ZŠtip-1 člen 1, 8, 12, 13, 15, 16. Pravilnik o dodeljevanju državnih štipendij člen 5, 5/1, 5/2.
državna štipendija - izpolnjevanje pogojev
Po 13. členu Zštip-1 lahko med drugim pravico do štipendije pridobijo upravičenci, ki so pred dopolnjenim 27. letom starosti prvič vpisani v program višješolskega ali visokošolskega izobraževanja prve ali druge stopnje, za katerega uveljavljajo pravico do štipendije v RS ali v tujini, če niso v delovnem razmerju ali ne opravljajo samostojne dejavnosti, niso vpisani v evidenco brezposelnih oseb oziroma niso poslovodne osebe gospodarskih družb ali direktorji zasebnih zavodov. Iz 5. člena Pravilnika o dodeljevanju državnih štipendij pa izhaja, da morata biti sočasno izpolnjena oba kumulativno predpisana pogoja. To pomeni, da se prvi vpis v prvi letnik upošteva le, ko po prekinitvi izobraževanja ne pride do spremembe izobraževalnega programa, ali če ob spremembi izobraževalnega programa ne pride do prekinitve izobraževanja. Takšno dejansko stanje pa v predmetni zadevi ni podano, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka. Pri tožnici je prišlo do prekinitve izobraževanja na Fakulteti B. C., in tudi do spremembe smeri izobraževalnega programa (iz smeri turizem v smer marketing), ko je dopolnila več kot 40 let starosti. V predmetni zadevi torej ni izkazan dejanski stan iz 1. niti iz 2. odstavka 5. člena Pravilnika in ne iz 13. člena ZŠtip-1, zato tožnica ni upravičena do državne štipendije. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke s priznanjem pravice do državne štipendije.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-8, 131, 161, 161/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - zloraba bolniškega staleža - hujša kršitev delovnih obveznosti - odhod iz kraja bivanja brez odobritve zdravnika
Tožnik se je v času, kot je bil v bolniškem staležu, zglasil na domu njemu nadrejenega sodelavca in ga fizično napadel. Tja je odšel samoiniciativno in je brez dovoljenja osebne zdravnice zapustil kraj svojega bivanja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei 1. odstavka 110. člena ZDR-1, ker je tožnik s svojim ravnanjem huje kršil svoje delovne obveznosti. Fizični napad na sodelavca predstavlja kršitev Pravilnika o delovnem redu in disciplini pri toženi stranki, po katerem bi se moral tožnik v odnosu do sodelavcev, do vodij in do vseh drugih oseb, vzdržati negativnih in žaljivih ravnanj, usmerjenih proti posameznim osebam, bodisi na delovnem mestu, ali pa v zvezi z delom. Podan pa je je tudi utemeljen odpovedni razlog po 8. alineji 110. člena ZDR-1, ker tožnik v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ni spoštoval navodil pristojnega zdravnika in imenovanega zdravnika in je brez odobritve zdravnika odšel iz kraja svojega bivanja. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka – objektivna identiteta med obtožbo in sodbo – prekoračitev obtožbe
Obtožba je obtožencu očitala, da je v nasprotju z določili Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami prodal substanco, ki je razvrščena kot prepovedana droga s tem, da je 11.7.2015 v K. prodal A. R. 8 tablet Sanvala 10 miligramov, ki vsebuje zolpidem, nato pa zaradi prodaje hranil v stanovanjski hiši O. v K. 20 tablet Flomidala 15 miligramov, ki vsebuje midazolan, 26 tablet Sanvala 10 miligramov, ki vsebuje zolpidiem in 22 tablet Ksalola 1 miligram, ki vsebuje alprazolan, kar vse je razvrščeno kot prepovedana droga v skladu z Uredbo o razvrstitvi prepovedanih drog, pri čemer so bile tablete z drogami upoštevajoč njihovo količino in premožensjko stanje obtoženca nedvomno namenjene nadaljnji prodaji; torej mu je obtožba očitala storitev kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, sodišče prve stopnje ni sledilo opisu dejanja in pravni opredelitvi iz obtožnice, ampak je spremenilo opis dejanja ter obtoženca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja omogočanja uživanja prepovedanih drog ali nedovoljenih snovi v športu po prvem odstavku 187. člena KZ-1. To je storilo tako, da je očitek o prodaji in hrambi drog (z namenom prodaje), zamenjalo z očitkom, da je obtoženec drugemu dal prepovedano drogo, da jo uživa s tem, da je 11.7.2015 v K. dal A.R. 8 tablet Sanvala 10 miligramov, ki vsebujejo zolpidem, ki je razvrščen kot prepovedana droga v skladu z Uredbo o razvrstitvi prepovedanih drog. Obrazložilo je, da je takšna sprememba obtožencu v korist.
V obravnavani zadevi opis obtožencu očitanega kaznivega dejanja po obtožbi in vnesene spremembe sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi predstavljajo očitek drugega ravnanja obtoženca in s tem drugo kaznivo dejanje. Sprememba kot jo je opravilo sodišče prve stopnje namreč pomeni obsodbo za drugo dejanje. Izpodbijana obsodilna sodba se torej nanaša na dejanje, ki ni predmet obtožbe, kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka (9. točka prvega odstavka 371. člena v zvezi s prvim odstavkom 354. člena ZKP).
V skladu z drugim odstavkom 85. člena ZDR-1 mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Te okoliščine morajo biti tehtne, pri čemer sama teža kršitve ne more biti takšna okoliščina, zaradi katere bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor. Prepričanje delodajalca o tem, da tožniku ni bil dolžan omogočiti zagovora iz razloga, ker sta se pogovarjala po telefonu in ker mu je rekel, da mora priti na delo, ni razlog, ki bi omogočal, da delavcu ni bilo potrebno omogočiti zagovora. Tudi če je tožnik direktorju dejansko rekel: „V redu, vidiva se na sodišču“, to ne more pomeniti, da mu tožena stranka ni bila dolžna omogočiti zagovora ali da se je tožnik zagovoru morda odpovedal. Tudi stališče tožene stranke, da je šlo za samovoljo in neupravičeno odsotnost z dela, ni zadostna podlaga za opustitev zagovora, zlasti kot je bilo v konkretnem primeru, ko je bil tožnik v dobri veri, da mu je dopust odobren glede na splošno prakso pri toženi stranki. Ker tožena stranka tožniku ni omogočila zagovora in niso obstajale okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
posojilna pogodba - obveznost posojilojemalca - neplačani del posojila - rok za vrnitev posojila - dogovorjeni rok - datum zapadlosti - dodatek k posojilni pogodbi - sprememba zapisa - obličnost dodatka - neposredno izvršljiv notarski zapis - obličnost posojilne pogodbe - višina dolga - dogovor o roku vračila posojila
Tožena stranka ni niti trdila, da so bile posojilne pogodbe, s katerimi je tožeča stranka toženi stranki posodila 180.000,00 EUR, sklenjene v obliki notarskega zapisa, zato ni mogoče pritrditi njenemu stališču, da podpisan Dodatek k posojilnim pogodbam, s katerim sta pravdni stranki ugotovili višino dolga in dogovorili rok vračila še nevrnjenega dela posojila, ni veljaven zato, ker ni bil sklenjen v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Tožena stranka tudi s pritožbenimi trditvami ni uspela uveljaviti stališča, da se je z Dodatkom k posojilnim pogodbam glede na njegovo vsebino spremenil kakšen neposredno izvršljiv notarski zapis pogodbe, zato pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno zavrnilo njen ugovor, da bi moral biti Dodatek k posojilnim pogodbam v konkretnem primeru po samem zakonu sklenjen v obliki notarskega zapisa.
ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - ugovor po izteku roka - ugovorni razlogi - opozicijski ugovorni razlogi - prenehanje upnikove terjatve
Tretji odstavek 61. člena ZIZ se tako uporablja v povezavi z določbo 56. člena ZIZ, ki pri ugovoru po izteku roka kot izrednem ugovoru, ki temelji na dejstvu, „ki se nanaša na samo terjatev“, narekuje upoštevanje le pravih opozicijskih ugovornih razlogov iz 8., 9. in 11. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ. Ti ugovorni razlogi dolžnikovo obveznost ukinjajo, ne pa negirajo.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev pogodbenih obveznosti - neopravičena odsotnost z dela - zagovor - seznanitev s kršitvami
Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker ni opravičil svojega izostanka z dela in je kršil pogodbene obveznosti, ko je določenega dne zavrnil izobraževanje in ni odpotoval na delo v tujino. Tožnik je z dela izostal le dva delovna dneva, zato ni podan razlog neopravičene odsotnosti 5 dni po določbi 4. alineje 1. odstavka 110. člena ZDR-1. Poleg tega je imel tožnik s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto kurir, za to zaposlitev pa je tožena stranka dobila subvencijo in je bila njena dolžnost, da sklene s tožnikom pogodbo o zaposlitvi za čas 15 mesecev. Glede na pogodbo o zaposlitvi pa tožena stranka tožnika ni mogla poslati na delo v tujino, zato tožnik ni kršil svoje delovne obveznosti, če na delo v tujino ni odpotoval. Tožena stranka pa tudi ni izpeljala postopka pred izredno odpovedjo skladno z določbami ZDR-1, saj tožnika ni pisno seznanila z očitanimi kršitvami in mu ni omogočila zagovora (2. odstavek 85. člena ZDR-1), poleg tega pa tožniku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi ni vročila v skladu z določbo 88. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
ZDR-1 člen 108, 111, 131. ZPP člen 277, 277/2, 318, 318/1, 318/1-3, 318/1-4. OZ člen 188.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - zamudna sodba - regres za letni dopust - jubilejna nagrada
Tožeča stranka je zahtevala plačilo razlike regresa za letni dopust za leto 2013 in celotni regres za leto 2014. Sodišče prve stopnje je skladno s 131. členom ZDR-1 tožeči stranki pravilno priznalo regres do višine minimalne plače v posameznem letu in upoštevalo tudi delno plačilo. Od tako priznanih bruto zneskov pa je delodajalec dolžan najprej odvesti predpisan davek, tožeči stranki pa izplačati neto znesek.
Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje za plačilo jubilejne nagrade za 30 let dela pri toženi stranki, za katero je pravni temelj določen v Kolektivni pogodbi za tekstilne, oblačilne, usnjarske in usnjarsko - predelovalne dejavnosti Slovenije, ki v tarifni prilogi določa znesek pripadajoče nagrade.
plačilo odškodnine - okrnitev ugleda pravne osebe - zastaranje
Sodišče prve stopnje je utemeljeno presodilo, da tožencu ni mogoče očitati, da bi zaradi njegovega ravnanja, ki se nanaša na čas do treh let pred vložitvijo tožbe, tožnik utrpel škodo zaradi razžalitve časti ali dobrega imena ali strah ali kakšno drugo pravno priznano škodo. Dogodka, to je prevoz ilegalcev s tovornim vozilom, ki ga je vozil toženec in tihotapljenje 9,50 kg tobaka, ki je bil najden v tovornem vozilu, ki ga je vozil toženec, zaradi česar je bilo vozilo zaseženo, nista mogla vplivati na čast in dobro ime tožnika in s tem povezan strah za izgubo naročnikov. Prvi dogodek (prevoz ilegalcev s tovornim vozilom tožene stranke, ki ga je vozil toženec) se je zgodil že 5. 7. 2009, zanj pa je tožnik izvedel najkasneje ob poteku roka plačila globe za prekršek. Terjatev iz naslova odškodnine za nepremoženjske škode zaradi okrnitve ugleda ali dobrega imena tožnika v zvezi s tem dogodkom je zastarala, ker je bila tožba vložena junija 2013, to je po izteku 3-letnega roka iz prvega odstavka 352. člena OZ. Prekršek v zvezi s tihotapljenjem tobaka (9,50 kg tobaka je bilo najdeno v tovornem vozilu, ki ga je vozil toženec), ki ga je v letu 2012 storil toženec kot voznik tovornjaka tožeče stranke, za katerega je bil kaznovan z globo, bi sicer lahko predstavljal ravnanje, s katerim bi bil lahko okrnjen ugled ali dobro ime tožnika kot pravne osebe, zaradi česar bi bila pravna oseba upravičena do pravične denarne odškodnine v smislu 183. člena OZ. Vendar v obravnavani zadevi tožniku ni uspelo dokazati resničnosti trditev, s katerimi utemeljuje svoj zahtevek, zlasti pa ne takšnih okoliščin, ki bi opravičevale denarno odškodnino za zatrjevano okrnitev ugleda ali dobrega imena. Zato tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine ni utemeljen.
ZDR-1 člen 4, 33, 34, 43, 44, 200. ZDR člen 4, 4/1, 4/2, 31, 32, 41, 42.
ugotovitev obstoja delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - zmotna uporaba materialnega prava
Sodišče prve stopnje je na podlagi dejstev, da je tožena stranka dala tožnici na razpolago računalnik, ki se je nahajal v prostorih tožene stranke ter da ji je dodelila elektronski naslov in telefon, napačno zaključilo, da med strankama ni obstajalo delovno razmerje. V zvezi s tem ni pomembno, da bi tožnica delo lahko opravljala tudi doma, saj delo na domu ne izključuje obstoja delovnega razmerja. Pri toženi stranki je bilo možno opravljati delo tudi na takšen način. Način dela lektorjev (ki je veljal enako za zaposlene in nezaposlene) kaže predvsem na specifično organiziranost delovnega procesa lektoriranja, v katerega je tožnica kot lektorica morala biti vključena. To, da se pri toženi stranki delo lektorjem ni odrejalo na način razdelitve določenih tekstov posameznikom s strani nadrejenega, še ne pomeni, da je bila tožnica pri svojem delu neodvisna, samostojna, da ni delala po navodilih delodajalca ali da v razmerju do tožene stranke ni bila v odvisnem položaju, ki je značilen za delavce. Tožnica je sicer morala toženo stranko o svoji odsotnosti zgolj obvestiti in ni šlo za formaliziran način prijave in odobritve odsotnosti, vendar pa sporočanje odsotnosti oziroma način odobritve koriščenja dopusta ne more biti ključna razlikovalna okoliščina, na podlagi katere se išče podobnosti oziroma razlike med honorarnimi in redno zaposlenimi delavci. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz temeljne pravne podlage, določene v 4. členu ZDR-1, ni pa je pravilno uporabilo. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSL0023462
ZKP člen 129a, 129a/2. KZ-1 člen 86, 86/8.
kazen zapora – alternativni način izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist – predlog za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist – rok za vložitev predloga – sprememba pravnomočne sodbe v odločbi o kazenski sankciji z izrednim pravnim sredstvom
V primeru spremembe pravnomočne sodbe v odločbi o kazenski sankciji z izrednim pravnim sredstvom je potrebno določbo drugega odstavka 129.a člena ZKP razlagati tako, da lahko obsojeni vloži predlog za alternativno izvršitev kazni v roku 15 dni po spremembi pravnomočne sodbe.
STVARNO PRAVO – ZEMLJIŠKA KNJIGA – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0071273
ZPP člen 319, 319/2, 339, 339/2, 339/2-12, 339/2-14.
lastninska pravica – nepremičnina – geodetska napaka – lastninski spor – postopek za ureditev meje – obseg spornega prostora – močnejša pravica – zadnja mirna posest – trditveno in dokazno breme – res iudicata – absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Ker je bilo pravnomočno razsojeno, da tožnik ni lastnik nepremičnine, v novem postopku ne more doseči drugačnega rezultata z zatrjevanjem, da je lastnik zemlje pod isto oznako nepremičnine. Dejstva, ki naj bi bila ugotovljena v nepravdnem postopku in ki naj bi nudila podlago za drugačno odločitev, kot je bila sprejeta v pravnomočno razsojeni zadevi, ne morejo predstavljati podlage za novo (drugačno) odločitev v novi pravdi. Zaradi pravnomočne odločitve o neobstoju lastninske pravice tožnika ta tudi ni mogel uspeti v postopku za določitev meje po kriteriju močnejše pravice.
blagovna znamka – predmet varstva znamke – pravice iz znamke – kršitev blagovne znamke – figurativna blagovna znamka – kombinacija znakov – kombinacija besedne zveze – razlikovalni učinek – razlikovalni element – opredelitev izvora blaga – začasna odredba
Presoja, ali uporaba posameznega elementa, ki je vključen v figurativno znamko, predstavlja kršitev blagovne znamke, je odvisno od tega, ali je temu elementu pripisati razlikovalni učinek v smislu opredelitve izvora blaga. To velja tudi za uporabo posameznih besed ali besednih zvez, ki so vključene v figurativno blagovno znamko. V kolikor imajo posamezne besede oziroma besedne zveze zgolj opisni pomen, uporabe teh besed brez drugih razlikovalnih elementov iz figurativne blagovne znamke ne more pomeniti kršitve blagovne znamke.
STVARNO PRAVO – ZEMLJIŠKA KNJIGA – KMETIJSKA ZEMLJIŠČA – LASTNINJENJE
VSL0071272
SPZ člen 217, 269. ZZK-1 člen 19. ZSKZ člen 14. ZTLR člen 54.
ugotovitev obstoja stvarne služnosti – priposestvovanje služnosti – opredelitev predmeta služnostne pravice – izvrševanje stvarne služnosti na določenih delih nepremičnine – pravni standard natančnega opisa – postavitev izvedenca geometra – dobra vera – dovoljenje za uporabo poti s strani upravljavca nepremičnine – lastninjenje – državna lastnina
Dovoljenje za uporabo poti, dano s strani upravljavca nepremičnin, po katerih teče pot, daje podlago za zaključek o dobrovernem izvrševanju služnosti. Ko je z lastninjenjem na podlagi 14. člena ZSKZ lastninska pravica prešla na državo, je prenehala tudi ovira iz 54. člena ZTLR, po katerem na nepremičnini, ki je bila družbeno sredstvo družbene pravne osebe, ni bilo mogoče priposestvovati služnosti.
spor o pristojnosti – stvarna pristojnost – vrednost spora – spor o najemnem in zakupnem razmerju – gospodarski spor – lokalna skupnost
Če so spori iz najemnih in zakupnih razmerij zaradi izpolnjevanja kateregakoli merila iz 481. člena ZPP gospodarski spori, je za sojenje ne glede na vrednost spora, po 6. točki drugega odstavka 32. člena ZPP stvarno pristojno okrožno sodišče.
ZFPPIPP člen 88, 322. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
mnenje upniškega odbora – soglasje za sklenitev sodne poravnave
Iz podatkov v spisu ni razvidno, da bi sodišče prve stopnje zahtevalo mnenje upniškega odbora k nameravani sklenitvi sodne poravnave, čeprav gre za procesno predpostavko. Prav tako ni obrazložilo, zakaj tega ni storilo.
zavrženje predloga za taksno olajšavo – ponoven predlog – res iudicata – plačilo sodne takse kot procesna predpostavka – odlog plačila sodne takse – najdaljši možen odlog
O taksnih olajšavah (oprostitvah, odlogih in obročnih plačilih) je dopustno odločati le, če je sodna taksa procesna predpostavka za izvedbo postopka ali opravo dejanja sodišča. Ker je bilo predlogu tožeče stranke za odlog plačila sodne takse za pritožbeni postopek ugodeno in ji je bila obveznost plačila sodne takse odložena do izdaje odločbe pritožbenega sodišča, plačilo sodne takse ni bilo več procesna predpostavka za tek pritožbenega postopka in odločitev o pritožbi. Že iz tega razloga je odločitev sodišča prve stopnje, o zavrženju predloga tožeče stranke, pravilna.
STEČAJNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0080735
OZ člen 169. ZPP člen 319, 319/2.
stroški stečajnega postopka - dajatveni zahtevek - škoda zaradi odtujitve stvari - zavrženje tožbe
Oškodovancu, ki mu je priznana terjatev zaradi izgube vrednosti premoženja v posledici odtujitve stvari s strani povzročitelja škode, pojmovno ni mogoče priznati novega odškodninskega zahtevka v posledici neuspelega uveljavljanja lastninskopravnega zahtevka na isti stvari. S trditvami, da naj bi do odtujitve premičnin tožeče stranke prišlo po začetku stečajnega postopka, skuša tožeča stranka zgolj spremeniti svoje dejanske navedbe v prijavi terjatve v stečajnem postopku, ko je terjatev opredeljila kot terjatev, nastalo do začetka stečajnega postopka. Ker gre torej še vedno za isto terjatev, je pritožbeno sodišče vezano na trditveno podlago, ki jo je tožeča stranka podajala ob prijavi terjatve v stečajnem postopku. Zato je pravilno sklepanje prvostopenjskega sodišča, da je bilo o terjatvi tožeče stranke kot navadni terjatvi, nastali pred začetkom stečajnega postopka, že odločeno s pravnomočnostjo sklepa o preizkusu terjatev v stečajnem postopku.
Že iz same obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče prve stopnje (navkljub sicer sprejetemu mnenju izvedenca, da ne gre za črno gradnjo) dopuščalo možnost, da zadevna vlaganja v predmetno zgradbo predstavljajo črno gradnjo, torej se je že sodišču prve stopnje porajal dvom o pravilnosti izvedenskega mnenja. Zato je pritožničin očitek, ki smiselno uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 254. člena ZPP, utemeljen.
Dejstvo črne gradnje lahko vpliva na vrednost nepremičnine in posledično tudi na višino obogatitve.
ZST-1 tarifna številka 1121. ZPP člen 105a, 105a/1, 105a/3.
plačilo sodne takse kot procesna predpostavka – delno plačilo sodne takse – domneva umika pritožbe – nekonkretizirane trditve – pravočasnost predloga za taksno oprostitev – zmotno razumljen plačilni nalog
Iz navodil jasno izhaja, da mora stranka, če želi, da sodišče njeno pritožbo obravnava, sodno takso plačati v celoti, zaradi česar toženka v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi jo moralo sodišče prve stopnje posebej opozoriti, da se delno plačilo sodne takse šteje kot neplačilo sodne takse.