Stranki zaradi naknadne spremembe sodne prakse glede načina uveljavljanja zahtevka na znižanje kupnine ne sme biti prizadeta pravica do sodnega varstva. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da bi bili v okoliščinah obravnavanega primera tožniki prikrajšani za sodno varstvo, če bi bila (ob upoštevanju kasnejšega stališča Vrhovnega sodišča, da je treba postaviti oblikovalni zahtevek) predhodno postavljena denarna tožbena zahtevka tožnikov zavrnjena zaradi nesklepčnosti.
Določbe ZIZ, ki urejajo izvršilni postopek, ne dajejo možnosti, da bi neposredna izvršilna dejanja v konkretni zadevi opravljal izvršitelj, ki ga pod pogoji, kot so določeni v 44a. členu, ne bi določilo s sklepom sodišče.
Določbo 287. člena ZIZ, ki določa učinke in posledice izdane odločbe o razrešitvi izvršitelja, je mogoče razumeti le kot sistemsko določbo, ki zagotavlja, da zadeve, ki jih sicer samostojno vodi in opravlja izvršitelj, v primeru, ko temu preneha pooblastilo, za njihovo nadaljnje opravljanje oz. poslovanje, ne ostanejo brez nadzora do takrat, dokler jih ne prevzame s sklepom sodišča določen nov izvršitelj.
STVARNO PRAVO – ODZ – ZEMLJIŠKA KNJIGA – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0084187
SPZ člen 9. ZTLR člen 72, 72/3. ODZ paragraf 328. ZZK-1 člen 3, 3/1, 3/1-5. ZEN člen 18. ZDOIONUS člen 26. Zakon o imenih naselij in označbi trgov, ulic in hiš člen 7. ZIENUS člen 10. ZPP člen 212. Pravilnik o določanju imen naselij in ulic ter o označevanju naselij, ulic in stavb člen 32.
ugotovitev lastninske pravice – priposestvovanje nepremičnine – dobra vera – domneva dobre vere – trditveno breme – dokazno breme – materialno dokazno breme – prevalitev dokaznega bremena – identifikacija nepremičnine – identifikacijski znak stavbe ali njenega posameznega dela – hišna številka – določanje hišnih številk stavbam – označevanje garaž
Trditveno in dokazno breme določa materialno pravo. Materialno dokazno breme je stabilno in ga ves čas postopka nosi ista stranka. Šele uspeh dokazovanja tiste stranke, ki nosi dokazno breme po pravilih o materialnem dokaznem bremenu, prevali procesno dokazno breme na drugo stranko, ki mora potem z nasprotnim dokazom ovreči aktualen dokazni uspeh.
Nepremičnine je mogoče enolično identificirati na podlagi navedbe parcelne številke ter katastrske občine, v kateri se parcela nahaja.
Tožena stranka je zavrnila zahtevek za priznanje pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, ker tožnica ni predložila dokaza o plačilu prispevka za zaposlovanje za najmanj 9 mesecev v zadnjih 24-ih mesecih pred nastankom brezposelnosti. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da bi morala tožena stranka pred izdajo odločbe tožnici omogočiti, da se seznani z rezultatom ugotovitvenega postopka, se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo, s čimer ima stranka možnost braniti, zavarovati in uveljaviti svoje pravice in z zakonom varovane koristi. Uradna oseba mora stranki posredovati svoje videnje dejanskih in pravnih okoliščin zadeve, med njimi tudi uspeh dokazovanja in predvideno vsebino odločitve, kar je še posebej pomembno v primeru, da je rezultat postopka za stranko neugoden. V kolikor bi tožena stranka ravnala tako, bi ji tožnica glede odločilnega dejstva, ki se nanaša na plačilo prispevkov, lahko posredovala dokaze o tem, da je prispevke za brezposelnost plačala pred izdajo prvostopenjske odločbe. Zato sta odločbi tožene stranke nezakoniti in je odločitev sodišča, ki je nezakoniti odločbi odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v nov postopek, pravilna.
Bistveni kriterij za presojo, ali gre pri motenju posesti za nadaljevano motilno ravnanje, je, ali to motenje poteka daljše časovno obdobje, na isti način, prvotno stanje v vmesnem času pa ni ponovno vzpostavljeno. Pri nadaljevanem motilnem dejanju teče rok za vložitev tožbe, odkar je tožnik izvedel za prvo ravnanje in tistega, ki je motil posest.
starostna pokojnina - ponovna zahteva pridobitev pravice - zavrženje zahteve - zmotna uporaba materialnega prava
Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da je bila odločitev tožene stranke o zavrženju vloge, s katero je tožnica ponovno uveljavljala pravico do starostne pokojnine, pravilna in zakonita, saj tožnica v letu 2012 ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine, o zadevi pa je bilo že pravnomočno odločeno na podlagi enakega dejanskega stanja oziroma pravne podlage, ki se ni spremenila. Res je, da se pravna podlaga v predmetni zadevi ni spremenila, saj je v letu 2012 veljal ZPIZ-1, ki je določal pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Treba pa je presoditi, ali se ni spremenilo dejansko stanje, na katerega se opira zahtevek. V predmetni zadevi ne tožena stranka ne sodišče prve stopnje nista presojali dejanskega stanja v zvezi s plačilom prispevkov v določenih mesecih, za katere tožnica trdi, da so bili plačani, tožena stranka pa, da niso bili plačani v ustrezni višini in se zato ne upoštevajo pri priznanju pravic. Ker tožena stranka o zadevi po vsebini še ni odločala, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odločbi tožene stranke odpravilo ter ji zadevo vrnilo v novo upravno odločanje.
IZVRŠILNO PRAVO - DAVKI - OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0058640
OZ člen 282, 282/1, 311. ZDoh-2 člen 27. ZIZ člen 17, 17/1, 17/2, 21, 21/1, 53, 53/2, 57, 67, 67/1, 67/1-3, 76, 76/2. ZPP člen 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-8.
razlaga izvršilnega naslova - bruto ali neto znesek - odškodnina - dohodnina - davčna obveznost - vezanost na izvršilni naslov - načelo stroge formalne legalitete - kršitev načela kontradiktornosti - odgovor na odgovor na ugovor - delno neobrazložen ugovor - nedopustne pritožbene novote - pobot
Davčni vidiki obravnave posameznih vrst odškodnin bi bili za izvršilni postopek pravno pomembni, če bi se jasno in nedvoumno izražali skozi izrek sodbe (izvršilnega naslova).
Izvršilno sodišče ne more biti zadolženo za presojo, ali je v izreku izvršilnega naslova upniku prisojeni znesek podvržen plačilu dohodnine ali ne. To presojo je oziroma bi bilo moralo opraviti pravdno sodišče in njen rezultat ustrezno upoštevati v izreku izvršilnega naslova, tako da bi bilo iz njega jasno razvidno, ali je odškodnina prisojena v bruto ali v neto znesku.
Presoja, ali mora biti dolžniku pred odločitvijo o ugovoru dana možnost izjave glede upnikovega odgovora na ugovor, je odvisna od okoliščin posameznega primera - zlasti pa od vsebine ugovora in odgovora na ugovor oziroma od pomembnosti vpliva odgovora na ugovor na odločitev o ugovoru.
stroški postopka - stroški izvedenca - zmotna uporaba materialnega prava - osebni pregled zavarovanca
Upoštevajoč izvedensko mnenje je bil s strani izvedencev (ortopeda, psihiatrinje in internistke) opravljen tudi osebni pregled tožnika. V vseh treh primerih je navedeno, da se je pregled začel ob 17. uri. V izvedenskem mnenju ni navedeno, kdaj se je osebni pregled končal. Iz nobenega pregleda pa ne izhaja, da bi ta trajal več kakor eno uro pri posameznem izvedencu oziroma, da so bile potrebne neke posebne preiskave, ki bi zahtevale pri posameznem izvedencu osebni pregled, ki bi bil daljši od ene ure. Niti tega izvedenci niso posebej obrazložili. Sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da bi, upoštevajoč navedbe, kdaj se je pregled opravil, priznalo izvedencem več kakor 1 uro za opravljeni pregled, kar pomeni, da gre za strošek v višini 46,00 EUR in ne 92,00 EUR, kakor je to upoštevalo prvostopenjsko sodišče. Pritožbeno sodišče je zato sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ustrezno znižalo prisojeni znesek nagrade.
V konkretnem primeru sta se stranki dogovorili za 50,00 EUR pogodbene kazni na dan zamude, vendar ne več kot 27.000,00 EUR. To pomeni, da je bil dogovor tudi v skupni maksimalni višini oziroma 27.000,00 EUR in da lahko stranka ugovarja tej vrednosti. Če je vrednost 50,00 EUR na dan primerna, ker je predstavljala 2 % vrednosti parcele, je treba presojati tudi skupno zgornjo mejo pogodbene kazni oziroma 27.000,00 EUR. V dosedanji sodni praksi so bili le primeri, ko je pogodbena kazen bila enaka vrednosti pogodbene izpolnitve, ne pa „desetkratnik“ vrednosti izpolnitve. Vendar je treba določbo 248. člena OZ razlagati skupaj s pogodbeno določitvijo višine pogodbene kazni. Pri tem pa je tudi pomembno, ali je tožeči stranki zaradi neizpolnitve tožene stranke nastala škoda, čemur je toženka oporekala, a sodišče prve stopnje njenega ugovora ni obravnavalo.
Sodišče si mora v postopku delitve solastnine prizadevati za fizično delitev stvari in da solastniki dobijo tisti del stvari, za katerega izkažejo upravičen interes. Pri tem mora upoštevati, da dodeljene nepremičnine vrednostno v čim večji meri ustrezajo vrednosti solastnih deležev oziroma da je razlika čim manjša. Razdelitev, ki odstopa od teh pravil, izigrava primarni način delitve – v naravi.
Sodna praksa šteje, da zahtevi po podpisu pritožbe ni zadoščeno, če ta vsebuje samo žig pooblaščenca brez njegovega podpisa. To še toliko bolj velja za pritožbo, ki ne vsebuje niti žiga.
uporaba tuje stvari v svojo korist – uporabnina – prikrajšanje – verzijski zahtevek – možnost uporabe solastne nepremičnine – privolitev v prikrajšanje – opustitev uporabe nepremičnine – pravica do uporabe stanovanja po razpadu življenjske skupnosti
Ker je dokazni postopek pokazal, da se je tožnik odselil, še preden je toženka v letu 2004 zamenjala ključavnico, in da pozneje od toženke nikoli ni zahteval, naj mu omogoči souporabo skupne nepremičnine, je pravilno sklepalo, da je tožnik sam privolil v svoje prikrajšanje.
solastnina – delitev solastnine – način delitve solastnine – delitev v naravi – fizična delitev – uničenje objektov – posel, ki presega redno upravljanje – nerešeno stanovanjsko vprašanje
Ponujeni način delitve v naravi je povezan z rušenjem objektov, ki bi jih presekala mejna linija, temu pa se je predlagateljica tokrat uprla. Materialnopravno pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da gre pri tem za posel, ki presega redno upravljanje in zahteva soglasje vseh solastnikov, tega pa sodišče s svojo odločitvijo ne more nadomestiti. To pomeni, da fizična delitev solastnih nepremičnin na način, kot sta ga nazadnje ponudila nasprotna udeleženca, ni mogoča.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – STANOVANJSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – DENACIONALIZACIJA – ODVETNIŠTVO
VSL0082313
OZ člen 162. ZDen člen 88. SZ-1 člen 173, 173/2. SZ člen 117, 117/4, 123, 123/1, 123/2. ZPP člen 192. ZOdvT tarifna številka 3100.
privatizacija stanovanj – najemnik denacionaliziranega stanovanja – pravice najemnikov v denacionaliziranih stanovanjih v zvezi z nadomestnim odkupom – zahteva za odkup stanovanja – prekluzivni rok – kontrahirna dolžnost – pravica do odkupa stanovanja – oblikovalna pravica – predmet dedovanja – kumulacija zahtevkov – stroški pravdnega postopka – nagrada za postopek – ponovljeni postopek
Lastnik stanovanja je bil dolžan stanovanje prodati po privatizacijskih določbah Stanovanjskega zakona le na zahtevo upravičene osebe. Predhodna zahteva za odkup stanovanja je bila nujen del postopka za uveljavljanje odkupa.
Pravica do nakupa stanovanja iz 117. člena SZ je po svoji naravi oblikovalna pravica (opcija), ki je vezana na osebo upravičenca, in zato ne more biti predmet dedovanja.
Če se zadeva vrne na nižje sodišče, ki se je z zadevo že ukvarjalo, se že nastala nagrada za postopek pred tem sodiščem všteje v nagrado za postopek v ponovljenem postopku.
nadomestilo za invalidnost - ničnost - odprava odločbe po nadzorstveni pravici
Tožnik uveljavlja ničnost odločbe, s katero je tožena stranka tožniku, invalidu III. kategorije invalidnosti, priznala pravico do nadomestila za invalidnost in odločila, da se nadomestilo za invalidnost izplačuje od dneva prenehanja delovnega razmerja oziroma obveznega zavarovanja za čas, ko je prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje in izpolnjuje obveznosti po predpisih o zaposlovanju. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da ne obstajajo zakonsko določeni pogoji, da bi se odločba izrekla za nično. Skladno z 279. členom ZUP se za nično izreče odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku v stvari iz sodne pristojnosti ali v stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku, odločba, ki bi s svojo izvršitvijo lahko povzročila kakšno dejanje, ki je kaznivo po kazenskem zakonu, odločba, ki je sploh ni mogoče izvršiti, odločba, ki jo je izdal organ brez zahteve stranke, pa stranka pozneje ni izrecno ali molče v to privolila, odločba, ki je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja ter odločba, v kateri je taka nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost. Iz odločbe jasno izhaja, da je tožena stranka odločala o odmeri in izplačevanju nadomestila za invalidnost, kot ga je sodišče priznalo s sodbo, izdano v socialnem sporu. V tem primeru torej ni podan noben od razlogov, določen v že citiranem 279. členu ZUP, da bi se odločba izrekla za nično.
V konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji, da bi se navedena odločba odpravila po nadzorstveni pravici. V katerih primerih se odločba odpravi in razveljavi po nadzorstveni pravici, je določeno v 274. členu ZUP. Med drugim lahko organ to stori v primeru, če je bil z odločbo očitno prekršen materialni predpis. V sporni zadevi je tožena stranka odločila, da se tožniku izplačuje nadomestilo za invalidnost od dneva, ko se je prijavil na Zavodu RS za zaposlovanje. ZPIZ-1 loči med datumom, ko nekdo pridobi pravico iz invalidskega zavarovanja in pa dnevom, ko se mu ta pravica, v sporni zadevi nadomestilo za invalidnost, začne izplačevati. Glede izplačila je bistveno, kdaj zavarovanec začne delati v skladu s priznanimi omejitvami pri delu. Pritožbeno sodišče je že v več zadevah zavzelo stališče, da zavarovanec pravnoformalno lahko začne delati z omejitvami šele od pravnomočnosti sodbe, s katero so mu bile priznane pravice iz invalidskega zavarovanje, dalje. To pa pomeni, da tožena stranka s svojo odločitvijo ni kršila materialnih določb v škodo tožnika, s tem pa niso izpolnjeni pogoji določeni v 274. člena ZUP, da bi se odločba odpravila oziroma razveljavila po nadzorstveni pravici.
OZ člen 255, 257, 259, 259/3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 359.
izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj - pogoji za izpodbijanje - rok za vložitev tožbe - prekluzivni rok - zavrženje tožbe - odločbe sodišča druge stopnje o pritožbi - prepoved spremembe na slabše
Izpodbija se lahko vsako ravnanje dolžnika, iz katerega izvirajo take pravne posledice, ki zmanjšujejo ali preprečujejo upnikovo pravico, da se poplača iz dolžnikovega premoženja.
pritožba - predlog za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist ali s hišnim zaporom - rok za vložitev predloga - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - konkretizacija pritožbenih očitkov - vsebina pritožbe - zavrženje predloga
Čeprav predlog za nadomestno izvršitev kazni zapora, glede na možnost sodišča prve stopnje iz tretjega odstavka 359. člena ZKP, v pritožbi ni izključen, je tedaj del pritožbenega predloga in ne samostojni predlog iz drugega odstavka 129.a člena ZKP, ki sme biti vložen le po pravnomočnosti sodbe. Da bi bil torej rok za vložitev predloga po tej zakonski določbi dejansko varovan že z istovrstnim predlogom v pritožbi, kot to smiselno izhaja iz pritožbene obrazložitve, je narobe, kot je narobe s takšnim predlogom enačiti obsojenčevo vlogo z dne 30. 12. 2015, s katero si prizadeva, da kazen zapora sploh ne bil bila izvršena.
pogodba o finančnem leasingu – kršitev pogodbe – odstop od pogodbe – pogodbena odškodninska odgovornost – delni umik tožbe – razlog umika tožbe – stroški postopka – načelo uspeha
Do umika tožbe ni prišlo zaradi izpolnitve zahtevka: tožena stranka je vozilo vrnila pred vložitvijo predloga za izvršbo, tožeča stranka pa je postavila tožbeni zahtevek v nasprotju z določilom drugega odstavka VIX. Splošnega dela pogodbe o finančnem leasingu št. FV-06, ker tožbenega zahtevka ni zmanjšala za cenitveno vrednost vozila. Glede na citirano določilo splošnega dela pogodbe o finančne leasingu, je tožeča stranka tožbo, v presežku nad dosojenim delom, vložila neutemeljeno, kar bo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku moralo upoštevati, ko bo odločalo o uspehu tožeče stranke v pravdnem postopku.
denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo – soprispevek oškodovanca – pravica odkloniti delo – pravična denarna odškodnina – telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem – strah – duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti – zmanjšanje življenjske aktivnosti – izvedensko mnenje – posledice bolezni – skaženost
Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo, da je tožnik svojega nadrejenega opozoril, da delo ni varno. Po drugem odstavku 52. člena ZVZD ima delavec res pravico odkloniti delo, če mu grozi neposredna nevarnost za življenje ali zdravje, ker niso izvedeni predpisani varnostni ukrepi, ter zahtevati, da se nevarnost odpravi. Vendar pa je tožnik nameščal le dvižne trakove, kar pa ni bilo delo, zaradi katerega bi mu grozila neposredna nevarnost za življenje ali zdravje. Soprispevka tožnika tudi iz razloga, ki ga je upoštevalo sodišče prve stopnje (ker ni odklonil dela), tako ni. V ravnanju tožnika krivdnega ravnanja, ki bi utemeljevalo njegov soprispevek k nastanku škodnega dogodka, ni. Nevarnost za življenje ali zdravje tožnika je ostala v celoti v sferi tožene stranke, ki je opravljala nevarno dejavnost.
OZ člen 131, 131/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
luknja na igrišču - odškodninska odgovornost zavoda za prestajanje kazni zapora - vzdrževanje igrišča - bistvena kršitev določb postopka - opustitev izvedbe dokaza z izvedencem
Tudi pritožbeno sodišče glede na v izvedenem postopku ugotovljeno dejansko stanje ocenjuje, da tožnik nosi odgovornost za nastanek škodnega dogodka sam. Takšen zaključek utemeljujejo pred sodiščem prve stopnje izvedeni dokazi, izpovedbe tožnika in zaslišanih prič, ki ne podpirajo očitka opustitve dolžnega ravnanja zavarovanca toženke, ki bi rezultiralo s krivdo za nastanek tožniku nastale škode. Tožnik (ta izrecno izpove, da „obsojenci sami rečejo pred igro, da je treba igrišče urediti“), kot tudi vse v postopku zaslišane priče (E.E., D.R. in B.P.), smiselno skladno izpovedujejo, da so vsa igrišča urejali obsojenci sami oziroma tisti obsojenci, ki so bili zadolženi za urejanje okolja, po potrebi pred igro.