ZGD-1 člen 580, 591. ZPP člen 205, 205/1, 205/1-3.
nadaljevanje postopka - zmotna uporaba materialnega prava - pripojitev
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka prenehala zaradi pripojitve tožene stranke kot samostojnega podjetnika, ki je svojo dejavnost prenehala opravljati (in je izbrisana iz poslovnega registra samostojnih podjetnikov), k družbi A. d.o.o. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno navedlo določbe zakonskih predpisov (zlasti 580. in 591. člena ZGD-1), iz katerih izhaja, da s pripojitvijo preide na prevzemno družbo vse premoženje ter pravice in obveznosti prevzete družbe in da prevzemna družba kot univerzalni pravni naslednik vstopi v vsa pravna razmerja, katerih subjekt je bila prevzeta družba. Vendar je v obravnavanem primeru potrebno upoštevati poseben položaj samostojnega podjetnika in dejstvo, da je tožena stranka (delodajalec) v primerih, kadar gre za samostojnega podjetnika, vedno fizična oseba, ki ne preneha s prenehanjem dejavnosti (in pripojitvijo drugi d.o.o.). Prvotno tožena stranka je torej še vedno stranka v tem sporu (poleg prevzemne družbe kot univerzalnega pravnega naslednika). Ker v obravnavanem primeru ni bilo pogojev niti za prekinitev postopka v skladu s 3. točko 1. odstavka 205. člena ZPP, ker tožena stranka kot fizična oseba ni prenehala (in o tem tudi ni bil izdan ustrezen sklep, ki ga je potrebno izdati tudi tedaj, kadar se postopek prekine po samem zakonu), tudi pogoji za nadaljevanje postopka niso izpolnjeni, zlasti ne za nadaljevanje postopka samo s pravno naslednico tožene stranke družbo A. d.o.o.. Dosedanja tožena stranka je kot fizična oseba še naprej stranka v postopku, poleg nje pa – glede na izvedene statusne spremembe – tudi družba A. d.o.o., ki je s pripravljalno vlogo obvestila sodišče o prevzemu in aktivno vstopila v pravdni postopek. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.
ZDR člen 147, 147/7. ZDR-1 člen 148, 148/7. ZObr člen 97b, 97b/2. Pravila službe v slovenski vojski člen 217. ZUJF člen 163.
nadurno delo - vojska - neenakomerna razporeditev delovnega časa - plačilo za nadurno delo - referenčno obdobje
Tožnica v spornem obdobju ni opravljala nadurnega dela, saj je šlo za kompenzacijo ur v referenčnem obdobju, kar ni v neskladju z zakonodajo. Ure, ki jih je tožnica opravila, so bile vštevane kot polna delovna obveznost, za katero je tožena stranka pravilno obračunala urno postavko v višini 100 % in je tožnici tudi izplačevala pripadajoče dodatke (npr. za nedeljsko delo). Ker je tožnica za sporno obdobje od 1. 11. 2008 do 30. 6. 2014 vse ure neenakomernega dela kompenzirala s prostimi urami, pri čemer ni nezakonito, da za načine koriščenja ni dala posebnega soglasja, pač pa je zanjo veljal ukaz o delovnem času v Slovenski vojski, ji ne pripada še 130 % urne postavke za 40 ur mesečno. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za izplačilo nadur v spornem obdobju.
ZIN člen 15. ZJU člen 100, 100/1, 100/1-2, 100/1-3, 100/4.
prepoved opravljanja dela - nepristranskost - inšpektor
Določba 15. člena ZIN določa, da inšpektor ne sme opravljati dela za drugega delodajalca na področju, na katerem opravlja naloge inšpekcijskega nadzora, razen če gre za znanstveno ali pedagoško delo. Tako ZIN v tej določbi, čeprav je v razmerju do ZJU specialni zakon, ne izključuje uporabe 100. člena ZJU, ki v 2. in 3. točki 1. odstavka določa, da uradnik ne sme opravljati dejavnosti, če bi opravljanje dejavnosti lahko vplivalo na nepristransko opravljanje dela ali če bi pri opravljanju dejavnosti lahko zlorabil informacije, do katerih ima dostop pri opravljanju nalog v službi in niso javno dostopne. Tožnik ima možnost na zvezi, kjer opravlja funkcijo predsednika, uporabiti informacije, za katere je izvedel pri opravljanju nalog na delovnem mestu inšpektorja pri toženi stranki. Izvajanje te funkcije pri zvezi pa lahko toženi stranki vzbudi dvom v nepristransko opravljanje dela. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka tožniku utemeljeno prepovedala opravljanje funkcije predsednika pri zvezi.
V I. točki sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi zaradi starostne upokojitve je bilo določeno, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati zaradi upokojitve tožeče stranke. V III. točki sporazuma pa sta se pravdni stranki dogovorili, da tožeči stranki ob odhodu v pokoj pripada odpravnina v skladu z ZDR-1 v višini dveh povprečnih plač v Republiki Sloveniji za pretekle tri mesece. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil sporazum sklenjen v skladu s 1. odstavkom 132. člena ZDR-1, ki določa, da v kolikor s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti ni določeno drugače, je delodajalec dolžan delavcu, ki je bil pri njem zaposlen najmanj pet let in se upokoji, ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi izplačati odpravnino v višini dveh povprečnih mesečnih plač v Republiki Sloveniji za pretekle tri mesece oziroma v višini dveh povprečnih mesečnih plač delavca za pretekle tri mesece, če je to za delavca ugodneje. Zato je tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine ob upokojitvi utemeljen.
ZDR člen 130, 130/1. ZJU člen 92, 92/1. Zakon o višini povračil stroškov v zvezi z delom in nekaterih drugih prejemkov člen 3. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji člen 42, 42-4.
plačilo dnevnic - delo izven kraja sedeža delodajalca - obveznost plačila
Pravica do plačila dnevnice kot oblike povračila stroškov za prehrano na potovanju zaradi opravljanja določenih del in nalog ni odvisna od tega, ali gre pri tem za opravljanje rednih delovnih nalog iz pogodbe o zaposlitvi, ali le za nekatere oziroma občasne naloge, ki jih mora delavec opraviti v drugem kraju. Bistveno je, da gre za opravljanje dela po nalogu delodajalca v drugem kraju ali na določenih relacijah izven kraja sedeža delodajalca, da delavčeva odsotnost traja več kot 6 ur dnevno in da med tako odrejenim delom delavec nima s strani delodajalca organizirane prehrane.
Tožnik je v spornem obdobju opravljal delo po odredbi oziroma nalogu tožene stranke v drugih krajih oziroma policijskih upravah na ozemlju Republike Slovenije izven sedeža svoje enote od 10 do 12 ur dnevno in s strani tožene stranke ni imel organizirane prehrane. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik v spornem obdobju upravičen do izplačila dnevnic.
ZMed člen 26, 26/1, 26/4, 27, 27/1, 31, 31/1, 31/1-2, 31/1-5, 31/1-6. ZDU-1 člen 14, 14/1, 14/2. ZJA člen 33.
pravica do popravka – pravica javne agencije do popravka – izključitveni razlog – odklonilni razlog – žaljivost popravka
Drži, da popravek ne predstavlja samostojnega članka in je namenjen predvsem tistim, ki so prebrali sporno obvestilo, vendar pa to ne pomeni, da lahko zato popravek vsebuje zgolj sporno navedbo ter njeno zanikanje ali njeno bistveno dopolnitev. Kakšen mora biti popravek, da bo namen pravice do popravka uresničen, je odvisno od vsakega konkretnega primera. Če naj bi popravek zagotovil to, da se o določeni temi „sliši druga stran“, kar je bistvo pravice do popravka, in če naj bi šlo pri novinarskem prispevku in pri zahtevanem popravku za dialog, namenjen bralcem, mora biti ta dialog ustrezno vsebinski. To je tak, da bo pri bralcih sploh lahko dosegel svoj namen.
razmerja med starši in otroki – preživljanje mladoletnega otroka – priznanje očetovstva – izpodbijanje očetovstva
Toženec ne more uspeti s predlogom, da se rok za plačevanje preživnine odloži do ugotovitve očetovstva. Njegova obveznost bo lahko odpravljena šele v primeru morebitne pravnomočne ugotovitve, da ni oče mladoletnega otroka.
ZST-1 člen 1, 1/3, 11, 11/4, 12, 12/3. ZPP člen 108.
pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks na podlagi sodne odločbe – pravne osebe – delna oprostitev plačila sodnih taks – premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje pravne osebe – postopek za uveljavitev oprostitve, odloga ali obročnega plačila sodnih taks na podlagi sodne odločbe – izjava o premoženjskem stanju – pravilnik o obrazcu izjave o premoženjskem stanju – poziv na dopolnitev vloge
Prvotoženka ni trdila, niti tega ne trdi v pritožbi, da zaloge in kratkoročne poslovne terjatve ne predstavljajo likvidnih sredstev in zakaj ne.
Sodišče pravno osebo delno oprosti plačila sodnih taks za vloge, pri katerih je plačilo takse procesna predpostavka, ne samo, če nima sredstev za plačilo celotne takse, temveč tudi, če jih ne more zagotoviti oziroma jih ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti.
ZFPPIPP člen 399, 399/1-4, 406, 406/1, 406/1-1. ZZZDR člen 62.
zakonska dobrota odpusta obveznosti - ugovor proti odpustu obveznosti - ovire za odpust obveznosti - neodplačno razpolaganje s premoženjem - pravni posli med zakoncema - brezplačen prenos poslovnih deležev na zakonca - skupno premoženje zakoncev
Skupno premoženje že pojmovno pomeni premoženje v lasti obeh zakoncev (le da to v smislu lastninskih deležev vsakega od njiju ni opredeljeno). S tem, ko je dolžnica neodplačno prenesla na moža poslovna deleža v družbah, ki sta bila po njenih lastnih trditvah skupno premoženje, je prenesla tudi del svojega premoženja. Dolžnica namreč ne trdi, da je za del skupnega premoženja, ki je pripadal (kot skupen) tudi dolžnici, od moža prejela kakršnokoli materialno odmeno. Iz stališč dolžnice tudi ni mogoče sklepati, da je šlo za razdelitev skupnega premoženja, kot je to zaključilo prvostopenjsko sodišče.
Ker pravni posli med zakoncema niso prepovedani, je glede na obrazloženo evidentno, da je dolžnica s pogodbama o neodplačnem prenosu poslovnega deleža v družbah A. d. o. o. in B. d. o. o. razpolagala z delom svojega premoženja kot skupnega premoženja obeh zakoncev v korist moža kot pridobitelja tudi njenega neopredeljenega deleža na skupnem premoženju. S takim pravnoposlovnim razpolaganjem, pa sta predmetna poslovna deleža izgubila naravo skupnega premoženja, saj se je kot takemu s sklenitvijo spornih pogodb dolžnica odpovedala. Zato ni sprejemljivo stališče dolžnice, da tudi v taki situaciji ni relevantno, na koga od zakoncev je premoženje evidentirano, ker naj bi šlo še vedno za skupno premoženje zakoncev.
Z opredelitvijo ovir za odpust obveznosti zakon pove, kateri dolžnik je (ne)vreden zakonske dobrote odpusta obveznosti.
Tožnica je z namenom, da bi svojemu sinu in njegovi partnerki pridobila protipravno premoženjsko korist, z lažnim prikazovanjem, in sicer z zlorabo njune kartice za registracijo delovnega časa in lažnim prikazovanjem njune prisotnosti na delu ter zlorabo svojega položaja spravila toženo stranko v zmoto in jo zapeljala, da je v škodo svojega premoženja navedenima delavcema obračunavala in izplačevala plačo z vsemi dodatki in stroške za prihod na delo in prehrano, čeprav do tega nista bila upravičena. Tožnica je bila dolžna spoštovati Navodila za registracijo delovnega časa, s katerimi je sama seznanila vse zaposlene v laboratoriju in od njih zahtevala, da se pravilno evidentirajo. Zato nespoštovanje te obveznosti predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti. Poleg tega je identifikacijska kartica za registracijo delovnega časa vezana na delavca, na katerega se glasi. Zahteva delodajalca, da kartico uporablja le delavec, na katerega se nanaša, je razumljiva sama po sebi in zato registracija prisotnosti za druge delavce z uporabo njihove kartice predstavlja kršitev, saj je to v direktnem nasprotju z delodajalčevimi navodili o uporabi registrske kartice. Zato je podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugi alinei 1. odstavka 110. člena ZDR-1. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpolnjen tudi pogoj iz 109. člena ZDR-1, da nadaljevanje delovnega razmerja s tožnico niti do izteka odpovednega roka ni bilo mogoče. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
solastnina – delitev solastnine – način delitve solastnine – delitev v naravi – fizična delitev – uničenje objektov – posel, ki presega redno upravljanje – nerešeno stanovanjsko vprašanje
Ponujeni način delitve v naravi je povezan z rušenjem objektov, ki bi jih presekala mejna linija, temu pa se je predlagateljica tokrat uprla. Materialnopravno pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da gre pri tem za posel, ki presega redno upravljanje in zahteva soglasje vseh solastnikov, tega pa sodišče s svojo odločitvijo ne more nadomestiti. To pomeni, da fizična delitev solastnih nepremičnin na način, kot sta ga nazadnje ponudila nasprotna udeleženca, ni mogoča.
uporaba tuje stvari v svojo korist – uporabnina – prikrajšanje – verzijski zahtevek – možnost uporabe solastne nepremičnine – privolitev v prikrajšanje – opustitev uporabe nepremičnine – pravica do uporabe stanovanja po razpadu življenjske skupnosti
Ker je dokazni postopek pokazal, da se je tožnik odselil, še preden je toženka v letu 2004 zamenjala ključavnico, in da pozneje od toženke nikoli ni zahteval, naj mu omogoči souporabo skupne nepremičnine, je pravilno sklepalo, da je tožnik sam privolil v svoje prikrajšanje.
Sodna praksa šteje, da zahtevi po podpisu pritožbe ni zadoščeno, če ta vsebuje samo žig pooblaščenca brez njegovega podpisa. To še toliko bolj velja za pritožbo, ki ne vsebuje niti žiga.
vloga vezana na rok – vložitev pritožbe pri nepristojnem sodišču – malomarno poslovanje – očitna pomota vložnika
Če pritožnik ni vedel, kaj pomeni v pravnem pouku „to sodišče“, bi se o tem lahko pravočasno prepričal pri sodišču, ki je sklep izdalo in mu ga poslalo. Pritožnik pa tudi ni uspel izpodbiti pravilnih razlogov sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru očitno ni šlo za pomoto pri pošiljanju pritožbe, saj je tožeča stranka „napako“ ponovila večkrat.
Iz navedenega sledi, da je napako treba pripisati malomarnemu delu pritožnika, ne pa očitni pomoti.
postopek za delitve stvari – razdružitev solastnine s prodajo stvari – postopkovna pravila za prodajo stvari – nepravdni postopek – predlog udeleženca za prodajo stvari – predlog za izvršbo – načelno pravno mnenje
V postopku za delitev stvari se prodaja na predlog vsakega od udeležencev opravi v nepravdnem (in ne v izvršilnem) postopku.
Trditvi toženca, da z vsebino poroštvenih izjav ni bil seznanjen, ni sledilo že prvostopenjsko sodišče. Toženec je poroštveni izjavi podpisal, kot zastopnik družbe. Če pogodb pred tem ni prebral, to ne more biti upoštevno. Če je res ravnal tako malomarno, kot zatrjuje, mora zato sam nositi posledice.
OZ člen 131, 131/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
luknja na igrišču - odškodninska odgovornost zavoda za prestajanje kazni zapora - vzdrževanje igrišča - bistvena kršitev določb postopka - opustitev izvedbe dokaza z izvedencem
Tudi pritožbeno sodišče glede na v izvedenem postopku ugotovljeno dejansko stanje ocenjuje, da tožnik nosi odgovornost za nastanek škodnega dogodka sam. Takšen zaključek utemeljujejo pred sodiščem prve stopnje izvedeni dokazi, izpovedbe tožnika in zaslišanih prič, ki ne podpirajo očitka opustitve dolžnega ravnanja zavarovanca toženke, ki bi rezultiralo s krivdo za nastanek tožniku nastale škode. Tožnik (ta izrecno izpove, da „obsojenci sami rečejo pred igro, da je treba igrišče urediti“), kot tudi vse v postopku zaslišane priče (E.E., D.R. in B.P.), smiselno skladno izpovedujejo, da so vsa igrišča urejali obsojenci sami oziroma tisti obsojenci, ki so bili zadolženi za urejanje okolja, po potrebi pred igro.
odpust obveznosti - ugovor proti odpustu obveznosti - omejitev poslovne sposobnosti stečajnega dolžnika - odpoved premoženjski pravici - dolžnost poročanja - zapuščinska obravnava - nujni delež - opustitev uveljavljanja nujnega deleža
Neživljenjsko in nerazumno bi bilo dolžnici očitati, da je z opustitvijo uveljavljanja nujnega deleža v pravdnem postopku, katerega stroški bi presegali vrednost nujnega deleža, ob upoštevanju nezainteresiranosti upnikov za vodenje kakršnihkoli postopkov v tej smeri, ni storila vsega, kar je v njeni moči, da bi dolgove upnikov odplačala in je ravnala v nasprotju z določbami 2. točke prvega odstavka 386. člena ZFPPIPP.
objava popravka – pravica do popravka – izjava tretje osebe
Zakon ne omejuje pravice do objave popravka zgolj na obvestila, izrečena s strani novinarjev, ki pripravljajo prispevek, temveč na obvestila v prispevku kot celoti, torej tudi, če so slednja podana v obliki izjav tretjih oseb, v konkretnem primeru v intervjuju z D. D. kot predstavnico PU. Z razlago 26. člena ZMed, kot jo je zavzelo sodišče prve stopnje, bi se izvotlila pravica do popravka kot ustavna pravica, saj bi bilo vedno mogoče prispevke pripravljati in montirati na način, da bi posamezne občutljive izjave izrekali tretji in ne siceršnji avtorji prispevka.