljajo utemeljen krivdni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da izpodbijana redna odpoved ni bila podana kot posledica mobinga, šikaniranja ali diskriminacije, saj takega nedopustnega ravnanja do tožnika s strani delodajalca ni bilo, ter ni z ničemer izkazano, da bi bila odpoved podana zato, da bi se tožnika izločilo kot sindikalnega zaupnika, ker je opozarjal na nepravilnosti in klientelizem oziroma nepotizem pri toženi stranki.
ZPIZ-2 člen 27, 27/1, 27/3. ZPIZ-1 člen 34. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško člen 22.
starostna pokojnina - pokojninska doba - izpolnjevanje pogojev
Pogoji za pravico do starostne pokojnine so določeni v 27. členu ZPIZ-2. Zavarovanec pridobi pravico do starostne pokojnine pri starosti 65. let, če je dopolnil najmanj 15 let zavarovalne dobe (prvi odstavek 27. člena) oziroma v obdobju od 1. januarja 2013 do 31. 12. 2019 tudi v primeru, da je dopolnil 20 let pokojninske dobe (tretji odstavek 27. člena) oziroma pridobi pravico do starostne pokojnine tudi zavarovanec, ki je dopolnil 60 let starosti in 40 let pokojninske dobe brez dokupa dobe. Tožnik sicer izpolnjuje pogoj starosti, vendar ne izpolnjuje pogoja zavarovalne dobe (nima najmanj 15 let zavarovalne dobe), prav tako nima najmanj 20 let pokojninske dobe. Zato tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje starostne pokojnine po 27. členu ZPIZ-2. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke s priznanjem pravice do starostne pokojnine.
OZ člen 90. ZDen člen 88. 1: Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 407/2005, II Ips 388/2003, II Ips 331/2006, II Ips 97/2010 ter II Ips 75/2015.
ničnost pravnih poslov
Pravni posli in enostranske izjave volje, ki so nasprotju z I. odst. 88. čl. ZDen, so nični.
prisilna hospitalizacija - sprejem na zdravljenje brez privolitve - pogoji za zadržanje na zdravljenju brez privolitve - ogrožanje lastnega zdravja - odklanjanje zdravljenja - duševna bolezen - trajanje ukrepa - načelo sorazmernosti - načelo izbire milejšega ukrepa
Za utemeljen poseg oziroma zdravljenje je dovolj že ugotovitev, da tožnika nima v celoti stika z realnostjo in da ima suicidne misli. Določbe 39. člena ni mogoče razumeti tako, da bi moral tožnik že aktivno izvajati dejanja, ki bi pomenila poskus samomora.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0015883
ZDR člen 43, 184. OZ člen 131, 131/1, 171, 171/1, 174, 174/2, 169, 243, 243/4, 299, 299/2, 378, 378/1, 965. ZVZD člen 5. ZPIZ-1 člen 22, 94, 94/1, 94/1-4, 161, 158. ZUTD člen 65. 65/1, 65/1-10, 112, 113, 114, 129, 129/1, 129/1-3, 129/1-4, 129/1-9, 129/1-10. ZPIZ-2 ČLEN 85.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - plačilo odškodnine - spolzka tla - krivdna odškodninska odgovornost - premoženjska škoda - nepremoženjska škoda - renta - odškodnina zaradi izgubljenega dobička -
Tožnica, ki je delala kot kuhinjska pomočnica v kuhinji prvo tožene stranke, pri kateri je bila zaposlena, se je poškodovala, ko ji je na obrabljenih in spolzkih kuhinjskih ploščicah spodrsnilo, zaradi česar je padla in si poškodovala levo roko. Kuhinjske ploščice, na katerih je tožnici spodrsnilo, so bile obrabljene in spolzke, prvo tožena stranka pa je bila s tem seznanjena. Ker prvo tožena stranka ni zagotovila varnosti delavcev na delovnem mestu v skladu s 43. členom ZDR in 5. členom ZVZD, je podana protipravnost njenega ravnanja, zaradi katere je prišlo do škodnega dogodka. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je podana krivdna odgovornost prvotožene stranke za nastalo škodo. Materialnopravno zmotna pa je presoja sodišča prve stopnje, da je podana objektivna odškodninska odgovornost prvo tožene stranke, ker keramične ploščice predstavljajo nevarno stvar. Sodna praksa se je že postavila na stališče, da keramične ploščice, niti če so mokre, ne predstavljajo nevarne stvari. Da bi bile v konkretnem primeru podane okoliščine, zaradi katerih bi ploščice postale nevarne, pa iz izvedenih dokazov ne izhaja. Okoliščina, da zdrsnosti tal običajno skrbna oseba pri delu v kuhinji ne pričakuje, ne predstavlja kriterija za določitev neke stvari za nevarno. Stvar je namreč lahko nevarna tudi, če je ta lastnost za oškodovanca pričakovana, saj je odločilno le dejstvo, da obstaja neobičajno velika možnost, da tretjim osebam ali njihovemu premoženju nastane škoda ter da te škode kljub zadostni skrbnosti ni mogoče vselej preprečiti. Tožnica pa tudi ni prispevala k nastanku škodnega dogodka, saj je nosila ustrezno obutev in je imela okolico svojega delovnega mesta počiščeno. Zato sta toženi stranki za nastalo škodo odgovorni v celoti, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je podana vzročna zveza med škodnim dogodkom in prenehanjem delovnega razmerja pri toženi stranki in posledično izpadom dohodka v višini plače, ki bi jo tožnica prejemala, če bi bila pri toženi stranki še vedno zaposlena. Ker v konkretnem primeru tožena stranka ni dokazala, da je tožnica povzročila, da je (bila) škoda večja, kot bi bila sicer, oziroma je tožnica celo dokazala, da je bila aktivna pri zmanjševanju škode s tem, da je bila prijavljena na Zavodu RS za zaposlovanje in je določeno obdobje prejemala nadomestilo za čas brezposelnosti (oziroma tega ni izgubila), je tožena stranka tožnici odgovorna za vso škodo, ki ji je nastala zaradi izgube zaposlitve. Utemeljeno je namreč pričakovati, da bi bila tožnica po rednem teku stvari, tj. če do škodnega dogodka ne bi prišlo, še naprej zaposlena pri toženi stranki in bi bila upravičena do določenega dohodka.
varstveni dodatek - sprememba zakonodaje - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - zmotna uporaba materialnega prava
Tožnik je bil upravičen do varstvenega dodatka po Zakonu o varstvenem dodatku na podlagi odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in je po spremembi zakonodaje na tem področju, ko je varstveni dodatek prišel v sfero socialnih pomoči, Center za socialno delo z odločbo, izdano po uradni dolžnosti, tožniku priznal pravico do varstvenega dodatka za določen čas, in sicer od 1. 1. do 31. 7. 2012. Ta odločba je postala pravnomočna. Upravni organ pa vloge tožnika z dne 8. 10. 2012 ni obravnaval v skladu z določili ZUP, ki govore o vrnitvi v prejšnje stanje. Iz vloge tožnika izhaja, da predlaga vrnitev v prejšnje stanje, ker je zamudil procesno dejanje, in sicer podajo nove vloge za pridobitev pravice do varstvenega dodatka. O tem delu zahtevka tožnika center za socialno delo ni odločal in je odločitev o glavni stvari preuranjena. V skladu s 34. členom ZUPJS center za socialno delo odloča o pravicah iz javnih sredstev po ZUP, če posamezna vprašanja v ZUPJS niso drugače urejena. Pri uveljavljanju pravic po ZUPJS gre za procesne roke. Tožena stranka bi morala vlogo tožnika, ki po vsebini vsebuje tudi predlog za vrnitev v prejšnje stanje, tako tudi obravnavati. V zvezi s tem je bila naloga centra za socialno delo, da najprej odloči glede predloga za vrnitev v prejšnje stanje in šele nato, ali gre tožniku varstveni dodatek tudi od avgusta 2012 do novembra 2012. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odpravilo izpodbijani upravni odločbi tožene stranke in zadevo vrnilo toženi stranki v novo upravno odločanje.
ZPP v 2. odstavku 252. člena določa, da se lahko na zahtevo izvedenca v skladu s 7. členom ZPP izvedejo tudi dodatni dokazi, da se ugotovijo okoliščine, ki so pomembne, da bi si mogel izvedenec ustvariti mnenje. Izvedenec je v konkretnem primeru sodišču sporočil, da izvedenskega mnenja ne more podati brez predhodno opravljene CT preiskave vratne hrbtenice tožnika. Ob nesporni ugotovitvi, da je tožnik navedeno preiskavo opravil za potrebe izdelave izvedenskega mnenja ter jo sam plačal in zanjo zahteval povrnitev stroškov, je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom toženi stranki pravilno naložilo v plačilo povrnitev nastalih stroškov.