ZFPPIPP člen 19, 201, 201/5, 210, 211, 211/1, 213, 213/3, 215, 215/3, 216. ZIZ člen 3.
pravni učinki potrjene prisilne poravnave – izvršba na premoženjsko pravico – ločitvena pravica na enem predmetu izvršbe – nadaljevanje izvršilnega postopka – uresničitev ločitvene pravice – obseg izvršbe in zavarovanja
Neutemeljene so upnikove pritožbene navedbe, da bi sodišče, ko je upnik ločitveno pravico pridobil le na enem predmetu izvršbe, izvršbo moralo nadaljevati v celoti z vsemi s sklepom o izvršbi dovoljenimi izvršilnimi sredstvi. Res je sicer, da ZFPPIPP izrecno ne opisuje “vmesnega postopanja“ sodišča, t. j. nadaljevanja izvršbe le s tistim sredstvom oziroma predmetom izvršbe, ki je predmet ločitvene pravice, vendar pa je treba ločitveno pravico razumeti v povezavi z določbo o učinkovanju prisilne poravnave za neplačani del terjatve, če upnik z uresničitvijo ločitvene pravice ne doseže plačila celotne terjatve, ki je bila zavarovana s to pravico. V primerih, ko vrednost zarubljenega premoženja ni znana v nominalni višini, namreč sodišče ne more opraviti izvršbe za izterjavo celotne terjatve ali pa le terjatve v deležu, rokih in z obrestmi, določenimi v potrjeni prisilni poravnavi, dokler ni znana višina terjatve, ki je poplačana z uresničitvijo ločitvene pravice. Predmet izterjave v takem primeru v prvi fazi ne more biti terjatev v večjem obsegu, kot je zavarovan z ločitveno pravico, in z vsemi predlaganimi izvršilnimi sredstvi, temveč le v tistem obsegu, v katerem ima upnik ločitveno pravico na konkretnem predmetu tega izvršilnega postopka. Ker je upnik v tem postopku pridobil ločitveno pravico le na enem predmetu izvršbe, se izvršba najprej opravi za izterjavo terjatve v tem obsegu oziroma s predmetom, na katerem je upnik pridobil ločitveno pravico. Ni namreč mogoče pritrditi upnikovem pritožbenemu stališču, da je sodišče postopek dolžno nadaljevati z vsemi sredstvi ne glede na to, ali bo upnik morebiti celo preplačan.
Določbe ZIZ, ki urejajo izvršilni postopek, ne dajejo možnosti, da bi neposredna izvršilna dejanja v konkretni zadevi opravljal izvršitelj, ki ga pod pogoji, kot so določeni v 44a. členu, ne bi določilo s sklepom sodišče.
Določbo 287. člena ZIZ, ki določa učinke in posledice izdane odločbe o razrešitvi izvršitelja, je mogoče razumeti le kot sistemsko določbo, ki zagotavlja, da zadeve, ki jih sicer samostojno vodi in opravlja izvršitelj, v primeru, ko temu preneha pooblastilo, za njihovo nadaljnje opravljanje oz. poslovanje, ne ostanejo brez nadzora do takrat, dokler jih ne prevzame s sklepom sodišča določen nov izvršitelj.
povrnitev vlaganj v nepremičnino - neupravičena obogatitev - odločanje po prostem preudarku
Tožnica od toženke zahteva plačilo le v takšnem obsegu, kot se je ta z njenimi vlaganji okoristila, torej toliko, kolikor je vrednost njenih nepremičnin sedaj večja, kot je bila pred tožničinimi vlaganji.
znižano plačilo vrtca - otroški dodatek - zmotna uporaba materialnega prava - upoštevanje regresa za letni dopust
Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da je tožena stranka pri ugotavljanju upravičenosti tožnice do otroškega dodatka in pri znižanju plačila vrtca nepravilno upoštevala regres, zaradi česar je ugodilo tožbenemu zahtevku ter izpodbijane odločbe tožene stranke odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje. Način upoštevanja dohodka je predpisan v 15. členu ZUPJS, ki v petem odstavku določa, da podrobnejši način upoštevanja dohodkov po tem zakonu določi minister, pristojen za socialno varstvo. Zakon odkazuje na uporabo Pravilnika, katerega sestavni del je tudi priloga glede načina izračuna dohodkov iz odločbe o odmeri dohodnine ali informativnega izračuna. Tožena stranka je pri odločanju o pravicah iz javnih sredstev pravilno upoštevala znesek prejetega regresa, skladno z ZUPJS in Pravilnikom, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na odpravo upravnih odločb zavrnilo.
izvršba na podlagi verodostojne listine - ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - ugovor krajevne pristojnosti - presoja veljavnosti dogovora o pristojnosti
V fazi odločanja o dolžnikovem ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine sodišče ne odloča o utemeljenosti dolžnikovega ugovora, temveč presoja le njegovo obrazloženost, posledično pa sodišče v tej fazi postopka tudi ne sprejme dokončne odločitve glede krajevne pristojnosti pravdnega sodišča. Pri določitvi krajevno pristojnega pravdnega sodišča je namreč dolžno le slediti navedbi tiste stranke, ki zatrjuje obstoj sporazuma o krajevni pristojnosti, ne da bi ob tem presojalo, ali je takšen sporazum tudi dejansko veljaven. Res je sicer, da mora dolžnik že v ugovoru zoper sklep o izvršbi izpodbijati obstoj dogovora o pristojnosti, saj bi bile sicer v nadaljnjem postopku takšne navedbe prepozne, vendar pa to ne pomeni, da o njih odloča že izvršilno sodišče.
STVARNO PRAVO – ODZ – ZEMLJIŠKA KNJIGA – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0084187
SPZ člen 9. ZTLR člen 72, 72/3. ODZ paragraf 328. ZZK-1 člen 3, 3/1, 3/1-5. ZEN člen 18. ZDOIONUS člen 26. Zakon o imenih naselij in označbi trgov, ulic in hiš člen 7. ZIENUS člen 10. ZPP člen 212. Pravilnik o določanju imen naselij in ulic ter o označevanju naselij, ulic in stavb člen 32.
ugotovitev lastninske pravice – priposestvovanje nepremičnine – dobra vera – domneva dobre vere – trditveno breme – dokazno breme – materialno dokazno breme – prevalitev dokaznega bremena – identifikacija nepremičnine – identifikacijski znak stavbe ali njenega posameznega dela – hišna številka – določanje hišnih številk stavbam – označevanje garaž
Trditveno in dokazno breme določa materialno pravo. Materialno dokazno breme je stabilno in ga ves čas postopka nosi ista stranka. Šele uspeh dokazovanja tiste stranke, ki nosi dokazno breme po pravilih o materialnem dokaznem bremenu, prevali procesno dokazno breme na drugo stranko, ki mora potem z nasprotnim dokazom ovreči aktualen dokazni uspeh.
Nepremičnine je mogoče enolično identificirati na podlagi navedbe parcelne številke ter katastrske občine, v kateri se parcela nahaja.
V konkretnem primeru sta se stranki dogovorili za 50,00 EUR pogodbene kazni na dan zamude, vendar ne več kot 27.000,00 EUR. To pomeni, da je bil dogovor tudi v skupni maksimalni višini oziroma 27.000,00 EUR in da lahko stranka ugovarja tej vrednosti. Če je vrednost 50,00 EUR na dan primerna, ker je predstavljala 2 % vrednosti parcele, je treba presojati tudi skupno zgornjo mejo pogodbene kazni oziroma 27.000,00 EUR. V dosedanji sodni praksi so bili le primeri, ko je pogodbena kazen bila enaka vrednosti pogodbene izpolnitve, ne pa „desetkratnik“ vrednosti izpolnitve. Vendar je treba določbo 248. člena OZ razlagati skupaj s pogodbeno določitvijo višine pogodbene kazni. Pri tem pa je tudi pomembno, ali je tožeči stranki zaradi neizpolnitve tožene stranke nastala škoda, čemur je toženka oporekala, a sodišče prve stopnje njenega ugovora ni obravnavalo.
otroški dodatek - subvencija malice - zmotna uporaba materialnega prava - ugotavljanje materialnega položaja - stanovanje - preživnina
V 1. točki prvega odstavka 17. člena ZUPJS je določeno, da se v premoženje osebe šteje nepremično premoženje. Izjemoma pa v premoženje ne šteje stanovanje, v katerem oseba dejansko prebiva in sicer do vrednosti primernega stanovanja (1. točka prvega odstavka 18. člena ZUPJS). Tožnica je v postopku uveljavljala, da se pri ugotavljanju materialnega položaja ne upošteva stanovanje, v katerem biva. Tožena stranka pa je navedeno nepremičnino (stanovanje) upoštevala pri določitvi materialnega položaja tožnice. Določba, ki govori o vrednosti primernega stanovanja (drugi odstavek 17. člena ZUPJS), ne izključuje, da bi se pri ugotavljanju premoženja stanovanje, v katerem oseba dejansko prebiva, izločilo oziroma se ne bi upoštevalo pri ugotovitvi premoženja. Šele z novelo ZUPJS - C, ki se uporablja od 1. 1. 2014, je bila 1. točka prvega odstavka 18. člena spremenjena tako, da se v premoženje ne šteje stanovanje ali stanovanjska hiša, v katerem oseba dejansko prebiva in ima prijavljeno stalno prebivališče, do vrednosti primernega stanovanja.
Tožena stranka je nepravilno uporabila materialno pravo glede upoštevanja preživnin pri ugotavljanju materialnega položaja tožnice, posledično pa tudi sodišče prve stopnje, ki je potrdilo izpodbijani odločbi tožene stranke. ZUPJS v petem odstavku 12. člena določa, da se neprejemanje prejemkov iz 4. točke prvega odstavka tega člena (tudi neprejemanje preživnine) ugotavlja zlasti s predlogom za izvršbo, potrdilom sodišča o njegovi vložitvi ali s sklepom o izvršbi ali z dokazilom o neuspeli izvršbi ali s potrdilom pristojnega ministrstva, da je začel teči postopek za izterjavo iz tujine. Res je, da tožnica v času vodenja postopka še ni podala predloga za izvršbo, vendar pa navedena določba zakona ne določa, da je edino merodajen predlog za izvršbo (določba govori zlasti o predlogu za izvršbo). V tem primeru bi morala tožena stranka z izvedbo drugih dokazov razčistiti, ali tožnica dejansko ni prejemala prejemkov, kot je to zatrjevala že v samem postopku (že v vlogi je navajala, da oče otrok redno ne plačuje preživnin). Ker je zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče odpravilo izpodbijane upravne odločbe tožene stranke ter zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – STANOVANJSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – DENACIONALIZACIJA – ODVETNIŠTVO
VSL0082313
OZ člen 162. ZDen člen 88. SZ-1 člen 173, 173/2. SZ člen 117, 117/4, 123, 123/1, 123/2. ZPP člen 192. ZOdvT tarifna številka 3100.
privatizacija stanovanj – najemnik denacionaliziranega stanovanja – pravice najemnikov v denacionaliziranih stanovanjih v zvezi z nadomestnim odkupom – zahteva za odkup stanovanja – prekluzivni rok – kontrahirna dolžnost – pravica do odkupa stanovanja – oblikovalna pravica – predmet dedovanja – kumulacija zahtevkov – stroški pravdnega postopka – nagrada za postopek – ponovljeni postopek
Lastnik stanovanja je bil dolžan stanovanje prodati po privatizacijskih določbah Stanovanjskega zakona le na zahtevo upravičene osebe. Predhodna zahteva za odkup stanovanja je bila nujen del postopka za uveljavljanje odkupa.
Pravica do nakupa stanovanja iz 117. člena SZ je po svoji naravi oblikovalna pravica (opcija), ki je vezana na osebo upravičenca, in zato ne more biti predmet dedovanja.
Če se zadeva vrne na nižje sodišče, ki se je z zadevo že ukvarjalo, se že nastala nagrada za postopek pred tem sodiščem všteje v nagrado za postopek v ponovljenem postopku.
nadomestilo za invalidnost - ničnost - odprava odločbe po nadzorstveni pravici
Tožnik uveljavlja ničnost odločbe, s katero je tožena stranka tožniku, invalidu III. kategorije invalidnosti, priznala pravico do nadomestila za invalidnost in odločila, da se nadomestilo za invalidnost izplačuje od dneva prenehanja delovnega razmerja oziroma obveznega zavarovanja za čas, ko je prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje in izpolnjuje obveznosti po predpisih o zaposlovanju. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da ne obstajajo zakonsko določeni pogoji, da bi se odločba izrekla za nično. Skladno z 279. členom ZUP se za nično izreče odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku v stvari iz sodne pristojnosti ali v stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku, odločba, ki bi s svojo izvršitvijo lahko povzročila kakšno dejanje, ki je kaznivo po kazenskem zakonu, odločba, ki je sploh ni mogoče izvršiti, odločba, ki jo je izdal organ brez zahteve stranke, pa stranka pozneje ni izrecno ali molče v to privolila, odločba, ki je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja ter odločba, v kateri je taka nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost. Iz odločbe jasno izhaja, da je tožena stranka odločala o odmeri in izplačevanju nadomestila za invalidnost, kot ga je sodišče priznalo s sodbo, izdano v socialnem sporu. V tem primeru torej ni podan noben od razlogov, določen v že citiranem 279. členu ZUP, da bi se odločba izrekla za nično.
V konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji, da bi se navedena odločba odpravila po nadzorstveni pravici. V katerih primerih se odločba odpravi in razveljavi po nadzorstveni pravici, je določeno v 274. členu ZUP. Med drugim lahko organ to stori v primeru, če je bil z odločbo očitno prekršen materialni predpis. V sporni zadevi je tožena stranka odločila, da se tožniku izplačuje nadomestilo za invalidnost od dneva, ko se je prijavil na Zavodu RS za zaposlovanje. ZPIZ-1 loči med datumom, ko nekdo pridobi pravico iz invalidskega zavarovanja in pa dnevom, ko se mu ta pravica, v sporni zadevi nadomestilo za invalidnost, začne izplačevati. Glede izplačila je bistveno, kdaj zavarovanec začne delati v skladu s priznanimi omejitvami pri delu. Pritožbeno sodišče je že v več zadevah zavzelo stališče, da zavarovanec pravnoformalno lahko začne delati z omejitvami šele od pravnomočnosti sodbe, s katero so mu bile priznane pravice iz invalidskega zavarovanje, dalje. To pa pomeni, da tožena stranka s svojo odločitvijo ni kršila materialnih določb v škodo tožnika, s tem pa niso izpolnjeni pogoji določeni v 274. člena ZUP, da bi se odločba odpravila oziroma razveljavila po nadzorstveni pravici.
Tožena stranka je zavrnila zahtevek za priznanje pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, ker tožnica ni predložila dokaza o plačilu prispevka za zaposlovanje za najmanj 9 mesecev v zadnjih 24-ih mesecih pred nastankom brezposelnosti. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da bi morala tožena stranka pred izdajo odločbe tožnici omogočiti, da se seznani z rezultatom ugotovitvenega postopka, se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo, s čimer ima stranka možnost braniti, zavarovati in uveljaviti svoje pravice in z zakonom varovane koristi. Uradna oseba mora stranki posredovati svoje videnje dejanskih in pravnih okoliščin zadeve, med njimi tudi uspeh dokazovanja in predvideno vsebino odločitve, kar je še posebej pomembno v primeru, da je rezultat postopka za stranko neugoden. V kolikor bi tožena stranka ravnala tako, bi ji tožnica glede odločilnega dejstva, ki se nanaša na plačilo prispevkov, lahko posredovala dokaze o tem, da je prispevke za brezposelnost plačala pred izdajo prvostopenjske odločbe. Zato sta odločbi tožene stranke nezakoniti in je odločitev sodišča, ki je nezakoniti odločbi odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v nov postopek, pravilna.
stroški postopka - stroški izvedenca - zmotna uporaba materialnega prava - osebni pregled zavarovanca
Upoštevajoč izvedensko mnenje je bil s strani izvedencev (ortopeda, psihiatrinje in internistke) opravljen tudi osebni pregled tožnika. V vseh treh primerih je navedeno, da se je pregled začel ob 17. uri. V izvedenskem mnenju ni navedeno, kdaj se je osebni pregled končal. Iz nobenega pregleda pa ne izhaja, da bi ta trajal več kakor eno uro pri posameznem izvedencu oziroma, da so bile potrebne neke posebne preiskave, ki bi zahtevale pri posameznem izvedencu osebni pregled, ki bi bil daljši od ene ure. Niti tega izvedenci niso posebej obrazložili. Sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da bi, upoštevajoč navedbe, kdaj se je pregled opravil, priznalo izvedencem več kakor 1 uro za opravljeni pregled, kar pomeni, da gre za strošek v višini 46,00 EUR in ne 92,00 EUR, kakor je to upoštevalo prvostopenjsko sodišče. Pritožbeno sodišče je zato sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ustrezno znižalo prisojeni znesek nagrade.
Nakladalnik je nevarna stvar, ker je neupoštevanje pravilnega zaporedja faz v procesu odklopa bagerske roke povzročilo drugačno delovanje stroja od predvidenega in poškodbo tožnika. Bagerska roka s konstrukcijo in komandno ploščo je pritisnila kabino in tožniku stisnila nogo (v smeri navznoter) tako, da je (zaradi pomanjkanja prostora) ostal ukleščen, dokler mu ni pomagal sodelavec.
Sodna praksa šteje za nevarne stvari, ki jih poganja električna ali motorna sila, ravno zaradi dejstva, da posameznik, ki samodejno delujočo stvar upravlja, te ne more hipoma ustaviti oziroma preprečiti vseh razsežnosti njenega delovanja in tako odvrniti nesreče.
Nespoštovanje varnostnih navodil je upoštevno pri odločanju o delni ali popolni razbremenitvi odgovornosti imetnika nevarne stvari oziroma obratovalca.
ZIZ člen 24, 55, 55/1, 55/1-12, 59. ZM člen 29, 31.
nedopustnost izvršbe – menični porok – aval – odgovornost avalista – bianco menica – bianco menica za zavarovanje posojila – izpolnitev bianco menice – izpolnitev v nasprotju z dogovorom
Z avalom se zavaruje plačilo menice, ne pa plačilo obveznosti iz temeljnega posla. Porok odgovarja za obveznosti dolžnika enako in v enaki višini kot tisti, za katerega je porok (honorat), vendar odgovarja tudi, če je honoratova obveznost nična. Avalist ima uspešen ugovor zoper upnika le, če dokaže, da je upnik bianco menico izpolnil v nasprotju z meničnim pooblastilom.
STVARNO PRAVO – DRUŽINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0084208
ZZZDR člen 12, 59, 59/1. ZPP člen 2, 2/1.
ugotovitev deležev na skupnem premoženju – obstoj izvenzakonske skupnosti – ugovor izključne lastnine – nadpolovični delež – ugovor samostojne nasprotne pravice – absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Po ustaljenem stališču sodne prakse ugovor izključne lastnine ne vsebuje (podrednega) ugovora višjega deleža na skupnem premoženju. Tako kot se od tožnika zahteva, da mora določno in obrazloženo uveljavljati višji delež od polovičnega, je tudi na tožencu breme, da mora določno (z odstotki oziroma v ulomku) zatrjevati višji delež na skupnem premoženju. Gre za ugovor samostojne nasprotne pravice, ki ga mora toženec postaviti tako določno, da so s tem jasno postavljene meje obravnavanja v pravdi.
denarna socialna pomoč - ugotavljanje materialnega položaja - samska oseba - postopek za razvezo zakonske zveze
Pri ugotavljanju materialnega položaja družine se zakonec izjemoma ne šteje kot družinski član v primeru, da zakonec osebe, ki uveljavlja pravico do denarne socialne pomoči, v življenjski skupnosti ni več dejansko povezan z družino in da je začet postopek za razvezo zakonske zveze. V sporni zadevi je tožnik sicer dokazoval, da v življenjski skupnosti ni več dejansko povezan z družino, vendar pa tudi, če bi bil izpolnjen omenjeni pogoj, ni izpolnjen naslednji z zakonom določeni pogoj, to pa je, da je začet postopek za razvezo zakonske zveze. Postopek za razvezo je bil že začet, vendar pa je tožnik umaknil tožbo za razvezo zakonske zveze, zato je bil postopek za razvezo zakonske zveze s sklepom sodišča končan, še preden je tožnik vložil zahtevo za priznanje pravice do denarne socialne pomoči. Ker v času odločanja tožene stranke ni bil začet postopek za razvezo zakonske zveze, ni izpolnjen pogoj, da se tožnikova žena ne bi upoštevala pri ugotavljanju materialnega položaja družine. Zato je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke zavrnilo.
starostna pokojnina - ponovna zahteva pridobitev pravice - zavrženje zahteve - zmotna uporaba materialnega prava
Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da je bila odločitev tožene stranke o zavrženju vloge, s katero je tožnica ponovno uveljavljala pravico do starostne pokojnine, pravilna in zakonita, saj tožnica v letu 2012 ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine, o zadevi pa je bilo že pravnomočno odločeno na podlagi enakega dejanskega stanja oziroma pravne podlage, ki se ni spremenila. Res je, da se pravna podlaga v predmetni zadevi ni spremenila, saj je v letu 2012 veljal ZPIZ-1, ki je določal pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Treba pa je presoditi, ali se ni spremenilo dejansko stanje, na katerega se opira zahtevek. V predmetni zadevi ne tožena stranka ne sodišče prve stopnje nista presojali dejanskega stanja v zvezi s plačilom prispevkov v določenih mesecih, za katere tožnica trdi, da so bili plačani, tožena stranka pa, da niso bili plačani v ustrezni višini in se zato ne upoštevajo pri priznanju pravic. Ker tožena stranka o zadevi po vsebini še ni odločala, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odločbi tožene stranke odpravilo ter ji zadevo vrnilo v novo upravno odločanje.
KZ-1 člen 211, 211/1. ZKP člen 76, 76/3, 168, 168/3.
Zahteva za dopolnitev vloge – nepopolna vloga – opozorilo na posledice – zahteva za opravo posameznih preiskovalnih dejanj – zavrženje vloge – opis kaznivega dejanja ki je predmet posameznih preiskovalnih dejanj – zakonski znak kaznivega dejanja goljufije – nejasen opis kaznivega dejanja
Sodišče prve stopnje ni kršilo kazenskega zakona, pa tudi ne določb kazenskega postopka. Zahtevo za dopolnitev vloge je ustrezno oblikovalo, v njem je navedlo sestavine, ki jih mora skladno s tretjim odstavkom 168. člena v zvezi s 429. členom ZKP vsebovati predlog za opravo posameznih preiskovalnih dejanj in je vlagatelja opozorilo, da bo vlogo, v kolikor vseh potrebnih sestavin ne bo imela, zavrglo. Med njimi je navedlo, da mora imeti opis dejanja, iz katerega izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja, pri čemer takšna navedba zadostuje, saj sodišče ne sme pozivati vlagatelja na dopolnitev vloge z opozarjanjem na pomanjkljivosti tako, da bi manjkajoče sestavine navajalo in jih s tem konkretiziralo, ker bi s tem že pozivanje samo pomenilo dopolnjevanje vloge.
pogodba o finančnem leasingu – kršitev pogodbe – odstop od pogodbe – pogodbena odškodninska odgovornost – delni umik tožbe – razlog umika tožbe – stroški postopka – načelo uspeha
Do umika tožbe ni prišlo zaradi izpolnitve zahtevka: tožena stranka je vozilo vrnila pred vložitvijo predloga za izvršbo, tožeča stranka pa je postavila tožbeni zahtevek v nasprotju z določilom drugega odstavka VIX. Splošnega dela pogodbe o finančnem leasingu št. FV-06, ker tožbenega zahtevka ni zmanjšala za cenitveno vrednost vozila. Glede na citirano določilo splošnega dela pogodbe o finančne leasingu, je tožeča stranka tožbo, v presežku nad dosojenim delom, vložila neutemeljeno, kar bo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku moralo upoštevati, ko bo odločalo o uspehu tožeče stranke v pravdnem postopku.