invalid III. kategorije invalidnosti - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - invalidska pokojnina
V konkretnem primeru je ostalo odprto vprašanje, ali gre pri tožniku za shizofrenijo, psihozo ali za drugo psihično bolezen oziroma stanje, za kar bi bila po mnenju sodne izvedenke potrebna natančnejša diagnostična obravnava. Neopravljeni diagnostični postopek pa pomeni, da je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Dolžnost sodišča je, da dejansko stanje razčisti in odloči o zadevi. Zaslišana izvedenka je pojasnila, da je potrebna poglobljena psihiatrična obravnava, pri čemer ni bilo pojasnjeno, zakaj taka obravnava ni bila opravljena. Napotitev na resno hospitalno zdravljenje zaradi izvedbe diagnostičnega postopka ne more biti razlog, da ni mogoče podati mnenja o preostali delazmožnosti. V spisu je obsežna medicinska dokumentacija, ki izkazuje tožnikovo zdravstveno stanje. Bistveno je, da se ugotovi tožnikova preostala delovna zmožnost, torej ali je glede na njegovo trenutno zdravstveno stanje zmožen opravljati pridobitno delo. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Pritrditi je namreč potrebno pritožbi, da samo z objavo javne dražbe na svoji spletni strani tožeča stranka ni izpolnila obveznosti iz drugega odstavka 167. člena SPZ, vendar pa tožena stranka ni navedla nobene okoliščine, zaradi katere je ta opustitev pomenila zanjo škodo oz. tolikšno škodo, kot jo je uveljavljala v pobot.
invalidska pokojnina - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - izvedenec - kršitev načela kontradiktornosti
Z zavrnitvijo dokaznega predloga o postavitvi sodnega izvedenca medicinske stroke je bilo kršeno načelo kontradiktornosti. Le s pridobitvijo dopolnilnega mnenja invalidske komisije II. stopnje, ki je izvedenski organ tožene stranke, je bila tožniku odvzeta možnost dokazovanja zatrjevane popolne nezmožnosti za organizirano pridobitno delo in s tem kršena pravica do enakega varstva iz 22. člena Ustave RS v smislu enakosti orožij. Nasprotje med tožnikovim zatrjevanjem, da za organizirano pridobitno delo več ni zmožen in oceno toženčevega izvedenskega organa, da pri njem zdravljenje še sploh ni zaključeno, bi bilo mogoče odpraviti le s sodnomedicinskim izvedenstvom. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ODŠKODNINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – DRUŽINSKO PRAVO – SOCIALNO VARSTVO – ČLOVEKOVE PRAVICE – USTAVNO PRAVO
VSL0071286
URS člen 8, 26, 56, 56/1. ZOR člen 376, 383. OZ člen 186, 186/3, 186/4, 352, 360. ZSV člen 5. ZZZDR člen 2, 3, 3/2.
kršitev pravic osebnosti – odgovornost države – protipravnost – izbris tožnikove matere iz registra stalnega prebivalstva – vzročna zveza – teorija o adekvatni vzročni zvezi – ravnanje CSD – zaščita tožnika pred družinskim nasiljem – solidarna odgovornost – zastaranje – zadržanje zastaranja – nepremagljive ovire – neposredni oškodovanec – izvirnost otrokovih pravic in obveznosti – pravice otroka iz ZSV
Tožnik je z izbrisom njegove matere iz RSP izgubil pravice, ki so mu pripadale iz ZSV kot družinskemu članu upravičenke iz 5. člena ZSV.
Tožnik ne zahteva odškodnine za nepremoženjsko škodo (do katere tudi ni upravičen) iz razloga, ker trpi duševne bolečine zaradi izbrisa njegove matere iz RSP, nepremoženjsko škodo zahteva, ker je tožena stranka z izbrisom njegove matere iz RSP posegla v njegove pravice, ki so mu pripadale kot (takrat) mladoletnemu otroku.
V 4. členu ZFPPIPP sta alternativno določena dva pogoja za nastanek insolventnosti: trajnejša nelikvidnost in dolgoročna plačilna nesposobnost. Že samo dolgoročna plačilna nesposobnost zadošča za zaključek, da je bil tožnik v času izvršitve izpodbojnega dejanja insolventen (1. točka 3. odstavka 14. člena ZFPPIPP).
Pri dokazni oceni potrebno upoštevati tudi uspeh celotnega postopka, kamor spada tudi način obrambe tožene stranke.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - reintegracija
Sodišče prve stopnje je pravilno ugodilo reintegracijskemu zahtevku. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na odločitev predstojnika - generalnega direktorja policije, ki je zoper tožnico uvedel postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, izdal sklep o prepovedi opravljanja dela in tudi sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Generalni direktor policije je postopek zoper tožnico uvedel ter sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi podal na podlagi drugega odstavka 18. člena ZDR v okviru svoje pristojnosti, ta okoliščina pa ne more biti podlaga za ugotovitev, da nadaljevanje delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki ne bi bilo več mogoče. Tožena stranka z razlogi, ki jih je navedla v izredni odpovedi, ne more utemeljevati predloga za sodno razvezo. Ker tožena stranka ni predstavila argumentov, ki bi nakazovali na objektivno nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki, sodišče prve stopnje ob upoštevanju okoliščin, ki govore v prid tožnici (tožnica si želi zaposlitve nazaj k toženi stranki), predlogu tožene stranke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi utemeljeno ni sledilo in je pravilno ugotovilo, da je nadaljevanje delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki še vedno mogoče.
Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz materialnopravnega stališča, da sama prijava terjatve v stečajnem postopku ne more biti temelj za ugotavljanje višine terjatve iz naslova premalo izplačane plače, saj se na podlagi 39. člena ZPIZ-1 starostna pokojnina odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel oziroma zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki v katerihkoli zaporednih 18. letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša. V skladu s 4. odstavkom 39. člena ZPIZ-1 se za izračun pokojninske osnove vzamejo plače oziroma osnove, od katerih so bili plačani prispevki, zmanjšani za davke in prispevke, ki se obračunavajo in plačujejo od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji. V predmetni zadevi je tako odločilno in pravno upoštevno le to, kar je tožnik dobil izplačano s strani stečajnega dolžnika iz stečajne mase in od česar so bili plačani prispevki z dodatnim pogojem, da se navedeni prejemki vštevajo v pokojninsko osnovo v skladu z določili 39. do 47. člena ZPIZ-1.
Sodišče prve stopnje zmotno ni upoštevalo izplačil iz naslova zadolžnic za sporno obdobje. Določbe 39. in 42. člena ZPIZ-1 je potrebno razlagati tako, da se v pokojninsko osnovo vštevajo poleg plače tudi vsi drugi prejemki iz delovnega razmerja, od katerih so bili obračunani ter plačani prispevki za socialno zavarovanje. Zato je materialnopravno zmotno stališče prvostopenjskega sodišča da se ne vštevajo v pokojninsko osnovo drugi osebni prejemki, med katere je delodajalec in stečajni dolžnik uvrstil terjatve iz naslova zadolžnic. Ker je zaradi zmotnega materialno pravnega stališča ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ponovna odmera pokojnine - starostna pokojnina - hrvaška pokojninska doba
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožniku spornega obdobja ni mogoče priznati kot slovensko pokojninsko dobo, saj tožnik v tem obdobju ni bil prijavljen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Republiki Sloveniji. Delovno razmerje mu je resda prenehalo v poslovalnici v Ljubljani, pri delodajalcu A., vendar je bila ta poslovalnica s 15. 10. 1990 ukinjena. Tožniku delovno razmerje tega dne po sodbi Sodišča združenega dela v Ljubljani ni prenehalo in je bila obveznost pravnih naslednikov tožnikovega delodajalca, da mu zagotovijo delovno razmerje ter pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačilom prispevkov za socialno varnost. Vsi zavezanci, pri katerih bi tožnik lahko sklenil delovno razmerje, pa so imeli sedež v Republiki Hrvaški. V 3. alineji prvega odstavka 129. člena ZPIZ-2 je določeno, da se v pokojninsko dobo všteva tudi čas, prebit v obveznem zavarovanju do uveljavitve tega zakona. Ker tožnik v spornem obdobju ni bil v obveznem zavarovanju na območju Republike Slovenije, spornega obdobja ni mogoče šteti kot slovensko pokojninsko dobo. Zato tožbeni zahtevek za ponovno odmero starostne pokojnine z upoštevanjem sporne pokojninske dobe ni utemeljen, kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje.
Določba prvega odstavka 323. člena v zvezi s četrtim odstavkom 321. člena ZGD-1 v primeru neutemeljenega predloga za imenovanje izrednega revizorja ne izključuje možnosti, da družbi stroške postopka povrne predlagatelj. Toda obremenitev predlagatelja s stroški družbe kot nasprotnega udeleženca ne more temeljiti zgolj na načelu uspeha v postopku, kot to zmotno meni prvostopenjsko sodišče. Skladno s četrtim odstavkom 321. člena ZGD-1 je mogoče uveljavljati povračilo stroškov postopka zaradi neutemeljenega predloga po splošnih pravilih odškodninske odgovornosti. Ne gre torej za objektivno odgovornost manjšinskih delničarjev, pač pa za njihovo krivdno odgovornost, zato morajo biti za prevalitev stroškov postopka imenovanja izrednega revizorja na predlagatelja oziroma manjšinske delničarje izkazani vsi elementi odškodninske (krivdne) odgovornosti.
Določba prvega odstavka 321. člena ZGD-1 (v zvezi s prvim odstavkom 323. člena ZGD-1) pomeni le, da v zvezi s stroški izrednega revizorja velja, da jih zalaga in nosi družba. Prvi odstavek 321. člena ZGD-1 ne govori o stroških predlagatelja v zvezi z njegovim predlogom.
zdravstveno zavarovanje – nesreča pri delu – varstvo in zdravje pri delu – opustitev izvajanja ukrepov za zagotavljanje varstva pri delu – povrnitev škode zavodu za zdravstveno zavarovanje
Če delavec mora opraviti svoje delo, čeprav za to še niso izpolnjeni pogoji, ker predhodna faza dela še ni dokončana, in mu delodajalec prepusti, da se v teh okoliščinah znajde sam kakor ve in zna, sicer gre lahko „po knjižico“, kar vse je ugotovilo sodišče prve stopnje tudi za konkretni primer, potem se toženka neuspešno brani z očitkom sodišču prve stopnje, da postavlja pri zahtevi po nadzoru dela previsoke standarde za povsem običajen delovni proces.
ZPP člen 86, 86/2, 154, 154/3, 155. ZOdvT člen 25, 25/2.
stroški postopka - priznanje stroškov
Stranka, ki jo zastopa pooblaščenec, sme v skladu z 2. odstavkom 86. člena ZPP vselej priti pred sodišče in dajati izjave poleg svojega pooblaščenca. V danem primeru je bilo smotrno in potrebno, da je bil tožnik prisoten na narokih za glavno obravnavo, da se je lahko tudi sam izjavil o dejstvih, ki jih je bilo potrebno v pravdi ugotoviti (člen 86/1 ZPP). Zato je potrebno tožniku priznati sedem prihodov na narok. Do ostalih priglašenih stroškov tožnik kot stranka v postopku, ki ni odvetnik, ni upravičen.
V konkretnem primeru je ostalo dejansko stanje zaradi zavrnitve predloga s sodno medicinskim izvedenstvom pomanjkljivo razčiščeno. Ker je sodba utemeljena le z dopolnilnim mnenjem izvedenskega organa tožene stranke, je kršena pravica do enakega varstva, ki zagotavlja enakost „orožij“ obeh strank v sodnem postopku. Načeloma mnenje invalidske komisije ni brez vrednosti samo zato, ker deluje v sestavi toženca, v kolikor niso navedeni konkretni argumenti in izvidi, ki dajejo dvomu podlago. Ob presojanju upravnih aktov zgolj zato, ker sta izdana na temelju mnenj izvedenskega organa tožene stranke, dokaz s sodnim izvedenstvom ni vedno potreben. Vendar pa morajo biti mnenja invalidskih komisij iz predsodnega postopka popolna in strokovno medicinsko tako prepričljivo obrazložena, da dajejo podlago najvišji stopnji prepričanja o pravilnosti ocenjenega zdravstvenega stanja oz. invalidnosti.
Ob ugotovljeni časovni razbremenitvi 4 ure dnevno in množici stvarnih razbremenitev, priznanih od leta 2008 dalje, se poraja dvom v obstoj pritožnikove preostale delovne zmožnosti in v obstoj delovnega mesta ali vrste del, na katerih bi bilo mogoče realizirati že priznano pravico na temelju preostale delovne zmožnosti s tako številnimi razbremenitvami. Brez kritične strokovno medicinske sinteze vseh mikro omejitev in razbremenitev v povezavi z definicijo preostale delovne zmožnosti iz 64. člena ZPIZ-2 in s tem ocene obstoja ali neobstoja omejene, zmanjšane ali celo izgubljene delovne zmožnosti za vsako organizirano pridobitno delo (2. odstavek 63. člena), v zadevi ni mogoče zakonito razsoditi. Ni namreč razjasnjen pomen ocene osebnega zdravnika, po kateri tožnik za delo več ni sposoben, niti tožnikovo zatrjevanje o bistvenem poslabšanju zdravstvenega stanja in popolni nezmožnosti za vsako delo. Brez sodno medicinskega izvedenstva, pri katerem bi sodeloval specialist medicine dela, prometa in športa ter glede na prevladujoče zdravstvene težave tožnika tudi ortopedske stroke, ostaja dejansko stanje nerazčiščeno. Sodišče namreč nima strokovno medicinskega znanja, da bi lahko samo ocenjevalo pomen ugotovitev in priporočil bodisi lečečega zdravnika ali lečečih specialistov ortopedske ter nevrološke stroke. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZDR člen 4, 204, 204/3. ZDR-1 člen 4. ZEPDSV člen 12, 18, 19. ZDavP-2 člen 352.
ugotovitev obstoja delovnega razmerja - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - elementi delovnega razmerja - rok za sodno varstvo - bruto - neto
Stališče sodišča prve stopnje, da je zaradi porodniškega dopusta in dopusta za nego in varstvo otroka prišlo do prekinitve opravljanja dela, je materialnopravno zmotno. Glede na to, da je tožnica pred porodniškim dopustom in po dopustu za nego in varstvo otroka kontinuirano opravljala delo pri toženi stranki, njuno razmerje v tem obdobju pa je imelo elemente delovnega razmerja, navedene prekinitve pogodbenega sodelovanja ni mogoče šteti za prekinitev opravljanja dela, ne glede na to, da tožnica v tem času ni prejemala avtorskega honorarja oziroma je bil ta bistveno nižji. Zato je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da bi tožnica morala uveljavljati obstoj delovnega razmerja za to obdobje v 30 dneh od nastopa porodniškega dopusta oziroma od prekinitve dela. Tožba je tudi glede zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za obdobje od 1. 11. 2005 do 31. 3. 2012 in z njim povezanih zahtevkov vložena pravočasno, zato je o njih treba odločiti meritorno, vključno z odškodninskimi zahtevki za povrnitev škode iz naslova razlike v nadomestilu za nego in varstvo otroka ter iz naslova povračila plačanih prispevkov za socialno varnost. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno v zvezi s preostalimi tožbenimi zahtevki, ki se nanašajo na pravice iz delovnega razmerja za čas od 1. 11. 2005 do 31. 3. 2012, je pritožbeno sodišče izpodbijani del sklepa razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Tožnica je svoje delo (tj. pisanje avtorskih novinarskih člankov oziroma prispevkov in fotografij) pri toženi stranki opravljala vsakodnevno, pri čemer so teme določali uredniki, le izjemoma si je temo lahko izbrala sama. Pri tem je bila vezana na njihove usmeritve in navodila, članke pa so pred objavo tudi prebrali. Za svoje delo je prejemala redno plačilo, najprej v pavšalnem znesku, kasneje pa glede na količino opravljenega dela. Toženi stranki je bila ves čas na razpolago, delala je polni delovni čas, včasih tudi doma. Za izrabo dopusta se je morala predhodno dogovoriti in urednike s tem seznaniti, sporočiti je morala tudi svojo bolniško odsotnost. Z sodelavko je delala v isti pisarni, imela je na razpolago delovno mizo in računalnik, kjer je delala. Opravljala je enako delo in v enakem obsegu kot redno zaposleni novinarji. Imela je ključ od dopisništva, svojo vizitko, bila je v internem telefonskem imeniku. Pri toženi stranki se je izobraževala in učila tujih jezikov. Udeleževala se je dogodkov, prejemala je vso pošto, vabila, obvestila in delovni koledar. Zjutraj je pošiljala napoved predvidenih dogodkov in si s tretjimi osebami dopisovala kot predstavnica tožene stranke. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je med pravdnima strankama v obdobju po 1. 4. 2012 pa do prenehanja opravljanja dela 17. 10. 2014 obstajalo delovno razmerje.
OZ člen 190, 190/1. ZPP člen 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 443, 443/1, 458, 458/1.
neupravičena obogatitev – spor majhne vrednosti – pritožbeni razlogi
Toženka je bila zaradi nakazila na njen račun neupravičeno obogatena, zato mora prejeta sredstva vrniti. Čeprav denarja res ni prejela, pa se njena neupravičena obogatitev kaže v zmanjšanju terjatev drugih oseb, ki jim je bila njihova terjatev poplačana z nakazanimi sredstvi tožnice.
Pritožbeno sodišče se strinja z razlago prvostopenjskega sodišča, da je sodna praksa, temelječa na ZPP iz leta 1977, dopuščala glede naziva tožene stranke popravo tožbe (predstavljena sodna praksa izkazuje milejše kriterije za popravo tožbe, kot so po ZPP/99). Do zavrženja tožbe je v preteklosti prišlo izjemoma, ko res nihče ni mogel biti nosilec sporne pravice ali obveznosti.
V sodni praksi pritožbenega sodišča je bilo že večkrat zavzeto stališče, da Uredba Sveta (EGS) št. 883/2004 o koordinaciji sistema socialne varnosti ne ureja pravic in ne pokriva dajatev na podlagi preostale delovne zmožnosti, lahko pa osebe, za katere se uporablja, na podlagi I., II. ali III. kategorije invalidnosti uveljavijo pravico do invalidske pokojnine, če za to izpolnjujejo pogoje, določene v nacionalni zakonodaji.
Pri tožniku je zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti, ker ni več zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem je delal, to je upravljalec stiskalnic. S polnim delovnim časom je zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami. Invalidska komisija je pri oceni delazmožnosti upoštevala mnenja avstrijskih izvedencev ortopedov, nevrologa in psihiatrov, ki so ocenili, da so tožniku potrebne določene razbremenitve pri delu. To pa je za odločitev v tej zadevi tudi bistvenega pomena. Niti avstrijski izvedenci, ki so ocenjevali tožnikovo delazmožnost, niso ugotovili, da bi bil tožnik popolnoma nezmožen za delo. Nasprotno, iz njihovih ocen izhaja, da je bil tožnik zmožen za delo z razbremenitvami, prav takšno mnenje pa je podala tudi invalidska komisija. Mnenje invalidske komisije je tako skladno z mnenji avstrijskih izvedencev. Pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delazmožnosti, temveč je pri njem podana III. kategorija invalidnosti. Le-ta je podana, če zavarovanec ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj štiri ure dnevno, oziroma če je delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali če še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela. Tožnik kot invalid III. kategorije ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravice do invalidske pokojnine po 1. alineji 41. člena ZPIZ-2, zaradi neizpolnjevanja pogoja starosti pa mu te pravice ni mogoče priznati niti po 4. alineji 41. člena ZPIZ-2. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke s priznanjem pravice do invalidske pokojnine.
ustavitev postopka - povračilo stroškov postopka - spor o prenehanju delovnega razmerja
Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu vložila tožbo za ugotovitev ničnosti pogodbe o zaposlitvi in za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Po prejemu odgovora na tožbo s strani tožene stranke je tožnica tožbo umaknila zaradi slabega zdravstvenega stanja in zaradi občutka, da proti državi ne bo v nobenem postopku uspela. Tožena stranka se je z umikom tožbe strinjala, pri čemer je priglasila tudi pravdne stroške tega individualnega delovnega spora. Sodišče prve stopnje je o pravdnih stroških obeh strank odločilo na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP, pri tem pa je prezrlo, da se spori za ugotovitev ničnosti pogodbe o zaposlitvi uvrščajo med spore o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja. Peti odstavek 41. člena ZDSS-1 določa, da v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. Ker iz podatkov spisa ne izhaja, da bi tožnica z vložitvijo tožbe oziroma s svojim ravnanjem v postopku zlorabljala procesne pravice, mora tožena stranka na podlagi petega odstavka 41. člena ZDSS-1 sama kriti svoje stroške postopka v tem individualnem delovnem sporu.
vrnitev v prejšnje stanje – razlog za zamudo – opravičljiv razlog za zamudo – dokazovanje razloga – zdravniško potrdilo – nepredložitev zdravniškega potrdila
Dejstva, ki izkazujejo opravičenost zamude, je treba dokazati, če je zamuda posledica zdravstvenih razlogov, zakon tudi natanko določa, kako. Ker pritožnica svojih navedb ni dokazala (niti jih ni dokazovala), s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje ni mogla uspeti.
Stroški izvedenca računalniške stroke, ki ga je predlagala toženka, so se sicer nanašali na izpodbijanje tožnikovega zahtevka po višini, vendar pa glede na to, da tudi toženka svojih ugovornih navedb, s katerimi je oporekala utemeljenosti zahtevka tožnika (dogovor o denarnem plačilu, višina urne postavke), ni uspela izkazati, po presoji pritožbenega sodišča niso podane takšne okoliščine, ki bi terjale proporcionalno delitev stroškov izvedenca v pravdi.
ZDCOPMD člen 3. Kolektivna pogodba med delavci in zasebnimi delodajalci člen 51. ZDR člen 108, 128, 130, 130/1, 132, 132/1.
obveznost plačila - odpravnina ob upokojitvi - izjava o odpovedi pravici - ničnost - nadure - dnevnice - pobot
Tožnik je imel v spornem obdobju neenakomerno razporejen delovni čas, vendar mu je kljub temu nastajal višek ur, ki ga ni mogel izrabiti, saj je bil tožnik v času, ko se delo pri naročniku, kateremu je dostavljal robo, ni opravljalo, na dopustu. Ker tožena stranka tožniku v spornem obdobju opravljenih nadur ni plačala, je tožnik v spornem obdobju upravičen do plačila za opravljano nadurno delo v višini 30 % dodatka, kot je določen v 51. členu Kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci.
Tožnik se odpravnini, ki mu pripada ob upokojitvi, ni mogel pravno veljavno odpovedati, zato je njegova izjava o odpovedi pravici do odpravnine ob upokojitvi nična.