Ker toženec ni dokončal izobraževanja v roku, dogovorjenem v pogodbi o izobraževanju, v spornem času pa je izkoristil 28 dni študijskega dopusta, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek za povrnitev nadomestila plače za študijski dopust utemeljen.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 45, 45/1, 45/3, 49.
stroški izvedenca - izvedensko mnenje - zmotna uporaba materialnega prava
Sodišče prve stopnje je priznalo izvedenki previsoke materialne stroške po 45. členu Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih. Materialni stroški v zvezi z izvedenskim delom so opredeljeni v prvem odstavku 45. člena Pravilnika kot materialni stroški za analize, meritve, preiskave in druga opravila, potrebna za izdelavo izvida in mnenja (za obračun katerih mora izvedenec predložiti vsaj eno ponudbo družbe ali zavoda, ki opravlja te storitve, ali drugo dokazilo o ustreznosti obračuna), v tretjem odstavku istega člena pa je opredeljena nagrada za ostale materialne stroške v višini največ 15 % od odmerjene nagrade. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi morala izvedenka predložiti dokazila o ustreznosti obračuna nagrade za materialne stroške, saj je izvedenka priglasila materialne stroške po tretjem in ne po prvem odstavku 45. člena Pravilnika. Vendar pa tožena stranka utemeljeno nasprotuje višini priznane nagrade iz naslova odmerjenih materialnih stroškov. Ti se v skladu z določbo tretjega odstavka 45. člena Pravilnika ovrednotijo največ do višine 15 % od odmerjene nagrade, pri čemer izvedenka pri priglasitvi nagrade ni navedla, kateri materialni stroški v zvezi z izvedenskim mnenjem so ji nastali in v kakšni višini. Glede na to, da za izvedensko mnenje izvedenka ni izkazala nobenih posebnih ali izjemnih materialnih stroškov, ki jih je mogoče uvrstiti v postavko „ostali materialni stroški“ iz tretjega odstavka 45. člena Pravilnika (med katere sodijo stroški za tisk, papir, poštnino ipd.), so materialni stroški ustrezno ovrednoteni v višini 5 % od nagrade. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep delno spremenilo tako, da je ustrezno znižalo priznane stroške izvedenki.
ZPP člen 13, 13/1, 206, 206/1, 206/1-1, 208, 208/2.
plačilo odškodnine - prekinitev postopka - zmotna uporaba materialnega prava - pravnomočnost - predhodno vprašanje
Sodišče prve stopnje je postopek v obravnavani zadevi prekinilo na podlagi 1. točke prvega odstavka 206. člena ZPP, ker je ugotovilo, da pravnomočna odločitev v zadevi, v kateri je tožnik zahteval plačilo odškodnine za nematerialno in materialno škodo (vključno z rento) iz naslova poklicne bolezni, predstavlja predhodno vprašanje v predmetni zadevi. Postopek je prekinilo zato, ker je bila zoper pravnomočno sodbo pritožbenega sodišča v navedeni zadevi vložena revizija, sodišče pa se je odločilo počakati na odločitev Vrhovnega sodišča Republike Slovenije glede predhodnega vprašanja. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je napačna. Institut pravnomočnosti sodbe v navedenem postopku veže tudi sodišče, zato ni pogojev za prekinitev postopka za čas po pravnomočnosti sodbe do odločitve o vloženi reviziji. V obravnavanem primeru torej ni bilo pogojev za prekinitev postopka, saj je bil sklep o prekinitvi sprejet po pravnomočnosti sodbe pritožbenega sodišča v zadevi, ki naj bi predstavljala predhodno vprašanje, v zvezi s katero je bila vložena revizija na Vrhovno sodišče RS. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.
Sodišče prve stopnje niti ni obrazložilo svoje presoje glede predhodnega vprašanja oziroma ni navedlo razlogov, zaradi katerih je štelo, da zadeva, v kateri je tožnik zahteval plačilo odškodnine za nematerialno in materialno škodo (vključno z rento) iz naslova poklicne bolezni, prestavlja predhodno vprašanje v obravnavanem individualnem delovnem sporu, v katerem tožnik od istih toženih strank zahteva plačilo odškodnine zaradi škode, ki naj bi mu nastala v obliki prikrajšanja med invalidsko pokojnino, ki jo prejema, ter invalidsko pokojnino, do katere bi bil upravičen, če bi mu delodajalec plačeval višje prispevke od plače, ki jo je dejansko prejemal, namesto prispevkov po najnižji prispevni stopnji.
Tožnica je z namenom, da bi svojemu sinu in njegovi partnerki pridobila protipravno premoženjsko korist, z lažnim prikazovanjem, in sicer z zlorabo njune kartice za registracijo delovnega časa in lažnim prikazovanjem njune prisotnosti na delu ter zlorabo svojega položaja spravila toženo stranko v zmoto in jo zapeljala, da je v škodo svojega premoženja navedenima delavcema obračunavala in izplačevala plačo z vsemi dodatki in stroške za prihod na delo in prehrano, čeprav do tega nista bila upravičena. Tožnica je bila dolžna spoštovati Navodila za registracijo delovnega časa, s katerimi je sama seznanila vse zaposlene v laboratoriju in od njih zahtevala, da se pravilno evidentirajo. Zato nespoštovanje te obveznosti predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti. Poleg tega je identifikacijska kartica za registracijo delovnega časa vezana na delavca, na katerega se glasi. Zahteva delodajalca, da kartico uporablja le delavec, na katerega se nanaša, je razumljiva sama po sebi in zato registracija prisotnosti za druge delavce z uporabo njihove kartice predstavlja kršitev, saj je to v direktnem nasprotju z delodajalčevimi navodili o uporabi registrske kartice. Zato je podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugi alinei 1. odstavka 110. člena ZDR-1. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpolnjen tudi pogoj iz 109. člena ZDR-1, da nadaljevanje delovnega razmerja s tožnico niti do izteka odpovednega roka ni bilo mogoče. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
Ker je bilo torej izpodbijano dejanje opravljeno v zadnjih treh mesecih pred uvedbo postopka prisilne poravnave, je na toženi stranki, da dokaže, da subjektivni pogoj iz 2. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP ni izpolnjen (drugi odstavek 287. člena v zvezi z 2. točko tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP).
Neredno plačevanje oziroma plačevanje z zamudami, blokada računov in podobno, pa tudi po oceni pritožbenega sodišča kaže na to, da je bila tožeča stranka v času spornega pravnega posla v neugodnem finančnem položaju. Zato bi morala biti tožena stranka (če bi ravnala z ustrezno skrbnostjo) aktivna pri tem, da poizve (oziroma stori ustrezne korake v smeri, da zve), ali ni bila tožeča stranka v spornem obdobju že insolventna.
ZFPPIPP člen 7, 7/7, 387, 387/1, 389a, 400, 400/4.
osebni stečaj – zasebnik – odvetnik – odpust obveznosti – dolžina preizkusnega obdobja – opravljanje poklica
Odvetnik je zasebnik ki mu preneha status odvetnika že z začetkom stečajnega postopka. Nemožnost opravljanja odvetniškega poklica v stečaju ni tista osebna okoliščina, ki bi lahko vplivala na določitev krajšega preizkusnega obdobja. Če bo dolžnik izpolnil zakonske pogoje, mu bo sodišče dovolilo, da tudi v stečaju opravlja odvetniški poklic in na ta način z dohodki iz poslovanja poveča stečajno maso za poplačilo terjatev upnikov. Zato ne drži stališče pritožnika, da je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje pri določitvi preizkusnega obdobja prezrlo za dolžnika izjemno pomembno okoliščino, da v času preizkusnega obdobja ostane brez možnosti opravljati odvetniški poklic.
Sodišče prve stopnje je kršilo 236.a člen ZPP, ker ni zaslišalo predlaganih prič tožnika zato, ker ta ni predložil njihovih pisnih in podpisanih izjav v skladu s prvim odstavkom 236.a člena ZPP. Drugi odstavek 236.a člena ZPP določa, da v primeru, če sodišče stranko pozove, naj predloži pisno izjavo priče, katere zaslišanje je predlagala, pa stranka tega ne stori, sodišče dokaz z zaslišanjem te priče izvede le, če stranka izkaže za verjetno, da je pisno izjavo priče poskušala pridobiti, vendar pri tem ni bila uspešna. Iz navedenih določb izhaja, da se pisne in podpisane izjave prič nanašajo na priče, ki so bile s strani strank predhodno predlagane. Ker v času, ko sta bili stranki s pozivom pozvani na dostavo pisnih in podpisanih izjav prič, tožnik prič še ni predlagal, ga ni mogla doleteti sankcija iz drugega odstavka 236.a člena ZPP. To pa pomeni, da je sodišče prve stopnje s tem, ko s sklicevanjem na drugi odstavek 236.a člena ZPP ni zaslišalo prič, ki jih je tožnik (pravočasno) predlagal, storilo relativno bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Prvi in drugi odstavek 236.a člena ZPP je uporabilo nepravilno, to pa bi lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Tožena stranka je dokazala, da je tožniku v spornem obdobju v celoti izplačala pripadajoče plače, ki so se delavcem izplačevale v gotovini „na roke“, dobljeno proti podpisu izjav o prejem plače. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožbeni zahtevek za plačilo plač v spornem obdobju ni utemeljen.
odškodninska odgovornost – podlage odškodninske odgovornosti – krivdna odgovornost – objektivna odgovornost – nezgoda pri sestopu s CNC stroja – nevarna stvar – nevarna dejavnost
Pritožbeno sodišče soglaša s pravno presojo sodišča prve stopnje, da klop z rebrasto površino, ki je sicer sestavni del stroja CNC, na kateri je tožniku spodrsnilo, ne predstavlja nevarne stvari, hoja po njej, čeprav v višini 50 cm od tal, pa ne dejavnosti, iz katere bi izvirala večja škodna nevarnost za okolico. Pri tem je razumljivo, da hoja po rebrasti površini zahteva večjo pazljivost, vendar pa je mogoče z nekaj skrbnosti preprečiti poškodbe in tako ni zadoščeno kriteriju, ki se zahteva za nevarno dejavnost.
Izhodiščna cena, v višini, ki jo je določilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu (1.394.000,00 EUR), je višja od ocenjene tržne vrednosti, ki jo je utemeljeval stečajni upravitelj, in še vedno višja od polovice ocenjene vrednosti, kot jo je zatrjeval pritožnik, zato soglasje ločitvenega upnika za izdajo izpodbijanega sklepa ni bilo potrebno.
pogodba o štipendiranju - razveza pogodbe - razlogi - spremenjene okoliščine - zmotna uporaba materialnega prava
Tožeča stranka je zoper toženca vložila tožbo za razvezo pogodbe o štipendiranju, sklenjeno med strankama za študij 1. letnika fakultete. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ob tem pa kot razlog za odločitev navedlo 113. člen OZ, ki določa, da mora stranka, ki je zaradi spremenjenih okoliščin upravičena zahtevati razvezo pogodbe, o tem, da jo namerava zahtevati, obvestiti drugo stranko, brž ko zve, da so nastale takšne okoliščine. Če tega ni storila, odgovarja za škodo, ki jo je druga stranka imela zato, ker jo o zahtevi ni pravočasno obvestila. To določilo ne pomeni, da razveza pogodbe zaradi navedenega ni mogoča, pač pa OZ v tem členu določa le odškodninsko odgovornost stranke, ki navedenega ni storila, ne predstavlja pa predpostavke za utemeljenost razveze pogodbe. Pri tem je sankcija v primeru neobvestitve odškodninske narave, ne pa procesna predpostavka za vložitev tožbe. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
premoženje, ki ne spada v zapuščino - pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem - začetek teka priposestvovalne dobe pred uveljavitvijo SPZ in zaključek njenega teka po uveljavitvi SPZ - dobroverni posestnik po ZTLR - dobroverni lastniški posestnik po SPZ
Priposestvovanje, ki je začelo teči v času veljavnosti ZTLR, se nadaljuje v času veljavnosti SPZ, le priposestvovalna doba za dobrovernega posestnika je izenačena s priposestvovalno dobo za dobrovernega lastniškega posestnika po SPZ.
ZDSS-1 člen 36. ZDR-1 člen 77, 81, 81/2, 85, 85/2, 87, 87/1, 200, 200/3. Kolektivna pogodba za kovinsko industrijo člen 50, 51.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - sporazum - nezakonitost odpovedi
ZDR-1 v 77. členu določa načine za prenehanje pogodbe o zaposlitvi. Med njimi so navedeni tudi sporazum ter redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Za vse tri načine prenehanja pogodbe o zaposlitvi je določena obličnost, t.j. v pisna oblika. Sporazum ima naravo dvostranske pogodbe, kar pomeni, da mora biti podpisan s strani obeh strank. Odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka podala tožniku, ni podpisana s strani tožnika in že zato ne more imeti narave sporazuma. Prav tako odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni mogoče šteti kot izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma bi bila kot takšna nezakonita na podlagi člena 2. odstavka 85. člena ZDR-1, ker tožena stranka tožnika ni seznanila z očitanimi kršitvami in mu ni omogočila zagovora. Tega delodajalcu ni potrebno, v kolikor obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Vendar tožena stranka teh okoliščin ni dokazala in tudi ni predlagala nobenega dokaza. Odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi ni mogoče šteti kot redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela, saj skladno z 2. odstavkom 87. člena ZDR-1 v njej ni obrazložen dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma v njej o poskusnem delu ni nobenega zapisa. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
ZFPPIPP člen 389, 389/3, 393, 393/1. ZST-1 člen 11, 11/1. ZBPP člen 13, 13/2.
postopek osebnega stečaja – pritožba dolžnika – taksna oprostitev – taksa za predlog, da se uvede stečajni postopek – predlog za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo – standard občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje – dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka – izterjava stalnih prejemkov stečajnega dolžnika
Kot začasno ureditev pogoja za polno oprostitev plačila sodne takse, je Ustavno sodišče kot pravni standard občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje akceptiralo sodno prakso, ki je kot merilo upoštevala znesek dvakratnika (ali manj) osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke.
Ker minimalna plača, ki dolžniku ostane po izterjavi stalnih prejemkov na podlagi zgoraj citiranega sklepa sodišča z dne 28. 11. 2014 znaša 790,73 EUR bruto oziroma 561,46 EUR neto mesečno, je evidentno, da dolžnikova sredstva, ki mu ostanejo za preživljanje, ne dosegajo niti dvakratnega minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstene prejemke in znaša, kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, 577,62 EUR. Tako se pokaže, da bi bila tudi z delnim plačilom sodne takse za pritožbo zoper sklep z dne 12. 11. 2015, ki znaša 20,50 EUR, občutno zmanjšana že tako skromna sredstva, ki omogočajo dolžnikovo preživetje.
razmerja med starši in otroki – preživljanje mladoletnega otroka – priznanje očetovstva – izpodbijanje očetovstva
Toženec ne more uspeti s predlogom, da se rok za plačevanje preživnine odloži do ugotovitve očetovstva. Njegova obveznost bo lahko odpravljena šele v primeru morebitne pravnomočne ugotovitve, da ni oče mladoletnega otroka.
ZFPPIPP člen 143, 172, 172-2, 221b, 221b/2, 221e, 221f, 221g.
poenostavljena prisilna poravnava – rok za plačilo terjatev – predlog prisilne poravnave z zmanjšanjem in odložitvijo zapadlosti terjatev – meje pritožbenega preizkusa
Vloga sodišča prve stopnje je po vložitvi zahteve za potrditev poenostavljene prisilne poravnave za potrditev omejena zgolj na preizkus, ali so zahtevi priložene zgoraj navedene listine, ali je bila zahteva vložena v predvidenem zakonskem roku, ali je dosežena večina, potrebna za sprejetje poenostavljene prisilne poravnave ter ali so predložene listine in predlagana prisilna poravnava v skladu z zakonom. Tudi pritožbeni preizkus je omejen zgolj na presojo, ali so bili izpolnjeni pogoji za potrditev poenostavljene prisilne poravnave in ali so bile spoštovane procesne zakonske določbe (tiste, katerih kršitev uveljavlja pritožnik in tiste, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti) ter ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno.
Ugovora proti vodenju prisilne poravnave v smislu, da insolventni dolžnik svoje obveznosti lahko izpolni v krajših rokih, kot jih ponuja s predlogom prisilne poravnave, kot ga imajo upniki v postopku redne prisilne poravnave (prim. 2. točka 172. člena ZFPPIPP), upniki v postopku poenostavljene prisilne poravnave nimajo.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - obstoj odpovednega razloga
Sodišče prve stopnje je sicer pravilno povzelo obrazložitev odpovedi, vendar pa pri presoji razloga, ki se nanaša na delo, povezano s parterjem B d. o. o., ni presojalo razloga, kot je naveden v odpovedi, pač pa okoliščine, ki se le posredno nanašajo nanj. Tožena stranka je v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga navedla, da se je pri njej bistveno zmanjšal obseg dela, zaradi česar je prihodek precej manjši. Posebni projekt, ki je predvideval povečan obseg dela, se je iztekel, s partnerjem B. d. o. o. pa za nadaljnje sodelovanje ni bila sklenjena nova pogodba, ki bi vsaj delno pokrivala stroške poslovanja podjetja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je sodelovanje s partnerjem B. d. o. o. trajalo do avgusta 2015, kar pa ni bilo predmet odpovedi. To, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je sodelovanje s partnerjem zaključilo, še ne daje podlage za zaključek, da je bil v času podaje odpovedi podan odpovedni razlog, kot se je glasil – da z novim partnerjem ni bila podaljšana oziroma, da ni bila sklenjena nova pogodba za nadaljnje sodelovanje. Dejstvo, da se je sodelovanje s poslovnim partnerjem avgusta 2015 zaključilo, posredno kaže na to, da pogodba ni bila sklenjena, vendar pa okoliščine (predvsem čas) sklepanja ali podaljšanja pogodb niso raziskane v zadostni meri.
Odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita v vsakem primeru, ko v času podaje odpovedi odpovedni razlog še ne obstoji, če je sicer predvidljiv in utemeljen. Tako je sodišče prve stopnje glede razloga iz odpovedi, ki se nanaša na projekt A., ugotovilo, da se je projekt res zaključil decembra 2014, kot navaja tožena stranka v odpovedi, nato pa je napačno zaključilo, da je odpoved nezakonita, ker v času odpovedi z dne 27. 11. 2014 razlog še ni obstajal. Ta razlog se je nanašal na aktualni čas podaje odpovedi, zato zaradi navedenih časovnih okoliščin odpoved ni nezakonita. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - sodna razveza - denarno povračilo
Tožena stranka je tožniku podala redno odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga zaradi dveh kršitev pogodbenih obveznosti z delovnega razmerja, in sicer mu je očitala, da je v določenih dneh spal na delovnem mestu, namesto da bi opravljal dodeljeno delo košnje trave. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da krivdni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 3. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1 ni podan, saj so kršitve, ki se tožniku očitajo, neposredna posledica njegovega bolezenskega stanja, zaradi česar ni mogoče zaključiti, da je ravnal naklepno ali iz hude malomarnosti. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
ZDR člen 130, 130/1. ZJU člen 92, 92/1. Zakon o višini povračil stroškov v zvezi z delom in nekaterih drugih prejemkov člen 3. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji člen 42, 42-4.
plačilo dnevnic - delo izven kraja sedeža delodajalca - obveznost plačila
Pravica do plačila dnevnice kot oblike povračila stroškov za prehrano na potovanju zaradi opravljanja določenih del in nalog ni odvisna od tega, ali gre pri tem za opravljanje rednih delovnih nalog iz pogodbe o zaposlitvi, ali le za nekatere oziroma občasne naloge, ki jih mora delavec opraviti v drugem kraju. Bistveno je, da gre za opravljanje dela po nalogu delodajalca v drugem kraju ali na določenih relacijah izven kraja sedeža delodajalca, da delavčeva odsotnost traja več kot 6 ur dnevno in da med tako odrejenim delom delavec nima s strani delodajalca organizirane prehrane.
Tožnik je v spornem obdobju opravljal delo po odredbi oziroma nalogu tožene stranke v drugih krajih oziroma policijskih upravah na ozemlju Republike Slovenije izven sedeža svoje enote od 10 do 12 ur dnevno in s strani tožene stranke ni imel organizirane prehrane. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik v spornem obdobju upravičen do izplačila dnevnic.
Tožena stranka je zahtevala izločitev sodne izvedenke, ker sodna izvedenka ni ravnala nepristransko, saj je bila med pripravo izvedenskega mnenja v stiku s tožnikovim pooblaščencem (ne pa tudi s pooblaščenci tožene stranke), ki je vplival na njeno delo s tem, da ji je brez vednosti sodišča prve stopnje in tožene stranke izročil listine, ki jih je izvedenka nato upoštevala pri izdelavi izvedenskega mnenja. Sodišče prve stopnje o zahtevi tožene stranke za izločitev sodne izvedenke ni odločilo (niti na naroku za glavno obravnavo niti s posebnim sklepom niti skupaj s sodbo). S tem je zagrešilo bistveno kršitev določbe četrtega odstavka 247. člena ZPP in kršitev četrtega odstavka 73. člena ZPP (ki ureja postopek pred izdajo sklepa o izločitvi sodnika in se smiselno uporablja tudi za izločitev izvedencev), ki bi lahko vplivali na zakonitost in pravilnost sodbe. Odločitev sodišča prve stopnje o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je namreč oprta predvsem na izvedensko mnenje, zato je podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.