redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - sodna razveza - denarno povračilo
Tožena stranka je tožniku podala redno odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga zaradi dveh kršitev pogodbenih obveznosti z delovnega razmerja, in sicer mu je očitala, da je v določenih dneh spal na delovnem mestu, namesto da bi opravljal dodeljeno delo košnje trave. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da krivdni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 3. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1 ni podan, saj so kršitve, ki se tožniku očitajo, neposredna posledica njegovega bolezenskega stanja, zaradi česar ni mogoče zaključiti, da je ravnal naklepno ali iz hude malomarnosti. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
ZPP člen 108, 108/5, 180, 180/1, 214, 214/1, 214/3, 337, 337/1. ZIZ člen 62, 62/2.
individualizacija – dejanska podlaga – popolnost tožbe – dopolnitev tožbe – zavrženje tožbe – predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine – priznana dejstva v ugovoru – sporna dejstva
Kadar dolžnik v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine prizna poslovno razmerje z upnikom in trdi, da so bili vsi nesporni računi iz tega poslovnega razmerja tudi plačani, dopolnitve tožbe ni mogoče zavreči kot nepopolne, če tožeča stranka ne poda trditev in dokazov o priznanem poslovnem razmerju, saj le ta utemeljeno pričakuje, da se bo spor osredotočil le na vprašanje, ali je tožena stranka v celoti plačala račun, posledično torej ali je obveznost tožene stranke z izpolnitvijo prenehala. Toženo stranko namreč priznanje v ugovoru zavezuje, razen če ga pozneje prekliče, sodišče pa oceni, da se zato določeno dejstvo ne šteje več za priznano. Sodišče pa lahko odredi, naj se dokazujejo tudi priznana dejstva le, če misli, da jih je stranka priznala z namenom, da bi razpolagala z zahtevkom, s katerim ne more razpolagati, vendar v konkretnem primeru ne gre za tak primer.
ZDR-1 člen 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 173, 173/3.
izredna odpoved delodajalca - hujša kršitev delovnih obveznosti - znaki kaznivega dejanja - spolni napada na osebo, mlajšo od 15 let
Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitve, ki se tožniku očita po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (da je učenke v šoli silil v določene stike; da ni upošteval navodil delodajalca, da ne sme posegati v spolno nedotakljivost oseb, mlajših od 15 let in brez soglasja zakonitih zastopnikov ne izvaja fizičnega dotikanja mladoletnih oseb, še zlasti s poljubljanjem, stiskanjem in objemanjem, posedanjem v naročje; da ni izvajal pedagoškega procesa in nalog učitelja po pogodbi vestno, na svojem delovnem mestu v okviru svojih del in nalog, idr), je podana prepozno, to je po preteku objektivnega in subjektivnega roka za odpoved. Kršitev, ki jo tožena stranka očitala tožniku po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (da naj bi tožnik kot učitelj prihajal v neposredni fizični stik z učenkami šole, mlajšimi od 15 let, v obliki objemanja, stiskanja, božanja, dajanja poljubčkov v času, ko so mu bile zaupane v učenje in vzgojo), pa nima vseh znakov kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let (tretji odstavek 173. člena KZ-1). Ravnanja, ki jih je tožena stranka očitala tožniku, so tako nekonkretizirana, da ni mogoče ugotoviti, da gre za fizični poseg v spolno integriteto učenk, saj učenke niso imenovane. Prav tako v izredni odpovedi niso navedene okoliščine, v katerih naj bi do stikov prihajalo, da bi se sploh lahko opravila presoja, ali gre za druga spolna dejanja ali ne. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izredna odpoved, ki jo je tožena stranka podala tožniku, nezakonita.
Toženec je v spornem času opravljal dela disponenta, kurirja, nabavnika in skrbel za dokumentacijo in prevoz šoferjev. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tako delo ne predstavlja konkurenčne dejavnosti dejavnosti, s katero se ukvarja tožeča stranka. Tožeča stranka ni dokazala, da je tožnik dejansko opravljal (tudi) dela, ki so bila konkurenčna njeni dejavnosti. Tožeča stranka bi namreč morala za sporno obdobje konkretno navajati dela, ki naj bi jih tožnik opravljal v okviru konkurenčne dejavnosti, in stranke, pri katerih je ta dela opravljal. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo dogovorjene pavšalne odškodnine.
ZPP člen 91, 333, 333/1, 363, 363/1, 377. ZDSS-1 člen 19.
zavrženje pritožbe - nedovoljena pritožba
Tožnik je vložil pritožbo zoper sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča, kar pa ni dovoljeno pravno sredstvo, saj so zoper sodne odločbe drugostopenjskih sodišč dovoljena zgolj izredna pravna sredstva - revizija ali obnova postopka (33. člen ZDSS-1). Pritožba zoper pravnomočni sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan, je nedovoljena in jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo.
Tožena stranka je zahtevala izločitev sodne izvedenke, ker sodna izvedenka ni ravnala nepristransko, saj je bila med pripravo izvedenskega mnenja v stiku s tožnikovim pooblaščencem (ne pa tudi s pooblaščenci tožene stranke), ki je vplival na njeno delo s tem, da ji je brez vednosti sodišča prve stopnje in tožene stranke izročil listine, ki jih je izvedenka nato upoštevala pri izdelavi izvedenskega mnenja. Sodišče prve stopnje o zahtevi tožene stranke za izločitev sodne izvedenke ni odločilo (niti na naroku za glavno obravnavo niti s posebnim sklepom niti skupaj s sodbo). S tem je zagrešilo bistveno kršitev določbe četrtega odstavka 247. člena ZPP in kršitev četrtega odstavka 73. člena ZPP (ki ureja postopek pred izdajo sklepa o izločitvi sodnika in se smiselno uporablja tudi za izločitev izvedencev), ki bi lahko vplivali na zakonitost in pravilnost sodbe. Odločitev sodišča prve stopnje o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je namreč oprta predvsem na izvedensko mnenje, zato je podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZDSS-1 člen 36. ZDR-1 člen 77, 81, 81/2, 85, 85/2, 87, 87/1, 200, 200/3. Kolektivna pogodba za kovinsko industrijo člen 50, 51.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - sporazum - nezakonitost odpovedi
ZDR-1 v 77. členu določa načine za prenehanje pogodbe o zaposlitvi. Med njimi so navedeni tudi sporazum ter redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Za vse tri načine prenehanja pogodbe o zaposlitvi je določena obličnost, t.j. v pisna oblika. Sporazum ima naravo dvostranske pogodbe, kar pomeni, da mora biti podpisan s strani obeh strank. Odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka podala tožniku, ni podpisana s strani tožnika in že zato ne more imeti narave sporazuma. Prav tako odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni mogoče šteti kot izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma bi bila kot takšna nezakonita na podlagi člena 2. odstavka 85. člena ZDR-1, ker tožena stranka tožnika ni seznanila z očitanimi kršitvami in mu ni omogočila zagovora. Tega delodajalcu ni potrebno, v kolikor obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Vendar tožena stranka teh okoliščin ni dokazala in tudi ni predlagala nobenega dokaza. Odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi ni mogoče šteti kot redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela, saj skladno z 2. odstavkom 87. člena ZDR-1 v njej ni obrazložen dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma v njej o poskusnem delu ni nobenega zapisa. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
premoženje, ki ne spada v zapuščino - pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem - začetek teka priposestvovalne dobe pred uveljavitvijo SPZ in zaključek njenega teka po uveljavitvi SPZ - dobroverni posestnik po ZTLR - dobroverni lastniški posestnik po SPZ
Priposestvovanje, ki je začelo teči v času veljavnosti ZTLR, se nadaljuje v času veljavnosti SPZ, le priposestvovalna doba za dobrovernega posestnika je izenačena s priposestvovalno dobo za dobrovernega lastniškega posestnika po SPZ.
ZFPPIPP člen 143, 172, 172-2, 221b, 221b/2, 221e, 221f, 221g.
poenostavljena prisilna poravnava – rok za plačilo terjatev – predlog prisilne poravnave z zmanjšanjem in odložitvijo zapadlosti terjatev – meje pritožbenega preizkusa
Vloga sodišča prve stopnje je po vložitvi zahteve za potrditev poenostavljene prisilne poravnave za potrditev omejena zgolj na preizkus, ali so zahtevi priložene zgoraj navedene listine, ali je bila zahteva vložena v predvidenem zakonskem roku, ali je dosežena večina, potrebna za sprejetje poenostavljene prisilne poravnave ter ali so predložene listine in predlagana prisilna poravnava v skladu z zakonom. Tudi pritožbeni preizkus je omejen zgolj na presojo, ali so bili izpolnjeni pogoji za potrditev poenostavljene prisilne poravnave in ali so bile spoštovane procesne zakonske določbe (tiste, katerih kršitev uveljavlja pritožnik in tiste, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti) ter ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno.
Ugovora proti vodenju prisilne poravnave v smislu, da insolventni dolžnik svoje obveznosti lahko izpolni v krajših rokih, kot jih ponuja s predlogom prisilne poravnave, kot ga imajo upniki v postopku redne prisilne poravnave (prim. 2. točka 172. člena ZFPPIPP), upniki v postopku poenostavljene prisilne poravnave nimajo.
ZDR člen 130, 130/1. ZJU člen 92, 92/1. Zakon o višini povračil stroškov v zvezi z delom in nekaterih drugih prejemkov člen 3. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji člen 42, 42-4.
plačilo dnevnic - delo izven kraja sedeža delodajalca - obveznost plačila
Pravica do plačila dnevnice kot oblike povračila stroškov za prehrano na potovanju zaradi opravljanja določenih del in nalog ni odvisna od tega, ali gre pri tem za opravljanje rednih delovnih nalog iz pogodbe o zaposlitvi, ali le za nekatere oziroma občasne naloge, ki jih mora delavec opraviti v drugem kraju. Bistveno je, da gre za opravljanje dela po nalogu delodajalca v drugem kraju ali na določenih relacijah izven kraja sedeža delodajalca, da delavčeva odsotnost traja več kot 6 ur dnevno in da med tako odrejenim delom delavec nima s strani delodajalca organizirane prehrane.
Tožnik je v spornem obdobju opravljal delo po odredbi oziroma nalogu tožene stranke v drugih krajih oziroma policijskih upravah na ozemlju Republike Slovenije izven sedeža svoje enote od 10 do 12 ur dnevno in s strani tožene stranke ni imel organizirane prehrane. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik v spornem obdobju upravičen do izplačila dnevnic.
ZFPPIPP člen 389, 389/3, 393, 393/1. ZST-1 člen 11, 11/1. ZBPP člen 13, 13/2.
postopek osebnega stečaja – pritožba dolžnika – taksna oprostitev – taksa za predlog, da se uvede stečajni postopek – predlog za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo – standard občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje – dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka – izterjava stalnih prejemkov stečajnega dolžnika
Kot začasno ureditev pogoja za polno oprostitev plačila sodne takse, je Ustavno sodišče kot pravni standard občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje akceptiralo sodno prakso, ki je kot merilo upoštevala znesek dvakratnika (ali manj) osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke.
Ker minimalna plača, ki dolžniku ostane po izterjavi stalnih prejemkov na podlagi zgoraj citiranega sklepa sodišča z dne 28. 11. 2014 znaša 790,73 EUR bruto oziroma 561,46 EUR neto mesečno, je evidentno, da dolžnikova sredstva, ki mu ostanejo za preživljanje, ne dosegajo niti dvakratnega minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstene prejemke in znaša, kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, 577,62 EUR. Tako se pokaže, da bi bila tudi z delnim plačilom sodne takse za pritožbo zoper sklep z dne 12. 11. 2015, ki znaša 20,50 EUR, občutno zmanjšana že tako skromna sredstva, ki omogočajo dolžnikovo preživetje.
postopek osebnega stečaja - sklep o preizkusu terjatev - prerekanje terjatve - napotitev na pravdo - neobstoj terjatve - izvršilni naslov - upnik - stečajni upravitelj - odstop terjatve - sklep izvršilnega sodišča o prehodu terjatve - vstop
Ker upnikova terjatev temelji na izvršilnem naslovu, terjatev pa je prerekal upravitelj, se na tožbo za ugotovitev neobstoja prerekane terjatve napoti upravitelja, in ne upnika.
ZZ člen 36. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin člen 6, 6/1.
neizbira kandidata - obvestilo o neizbiri
Tožnik je v tožbenem zahtevku med drugim predlagal tudi razveljavitev obvestila tožniku, s katerim je svet tožene stranke na razpisano delovno mesto ravnatelja imenoval določeno kandidatko. Namen tega obvestila je bil v seznanitvi tožnika (kot kandidata) o izbiri in ga poučiti, da lahko pregleda razpisno gradivo in v 15. dneh po prejemu obvestila zahteva sodno varstvo pri pristojnem sodišču. Obveznost izdaje tega obvestila je toženi stranki nalagal 36. člen ZZ. Glede na 36. člen ZZ lahko sodišče v zvezi z zakonitostjo imenovanja ravnatelja ugotavlja le, ali je izbrani kandidat izpolnjeval razpisne pogoje oziroma ali je bil kršen za izvedbo razpisa določen postopek, pa je ta kršitev lahko bistveno vplivala o izbiri kandidata. V okviru teh postopkov lahko neizbrani kandidat izpodbija odločitev organa pristojnega za imenovanje o izbiri (ali neizbiri), Zoper sporno obvestilo o imenovanju, ki po svoji naravi ni odločitev, pa tožnik kot neizbrani kandidat nima sodnega varstva. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v zvezi z navedenim obvestilom razveljavilo in tožnikovo tožbo v tem delu zavrglo.
Postopek v zvezi z izbiro kandidata za ravnatelja tožene stranke in postopek v zvezi z imenovanjem ravnatelja tožene stranke je potekal skladno z veljavnimi predpisi, to je ZZ in ZOFVI. Prav tako je kandidatka, ki je uspela v postopku izbire kandidata in ki je bila kasneje imenovana za ravnateljico, izpolnjevala pogoje za zasedbo delovnega mesta ravnatelja tožene stranke. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti postopka tožene stranke glede imenovanja ravnatelja.
Sodišče prve stopnje je prekinilo postopek do pravnomočnega zaključka upravnega spora. Če je bil postopek prekinjen zaradi predhodnega vprašanja, se nadaljuje, ko je to vprašanje pravnomočno rešeno ali ko sodišče spozna, da ni več razloga, da bi čakalo na konec postopka (drugi odstavek 208. člena ZPP). Postopek pred Upravnim sodiščem RS je bil pravnomočno končan, zato je nastopil pogoj za nadaljevanje postopka. Zato je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom pravilno sklenilo, da se postopek, ki je bil prekinjen do pravnomočnega zaključka upravnega spora, nadaljuje.
ZDR-1 člen 148. Kolektivna pogodba za poštne in kurirske dejavnosti člen 18. ZDR-1 člen 137, 137/9.
nadomestila plače - neenakomerna razporeditev delovnega časa
Delodajalec je po devetem odstavku 137. člena ZDR-1 delavcu dolžan plačati nadomestilo plače za čas praznika le za tiste dneve in za toliko ur, kolikor znaša delovna obveznost delavca na dan, ko zaradi opravičenih razlogov ne dela. Tožnik je pri toženi stranki zaposlen kot voznik in je spornem obdobju opravljal delo v neenakomerno razporejenem delovnem času. Ker tožnik na vtoževane dneve ni imel predvidene delovne obveznosti, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni upravičen do nadomestila za praznik.
ZDR člen 147, 147/7. ZDR-1 člen 148, 148/7. ZObr člen 97b, 97b/2. Pravila službe v slovenski vojski člen 217. ZUJF člen 163.
nadurno delo - vojska - neenakomerna razporeditev delovnega časa - plačilo za nadurno delo - referenčno obdobje
Tožnica v spornem obdobju ni opravljala nadurnega dela, saj je šlo za kompenzacijo ur v referenčnem obdobju, kar ni v neskladju z zakonodajo. Ure, ki jih je tožnica opravila, so bile vštevane kot polna delovna obveznost, za katero je tožena stranka pravilno obračunala urno postavko v višini 100 % in je tožnici tudi izplačevala pripadajoče dodatke (npr. za nedeljsko delo). Ker je tožnica za sporno obdobje od 1. 11. 2008 do 30. 6. 2014 vse ure neenakomernega dela kompenzirala s prostimi urami, pri čemer ni nezakonito, da za načine koriščenja ni dala posebnega soglasja, pač pa je zanjo veljal ukaz o delovnem času v Slovenski vojski, ji ne pripada še 130 % urne postavke za 40 ur mesečno. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za izplačilo nadur v spornem obdobju.
začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve – pogoji za izdajo začasne odredbe – nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali otežena – objektivna nevarnost
Izkazana objektivna nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali otežena, predstavlja zadosten pogoj za izdajo začasne odredbe z namenom zavarovanja nedenarne terjatve.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog
Tožnica je bila pri toženi stranki za nedoločen čas zaposlena na delovnem mestu vodja programa, za katerega so bila na podlagi pogodbe o sofinanciranju za leto 2013 zagotovljena denarna sredstva. V letu 2014 pa program ni bil (več) sofinanciran. Nepravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da odpovedni (poslovni) razlog ni obstajal. Tožena stranka od 1. 1. 2014 ni imela sredstev za izplačilo plač tožnici, kar je ekonomski razlog v smislu prve alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvi alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, v katerega sodi tudi ekonomski razlog, pomeni prenehanje potrebe po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, ne pa nujno tudi prenehanje potrebe po opravljanju del, ki spadajo v opis nekega delovnega mesta. Dejstvo, da potreba po delovnih nalogah, ki jih je opravljala tožnica, ni prenehala, samo po sebi še ne utemeljuje presoje, da ni obstajal poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Neutemeljen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da odpovedni razlog ni podan, ker so se naloge, ki jih je opravljala tožnica, po 1. 1. 2014 še vedno opravljale. Ker je podan utemeljen odpovedni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 45, 45/1, 45/3, 49.
stroški izvedenca - izvedensko mnenje - zmotna uporaba materialnega prava
Sodišče prve stopnje je priznalo izvedenki previsoke materialne stroške po 45. členu Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih. Materialni stroški v zvezi z izvedenskim delom so opredeljeni v prvem odstavku 45. člena Pravilnika kot materialni stroški za analize, meritve, preiskave in druga opravila, potrebna za izdelavo izvida in mnenja (za obračun katerih mora izvedenec predložiti vsaj eno ponudbo družbe ali zavoda, ki opravlja te storitve, ali drugo dokazilo o ustreznosti obračuna), v tretjem odstavku istega člena pa je opredeljena nagrada za ostale materialne stroške v višini največ 15 % od odmerjene nagrade. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi morala izvedenka predložiti dokazila o ustreznosti obračuna nagrade za materialne stroške, saj je izvedenka priglasila materialne stroške po tretjem in ne po prvem odstavku 45. člena Pravilnika. Vendar pa tožena stranka utemeljeno nasprotuje višini priznane nagrade iz naslova odmerjenih materialnih stroškov. Ti se v skladu z določbo tretjega odstavka 45. člena Pravilnika ovrednotijo največ do višine 15 % od odmerjene nagrade, pri čemer izvedenka pri priglasitvi nagrade ni navedla, kateri materialni stroški v zvezi z izvedenskim mnenjem so ji nastali in v kakšni višini. Glede na to, da za izvedensko mnenje izvedenka ni izkazala nobenih posebnih ali izjemnih materialnih stroškov, ki jih je mogoče uvrstiti v postavko „ostali materialni stroški“ iz tretjega odstavka 45. člena Pravilnika (med katere sodijo stroški za tisk, papir, poštnino ipd.), so materialni stroški ustrezno ovrednoteni v višini 5 % od nagrade. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep delno spremenilo tako, da je ustrezno znižalo priznane stroške izvedenki.
ZPP člen 13, 13/1, 206, 206/1, 206/1-1, 208, 208/2.
plačilo odškodnine - prekinitev postopka - zmotna uporaba materialnega prava - pravnomočnost - predhodno vprašanje
Sodišče prve stopnje je postopek v obravnavani zadevi prekinilo na podlagi 1. točke prvega odstavka 206. člena ZPP, ker je ugotovilo, da pravnomočna odločitev v zadevi, v kateri je tožnik zahteval plačilo odškodnine za nematerialno in materialno škodo (vključno z rento) iz naslova poklicne bolezni, predstavlja predhodno vprašanje v predmetni zadevi. Postopek je prekinilo zato, ker je bila zoper pravnomočno sodbo pritožbenega sodišča v navedeni zadevi vložena revizija, sodišče pa se je odločilo počakati na odločitev Vrhovnega sodišča Republike Slovenije glede predhodnega vprašanja. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je napačna. Institut pravnomočnosti sodbe v navedenem postopku veže tudi sodišče, zato ni pogojev za prekinitev postopka za čas po pravnomočnosti sodbe do odločitve o vloženi reviziji. V obravnavanem primeru torej ni bilo pogojev za prekinitev postopka, saj je bil sklep o prekinitvi sprejet po pravnomočnosti sodbe pritožbenega sodišča v zadevi, ki naj bi predstavljala predhodno vprašanje, v zvezi s katero je bila vložena revizija na Vrhovno sodišče RS. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.
Sodišče prve stopnje niti ni obrazložilo svoje presoje glede predhodnega vprašanja oziroma ni navedlo razlogov, zaradi katerih je štelo, da zadeva, v kateri je tožnik zahteval plačilo odškodnine za nematerialno in materialno škodo (vključno z rento) iz naslova poklicne bolezni, prestavlja predhodno vprašanje v obravnavanem individualnem delovnem sporu, v katerem tožnik od istih toženih strank zahteva plačilo odškodnine zaradi škode, ki naj bi mu nastala v obliki prikrajšanja med invalidsko pokojnino, ki jo prejema, ter invalidsko pokojnino, do katere bi bil upravičen, če bi mu delodajalec plačeval višje prispevke od plače, ki jo je dejansko prejemal, namesto prispevkov po najnižji prispevni stopnji.