Strokovni sodelavec v uradniškem nazivu višji pravosodni svetovalec nima zakonskega pooblastila, da odloča o pritožbi, saj to opravilo ni med taksativno naštetimi opravili iz drugega, tretjega in četrtega odstavka 6. člena ZIZ.
V postopku lahko in tudi morajo podati stranke opozorila glede procesnih kršitev (analogno prvi odstavek 286.b člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Vloge s takšnimi opozorili sodišče prve stopnje nujno ne obravnava kot pravno sredstvo pritožbo, če procesno kršitev v postopku lahko odpravi samo.
Sodišče prve stopnje lahko izdano odredbo o predložitvi seznama dolžnikovega premoženja samo spremeni, saj nanjo ni vezano, smiselno enako kot velja za vprašanja vodstva postopka v pravdni zadevi (analogno tretji odstavek 298. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Sodišče, ne glede na to, da stranka zoper odredbo nima pravnega sredstva, mora poslovati zakonito (prvi odstavek 3. člena ZS in 2. člen URS).
ZPP člen 154, 154/1, 156, 163, 163/1, 163/4, 163/6, 165, 165/1, 319, 319/1, 324, 324/4, 496. ZIZ člen 62, 62/2.
pravdni stroški – po uspehu – ne glede na izid pravde – pritožbeni stroški v primeru zavržene pritožbe – separatni stroški – odločitev o zahtevi za povrnitev stroškov postopka – predlog za izdajo posebnega sklepa o stroških postopka – predlog za izdajo dopolnilnega sklepa o stroških postopka – predpostavke za izdajo – predlog za ponovno odločitev o pravdnih stroških – pravica do povrnitve stroškov – povrnitev stroškov za odgovor na priglasitev stranske intervencije – izdaja sodbe s skrajšano obrazložitvijo – napoved pritožbe – sodba s polno obrazložitvijo
ZPP nima nobene določbe o tem, da je stroške postopka dolžan plačati intervenient ali oseba, ki v postopku priglasi intervencijo. Ne glede na to, ali gre za odmerjene stroške nasprotni stranki glede na izid pravde ali stroške, ki niso odvisni od izida pravde (separatni stroški), te stroške v skladu z določbami 154. in 156. člena ZPP lahko sodišče naloži v plačilo le pravdni stranki, oziroma njenemu zakonitemu zastopniku ali pooblaščencu. Zato predlog tožene stranke, s katerim zahteva povrnitev stroškov postopka od osebe, ki je v postopku priglasila intervencijo, že iz tega razloga ni utemeljen.
Zavrženje (enako kot zavrnitev) pritožbe predstavlja neuspeh pritožnika s pritožbo, zato pritožnik ni upravičen do povrnitve stroškov, ki so mu nastali v zvezi s pritožbo.
Po oceni pritožbenega sodišča tožena stranka neutemeljeno vztraja pri stališču, da so ji pritožbeni stroški nastali izključno zaradi ravnanj tožeče stranke kot upnice v stečajnem postopku nad toženo stranko kot stečajno dolžnico in da jih je zato treba obravnavati kot stroške, ki niso odvisni od uspeha s pritožbo. Toženi stranki so nastali pritožbeni stroški zato, ker je bila sodba zanjo neugodna, tak izid pravde pa je imela možnost izpodbijati le s pritožbo zoper sodbo.
OZ člen 190, 190/1. ZPP člen 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 443, 443/1, 458, 458/1.
neupravičena obogatitev – spor majhne vrednosti – pritožbeni razlogi
Toženka je bila zaradi nakazila na njen račun neupravičeno obogatena, zato mora prejeta sredstva vrniti. Čeprav denarja res ni prejela, pa se njena neupravičena obogatitev kaže v zmanjšanju terjatev drugih oseb, ki jim je bila njihova terjatev poplačana z nakazanimi sredstvi tožnice.
plačilo nadur - prenos - solidarna odgovornost - obveznost plačila - regres za letni dopust - nadomestilo za neizrabljen letni dopust - odpravnina - odškodnina z v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka
Razmere v zvezi z delom prevzetih delavcev pri prvotoženi stranki (delodajalcu prevzemniku) so bile nevzdržne, plače se niso izplačevale od oktobra 2012 dalje, dela ni bilo, delavci pa so bili poslani domov in niso imeli več vstopa v firmo. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je bila izredna odpoved tožnika podana po postopku in v rokih, ki so določeni v 112. členu ZDR ter iz utemeljenega razloga po 7. alineji prvega odstavka 112. člena ZDR (ki določa, da lahko delavec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če mu delodajalec ni zagotovil varstva pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali trpinčenjem na delovnem mestu v skladu s 45. členom tega zakona, oziroma če je bila kršena prepoved trpinčenja na delovnem mestu iz 4. odstavka 6.a člena ZDR), ki v obravnavanem primeru pomeni tudi razlog iz tretjega odstavka 73. člena ZDR.
Zato prvo in drugotožena stranka solidarno odgovarjata tožniku po določbah za plačilo terjatev, ki so nastale zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani tožnika pri delodajalcu prevzemniku – prvotoženi stranki in je tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine ter odškodnine v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka utemeljen.
Neutemeljene so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločitev v izpodbijani sodbi o terjatvah tožnika do drugotožene stranke (regres za letni dopust in obračun in plačilo nadur) za čas trajanja zaposlitve tožnika pri drugotoženi stranki, to je do spremembe delodajalca oziroma prehoda tožnika v delovno razmerje k drugemu delodajalcu – prevzemniku, to je prvotoženi stranki. Po določbi četrtega odstavka 73. člena ZDR je delodajalec prenosnik skupaj z delodajalcem prevzemnikom solidarno odgovoren za terjatve delavcev, nastale do datuma prenosa. Sodišče prve stopnje je na tej podlagi utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika zoper drugotoženo stranko (delodajalca prenosnika) tako v delu, v katerem zahteva obračun in plačilo regresa za letni dopust za leti 2011 (ki je bil delno plačan) in 2012, kakor tudi v delu, v katerem zahteva obračun in plačilo nadur, saj je ugotovilo, da drugotožena stranka tožniku teh terjatev ni poravnala.
V primeru spremembe delodajalca ne gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu prenosniku in sklenitev nove pogodbe pri delodajalcu prevzemniku. Spremembe delodajalca ni mogoče šteti za prenehanje delovnega razmerja. Delavec vse pravice, ki jih je imel pri delodajalcu prenosniku, ohrani pri delodajalcu prevzemniku. Spremeni se le delodajalec, kar ima na videz podobne posledice kot prenehanje delovnega razmerja ob takojšnji sklenitvi novega delovnega razmerja
. Ker je po ZDR odškodnina oziroma denarno nadomestilo zaradi neizrabe letnega dopusta vezana na nezmožnost izrabe letnega dopusta pred prenehanjem delovnega razmerja, pri spremembi delodajalca pa ne gre za prenehanje delovnega razmerja, spremembe delodajalca ni mogoče šteti za nepredvidljiv razlog, zaradi katerega bi tožniku pripadalo nadomestilo zaradi neizrabljenega dopusta. Tožnik bi namreč lahko skladno z določbo prvega odstavka 73. člena ZDR izkoristil preostali letni dopust pri delodajalcu prevzemniku vse do prenehanja delovnega razmerja pri njem. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe delno spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova neizrabljenega dopusta.
ZGD člen 360, 449, 449/3, 365. ZDR člen 111, 111/1, 111/1-2. URS člen 22.
plačilo odpravnine - predčasna razrešitev - razrešitev po volji družbe - predsednica uprave - krivda
Tožnica je imela s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, v kateri je bilo med drugim določeno, da predsednici uprave v primeru razrešitve po volji družbe in brez njene krivde pripada odpravnina v višini 6-kratnega zneska njene zadnje bruto plače. Ker tožnica ni bila razrešena s funkcije predsednice uprave tožene stranke brez svoje krivde, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine zaradi predčasne razrešitve pravilno zavrnilo kot neutemeljenega.
Glede na zaskrbljujoče ugotovitve izvedenke o prizadetosti otrok in ogroženosti njunega osebnostnega razvoja (tako kratkoročnega kot dolgoročnega) zaradi, milo rečeno, neprimernega ravnanja udeležencev (zlasti predlagateljice, katere dosedanje ravnanje je bilo bolj ali manj prikrito usmerjeno v preprečevanje stikov otrok z nasprotnim udeležencem), pritožbeno sodišče soglaša z izvedenko, da bo v primeru nadaljnjih nespremenjenih ali celo še poslabšanih razmer v zvezi z izvrševanjem stikov, zaradi zaščite koristi otrok zelo verjetno aktualna možnost spremembe odločitve o zaupanju otrok v varstvo in vzgojo, oziroma njune namestitve v rejniški družini.
Sodišče prve stopnje je utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo pogodbene kazni ter svojo odločitev oprlo na pravilno pravno podlago, to je na določbo 36. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije, po kateri je delodajalec v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki je ugotovljeno s pravnomočno odločbo, delavcu poleg plače, ki bi jo prejel, če bi delal, dolžan izplačati najmanj tri povprečne plače delavca v zadnjih treh mesecih dela. Pri odločitvi je upoštevalo, da je pravnomočna sodba, na podlagi katere tožnik zahteva plačilo pogodbene kazni, zamudna sodba, s katero je bilo ugotovljeno, tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni zakonito prenehalo, ampak še traja, tožena stranka pa je tožnika dolžna pozvati na delo in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z obračunom in plačilom nadomestila plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.
Sodišče prve stopnje pravilno razloguje, da morata biti po 2. stavku 4. odstavka 394. člena ZPIZ-2, v katerem je urejeno varstvo pričakovanih pravic za delovne invalide, izpolnjena dva kumulativno določena pogoja, da je delovnemu invalidu zagotovljeno uveljavljanje pravice do starostne pokojnine po ZPIZ-1. Torej pogoj statusa delovnega invalida na dan 31. 12. 2012 in pogoj prijavljenosti pri Zavodu RS za zaposlovanje istega dne. Pogoj lastnosti zavarovanca v 2. stavku 4. odstavka 394. člena ZPIZ-2 ni določen. Invalid II. ali III. kategorije, ki je prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje, razen za čas eventualnega prejemanja denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, namreč sploh ni vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje in tako lastnosti zavarovanca niti ne more imeti. Tolmačenje toženca, da tožnici varstvo pričakovanih pravic po 2. stavku 4. odstavka 394. člena ZPIZ-2 ni zagotovljeno, ker kot uživalka vdovske pokojnine po odločbi od 27. 3. 2009 dalje ni imela lastnosti zavarovanke, je zmotno. Pri tožnici, ki je bila razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z določenimi omejitvami in je bila hkrati od 5. 8. 2005 do 2. 9. 2013 tudi prijavljena pri Zavodu RS za zaposlovanje v evidenci brezposelnih oseb, sta oba navedena pogoja iz 2. stavka 4. odstavka 394. člena ZPIZ-2 izpolnjena. Zato je sodišče prve stopnje izpodbijano drugostopenjsko upravno odločbo, izdano v reviziji prvostopenjske odločbe, utemeljeno odpravilo in s tem pustilo v veljavi odločbo, s katero je bila tožnici priznana pravica do starostne pokojnine.
obveznost plačila - razlike v plači - opravljanje nalog zahtevnejšega delovnega mesta - vrednotenje delovnih mest
Tožnik je v konkretnem individualnem delovnem sporu uveljavljal, da opravlja zahtevnejše delo višje vrednotenega delovnega mesta (pravosodni svetnik I), ne pa delovnega mesta, na katerem je formalno zaposlen (višji pravosodni svetovalec II). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da gre na področju sodne uprave za drugačne naloge, kot jih sicer opravljajo strokovni sodelavci na posameznih pravnih področjih pri toženi stranki pod vodstvom sodnika mentorja, pri čemer je te naloge opredelilo kot zahtevnejše, kar vse ustreza delovnemu mestu pravosodnega svetnika I. Ker je šlo v primerjavi s tožnikovim delom na delovnem mestu pravosodni svetovalec II za različne naloge različne zahtevnosti, je utemeljeno različno vrednotenje oziroma razlikovanje v plačilu, posledično pa tožniku ni kršena pravica do enakega obravnavanja (14. člen Ustave RS).
V 4. členu ZFPPIPP sta alternativno določena dva pogoja za nastanek insolventnosti: trajnejša nelikvidnost in dolgoročna plačilna nesposobnost. Že samo dolgoročna plačilna nesposobnost zadošča za zaključek, da je bil tožnik v času izvršitve izpodbojnega dejanja insolventen (1. točka 3. odstavka 14. člena ZFPPIPP).
Pri dokazni oceni potrebno upoštevati tudi uspeh celotnega postopka, kamor spada tudi način obrambe tožene stranke.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev pogodbenih obveznosti - neopravičena odsotnost z dela - zagovor - seznanitev s kršitvami
Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker ni opravičil svojega izostanka z dela in je kršil pogodbene obveznosti, ko je določenega dne zavrnil izobraževanje in ni odpotoval na delo v tujino. Tožnik je z dela izostal le dva delovna dneva, zato ni podan razlog neopravičene odsotnosti 5 dni po določbi 4. alineje 1. odstavka 110. člena ZDR-1. Poleg tega je imel tožnik s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto kurir, za to zaposlitev pa je tožena stranka dobila subvencijo in je bila njena dolžnost, da sklene s tožnikom pogodbo o zaposlitvi za čas 15 mesecev. Glede na pogodbo o zaposlitvi pa tožena stranka tožnika ni mogla poslati na delo v tujino, zato tožnik ni kršil svoje delovne obveznosti, če na delo v tujino ni odpotoval. Tožena stranka pa tudi ni izpeljala postopka pred izredno odpovedjo skladno z določbami ZDR-1, saj tožnika ni pisno seznanila z očitanimi kršitvami in mu ni omogočila zagovora (2. odstavek 85. člena ZDR-1), poleg tega pa tožniku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi ni vročila v skladu z določbo 88. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
Tožnik, pri toženi stranki zaposlen kot razstavljalec vodomerov, je določenega dne pripeljal svoj avtomobil pred prostore števčne delavnice - sprejemnice vodomerov ter iz prostorov odnesel 16 vodomerov, ki jih je zložil v svoj avtomobil, nato pa so mu bili zaseženi, in določenega dne iz prostorov tožene stranke odnesel nekaj vodomerov ter jih za 30,00 EUR prodal prijateljem. S takšnim ravnanjem je tožnik kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja tatvine po 204. členu KZ-1, zato je podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei 1. odstavka 110. člena ZDR-1. Izpolnjen pa je tudi nadaljnji pogoj po za izredno odpoved po 1. odstavku 109. člena ZDR-1, to je da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
ZDR-1 člen 108, 111, 131. ZPP člen 277, 277/2, 318, 318/1, 318/1-3, 318/1-4. OZ člen 188.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - zamudna sodba - regres za letni dopust - jubilejna nagrada
Tožeča stranka je zahtevala plačilo razlike regresa za letni dopust za leto 2013 in celotni regres za leto 2014. Sodišče prve stopnje je skladno s 131. členom ZDR-1 tožeči stranki pravilno priznalo regres do višine minimalne plače v posameznem letu in upoštevalo tudi delno plačilo. Od tako priznanih bruto zneskov pa je delodajalec dolžan najprej odvesti predpisan davek, tožeči stranki pa izplačati neto znesek.
Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje za plačilo jubilejne nagrade za 30 let dela pri toženi stranki, za katero je pravni temelj določen v Kolektivni pogodbi za tekstilne, oblačilne, usnjarske in usnjarsko - predelovalne dejavnosti Slovenije, ki v tarifni prilogi določa znesek pripadajoče nagrade.
Tožena stranka je tožniku (policistu) v sklepu o izreku disciplinskega ukrepa očitala lažjo kršitev delovne obveznosti in dolžnosti, ker spornega dne ni opravljal nalog, odrejenih z delovnim nalogom, temveč je v vozilu počival. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da postanek zaradi slabosti tožnika (voznika avtomobila) ne predstavlja očitane lažje kršitve. Oba policista, voznik avtomobila in tožnik, pa sta spornega dne opravljala svoje naloge. Ker tožniku ni mogoče očitati niti malomarnosti, disciplinska odgovornost tožnika ni podana, zato sklep o izreku disciplinskega ukrepa ni zakonit in ga je sodišče prve stopnje pravilno razveljavilo.
Sodni red v četrtem odstavku 285. člena določa, da se v primeru, če obdolženec vloži nasprotno tožbo, ta vpiše na novo ter se zadeva lahko obravnava skupaj s prvo tožbo po določilih procesnih zakonov. To pomeni, da je bilo sodišče prve stopnje ob prejemu nasprotne tožbe zasebnega tožilca dolžno le-to najprej vpisati pod novo opravilno številko. Plačana sodna taksa ob vložitvi zasebne tožbe je procesna predpostavka za nadaljnje obravnavanje. Ker ta ni bila plačana, je ravnalo sodišče prve stopnje pravilno, ker jo je zavrglo še pred združitvijo z zadevo, v kateri je zasebni tožilec po nasprotni tožbi obdolženi.
Pritožbeno sodišče se strinja z razlago prvostopenjskega sodišča, da je sodna praksa, temelječa na ZPP iz leta 1977, dopuščala glede naziva tožene stranke popravo tožbe (predstavljena sodna praksa izkazuje milejše kriterije za popravo tožbe, kot so po ZPP/99). Do zavrženja tožbe je v preteklosti prišlo izjemoma, ko res nihče ni mogel biti nosilec sporne pravice ali obveznosti.
razrešitev v.d. direktorice - obrazloženost sklepa - soglasje Vlade RS
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je v skladu z določbami ZZ in Statuta tožene stranke za razrešitev v.d. direktorja potrebno soglasje Vlade RS. Ker tožena stranka ni razpolagala s soglasjem Vlade RS za razrešitev tožnice, kar je pogoj za (zakonito) razrešitev, je sklep o razrešitvi tožnice z mesta v.d. direktorice nezakonit. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da bi moral biti sklep o razrešitvi obrazložen. V postopku varstva pravic delavcev v delovnem razmerju je treba upoštevati načelo pravičnega obravnavanja, v okvir katerega sodi tudi pravica do obrazloženosti odločb. Sklep o razrešitvi je v tožničinem primeru razlog za prenehanje pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar je obrazloženost njegova nujna sestavina. Kakor izhaja iz določb ZZ, je zoper sklep o razrešitvi možno sodno varstvo. Učinkovito sodno varstvo pa je možno le ob predpostavki, da so razlogi za razrešitev obrazloženi in je izpodbijani sklep mogoče preizkusiti. Zato je izpodbijani sklep o razrešitvi tožnice nezakonit tudi iz razloga neobrazloženosti in nemožnosti njegovega preizkusa.
ponovna odmera pokojnine - starostna pokojnina - hrvaška pokojninska doba
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožniku spornega obdobja ni mogoče priznati kot slovensko pokojninsko dobo, saj tožnik v tem obdobju ni bil prijavljen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Republiki Sloveniji. Delovno razmerje mu je resda prenehalo v poslovalnici v Ljubljani, pri delodajalcu A., vendar je bila ta poslovalnica s 15. 10. 1990 ukinjena. Tožniku delovno razmerje tega dne po sodbi Sodišča združenega dela v Ljubljani ni prenehalo in je bila obveznost pravnih naslednikov tožnikovega delodajalca, da mu zagotovijo delovno razmerje ter pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačilom prispevkov za socialno varnost. Vsi zavezanci, pri katerih bi tožnik lahko sklenil delovno razmerje, pa so imeli sedež v Republiki Hrvaški. V 3. alineji prvega odstavka 129. člena ZPIZ-2 je določeno, da se v pokojninsko dobo všteva tudi čas, prebit v obveznem zavarovanju do uveljavitve tega zakona. Ker tožnik v spornem obdobju ni bil v obveznem zavarovanju na območju Republike Slovenije, spornega obdobja ni mogoče šteti kot slovensko pokojninsko dobo. Zato tožbeni zahtevek za ponovno odmero starostne pokojnine z upoštevanjem sporne pokojninske dobe ni utemeljen, kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje.
Določba prvega odstavka 323. člena v zvezi s četrtim odstavkom 321. člena ZGD-1 v primeru neutemeljenega predloga za imenovanje izrednega revizorja ne izključuje možnosti, da družbi stroške postopka povrne predlagatelj. Toda obremenitev predlagatelja s stroški družbe kot nasprotnega udeleženca ne more temeljiti zgolj na načelu uspeha v postopku, kot to zmotno meni prvostopenjsko sodišče. Skladno s četrtim odstavkom 321. člena ZGD-1 je mogoče uveljavljati povračilo stroškov postopka zaradi neutemeljenega predloga po splošnih pravilih odškodninske odgovornosti. Ne gre torej za objektivno odgovornost manjšinskih delničarjev, pač pa za njihovo krivdno odgovornost, zato morajo biti za prevalitev stroškov postopka imenovanja izrednega revizorja na predlagatelja oziroma manjšinske delničarje izkazani vsi elementi odškodninske (krivdne) odgovornosti.
Določba prvega odstavka 321. člena ZGD-1 (v zvezi s prvim odstavkom 323. člena ZGD-1) pomeni le, da v zvezi s stroški izrednega revizorja velja, da jih zalaga in nosi družba. Prvi odstavek 321. člena ZGD-1 ne govori o stroških predlagatelja v zvezi z njegovim predlogom.
Tožena stranka bi morala tožnika pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni. Pravica do zagovora ni absolutna, vendar v konkretnem primeru ni šlo za situacijo, ko bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor. V kolikor bi se direktor čutil osebno ogroženega, bi zagovor s tožnikom lahko opravila tudi druga pooblaščena oseba. Prav tako ne bi bilo nikakršne ovire, da bi ob morebitnem zagovoru prisostvoval tudi varnostnik. Ker tožena stranka tožniku ni omogočila zagovora in niso obstajale okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovora, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
Sodišče prve stopnje je tožniku zmotno priznalo delovno razmerje pri toženi stranki do konca glavne obravnave. Tako kot v primeru, če se delavec zaposli pri drugem delodajalcu, mu tudi v primeru upokojitve ni mogoče priznati pravic iz delovnega razmerja, saj dveh statusov hkrati ne more imeti. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki dne 6. 11. 2014 in s tem dnem razvezalo njegovo pogodbo o zaposlitvi. Tožnik se je namreč upokojil 7. 11. 2014, to je naslednji dan po prenehanju delovnega razmerja po odpovedi pogodbe o zaposlitvi.