ZDRAVSTVENO VARSTVO – ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE – STEČAJNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0075310
ZZVZZ člen 86, 87. ZVZD člen 25. ZFPPIPP člen 301, 301/8. OZ člen 171, 395. ZPP člen 14, 316.
identično dejansko stanje – stopnja malomarnosti – zahtevek zavoda – povrnitev škode – pravnomočna kazenska obsodilna sodba – vezanost pravdnega sodišča na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo – solidarnost dolžnikov – priznanje terjatve v stečajnem postopku
Do vezanosti na kazensko obsodilno sodbo v okviru identičnih dejanskih stanj pride le v primeru, ko so dejstva, ki jih mora za nastanek civilnopravne obveznosti ugotoviti pravdno sodišče, enaka kot dejstva, ki jih je bilo treba ugotoviti za odločitev v kazenskem postopku. To pomeni (in pritožnica ima na tem mestu prav), da mora pravdno sodišče kljub kazenski obsodilni sodbi samostojno presojati ugovor toženca o obstoju deljene odgovornosti.
Priznanje terjatve v stečajnem postopku je mogoče primerjati z institutom pripoznave tožbenega zahtevka v pravdnem postopku (prim. 316. člen ZPP), je o zahtevku zoper družbo X d. o. o. - v stečaju že odločeno z učinkom pravnomočnosti (res iudicata).
S priznanjem terjatve v stečajnem postopku nad družbo X d. o. o. je solidarni dolžnik torej izjavil svojo voljo, da naj bo obsojen na tisto, kar ZZZS od njega zahteva. Spora o tem, ali je omenjena družba dolžna plačati odškodnino iz naslova obravnavane delovne nesreče oziroma ali je za to nesrečo odgovorna (po 87. členu ZZVZZ), od pravnomočnosti sklepa o preizkusu terjatev med njima zato ni več.
ZPIZ-1 člen 60, 60/1, 60/2, 60/2-3, 60/3, 66, 66/3.
invalid III. kategorije invalidnosti - invalidnost - poklic
Pri tožnici je zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti. Tožnica ni zmožna za delo na delovnem mestu veterinarskega tehnika, prav tako pa ni bila zmožna ob nastopu dela za delo frizer s. p.. S polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njene invalidnosti, je zmožna opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami. Ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo drugačnega dejanskega stanja, kot ga je toženec v predsodnem postopku, je tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih upravnih odločb utemeljeno zavrnilo.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015383
ZDR člen 43, 184, 184/1. OZ člen 131, 131/1. ZVZD člen 6, 23, 23/2.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - poledenela tla - objektivna odškodninska odgovornost - krivdna odškodninska odgovornost
V tem individualnem delovnem sporu tožnik od tožene stranke, pri kateri je bil zaposlen, zahteva odškodnino za škodo, ki mu je nastala v delovni nesreči. Tožniku je po prihodu na delo, kamor je bil napoten, pri odpiranju vrat vozila spodrsnilo na poledeneli podlagi, zaradi česar je padel in se udaril v ledveni del hrbta. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožena stranka za škodni dogodek ni objektivno odškodninsko odgovorna, saj je do padca tožnika prišlo na javni površini, ki ni bila predvidena kot kraj opravljanja dela. Vzrok za škodo tako ni nevarna stvar, katere imetnik bi bila tožena stranka, oziroma nevarna dejavnost, s katero bi se tožena stranka ukvarjala. Prav tako ni podana krivdna odškodninska odgovornost tožene stranke, saj tožnik ni uspel dokazati, da mu tožena stranka ni zagotovila primerne obutve, tožena stranka pa tožnika tudi ni bila dolžna opozoriti na snežne vremenske razmere v kraju, kamor je bil napoten na delo. Zato tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine ni utemeljen, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015915
ZDR člen 43, 43/1, 184, 184/1. OZ člen 131, 131/1, 131/2. ZVZD-1 člen 5.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - plačilo odškodnine - višina odškodnine - krivdna odškodninska odgovornost
V tem individualnem delovnem sporu tožnik uveljavlja odškodnino za škodo, ki jo je utrpel na delovnem mestu, ko je bil kot varnostnik v času cestne gorske dirke razporejen na dovozno pot, ograjeno s kovinsko ograjo, katero je zaradi prevelike hitrosti prebil dirkalni avto in trčil v tožnika. Tožnik je kot varnostnik z licenco pred nesrečo varoval že številne prireditve, ni pa še varoval gorske dirke. Varnostniki tožene stranke niso bili enotno obveščeni o pravilih in navodilih varovanja, tožniku pa ni bilo podrobneje pojasnjeno, kje se lahko giblje in kako blizu varnostne ograje lahko stoji. Ker tožena stranka ni poskrbela za varnost tožnika, je podana njena krivdna odškodninska odgovornost za nastalo škodo.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS0016193
OZ člen 131.
plačilo odškodnine - odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu
Tožnik se je poškodoval pri delu raztovarjanja tovornega vozila v skladišču tožene stranke, ko mu je na spolzkih tleh spodrsnilo in je padel z dvižne ploščadi. Tožnik v zvezi z delom razkladanja tovornega vozila ni dobil navodil v zvezi z varnostjo pri delu oziroma navodil, na kaj mora pri tem delu paziti. Tožena stranka tožnika ni seznanila s tem, kako je treba varno uporabljati dvižno ploščad ali se na njej gibati in tožnik ni vedel, kako mora v danih razmerah ravnati in ni bil seznanjen s pretečimi nevarnostmi. Tožnik je kritičnega dne ravnal v skladu z odredbo nadrejenega, da mora nemudoma raztovoriti blago s tovornjaka (palete z vojaškimi čevlji v kartonasti embalaži), da bi se preprečila škoda, ki bi jo lahko na tovoru povzročil dež. Tega dne je tožnik prvič raztovarjal blago s tega tovornjaka in ni bil poučen o pravilnem načinu raztovarjanja, saj je dotlej večinoma opravljal pisarniška dela. Tožnik je delo opravljal na običajen način, pri katerem se je ponjava odmikala in mu ni mogoče očitati, da bi delo opravljal na nepravilen način, saj tožena stranka ni dokazala, da bi bil poučen o pravilnem načinu dela in varnosti pri konkretnem delu. V predmetni zadevi je tožena stranka za delo izbrala tovorno vozilo, na katerem je zaradi širine ploščadi večje tveganje napačne percepcije in s tem poškodb, ni pa tožnika poučila o tem, kako se pravilno raztovarja konkretno vozilo. Če bi tožena stranka izpolnila svoje obveznosti, bi nastanek škode lahko preprečila, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da ni podana vzročna zveza med storitvami in opustitvami tožene stranke in nastalo škodo. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožena stranka odgovorna za nastanek nezgode in da tožniku ni mogoče očitati, da je soprispeval k nastanku nezgode.
ZPIZ-2 člen 35, 394. ZPIZ-1 člen 36, 39, 39/4, 50, 55, 187, 402, 406, 409. Uredba ES o koordinaciji sistemov socialne varnosti člen 6, 52.
starostna pokojnina - odmera - hrvaška doba - Sporazum o socialnem zavarovanju
Republika Slovenija in Republika Hrvaška sta sklenili sporazum o socialnem zavarovanju, ki je pričel veljati s 1. 2. 1998. S tem Sporazumom je določeno, da je Hrvaška pokojninska doba tuja doba in zato ni več vštevna po slovenskih predpisih. Ker gre za zavarovalni primer, ki je nastopil po 30. 6. 2013 (vstop Republike Hrvaške v ES) pa se v obravnavani zadevi pri upokojitvi ne upošteva Sporazum, temveč Uredba. V predmetni zadevi je namreč datum upokojitve kot zavarovalni primer nastopil od 18. 7. 2013 dalje. Zato je sodišče prve stopnje in pred tem toženec pravilno uporabilo Uredbo in določbo 6. člena, ki omogoča seštevanje obdobij, pridobljenih v različnih državah članicah, če se ta ne prekrivajo. V citirani določbi 6. člena Uredbe je tudi izrecno določeno, da velja seštevanje obdobij zgolj za presojo pridobitve, trajanje ali ponovne pridobitve pravice do dajatve. Medtem ko samo dodelitev dajatve oziroma odmero pokojnine, ureja 52. člen Uredbe in sicer tako, da se pri odmeri upošteva le zavarovalna doba, ki jo je zavarovanec prebil pri domačem nosilcu zavarovanja.
Sodišče prve stopnje in pred tem toženec je pri odmeri sorazmernega dela pokojnine pravilno upoštevalo pokojninsko dobo, prebito v zavarovanju v Sloveniji. Za pokojninsko dobo, ki jo je tožnik dopolnil na Hrvaškem, pa mu bo hrvaški nosilec zavarovanja ob predpostavki, da izpolnjuje za to tudi pogoje, priznal pravico do starostne pokojnine po hrvaški nacionalni zakonodaji.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka – objektivna identiteta med obtožbo in sodbo – prekoračitev obtožbe
Obtožba je obtožencu očitala, da je v nasprotju z določili Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami prodal substanco, ki je razvrščena kot prepovedana droga s tem, da je 11.7.2015 v K. prodal A. R. 8 tablet Sanvala 10 miligramov, ki vsebuje zolpidem, nato pa zaradi prodaje hranil v stanovanjski hiši O. v K. 20 tablet Flomidala 15 miligramov, ki vsebuje midazolan, 26 tablet Sanvala 10 miligramov, ki vsebuje zolpidiem in 22 tablet Ksalola 1 miligram, ki vsebuje alprazolan, kar vse je razvrščeno kot prepovedana droga v skladu z Uredbo o razvrstitvi prepovedanih drog, pri čemer so bile tablete z drogami upoštevajoč njihovo količino in premožensjko stanje obtoženca nedvomno namenjene nadaljnji prodaji; torej mu je obtožba očitala storitev kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, sodišče prve stopnje ni sledilo opisu dejanja in pravni opredelitvi iz obtožnice, ampak je spremenilo opis dejanja ter obtoženca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja omogočanja uživanja prepovedanih drog ali nedovoljenih snovi v športu po prvem odstavku 187. člena KZ-1. To je storilo tako, da je očitek o prodaji in hrambi drog (z namenom prodaje), zamenjalo z očitkom, da je obtoženec drugemu dal prepovedano drogo, da jo uživa s tem, da je 11.7.2015 v K. dal A.R. 8 tablet Sanvala 10 miligramov, ki vsebujejo zolpidem, ki je razvrščen kot prepovedana droga v skladu z Uredbo o razvrstitvi prepovedanih drog. Obrazložilo je, da je takšna sprememba obtožencu v korist.
V obravnavani zadevi opis obtožencu očitanega kaznivega dejanja po obtožbi in vnesene spremembe sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi predstavljajo očitek drugega ravnanja obtoženca in s tem drugo kaznivo dejanje. Sprememba kot jo je opravilo sodišče prve stopnje namreč pomeni obsodbo za drugo dejanje. Izpodbijana obsodilna sodba se torej nanaša na dejanje, ki ni predmet obtožbe, kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka (9. točka prvega odstavka 371. člena v zvezi s prvim odstavkom 354. člena ZKP).
stroški odgovora na ugovor – potrebnost stroškov – kriteriji za presojo potrebnosti stroškov odgovora na ugovor – obrazloženost ugovora – vročitev ugovora v odgovor – vsebina odgovora na ugovor – zavrnitev ugovora kot neobrazloženega – stroški odgovora na predlog dolžnika za odlog izvršbe
Zgolj dejstvo, da sta bila upnika po pozivu sodišča pozvana k vložitvi odgovora na ugovor, še ne pomeni, da so stroški njunega odgovora na ugovor tudi potrebni za konkretni izvršilni postopek. Potrebnost stroškov v zvezi z vprašanjem upravičenosti do povračila se ne ocenjuje zgolj z vidika obligatornosti vročitve ugovora v odgovor upniku oziroma glede poziva sodišča upniku, da se v določenem roku izjasni oziroma odgovori na dolžnikov ugovor, pač pa tudi z vidika upravičenosti dolžnikovih navedb v ugovoru ter z vidika, ali upnik v odgovoru na ugovor tem navedbam nasprotuje ali ne oziroma ali navede nekaj, na kar se sodišče pri odločitvi o ugovoru opre oziroma česar še ni upnik navedel v predlogu za izvršbo.
ZIZ odgovora na predlog za odlog izvršbe ne predvideva in že zato stroškov zanj ni mogoče utemeljeno naložiti nasprotni stranki. Pri odločanju o dolžnikovem predlogu za odlog izvršbe je sodišče prve stopnje dolžno presojati izpolnjevanje zakonskih pogojev za odlog, pri čemer je zatrjevanje in dokazovanje obstoja takšnih pogojev v celoti na strani dolžnika, ki predlaga odlog izvršbe. Upnikovo strinjanje oziroma nestrinjanje s predlaganim odlogom v ničemer ne pripomore k odločitvi sodišča prve stopnje.
invalidska pokojnina - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - izvedenec - kršitev načela kontradiktornosti
Z zavrnitvijo dokaznega predloga o postavitvi sodnega izvedenca medicinske stroke je bilo kršeno načelo kontradiktornosti. Le s pridobitvijo dopolnilnega mnenja invalidske komisije II. stopnje, ki je izvedenski organ tožene stranke, je bila tožniku odvzeta možnost dokazovanja zatrjevane popolne nezmožnosti za organizirano pridobitno delo in s tem kršena pravica do enakega varstva iz 22. člena Ustave RS v smislu enakosti orožij. Nasprotje med tožnikovim zatrjevanjem, da za organizirano pridobitno delo več ni zmožen in oceno toženčevega izvedenskega organa, da pri njem zdravljenje še sploh ni zaključeno, bi bilo mogoče odpraviti le s sodnomedicinskim izvedenstvom. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
razrešitev v.d. direktorice - obrazloženost sklepa - soglasje Vlade RS
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je v skladu z določbami ZZ in Statuta tožene stranke za razrešitev v.d. direktorja potrebno soglasje Vlade RS. Ker tožena stranka ni razpolagala s soglasjem Vlade RS za razrešitev tožnice, kar je pogoj za (zakonito) razrešitev, je sklep o razrešitvi tožnice z mesta v.d. direktorice nezakonit. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da bi moral biti sklep o razrešitvi obrazložen. V postopku varstva pravic delavcev v delovnem razmerju je treba upoštevati načelo pravičnega obravnavanja, v okvir katerega sodi tudi pravica do obrazloženosti odločb. Sklep o razrešitvi je v tožničinem primeru razlog za prenehanje pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar je obrazloženost njegova nujna sestavina. Kakor izhaja iz določb ZZ, je zoper sklep o razrešitvi možno sodno varstvo. Učinkovito sodno varstvo pa je možno le ob predpostavki, da so razlogi za razrešitev obrazloženi in je izpodbijani sklep mogoče preizkusiti. Zato je izpodbijani sklep o razrešitvi tožnice nezakonit tudi iz razloga neobrazloženosti in nemožnosti njegovega preizkusa.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL0023475
KZ-1 člen 190, 190/1. ZKP člen 355, 355/2, 358, 358/3, 364, 364/7, 373, 392/1.
kaznivo dejanje odvzema mladoletne osebe – dokazna ocena – nepopolna ugotovitev dejanskega stanja – dokaz z izvedencem – dokazni predlog – razlogi o odločilnih dejstvih – razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje
Dokazna ocena o okoliščinah, zakaj obdolženka mladoletnega sina zadržuje pri sebi oziroma zakaj onemogoča stike oškodovancu s sinom ter zakaj (če sploh) sin odklanja stike z oškodovancem, nekritično sledi izpovedbam prič, ne da bi sodišče hkrati ocenjevalo tudi izpovedbo oškodovanca v povezavi z drugimi predlaganimi dokazi.
V sodni praksi pritožbenega sodišča je bilo že večkrat zavzeto stališče, da Uredba Sveta (EGS) št. 883/2004 o koordinaciji sistema socialne varnosti ne ureja pravic in ne pokriva dajatev na podlagi preostale delovne zmožnosti, lahko pa osebe, za katere se uporablja, na podlagi I., II. ali III. kategorije invalidnosti uveljavijo pravico do invalidske pokojnine, če za to izpolnjujejo pogoje, določene v nacionalni zakonodaji.
Pri tožniku je zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti, ker ni več zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem je delal, to je upravljalec stiskalnic. S polnim delovnim časom je zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami. Invalidska komisija je pri oceni delazmožnosti upoštevala mnenja avstrijskih izvedencev ortopedov, nevrologa in psihiatrov, ki so ocenili, da so tožniku potrebne določene razbremenitve pri delu. To pa je za odločitev v tej zadevi tudi bistvenega pomena. Niti avstrijski izvedenci, ki so ocenjevali tožnikovo delazmožnost, niso ugotovili, da bi bil tožnik popolnoma nezmožen za delo. Nasprotno, iz njihovih ocen izhaja, da je bil tožnik zmožen za delo z razbremenitvami, prav takšno mnenje pa je podala tudi invalidska komisija. Mnenje invalidske komisije je tako skladno z mnenji avstrijskih izvedencev. Pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delazmožnosti, temveč je pri njem podana III. kategorija invalidnosti. Le-ta je podana, če zavarovanec ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj štiri ure dnevno, oziroma če je delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali če še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela. Tožnik kot invalid III. kategorije ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravice do invalidske pokojnine po 1. alineji 41. člena ZPIZ-2, zaradi neizpolnjevanja pogoja starosti pa mu te pravice ni mogoče priznati niti po 4. alineji 41. člena ZPIZ-2. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke s priznanjem pravice do invalidske pokojnine.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 49, 49-3.
stroški izvedenca - izvedenina - zbiranje in preučevanje dodatne dokumentacije
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih v 3. točki 49. člena določa, da pripada izvedencu za zbiranje in proučevanje zelo obsežne dodatne dokumentacije (od 200 do 300 strani) 138,00 EUR. Sodišče postavljenemu izvedencu res ni naložilo izdelave izvedenskega mnenja na podlagi dokumentacije v zdravstvenem kartonu. Vendar pa je to na zaprosilo izvedenca storilo kasneje in mu dovolilo, da za potrebe izdelave izvedenskega mnenja vpogleda v zdravstveni karton tožnice. Sodišče prve stopnje je za študij dodatne dokumentacije v obsegu 223 strani skladno z določbo 3. točke 49. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih in po predhodni odobritvi ter dodatnem soglasju tožnice, da vpogleda v zdravstveni karton, izvedencu pravilno priznalo 138,00 EUR.
Višje sodišče ne vidi nobenega razloga, zakaj stroški motorja (20,00 EUR mesečno za vzdrževanje, registracijo in bencin), ki ga je A. uporabljal še pred razpadom družinske skupnosti, ne bi predstavljali potreb, ki jih morata (in zmoreta) starša pokriti. Še posebej zato, ker je razpad življenjske skupnosti staršev povzročil preselitev matere in A. v B., od koder so, kot neprerekano zatrjuje mati, prevozi bolj zapleteni kot so bili prej.
ZPP člen 143, 324. ZSVarPre člen 2, 4, 4/1, 6, 28, 28/1, 28/2, 28/2-11.
denarna socialna pomoč - kritje razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev
Tožnik je imel v maju 2015 na svojem računu 2.731,55 EUR, nato pa je 10. 6. 2015 ta znesek dvignil z računa. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnik 10. 6. 2015 razpolagal z zneskom 2.731,55 EUR in da bi takšen znesek zadoščal za nekaj mesečno zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb, potrebnih za preživetje. Zato tožnik ni upravičen do denarne socialne pomoči in posledično tudi ne do pravice do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
ZFPPIPP člen 97, 97/2, 97/2-3, 386, 386/1, 386/1-1.
osebni stečaj – omejitev poslovne sposobnosti stečajnega dolžnika – izbira pravice na podlagi dodatnega pokojninskega zavarovanja – odločanje o predlogu dolžnika za izbiro izplačila v enkratnem znesku – položaj in pristojnosti upravitelja
Ker je dolžnica v osebnem stečaju, ne more opravljati nobenih dejanj razpolaganja s premoženjem, ki spada v stečajno maso, saj ta pravica z dnem začetka stečajnega postopka preide na stečajnega upravitelja.
OZ člen 190, 275. SPZ člen 118. ZPP člen 5, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
verzija – zakonska subrogacija – upravnik – obratovalni stroški - pravica stranke do izjave v postopku
Pravici stranke, da se izjavi o dejstvih in dokazih ustreza obveznost sodišča, da se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli (5. člen ZPP). Sodišče druge stopnje kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti, ne da bi pri tem bistveno poseglo v načelo dvostopenjskega sojenja in v ustavno pravico do pravnega sredstva strank (25. člen URS), zato je sodbo sodišča prve stopnje v skladu z 354. členom ZPP razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče druge stopnje nadalje opozarja, da se določbe o verziji uporabljajo zgolj v primeru, ko pravo upravičencu ne daje nobenega drugega pravnega varstva, pri čemer 190. člen OZ določa splošna pravila glede obogatitvenega zahtevka in ga je treba uporabiti kot splošen predpis, torej šele, ko v poštev ne pride nobena druga specialnejša materialnopravna podlaga. Prav v to smer pa je šla novejša sodna praksa, ki v primeru, ko upravnik za etažnega lastnika izpolni njegovo obveznost dobaviteljev, ne presoja več po pravilih o neupravičeni obogatitvi, temveč šteje, da je s tem prišlo do zakonske subrogacije po 275. člen OZ (VS RS II Ips 80/2014 z dne 26. 11. 2014)
poslovna odškodninska odgovornost – okvirna pogodba – razlaga pogodbe – nejasna določila v posebnih primerih – forma ad probationem – obličnost – obličnost aneksa k pogodbi – sukcesivna dobava – pooblastilo za sklenitev aneksa
Pogodba ima vse značilnosti okvirne pogodbe, saj sta se pogodbeni stranki dogovorili za skupni obseg naročila in predmet storitve (izdelave prisrčnic) in ceno na enoto za opravljeno delo, zato ima vse bistvene značilnosti pogodbe o delu in tudi bistvene elemente za njeno praktično izvajanje. Na njeni podlagi bi se lahko sklepale posamične pogodbe o delu glede posameznih količin (znotraj z okvirno pogodbo dogovorjenih) in z opredelitvijo izdelavnih rokov. Zato tudi taka okvirna pogodba stranki pogodbe zavezuje.
ZZVZZ člen 80, 80/2, 81, 81/2. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232, 244.
nezmožnost za delo - bolniški stalež
Tožnica se je določenega dne zglasila pri osebni zdravnici zaradi drugih zdravstvenih težav kot je bil razlog že odobrenega bolniškega staleža za 4 ure, tako da ne gre za isto diagnozo in zato tudi o poslabšanju zaradi istega obolenja ni mogoče govoriti. Za za odločanje o bolniškem staležu za sporno obdobje ni podlage v 244. členu Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, pač pa v 232. členu Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanje, ne glede na to, da je imela tožnica v vmesnem obdobju že odobren bolniški stalež po 4 ure dnevno. Še vedno je ostalo odprto vprašanje utemeljenosti bolniškega staleža za polni delovni čas v spornem obdobju, ko naj bi šlo pri tožnici za druge zdravstvene težave. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo delno razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ponovna odmera pokojnine - starostna pokojnina - hrvaška pokojninska doba
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožniku spornega obdobja ni mogoče priznati kot slovensko pokojninsko dobo, saj tožnik v tem obdobju ni bil prijavljen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Republiki Sloveniji. Delovno razmerje mu je resda prenehalo v poslovalnici v Ljubljani, pri delodajalcu A., vendar je bila ta poslovalnica s 15. 10. 1990 ukinjena. Tožniku delovno razmerje tega dne po sodbi Sodišča združenega dela v Ljubljani ni prenehalo in je bila obveznost pravnih naslednikov tožnikovega delodajalca, da mu zagotovijo delovno razmerje ter pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačilom prispevkov za socialno varnost. Vsi zavezanci, pri katerih bi tožnik lahko sklenil delovno razmerje, pa so imeli sedež v Republiki Hrvaški. V 3. alineji prvega odstavka 129. člena ZPIZ-2 je določeno, da se v pokojninsko dobo všteva tudi čas, prebit v obveznem zavarovanju do uveljavitve tega zakona. Ker tožnik v spornem obdobju ni bil v obveznem zavarovanju na območju Republike Slovenije, spornega obdobja ni mogoče šteti kot slovensko pokojninsko dobo. Zato tožbeni zahtevek za ponovno odmero starostne pokojnine z upoštevanjem sporne pokojninske dobe ni utemeljen, kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje.