TELEKOMUNIKACIJE – CIVILNO PROCESNO PRAVO – NEPRAVDNO PRAVO
VSL0082298
ZPP člen 214, 214/1, 214/2, 362, 362/2. ZVVJTO člen 8, 8/4.
vračilo vlaganj – javno telekomunikacijsko omrežje – vračilo vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje – neprerekana dejstva – priznana dejstva – zavrnitev dokaznega predloga z izvedencem – postopek pri državnem pravobranilcu – prekluzija – nedovoljene pritožbene novote – kabelsko omrežje – prehod v osnovna sredstva – prevzem kabelskega omrežja – vključitev v telekomunikacijsko omrežje – prevzem infrastrukture
Ker gre v tem primeru za predlagalni nepravdni postopek, je navedeno dejstvo podvrženo prekluziji, posebej še, ker izvira iz listinskega gradiva, ki ga je predlagateljica priložila že svojemu predlogu.
V primeru nepopolnih podatkov o vključitvi vlagatelja zahtevka v javno telekomunikacijsko omrežje, o vrsti in obsegu vlaganj ter o takrat nastalem in priključenem omrežju je posebej predvideno sodelovanje sodnega izvedenca in po potrebi cenilca, tako glede dokazovanja obstoja pravice do vračila kot višine vračila.
Sodišče si mora v postopku delitve solastnine prizadevati za fizično delitev stvari in da solastniki dobijo tisti del stvari, za katerega izkažejo upravičen interes. Pri tem mora upoštevati, da dodeljene nepremičnine vrednostno v čim večji meri ustrezajo vrednosti solastnih deležev oziroma da je razlika čim manjša. Razdelitev, ki odstopa od teh pravil, izigrava primarni način delitve – v naravi.
otroški dodatek - subvencija malice - zmotna uporaba materialnega prava - ugotavljanje materialnega položaja - stanovanje - preživnina
V 1. točki prvega odstavka 17. člena ZUPJS je določeno, da se v premoženje osebe šteje nepremično premoženje. Izjemoma pa v premoženje ne šteje stanovanje, v katerem oseba dejansko prebiva in sicer do vrednosti primernega stanovanja (1. točka prvega odstavka 18. člena ZUPJS). Tožnica je v postopku uveljavljala, da se pri ugotavljanju materialnega položaja ne upošteva stanovanje, v katerem biva. Tožena stranka pa je navedeno nepremičnino (stanovanje) upoštevala pri določitvi materialnega položaja tožnice. Določba, ki govori o vrednosti primernega stanovanja (drugi odstavek 17. člena ZUPJS), ne izključuje, da bi se pri ugotavljanju premoženja stanovanje, v katerem oseba dejansko prebiva, izločilo oziroma se ne bi upoštevalo pri ugotovitvi premoženja. Šele z novelo ZUPJS - C, ki se uporablja od 1. 1. 2014, je bila 1. točka prvega odstavka 18. člena spremenjena tako, da se v premoženje ne šteje stanovanje ali stanovanjska hiša, v katerem oseba dejansko prebiva in ima prijavljeno stalno prebivališče, do vrednosti primernega stanovanja.
Tožena stranka je nepravilno uporabila materialno pravo glede upoštevanja preživnin pri ugotavljanju materialnega položaja tožnice, posledično pa tudi sodišče prve stopnje, ki je potrdilo izpodbijani odločbi tožene stranke. ZUPJS v petem odstavku 12. člena določa, da se neprejemanje prejemkov iz 4. točke prvega odstavka tega člena (tudi neprejemanje preživnine) ugotavlja zlasti s predlogom za izvršbo, potrdilom sodišča o njegovi vložitvi ali s sklepom o izvršbi ali z dokazilom o neuspeli izvršbi ali s potrdilom pristojnega ministrstva, da je začel teči postopek za izterjavo iz tujine. Res je, da tožnica v času vodenja postopka še ni podala predloga za izvršbo, vendar pa navedena določba zakona ne določa, da je edino merodajen predlog za izvršbo (določba govori zlasti o predlogu za izvršbo). V tem primeru bi morala tožena stranka z izvedbo drugih dokazov razčistiti, ali tožnica dejansko ni prejemala prejemkov, kot je to zatrjevala že v samem postopku (že v vlogi je navajala, da oče otrok redno ne plačuje preživnin). Ker je zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče odpravilo izpodbijane upravne odločbe tožene stranke ter zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – STANOVANJSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – DENACIONALIZACIJA – ODVETNIŠTVO
VSL0082313
OZ člen 162. ZDen člen 88. SZ-1 člen 173, 173/2. SZ člen 117, 117/4, 123, 123/1, 123/2. ZPP člen 192. ZOdvT tarifna številka 3100.
privatizacija stanovanj – najemnik denacionaliziranega stanovanja – pravice najemnikov v denacionaliziranih stanovanjih v zvezi z nadomestnim odkupom – zahteva za odkup stanovanja – prekluzivni rok – kontrahirna dolžnost – pravica do odkupa stanovanja – oblikovalna pravica – predmet dedovanja – kumulacija zahtevkov – stroški pravdnega postopka – nagrada za postopek – ponovljeni postopek
Lastnik stanovanja je bil dolžan stanovanje prodati po privatizacijskih določbah Stanovanjskega zakona le na zahtevo upravičene osebe. Predhodna zahteva za odkup stanovanja je bila nujen del postopka za uveljavljanje odkupa.
Pravica do nakupa stanovanja iz 117. člena SZ je po svoji naravi oblikovalna pravica (opcija), ki je vezana na osebo upravičenca, in zato ne more biti predmet dedovanja.
Če se zadeva vrne na nižje sodišče, ki se je z zadevo že ukvarjalo, se že nastala nagrada za postopek pred tem sodiščem všteje v nagrado za postopek v ponovljenem postopku.
nadomestilo za invalidnost - ničnost - odprava odločbe po nadzorstveni pravici
Tožnik uveljavlja ničnost odločbe, s katero je tožena stranka tožniku, invalidu III. kategorije invalidnosti, priznala pravico do nadomestila za invalidnost in odločila, da se nadomestilo za invalidnost izplačuje od dneva prenehanja delovnega razmerja oziroma obveznega zavarovanja za čas, ko je prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje in izpolnjuje obveznosti po predpisih o zaposlovanju. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da ne obstajajo zakonsko določeni pogoji, da bi se odločba izrekla za nično. Skladno z 279. členom ZUP se za nično izreče odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku v stvari iz sodne pristojnosti ali v stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku, odločba, ki bi s svojo izvršitvijo lahko povzročila kakšno dejanje, ki je kaznivo po kazenskem zakonu, odločba, ki je sploh ni mogoče izvršiti, odločba, ki jo je izdal organ brez zahteve stranke, pa stranka pozneje ni izrecno ali molče v to privolila, odločba, ki je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja ter odločba, v kateri je taka nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost. Iz odločbe jasno izhaja, da je tožena stranka odločala o odmeri in izplačevanju nadomestila za invalidnost, kot ga je sodišče priznalo s sodbo, izdano v socialnem sporu. V tem primeru torej ni podan noben od razlogov, določen v že citiranem 279. členu ZUP, da bi se odločba izrekla za nično.
V konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji, da bi se navedena odločba odpravila po nadzorstveni pravici. V katerih primerih se odločba odpravi in razveljavi po nadzorstveni pravici, je določeno v 274. členu ZUP. Med drugim lahko organ to stori v primeru, če je bil z odločbo očitno prekršen materialni predpis. V sporni zadevi je tožena stranka odločila, da se tožniku izplačuje nadomestilo za invalidnost od dneva, ko se je prijavil na Zavodu RS za zaposlovanje. ZPIZ-1 loči med datumom, ko nekdo pridobi pravico iz invalidskega zavarovanja in pa dnevom, ko se mu ta pravica, v sporni zadevi nadomestilo za invalidnost, začne izplačevati. Glede izplačila je bistveno, kdaj zavarovanec začne delati v skladu s priznanimi omejitvami pri delu. Pritožbeno sodišče je že v več zadevah zavzelo stališče, da zavarovanec pravnoformalno lahko začne delati z omejitvami šele od pravnomočnosti sodbe, s katero so mu bile priznane pravice iz invalidskega zavarovanje, dalje. To pa pomeni, da tožena stranka s svojo odločitvijo ni kršila materialnih določb v škodo tožnika, s tem pa niso izpolnjeni pogoji določeni v 274. člena ZUP, da bi se odločba odpravila oziroma razveljavila po nadzorstveni pravici.
OZ člen 255, 257, 259, 259/3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 359.
izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj - pogoji za izpodbijanje - rok za vložitev tožbe - prekluzivni rok - zavrženje tožbe - odločbe sodišča druge stopnje o pritožbi - prepoved spremembe na slabše
Izpodbija se lahko vsako ravnanje dolžnika, iz katerega izvirajo take pravne posledice, ki zmanjšujejo ali preprečujejo upnikovo pravico, da se poplača iz dolžnikovega premoženja.
OBLIGACIJSKO PRAVO – ZAVAROVANJE TERJATEV – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0080039
OZ člen 255, 255/2, 311, 312. ZIZ člen 100, 272. ZPP člen 241, 241/2.
začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve – pogoji za izdajo začasne odredbe – verjetnost obstoja terjatve – izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj – Paulijanska tožba – unovčljivost terjatve – neplačevitost dolžnika – pravno dejanje, ki je bilo storjeno v škodo upnikov – enakovrednost protidajatev
V primeru dvostranskega pravnega posla z enakovrednimi dajatvami do oškodovanja upnikov ne pride. Tudi terjatev, ki jo s takim pravnim poslom pridobi dolžnik, je premoženje, na katerega je mogoče poseči z izvršbo. Dejanje pa je storjeno v škodo upnikov, če je iz okoliščin razvidna dolžnikova načrtna pridobitev terjatve, ki lahko vsak trenutek preneha s pobotom.
OZ člen 131, 131/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
luknja na igrišču - odškodninska odgovornost zavoda za prestajanje kazni zapora - vzdrževanje igrišča - bistvena kršitev določb postopka - opustitev izvedbe dokaza z izvedencem
Tudi pritožbeno sodišče glede na v izvedenem postopku ugotovljeno dejansko stanje ocenjuje, da tožnik nosi odgovornost za nastanek škodnega dogodka sam. Takšen zaključek utemeljujejo pred sodiščem prve stopnje izvedeni dokazi, izpovedbe tožnika in zaslišanih prič, ki ne podpirajo očitka opustitve dolžnega ravnanja zavarovanca toženke, ki bi rezultiralo s krivdo za nastanek tožniku nastale škode. Tožnik (ta izrecno izpove, da „obsojenci sami rečejo pred igro, da je treba igrišče urediti“), kot tudi vse v postopku zaslišane priče (E.E., D.R. in B.P.), smiselno skladno izpovedujejo, da so vsa igrišča urejali obsojenci sami oziroma tisti obsojenci, ki so bili zadolženi za urejanje okolja, po potrebi pred igro.
povrnitev vlaganj v nepremičnino - neupravičena obogatitev - odločanje po prostem preudarku
Tožnica od toženke zahteva plačilo le v takšnem obsegu, kot se je ta z njenimi vlaganji okoristila, torej toliko, kolikor je vrednost njenih nepremičnin sedaj večja, kot je bila pred tožničinimi vlaganji.
odpust obveznosti - ugovor proti odpustu obveznosti - omejitev poslovne sposobnosti stečajnega dolžnika - odpoved premoženjski pravici - dolžnost poročanja - zapuščinska obravnava - nujni delež - opustitev uveljavljanja nujnega deleža
Neživljenjsko in nerazumno bi bilo dolžnici očitati, da je z opustitvijo uveljavljanja nujnega deleža v pravdnem postopku, katerega stroški bi presegali vrednost nujnega deleža, ob upoštevanju nezainteresiranosti upnikov za vodenje kakršnihkoli postopkov v tej smeri, ni storila vsega, kar je v njeni moči, da bi dolgove upnikov odplačala in je ravnala v nasprotju z določbami 2. točke prvega odstavka 386. člena ZFPPIPP.
objava popravka – pravica do popravka – izjava tretje osebe
Zakon ne omejuje pravice do objave popravka zgolj na obvestila, izrečena s strani novinarjev, ki pripravljajo prispevek, temveč na obvestila v prispevku kot celoti, torej tudi, če so slednja podana v obliki izjav tretjih oseb, v konkretnem primeru v intervjuju z D. D. kot predstavnico PU. Z razlago 26. člena ZMed, kot jo je zavzelo sodišče prve stopnje, bi se izvotlila pravica do popravka kot ustavna pravica, saj bi bilo vedno mogoče prispevke pripravljati in montirati na način, da bi posamezne občutljive izjave izrekali tretji in ne siceršnji avtorji prispevka.
pritožba - predlog za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist ali s hišnim zaporom - rok za vložitev predloga - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - konkretizacija pritožbenih očitkov - vsebina pritožbe - zavrženje predloga
Čeprav predlog za nadomestno izvršitev kazni zapora, glede na možnost sodišča prve stopnje iz tretjega odstavka 359. člena ZKP, v pritožbi ni izključen, je tedaj del pritožbenega predloga in ne samostojni predlog iz drugega odstavka 129.a člena ZKP, ki sme biti vložen le po pravnomočnosti sodbe. Da bi bil torej rok za vložitev predloga po tej zakonski določbi dejansko varovan že z istovrstnim predlogom v pritožbi, kot to smiselno izhaja iz pritožbene obrazložitve, je narobe, kot je narobe s takšnim predlogom enačiti obsojenčevo vlogo z dne 30. 12. 2015, s katero si prizadeva, da kazen zapora sploh ne bil bila izvršena.
Trditvi toženca, da z vsebino poroštvenih izjav ni bil seznanjen, ni sledilo že prvostopenjsko sodišče. Toženec je poroštveni izjavi podpisal, kot zastopnik družbe. Če pogodb pred tem ni prebral, to ne more biti upoštevno. Če je res ravnal tako malomarno, kot zatrjuje, mora zato sam nositi posledice.
solastnina – ureditev razmerij med solastniki – redno upravljanje – nujen posel – posel, nujen za vzdrževanje solastne stvari – prekinitev postopka – hitrost postopka
Iz 112. člena ZNP izhaja, da je namen postopka za ureditev razmerij med solastniki v nadomestitvi njihovega soglasja z odločitvijo sodišča glede posla v zvezi z rednim upravljanjem, ki je nujen za redno vzdrževanje solastne stvari, oziroma glede načina njenega upravljanja (uporabe). Vsebina omenjenega člena (oziroma celotnega 12. poglavja) kaže na to, da (kakor to smiselno izpostavlja tudi pritožba) mora biti postopanje (odločanje) sodišča hitro, saj v nasprotnem primeru bodisi ni moč opraviti posla, ki je nujen za redno vzdrževanje solastne stvari, bodisi je onemogočena (okrnjena) uporaba oziroma upravljanje takšne stvari, kar vse predstavlja bistveno vsebino (so)lastninske pravice. Upoštevaje pomembnost hitrega odločanja v takšnih postopkih in na drugi strani dejstvo, da sodišče prve stopnje ne ugotavlja, da bi bili solastni deleži sporni med samima udeležencema tega nepravdnega postopka, ni nobenega razloga za njegovo prekinitev.
Določbe ZIZ, ki urejajo izvršilni postopek, ne dajejo možnosti, da bi neposredna izvršilna dejanja v konkretni zadevi opravljal izvršitelj, ki ga pod pogoji, kot so določeni v 44a. členu, ne bi določilo s sklepom sodišče.
Določbo 287. člena ZIZ, ki določa učinke in posledice izdane odločbe o razrešitvi izvršitelja, je mogoče razumeti le kot sistemsko določbo, ki zagotavlja, da zadeve, ki jih sicer samostojno vodi in opravlja izvršitelj, v primeru, ko temu preneha pooblastilo, za njihovo nadaljnje opravljanje oz. poslovanje, ne ostanejo brez nadzora do takrat, dokler jih ne prevzame s sklepom sodišča določen nov izvršitelj.
Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje samo dejstvo, da teče postopek določitve pripadajočega zemljišča, pritožnikom ne daje pravnega interesa, saj je njihov pravni interes varovan že z zaznambo spora. Trditve o možnosti pridobitve gradbenega dovoljenja, o posegih predlagatelja in o ravnanju občine, ki bi sicer lahko utemeljevale pravni interes, pa so pritožniki podali šele v pritožbi, kar predstavlja nedopustno pritožbeno novoto, zato je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati.
pogodba o finančnem leasingu – kršitev pogodbe – odstop od pogodbe – pogodbena odškodninska odgovornost – delni umik tožbe – razlog umika tožbe – stroški postopka – načelo uspeha
Do umika tožbe ni prišlo zaradi izpolnitve zahtevka: tožena stranka je vozilo vrnila pred vložitvijo predloga za izvršbo, tožeča stranka pa je postavila tožbeni zahtevek v nasprotju z določilom drugega odstavka VIX. Splošnega dela pogodbe o finančnem leasingu št. FV-06, ker tožbenega zahtevka ni zmanjšala za cenitveno vrednost vozila. Glede na citirano določilo splošnega dela pogodbe o finančne leasingu, je tožeča stranka tožbo, v presežku nad dosojenim delom, vložila neutemeljeno, kar bo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku moralo upoštevati, ko bo odločalo o uspehu tožeče stranke v pravdnem postopku.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0080034
OZ člen 153, 153/2, 153/3, 180, 180/1. ZOZP člen 20a. ZPP člen 8, 154, 154/2.
odškodninska odgovornost - objektivna odškodninska odgovornost - trčenje motornega vozila in kolesarja - oprostitev odgovornosti - denarna odškodnina - nepremoženjska škoda - duševne bolečine zaradi smrti bližnjega - zastaranje - zastaranje odškodninske terjatve - subjektivni rok - ustalitev škode - zamudne obresti - zamuda zavarovalnice - dokazna ocena - izvedensko mnenje
Ocena prič je domena sodišča. Ono je tisto, ki ocenjuje verodostojnost izpovedb. Če izvedenec (npr. v kazenskem postopku) svoje mnenje izdela na podlagi lastne ocene izpovedi udeležencev, ki jim nato sodišče (npr. pravdno) ob zaslišanju ne sledi, je logično, da je lahko drugo izvedensko mnenje, ki črpa iz dokazne ocene prič, ki jo je napravilo (pravdno) sodišče, drugačno.
Trenutek, kdaj oškodovanec izve za škodo, je raztegljiv in ne pomeni nujno trenutka, ko je do dogodka prišlo, če je škoda nastala kasneje ali če je bil obseg škode znan kasneje. V sodni praksi je že dolgo uveljavljeno stališče, da zastaranje prične teči tisti trenutek, ko se je škoda ustalila oziroma ko je znan njen obseg. Nobenega razumnega razloga, da tega stališča ne bi bilo mogoče uporabiti tudi glede škode zaradi smrti bližnjega, je pa ob ugovoru zastaranja s strani toženca na tožniku, da dokaže, da obseg škode ni bil znan že ob dogodku.