pogodba o štipendiranju - razveza pogodbe - razlogi - spremenjene okoliščine - zmotna uporaba materialnega prava
Tožeča stranka je zoper toženca vložila tožbo za razvezo pogodbe o štipendiranju, sklenjeno med strankama za študij 1. letnika fakultete. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ob tem pa kot razlog za odločitev navedlo 113. člen OZ, ki določa, da mora stranka, ki je zaradi spremenjenih okoliščin upravičena zahtevati razvezo pogodbe, o tem, da jo namerava zahtevati, obvestiti drugo stranko, brž ko zve, da so nastale takšne okoliščine. Če tega ni storila, odgovarja za škodo, ki jo je druga stranka imela zato, ker jo o zahtevi ni pravočasno obvestila. To določilo ne pomeni, da razveza pogodbe zaradi navedenega ni mogoča, pač pa OZ v tem členu določa le odškodninsko odgovornost stranke, ki navedenega ni storila, ne predstavlja pa predpostavke za utemeljenost razveze pogodbe. Pri tem je sankcija v primeru neobvestitve odškodninske narave, ne pa procesna predpostavka za vložitev tožbe. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZDR člen 147, 147/7. ZDR-1 člen 148, 148/7. ZObr člen 97b, 97b/2. Pravila službe v slovenski vojski člen 217. ZUJF člen 163.
nadurno delo - vojska - neenakomerna razporeditev delovnega časa - plačilo za nadurno delo - referenčno obdobje
Tožnica v spornem obdobju ni opravljala nadurnega dela, saj je šlo za kompenzacijo ur v referenčnem obdobju, kar ni v neskladju z zakonodajo. Ure, ki jih je tožnica opravila, so bile vštevane kot polna delovna obveznost, za katero je tožena stranka pravilno obračunala urno postavko v višini 100 % in je tožnici tudi izplačevala pripadajoče dodatke (npr. za nedeljsko delo). Ker je tožnica za sporno obdobje od 1. 11. 2008 do 30. 6. 2014 vse ure neenakomernega dela kompenzirala s prostimi urami, pri čemer ni nezakonito, da za načine koriščenja ni dala posebnega soglasja, pač pa je zanjo veljal ukaz o delovnem času v Slovenski vojski, ji ne pripada še 130 % urne postavke za 40 ur mesečno. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za izplačilo nadur v spornem obdobju.
sodna taksa - oprostitev - zavrženje predloga - premoženjsko stanje
Sodišče prve stopnje je toženo stranko v skladu s prvim odstavkom 108. člena ZPP pozvalo k dopolnitvi predloga za taksno oprostitev. Ker tožena stranka vloge za taksno oprostitev ni popravila oziroma dopolnila z ustrezno dokumentacijo o premoženjskem stanju, da bi bila primerna za obravnavo, je sodišče prve stopnje predlog za taksno oprostitev skladno s petim odstavkom 108. člena ZPP pravilno zavrglo.
poziv upniku za navedbo dolžnikovega naslova – zakonsko prebivališče – prijava prebivališča pri CSD – začasni zastopnik – razveljavitev sklepa o izvršbi in zavrženje predloga – absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Iz razloga, ker upnik po pozivu ni sporočil novega naslova dolžnika oziroma ni predlagal postavitve začasnega zastopnika, sodišče prve stopnje sklepa o izvršbi ne sme razveljaviti in predloga za izvršbo zavreči, saj za takšno odločitev ni podlage v nobenem zakonu.
ZDR-1 člen 114, 114/1. ZDR člen 114, 201. ZPIZ-1 člen 36. ZPIZ-2 člen 7, 7-32, 27, 28.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - zmotna uporaba materialnega prava - varovana kategorija delavcev - znižanje starostne meje
Sodišče prve stopnje je zavzelo zmotno stališče, da tožnica ni spadala v varovano kategorijo delavcev po prvem odstavku 114. člena ZDR-1 in da je odpovedni razlog utemeljen. ZDR-1 določa kot varovano kategorijo delavce pred upokojitvijo, v katero sodijo delavci, ki so dopolnili starost 58 let, ali delavci, ki jim do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev manjka do 5 let pokojninske dobe. V sodni praksi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je zavzeto stališče, da je uveljavitev pravice do starostne pokojnine v vsakem primeru odvisna od zavarovanca (delavca). Tudi če in ko izpolni pogoje za upokojitev, se mu ni treba upokojiti. To pomeni tudi, da so pogoji za pridobitev pravice do starostne pokojnine različni za vsakega zavarovanca glede na njegove osebne okoliščine in odločitve. Izpolnitev pogojev za starostno upokojitev vedno temelji na osebnih, subjektivnih okoliščinah vsakega posameznega delavca, zato ni mogoče govoriti o objektivnih okoliščinah. „Objektivna okoliščina“ s stališča delodajalca so lahko le podatki, na podlagi katerih se ugotovi, ali konkretni delavec v trenutku odpovedi take pogoje izpolnjuje. To pa so podatki, ki so delodajalcu znani, podatki ki jih lahko pridobi s strani zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in podatki, ki mu jih da delavec (rojstni datum, podatki o delovni, zavarovalni oziroma pokojninski dobi, podatki o okoliščinah, ki lahko vplivajo na izpolnitev pogojev za starostno upokojitev). Zato ni podlage na neupoštevanje znižanja starostne meje za ugotavljanje pogojev za starostno upokojitev po 114. členu ZDR-1.
Tožnica je v času podaje izpodbijane odpovedi spadala v varovano kategorijo delavcev pred upokojitvijo po prvem odstavku 114. člena ZDR-1, saj ji je do datuma, ko se bo lahko upokojila (10. 7. 2019) manjkalo manj kot 5 let, tako da je že zato redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov nezakonita. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugodilo zahtevku tožnice za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in zahtevkoma za reintegracijo in reparacijo.
Obtoženi je v oddaji izrazil zgolj sum, ne pa brezpogojne trditve, da gre pri zasebni tožilki za nesposobnost, prijateljske vezi, korupcijo, ali pa za zlorabo položaja. Sodišče prve stopnje je glede izraza „sumim“, ki ga je obtoženi uporabil, utemeljeno zaključilo, da tak očitek sam po sebi ne pomeni obstoja zakonskih znakov kaznivega dejanja žaljive obdolžitve ali drugega kaznivega dejanja zoper čast in dobro ime. Ker vsebina inkriminirane izjave torej ne vsebuje znakov očitanega kaznivega dejanja, ne terja nobenega dokaznega postopka, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazne predloge.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - obstoj odpovednega razloga
Sodišče prve stopnje je sicer pravilno povzelo obrazložitev odpovedi, vendar pa pri presoji razloga, ki se nanaša na delo, povezano s parterjem B d. o. o., ni presojalo razloga, kot je naveden v odpovedi, pač pa okoliščine, ki se le posredno nanašajo nanj. Tožena stranka je v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga navedla, da se je pri njej bistveno zmanjšal obseg dela, zaradi česar je prihodek precej manjši. Posebni projekt, ki je predvideval povečan obseg dela, se je iztekel, s partnerjem B. d. o. o. pa za nadaljnje sodelovanje ni bila sklenjena nova pogodba, ki bi vsaj delno pokrivala stroške poslovanja podjetja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je sodelovanje s partnerjem B. d. o. o. trajalo do avgusta 2015, kar pa ni bilo predmet odpovedi. To, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je sodelovanje s partnerjem zaključilo, še ne daje podlage za zaključek, da je bil v času podaje odpovedi podan odpovedni razlog, kot se je glasil – da z novim partnerjem ni bila podaljšana oziroma, da ni bila sklenjena nova pogodba za nadaljnje sodelovanje. Dejstvo, da se je sodelovanje s poslovnim partnerjem avgusta 2015 zaključilo, posredno kaže na to, da pogodba ni bila sklenjena, vendar pa okoliščine (predvsem čas) sklepanja ali podaljšanja pogodb niso raziskane v zadostni meri.
Odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita v vsakem primeru, ko v času podaje odpovedi odpovedni razlog še ne obstoji, če je sicer predvidljiv in utemeljen. Tako je sodišče prve stopnje glede razloga iz odpovedi, ki se nanaša na projekt A., ugotovilo, da se je projekt res zaključil decembra 2014, kot navaja tožena stranka v odpovedi, nato pa je napačno zaključilo, da je odpoved nezakonita, ker v času odpovedi z dne 27. 11. 2014 razlog še ni obstajal. Ta razlog se je nanašal na aktualni čas podaje odpovedi, zato zaradi navedenih časovnih okoliščin odpoved ni nezakonita. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - obnova postopka - nov dokaz
Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da predloženo poročilo o izsledkih o kazenskopravni in delovnopravni odgovornosti na podlagi ugotovitev revizije, ki ga je za toženo stranko kot naročnika pripravila odvetniška družba, ne predstavlja novih dejstev in novega dokaza po določbah 10. točke 394. člena ZPP, na podlagi katerih bi bila lahko za tožnico izdana ugodnejša določba, če bi bila ta dejstva oziroma ta dokaz uporabljena v prejšnjem postopku. Tožena stranka je imela vso pravico pridobiti pravno mnenje o kazenskopravni in delovnopravni odgovornosti posameznih zaposlenih delavcev in bi lahko to pravno mnenje uporabila tudi za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, če bi ugotovila, da obstaja sum storitve kakšnega kaznivega dejanja. Kot izhaja iz pravnomočne sodbe delovnega sodišča, je za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici iz poslovnega razloga obstajal resen in utemeljen razlog, ki ga je tožena stranka, na kateri je dokazno breme, tudi dokazala. Tožena stranka je dejansko in zakonito izvedla reorganizacijo, zato za tožnico ne bi mogla biti izdana ugodnejša odločba, če bi bilo to poročilo uporabljeno kot dokaz v prejšnjem postopku.
Tožnica je že v pravnomočno končanem postopku predlagala zaslišanje prič, na katerih izpovedi, ki so bile podane v delovnopravni zadevi, se sklicuje v drugem predlogu za obnovo postopka. Zato skladno z določbo 2. odstavka 395. člena ZPP tudi drugi predlog za obnovo postopka ni utemeljen.
ZPP člen 394, 394-10. ZDR člen 111, 111/1, 111/1-1, 11/1-2. KZ-1 člen 328, 328/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - obnova postopka - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - nova dejstva - novi dokazi
Ugotovitev sodišča prve stopnje, da so dokazi, na podlagi katerih tožnik zahteva obnovo postopka, nastali po pravnomočnosti z obnovo napadene sodbe, je napačna. To velja zlasti za mnenje sodnega izvedenca za sodno medicino z dne 21. 5. 2012, ki se nanaša na očitano kršitev v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (očitek kaznivega dejanja zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči po 2. odstavku 328. člena KZ-1), pa tudi za izvedensko mnenje izvedenca cestno prometne stroke z dne 20. 1. 2013, ki je bilo podano pred pravnomočnostjo sodbe, izdane v obravnavanem delovnem sporu, in sicer sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča. Navedena sodba je postala pravnomočna šele z vročitvijo strankam, tožniku pa je bila vročena 6. 3. 2013, zato ne drži ugotovitev, da izvedensko mnenje ne predstavlja novega dokaza.
Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni predložil novih dokazov o tem, da njegovo ravnanje ne predstavlja hude kršitve delovnih obveznosti, to je dokazov, ki bi se nanašali na odpovedni razlog po 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR in da bi tudi v primeru, če bi bilo v obnovljenem postopku ugotovljeno, da v tožnikovem ravnanju niso podani vsi znaki kaznivega dejanja (torej da ni dokazan odpovedni razlog po 1. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR) še vedno obveljala ugotovitev, da je storil hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. V izredni odpovedi namreč ni podrobnejše in natančnejše utemeljitve očitkov, ki bi se nanašali izključno na odpovedni razlog po 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR, ker so vsebinsko neločljivo povezani z očitki, ki se nanašajo na odpovedni razlog po 1. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR. Vsi očitki, tako glede odpovednega razloga po 1. kot po 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR, se nanašajo na ravnanje tožnika ob prometni nezgodi, zato se nova dejstva in novi dokazi, na katere se sklicuje v predlogu za obnovo postopka, nedvomno nanašajo na oba odpovedna razloga. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
razmerja med starši in otroki – preživljanje mladoletnega otroka – priznanje očetovstva – izpodbijanje očetovstva
Toženec ne more uspeti s predlogom, da se rok za plačevanje preživnine odloži do ugotovitve očetovstva. Njegova obveznost bo lahko odpravljena šele v primeru morebitne pravnomočne ugotovitve, da ni oče mladoletnega otroka.
Ker je bilo torej izpodbijano dejanje opravljeno v zadnjih treh mesecih pred uvedbo postopka prisilne poravnave, je na toženi stranki, da dokaže, da subjektivni pogoj iz 2. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP ni izpolnjen (drugi odstavek 287. člena v zvezi z 2. točko tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP).
Neredno plačevanje oziroma plačevanje z zamudami, blokada računov in podobno, pa tudi po oceni pritožbenega sodišča kaže na to, da je bila tožeča stranka v času spornega pravnega posla v neugodnem finančnem položaju. Zato bi morala biti tožena stranka (če bi ravnala z ustrezno skrbnostjo) aktivna pri tem, da poizve (oziroma stori ustrezne korake v smeri, da zve), ali ni bila tožeča stranka v spornem obdobju že insolventna.
ZFPPIPP člen 7, 7/7, 387, 387/1, 389a, 400, 400/4.
osebni stečaj – zasebnik – odvetnik – odpust obveznosti – dolžina preizkusnega obdobja – opravljanje poklica
Odvetnik je zasebnik ki mu preneha status odvetnika že z začetkom stečajnega postopka. Nemožnost opravljanja odvetniškega poklica v stečaju ni tista osebna okoliščina, ki bi lahko vplivala na določitev krajšega preizkusnega obdobja. Če bo dolžnik izpolnil zakonske pogoje, mu bo sodišče dovolilo, da tudi v stečaju opravlja odvetniški poklic in na ta način z dohodki iz poslovanja poveča stečajno maso za poplačilo terjatev upnikov. Zato ne drži stališče pritožnika, da je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje pri določitvi preizkusnega obdobja prezrlo za dolžnika izjemno pomembno okoliščino, da v času preizkusnega obdobja ostane brez možnosti opravljati odvetniški poklic.
Sodišče prve stopnje je kršilo 236.a člen ZPP, ker ni zaslišalo predlaganih prič tožnika zato, ker ta ni predložil njihovih pisnih in podpisanih izjav v skladu s prvim odstavkom 236.a člena ZPP. Drugi odstavek 236.a člena ZPP določa, da v primeru, če sodišče stranko pozove, naj predloži pisno izjavo priče, katere zaslišanje je predlagala, pa stranka tega ne stori, sodišče dokaz z zaslišanjem te priče izvede le, če stranka izkaže za verjetno, da je pisno izjavo priče poskušala pridobiti, vendar pri tem ni bila uspešna. Iz navedenih določb izhaja, da se pisne in podpisane izjave prič nanašajo na priče, ki so bile s strani strank predhodno predlagane. Ker v času, ko sta bili stranki s pozivom pozvani na dostavo pisnih in podpisanih izjav prič, tožnik prič še ni predlagal, ga ni mogla doleteti sankcija iz drugega odstavka 236.a člena ZPP. To pa pomeni, da je sodišče prve stopnje s tem, ko s sklicevanjem na drugi odstavek 236.a člena ZPP ni zaslišalo prič, ki jih je tožnik (pravočasno) predlagal, storilo relativno bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Prvi in drugi odstavek 236.a člena ZPP je uporabilo nepravilno, to pa bi lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Tožena stranka je dokazala, da je tožniku v spornem obdobju v celoti izplačala pripadajoče plače, ki so se delavcem izplačevale v gotovini „na roke“, dobljeno proti podpisu izjav o prejem plače. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožbeni zahtevek za plačilo plač v spornem obdobju ni utemeljen.
postopek osebnega stečaja - sklep o preizkusu terjatev - prerekanje terjatve - napotitev na pravdo - neobstoj terjatve - izvršilni naslov - upnik - stečajni upravitelj - odstop terjatve - sklep izvršilnega sodišča o prehodu terjatve - vstop
Ker upnikova terjatev temelji na izvršilnem naslovu, terjatev pa je prerekal upravitelj, se na tožbo za ugotovitev neobstoja prerekane terjatve napoti upravitelja, in ne upnika.
ZZ člen 36. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin člen 6, 6/1.
neizbira kandidata - obvestilo o neizbiri
Tožnik je v tožbenem zahtevku med drugim predlagal tudi razveljavitev obvestila tožniku, s katerim je svet tožene stranke na razpisano delovno mesto ravnatelja imenoval določeno kandidatko. Namen tega obvestila je bil v seznanitvi tožnika (kot kandidata) o izbiri in ga poučiti, da lahko pregleda razpisno gradivo in v 15. dneh po prejemu obvestila zahteva sodno varstvo pri pristojnem sodišču. Obveznost izdaje tega obvestila je toženi stranki nalagal 36. člen ZZ. Glede na 36. člen ZZ lahko sodišče v zvezi z zakonitostjo imenovanja ravnatelja ugotavlja le, ali je izbrani kandidat izpolnjeval razpisne pogoje oziroma ali je bil kršen za izvedbo razpisa določen postopek, pa je ta kršitev lahko bistveno vplivala o izbiri kandidata. V okviru teh postopkov lahko neizbrani kandidat izpodbija odločitev organa pristojnega za imenovanje o izbiri (ali neizbiri), Zoper sporno obvestilo o imenovanju, ki po svoji naravi ni odločitev, pa tožnik kot neizbrani kandidat nima sodnega varstva. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v zvezi z navedenim obvestilom razveljavilo in tožnikovo tožbo v tem delu zavrglo.
Postopek v zvezi z izbiro kandidata za ravnatelja tožene stranke in postopek v zvezi z imenovanjem ravnatelja tožene stranke je potekal skladno z veljavnimi predpisi, to je ZZ in ZOFVI. Prav tako je kandidatka, ki je uspela v postopku izbire kandidata in ki je bila kasneje imenovana za ravnateljico, izpolnjevala pogoje za zasedbo delovnega mesta ravnatelja tožene stranke. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti postopka tožene stranke glede imenovanja ravnatelja.
ZFPPIPP člen 399, 399/1-4, 406, 406/1, 406/1-1. ZZZDR člen 62.
zakonska dobrota odpusta obveznosti - ugovor proti odpustu obveznosti - ovire za odpust obveznosti - neodplačno razpolaganje s premoženjem - pravni posli med zakoncema - brezplačen prenos poslovnih deležev na zakonca - skupno premoženje zakoncev
Skupno premoženje že pojmovno pomeni premoženje v lasti obeh zakoncev (le da to v smislu lastninskih deležev vsakega od njiju ni opredeljeno). S tem, ko je dolžnica neodplačno prenesla na moža poslovna deleža v družbah, ki sta bila po njenih lastnih trditvah skupno premoženje, je prenesla tudi del svojega premoženja. Dolžnica namreč ne trdi, da je za del skupnega premoženja, ki je pripadal (kot skupen) tudi dolžnici, od moža prejela kakršnokoli materialno odmeno. Iz stališč dolžnice tudi ni mogoče sklepati, da je šlo za razdelitev skupnega premoženja, kot je to zaključilo prvostopenjsko sodišče.
Ker pravni posli med zakoncema niso prepovedani, je glede na obrazloženo evidentno, da je dolžnica s pogodbama o neodplačnem prenosu poslovnega deleža v družbah A. d. o. o. in B. d. o. o. razpolagala z delom svojega premoženja kot skupnega premoženja obeh zakoncev v korist moža kot pridobitelja tudi njenega neopredeljenega deleža na skupnem premoženju. S takim pravnoposlovnim razpolaganjem, pa sta predmetna poslovna deleža izgubila naravo skupnega premoženja, saj se je kot takemu s sklenitvijo spornih pogodb dolžnica odpovedala. Zato ni sprejemljivo stališče dolžnice, da tudi v taki situaciji ni relevantno, na koga od zakoncev je premoženje evidentirano, ker naj bi šlo še vedno za skupno premoženje zakoncev.
Z opredelitvijo ovir za odpust obveznosti zakon pove, kateri dolžnik je (ne)vreden zakonske dobrote odpusta obveznosti.
Tožena stranka je tožniku (policistu) v sklepu o izreku disciplinskega ukrepa očitala lažjo kršitev delovne obveznosti in dolžnosti, ker spornega dne ni opravljal nalog, odrejenih z delovnim nalogom, temveč je v vozilu počival. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da postanek zaradi slabosti voznika avtomobila A.A., s katerim je bil tožnik spornega dne v vozilu, ne predstavlja očitane lažje kršitve. Oba policista, voznik avtomobila in tožnik, pa sta spornega dne opravljala svoje naloge. Ker tožniku ni mogoče očitati niti malomarnosti, disciplinska odgovornost tožnika ni podana, zato sklep o izreku disciplinskega ukrepa ni zakonit in ga je sodišče prve stopnje pravilno razveljavilo.
Sodišče prve stopnje je prekinilo postopek do pravnomočnega zaključka upravnega spora. Če je bil postopek prekinjen zaradi predhodnega vprašanja, se nadaljuje, ko je to vprašanje pravnomočno rešeno ali ko sodišče spozna, da ni več razloga, da bi čakalo na konec postopka (drugi odstavek 208. člena ZPP). Postopek pred Upravnim sodiščem RS je bil pravnomočno končan, zato je nastopil pogoj za nadaljevanje postopka. Zato je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom pravilno sklenilo, da se postopek, ki je bil prekinjen do pravnomočnega zaključka upravnega spora, nadaljuje.
Tožena stranka je zahtevala izločitev sodne izvedenke, ker sodna izvedenka ni ravnala nepristransko, saj je bila med pripravo izvedenskega mnenja v stiku s tožnikovim pooblaščencem (ne pa tudi s pooblaščenci tožene stranke), ki je vplival na njeno delo s tem, da ji je brez vednosti sodišča prve stopnje in tožene stranke izročil listine, ki jih je izvedenka nato upoštevala pri izdelavi izvedenskega mnenja. Sodišče prve stopnje o zahtevi tožene stranke za izločitev sodne izvedenke ni odločilo (niti na naroku za glavno obravnavo niti s posebnim sklepom niti skupaj s sodbo). S tem je zagrešilo bistveno kršitev določbe četrtega odstavka 247. člena ZPP in kršitev četrtega odstavka 73. člena ZPP (ki ureja postopek pred izdajo sklepa o izločitvi sodnika in se smiselno uporablja tudi za izločitev izvedencev), ki bi lahko vplivali na zakonitost in pravilnost sodbe. Odločitev sodišča prve stopnje o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je namreč oprta predvsem na izvedensko mnenje, zato je podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.