Tožena stranka je dokazala, da je tožniku v spornem obdobju v celoti izplačala pripadajoče plače, ki so se delavcem izplačevale v gotovini „na roke“, dobljeno proti podpisu izjav o prejem plače. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožbeni zahtevek za plačilo plač v spornem obdobju ni utemeljen.
ZDR-1 člen 148. Kolektivna pogodba za poštne in kurirske dejavnosti člen 18. ZDR-1 člen 137, 137/9.
nadomestila plače - neenakomerna razporeditev delovnega časa
Delodajalec je po devetem odstavku 137. člena ZDR-1 delavcu dolžan plačati nadomestilo plače za čas praznika le za tiste dneve in za toliko ur, kolikor znaša delovna obveznost delavca na dan, ko zaradi opravičenih razlogov ne dela. Tožnik je pri toženi stranki zaposlen kot voznik in je spornem obdobju opravljal delo v neenakomerno razporejenem delovnem času. Ker tožnik na vtoževane dneve ni imel predvidene delovne obveznosti, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni upravičen do nadomestila za praznik.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 45, 45/1, 45/3, 49.
stroški izvedenca - izvedensko mnenje - zmotna uporaba materialnega prava
Sodišče prve stopnje je priznalo izvedenki previsoke materialne stroške po 45. členu Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih. Materialni stroški v zvezi z izvedenskim delom so opredeljeni v prvem odstavku 45. člena Pravilnika kot materialni stroški za analize, meritve, preiskave in druga opravila, potrebna za izdelavo izvida in mnenja (za obračun katerih mora izvedenec predložiti vsaj eno ponudbo družbe ali zavoda, ki opravlja te storitve, ali drugo dokazilo o ustreznosti obračuna), v tretjem odstavku istega člena pa je opredeljena nagrada za ostale materialne stroške v višini največ 15 % od odmerjene nagrade. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi morala izvedenka predložiti dokazila o ustreznosti obračuna nagrade za materialne stroške, saj je izvedenka priglasila materialne stroške po tretjem in ne po prvem odstavku 45. člena Pravilnika. Vendar pa tožena stranka utemeljeno nasprotuje višini priznane nagrade iz naslova odmerjenih materialnih stroškov. Ti se v skladu z določbo tretjega odstavka 45. člena Pravilnika ovrednotijo največ do višine 15 % od odmerjene nagrade, pri čemer izvedenka pri priglasitvi nagrade ni navedla, kateri materialni stroški v zvezi z izvedenskim mnenjem so ji nastali in v kakšni višini. Glede na to, da za izvedensko mnenje izvedenka ni izkazala nobenih posebnih ali izjemnih materialnih stroškov, ki jih je mogoče uvrstiti v postavko „ostali materialni stroški“ iz tretjega odstavka 45. člena Pravilnika (med katere sodijo stroški za tisk, papir, poštnino ipd.), so materialni stroški ustrezno ovrednoteni v višini 5 % od nagrade. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep delno spremenilo tako, da je ustrezno znižalo priznane stroške izvedenki.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0016085
ZDR člen 43.
odškodninska odgovornost delodajalca - vmesna sodba - nezgoda pri delu - soprispevek
Tožnica, pri prvi toženki zaposlena kot pomožna proizvodna delavka, uveljavlja plačilo odškodnine, ker se je določenega dne pri delu poškodovala z olfa nožem. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da dejavnosti prve toženke, pri kateri je tožnica uporabljala nož z manjšim rezilom, katerega dolžina je nastavljiva in zaradi svojih lastnosti, ob pravilni uporabi ne omogoča globokih urezov in s tem hujših poškodb, ni mogoče opredeliti kot nevarne dejavnosti. Vsesplošno uporabnega olfa noža tudi ni mogoče šteti za nevarno stvar. Stopnja zahtevnosti, narava in način opravljanja delovne naloge ni takšna, da bi pomenila večjo in resno potencialno nevarnost, torej takšno, ki jo kljub zadostni skrbnosti ne bi bilo mogoče imeti vselej pod nadzorom in jo obvladovati. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da prva toženka za nastalo škodo tožnici odgovarja po pravilnih o krivdni odškodninski odgovornosti. Prva toženka je bila dolžna zagotoviti varne delovne razmere v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu, kot eni od temeljnih obveznosti delodajalca glede na 43. člen ZDR. Tožnica je pri prvi toženki že v letu 2011 utrpela poškodbo, zato bi morala po tem datumu opraviti ponovno usposabljanje, v katerem bi posebno pozornost posvetila rezanju zadnje strani folije. Prva toženka bi morala o tem voditi evidenco in bi morala dopolniti oceno tveganja za delovno mesto pomožni proizvodni delavec. Prva toženka pa po nezgodi v letu 2011 ni izvedla dodatnih ukrepov za preprečitev enakih ali podobnih nezgod, s čimer je dopustila, da se je tožnici podoben škodni dogodek zgodil na istem delovnem mestu. Poleg tega prva toženka ni izvajala ustreznega nadzora nad opravljanjem dela, saj bi v kolikor so bili nadrejeni delavci seznanjeni, da zaposleni, vključno s tožnico, delo večkrat opravljajo na nedovoljen način (rezanje več folij hkrati), prva toženka morala poskrbeti za ustrezen način dela in z morebitnimi sankcijami odvrniti delavce, da bi delo opravljali na nedovoljen način. Dejstvo, da tožnica dela ni opravljala v skladu z navodili, ne more v celoti izključiti krivdne odgovornosti prve toženke, je pa tožnica s tem ravnanjem prispevala k nastanku škode. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožnica k nastanku škodnega dogodka prispevala v višini 15 %.
plačilo odškodnine - odškodninska odgovornost delodajalca - škoda
Tožnik je šele v pripravljalni vlogi v ponovljenem postopku opredelil, da vtožuje odškodnino za nematerialno škodo iz naslova zmanjšanih življenjskih aktivnosti in okrnitve osebnostnih pravic ter dostojanstva, ki so mu nastale zaradi tega, ker je zaradi ravnanja tožene stranke, zaradi katerega je izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi, občutil jezo, tesnobo, skrb za preživljanje družine, občutek, da ga družba gleda postrani in sram. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da zatrjevani občutki ne ustrezajo pravno priznani škodi v obliki pretrpljenih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in okrnitve osebnostnih pravic ter dostojanstva. Poleg tega tožnik zatrjevanih škodnih posledic ni opredelil po trajanju, ni opredelil njihove intenzitete, prav tako škode ni opredelil po višini, glede na posamezno, v zadnji pripravljalni vlogi navedeno obliko. Zato tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine ni utemeljen.
ZZ člen 36. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin člen 6, 6/1.
neizbira kandidata - obvestilo o neizbiri
Tožnik je v tožbenem zahtevku med drugim predlagal tudi razveljavitev obvestila tožniku, s katerim je svet tožene stranke na razpisano delovno mesto ravnatelja imenoval določeno kandidatko. Namen tega obvestila je bil v seznanitvi tožnika (kot kandidata) o izbiri in ga poučiti, da lahko pregleda razpisno gradivo in v 15. dneh po prejemu obvestila zahteva sodno varstvo pri pristojnem sodišču. Obveznost izdaje tega obvestila je toženi stranki nalagal 36. člen ZZ. Glede na 36. člen ZZ lahko sodišče v zvezi z zakonitostjo imenovanja ravnatelja ugotavlja le, ali je izbrani kandidat izpolnjeval razpisne pogoje oziroma ali je bil kršen za izvedbo razpisa določen postopek, pa je ta kršitev lahko bistveno vplivala o izbiri kandidata. V okviru teh postopkov lahko neizbrani kandidat izpodbija odločitev organa pristojnega za imenovanje o izbiri (ali neizbiri), Zoper sporno obvestilo o imenovanju, ki po svoji naravi ni odločitev, pa tožnik kot neizbrani kandidat nima sodnega varstva. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v zvezi z navedenim obvestilom razveljavilo in tožnikovo tožbo v tem delu zavrglo.
Postopek v zvezi z izbiro kandidata za ravnatelja tožene stranke in postopek v zvezi z imenovanjem ravnatelja tožene stranke je potekal skladno z veljavnimi predpisi, to je ZZ in ZOFVI. Prav tako je kandidatka, ki je uspela v postopku izbire kandidata in ki je bila kasneje imenovana za ravnateljico, izpolnjevala pogoje za zasedbo delovnega mesta ravnatelja tožene stranke. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti postopka tožene stranke glede imenovanja ravnatelja.
ZMed člen 26, 26/1, 26/4, 27, 27/1, 31, 31/1, 31/1-2, 31/1-5, 31/1-6. ZDU-1 člen 14, 14/1, 14/2. ZJA člen 33.
pravica do popravka – pravica javne agencije do popravka – izključitveni razlog – odklonilni razlog – žaljivost popravka
Drži, da popravek ne predstavlja samostojnega članka in je namenjen predvsem tistim, ki so prebrali sporno obvestilo, vendar pa to ne pomeni, da lahko zato popravek vsebuje zgolj sporno navedbo ter njeno zanikanje ali njeno bistveno dopolnitev. Kakšen mora biti popravek, da bo namen pravice do popravka uresničen, je odvisno od vsakega konkretnega primera. Če naj bi popravek zagotovil to, da se o določeni temi „sliši druga stran“, kar je bistvo pravice do popravka, in če naj bi šlo pri novinarskem prispevku in pri zahtevanem popravku za dialog, namenjen bralcem, mora biti ta dialog ustrezno vsebinski. To je tak, da bo pri bralcih sploh lahko dosegel svoj namen.
pogodba o štipendiranju - razveza pogodbe - razlogi - spremenjene okoliščine - zmotna uporaba materialnega prava
Tožeča stranka je zoper toženca vložila tožbo za razvezo pogodbe o štipendiranju, sklenjeno med strankama za študij 1. letnika fakultete. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ob tem pa kot razlog za odločitev navedlo 113. člen OZ, ki določa, da mora stranka, ki je zaradi spremenjenih okoliščin upravičena zahtevati razvezo pogodbe, o tem, da jo namerava zahtevati, obvestiti drugo stranko, brž ko zve, da so nastale takšne okoliščine. Če tega ni storila, odgovarja za škodo, ki jo je druga stranka imela zato, ker jo o zahtevi ni pravočasno obvestila. To določilo ne pomeni, da razveza pogodbe zaradi navedenega ni mogoča, pač pa OZ v tem členu določa le odškodninsko odgovornost stranke, ki navedenega ni storila, ne predstavlja pa predpostavke za utemeljenost razveze pogodbe. Pri tem je sankcija v primeru neobvestitve odškodninske narave, ne pa procesna predpostavka za vložitev tožbe. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZDR-1 člen 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 173, 173/3.
izredna odpoved delodajalca - hujša kršitev delovnih obveznosti - znaki kaznivega dejanja - spolni napada na osebo, mlajšo od 15 let
Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitve, ki se tožniku očita po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (da je učenke v šoli silil v določene stike; da ni upošteval navodil delodajalca, da ne sme posegati v spolno nedotakljivost oseb, mlajših od 15 let in brez soglasja zakonitih zastopnikov ne izvaja fizičnega dotikanja mladoletnih oseb, še zlasti s poljubljanjem, stiskanjem in objemanjem, posedanjem v naročje; da ni izvajal pedagoškega procesa in nalog učitelja po pogodbi vestno, na svojem delovnem mestu v okviru svojih del in nalog, idr), je podana prepozno, to je po preteku objektivnega in subjektivnega roka za odpoved. Kršitev, ki jo tožena stranka očitala tožniku po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (da naj bi tožnik kot učitelj prihajal v neposredni fizični stik z učenkami šole, mlajšimi od 15 let, v obliki objemanja, stiskanja, božanja, dajanja poljubčkov v času, ko so mu bile zaupane v učenje in vzgojo), pa nima vseh znakov kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let (tretji odstavek 173. člena KZ-1). Ravnanja, ki jih je tožena stranka očitala tožniku, so tako nekonkretizirana, da ni mogoče ugotoviti, da gre za fizični poseg v spolno integriteto učenk, saj učenke niso imenovane. Prav tako v izredni odpovedi niso navedene okoliščine, v katerih naj bi do stikov prihajalo, da bi se sploh lahko opravila presoja, ali gre za druga spolna dejanja ali ne. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izredna odpoved, ki jo je tožena stranka podala tožniku, nezakonita.
Toženec je v spornem času opravljal dela disponenta, kurirja, nabavnika in skrbel za dokumentacijo in prevoz šoferjev. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tako delo ne predstavlja konkurenčne dejavnosti dejavnosti, s katero se ukvarja tožeča stranka. Tožeča stranka ni dokazala, da je tožnik dejansko opravljal (tudi) dela, ki so bila konkurenčna njeni dejavnosti. Tožeča stranka bi namreč morala za sporno obdobje konkretno navajati dela, ki naj bi jih tožnik opravljal v okviru konkurenčne dejavnosti, in stranke, pri katerih je ta dela opravljal. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo dogovorjene pavšalne odškodnine.
premoženje, ki ne spada v zapuščino - pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem - začetek teka priposestvovalne dobe pred uveljavitvijo SPZ in zaključek njenega teka po uveljavitvi SPZ - dobroverni posestnik po ZTLR - dobroverni lastniški posestnik po SPZ
Priposestvovanje, ki je začelo teči v času veljavnosti ZTLR, se nadaljuje v času veljavnosti SPZ, le priposestvovalna doba za dobrovernega posestnika je izenačena s priposestvovalno dobo za dobrovernega lastniškega posestnika po SPZ.
ZDSS-1 člen 36. ZDR-1 člen 77, 81, 81/2, 85, 85/2, 87, 87/1, 200, 200/3. Kolektivna pogodba za kovinsko industrijo člen 50, 51.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - sporazum - nezakonitost odpovedi
ZDR-1 v 77. členu določa načine za prenehanje pogodbe o zaposlitvi. Med njimi so navedeni tudi sporazum ter redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Za vse tri načine prenehanja pogodbe o zaposlitvi je določena obličnost, t.j. v pisna oblika. Sporazum ima naravo dvostranske pogodbe, kar pomeni, da mora biti podpisan s strani obeh strank. Odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka podala tožniku, ni podpisana s strani tožnika in že zato ne more imeti narave sporazuma. Prav tako odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni mogoče šteti kot izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma bi bila kot takšna nezakonita na podlagi člena 2. odstavka 85. člena ZDR-1, ker tožena stranka tožnika ni seznanila z očitanimi kršitvami in mu ni omogočila zagovora. Tega delodajalcu ni potrebno, v kolikor obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Vendar tožena stranka teh okoliščin ni dokazala in tudi ni predlagala nobenega dokaza. Odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi ni mogoče šteti kot redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela, saj skladno z 2. odstavkom 87. člena ZDR-1 v njej ni obrazložen dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma v njej o poskusnem delu ni nobenega zapisa. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
razmerja med starši in otroki – preživljanje mladoletnega otroka – priznanje očetovstva – izpodbijanje očetovstva
Toženec ne more uspeti s predlogom, da se rok za plačevanje preživnine odloži do ugotovitve očetovstva. Njegova obveznost bo lahko odpravljena šele v primeru morebitne pravnomočne ugotovitve, da ni oče mladoletnega otroka.
ZPP člen 394, 394-10. ZDR člen 111, 111/1, 111/1-1, 11/1-2. KZ-1 člen 328, 328/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - obnova postopka - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - nova dejstva - novi dokazi
Ugotovitev sodišča prve stopnje, da so dokazi, na podlagi katerih tožnik zahteva obnovo postopka, nastali po pravnomočnosti z obnovo napadene sodbe, je napačna. To velja zlasti za mnenje sodnega izvedenca za sodno medicino z dne 21. 5. 2012, ki se nanaša na očitano kršitev v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (očitek kaznivega dejanja zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči po 2. odstavku 328. člena KZ-1), pa tudi za izvedensko mnenje izvedenca cestno prometne stroke z dne 20. 1. 2013, ki je bilo podano pred pravnomočnostjo sodbe, izdane v obravnavanem delovnem sporu, in sicer sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča. Navedena sodba je postala pravnomočna šele z vročitvijo strankam, tožniku pa je bila vročena 6. 3. 2013, zato ne drži ugotovitev, da izvedensko mnenje ne predstavlja novega dokaza.
Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni predložil novih dokazov o tem, da njegovo ravnanje ne predstavlja hude kršitve delovnih obveznosti, to je dokazov, ki bi se nanašali na odpovedni razlog po 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR in da bi tudi v primeru, če bi bilo v obnovljenem postopku ugotovljeno, da v tožnikovem ravnanju niso podani vsi znaki kaznivega dejanja (torej da ni dokazan odpovedni razlog po 1. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR) še vedno obveljala ugotovitev, da je storil hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. V izredni odpovedi namreč ni podrobnejše in natančnejše utemeljitve očitkov, ki bi se nanašali izključno na odpovedni razlog po 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR, ker so vsebinsko neločljivo povezani z očitki, ki se nanašajo na odpovedni razlog po 1. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR. Vsi očitki, tako glede odpovednega razloga po 1. kot po 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR, se nanašajo na ravnanje tožnika ob prometni nezgodi, zato se nova dejstva in novi dokazi, na katere se sklicuje v predlogu za obnovo postopka, nedvomno nanašajo na oba odpovedna razloga. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
Tožnica je s tem, ko je neopravičeno izostala z dela, huje kršila obveznost opravljanja dela iz 33. člen ZDR-1, ki določa, da mora delavec vestno opravljati delo na delovnem mestu oziroma v okviru vrste dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu. Zato je podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
ZDR člen 82, 84, 84/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 204, 204/1, 204/2. ZPP člen 212.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - oprostilna sodba
Tožena stranka je tožnici v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je naklepoma huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja s tem, ko naj bi nezakonito odtujila premoženje delodajalca (merilec vlage), z namenom, da si ga protipravno prilasti, njena kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja tatvine po 204. členu KZ. Delovno sodišče ni vezano na pravnomočno oprostilno sodbo, vendar pa more z dokaznim standardom materialne resnice ugotoviti dejansko stanje s stopnjo prepričanja, ali je delavec storil kršitev iz delovnega razmerja, ki ima vse objektivne in subjektivne znake kaznivega dejanja. Pri kaznivem dejanju tatvine se mora storilec zavedati protipravnosti svojega ravnanja in ima namen trajne prilastitve premične stvari, kar s svojim ravnanjem tudi hoče uresničiti (v kolikor si nekdo merilec vlage samo izposodi, to dejanje ni storjeno, enako seveda velja, v kolikor je osebi podtaknjen). Dokazno breme, da dokaže vse zakonske znake kaznivega dejanja tatvine je tako na delodajalcu. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da bi morala tožnica dokazati, kdo ji je podtaknil merilec vlage in dokazati, da ni storila očitane kršitve, da je protipravno odtujila merilec vlage z namenom, da si ga protipravno prilasti. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
izbris iz sodnega registra brez likvidacije - razlog za izbris - ustavna odločba U-I-57/15 oz. U-I-2/16 - dolžnik ni izpolnil vseh obveznosti
Ustavno sodišče Republike Slovenije je izdalo odločbo, U-I-57/15 oz. U-I-2/16 z dne 14.4.2016, to pa pomeni, da je mogoče v izbrisnem postopku po 2. točki prvega odstavka 427. člena ZFPPIPP uveljaviti vsebinsko enak ugovor kot v izbrisnem postopku po 1. točki prvega odstavka 427. člena ZFPPIPP.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - obstoj odpovednega razloga
Sodišče prve stopnje je sicer pravilno povzelo obrazložitev odpovedi, vendar pa pri presoji razloga, ki se nanaša na delo, povezano s parterjem B d. o. o., ni presojalo razloga, kot je naveden v odpovedi, pač pa okoliščine, ki se le posredno nanašajo nanj. Tožena stranka je v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga navedla, da se je pri njej bistveno zmanjšal obseg dela, zaradi česar je prihodek precej manjši. Posebni projekt, ki je predvideval povečan obseg dela, se je iztekel, s partnerjem B. d. o. o. pa za nadaljnje sodelovanje ni bila sklenjena nova pogodba, ki bi vsaj delno pokrivala stroške poslovanja podjetja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je sodelovanje s partnerjem B. d. o. o. trajalo do avgusta 2015, kar pa ni bilo predmet odpovedi. To, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je sodelovanje s partnerjem zaključilo, še ne daje podlage za zaključek, da je bil v času podaje odpovedi podan odpovedni razlog, kot se je glasil – da z novim partnerjem ni bila podaljšana oziroma, da ni bila sklenjena nova pogodba za nadaljnje sodelovanje. Dejstvo, da se je sodelovanje s poslovnim partnerjem avgusta 2015 zaključilo, posredno kaže na to, da pogodba ni bila sklenjena, vendar pa okoliščine (predvsem čas) sklepanja ali podaljšanja pogodb niso raziskane v zadostni meri.
Odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita v vsakem primeru, ko v času podaje odpovedi odpovedni razlog še ne obstoji, če je sicer predvidljiv in utemeljen. Tako je sodišče prve stopnje glede razloga iz odpovedi, ki se nanaša na projekt A., ugotovilo, da se je projekt res zaključil decembra 2014, kot navaja tožena stranka v odpovedi, nato pa je napačno zaključilo, da je odpoved nezakonita, ker v času odpovedi z dne 27. 11. 2014 razlog še ni obstajal. Ta razlog se je nanašal na aktualni čas podaje odpovedi, zato zaradi navedenih časovnih okoliščin odpoved ni nezakonita. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
postopek osebnega stečaja - sklep o preizkusu terjatev - prerekanje terjatve - napotitev na pravdo - neobstoj terjatve - izvršilni naslov - upnik - stečajni upravitelj - odstop terjatve - sklep izvršilnega sodišča o prehodu terjatve - vstop
Ker upnikova terjatev temelji na izvršilnem naslovu, terjatev pa je prerekal upravitelj, se na tožbo za ugotovitev neobstoja prerekane terjatve napoti upravitelja, in ne upnika.
Obtoženi je v oddaji izrazil zgolj sum, ne pa brezpogojne trditve, da gre pri zasebni tožilki za nesposobnost, prijateljske vezi, korupcijo, ali pa za zlorabo položaja. Sodišče prve stopnje je glede izraza „sumim“, ki ga je obtoženi uporabil, utemeljeno zaključilo, da tak očitek sam po sebi ne pomeni obstoja zakonskih znakov kaznivega dejanja žaljive obdolžitve ali drugega kaznivega dejanja zoper čast in dobro ime. Ker vsebina inkriminirane izjave torej ne vsebuje znakov očitanega kaznivega dejanja, ne terja nobenega dokaznega postopka, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazne predloge.