ZDR člen 126, 126/1, 127, 127/3, 130. ZDCOPMD člen 3, 5, 6, 6/1, 6/1-3.
razlika v plači - obveznost plačila - dodatki - plačilo za delo - mobilni delavec - delovni čas
Ker je bil tožnik mobilni delavec (pri toženi stranki zaposlen kot voznik tovornega vozila), so v konkretnem primeru relevantne tudi določbe ZDCOPMD, ki opredeljujejo delovni čas mobilnih delavcev. V delovni čas mobilnih delavcev se ne šteje čas pripravljenosti, počitkov in odmorov, saj po 3. členu ZDCOPMD "delovni čas" pomeni čas od začetka do zaključka dela, ko je mobilni delavec na svojem delovnem mestu na razpolago delodajalcu in opravlja svoje naloge in dejavnosti, razen odmorov iz 5. člena tega zakona, časa počitka iz 6. člena tega zakona in časa razpoložljivosti iz 3. točke prvega odstavka tega člena, ki se ne vštevajo v delovni čas. V delovni čas je vključen čas, ki je posvečen vsem dejavnostim v cestnem prevozu kot so zlasti: vožnja vozila; natovarjanje in raztovarjanje; pomoč potnikom pri vstopu na vozilo in izstopu iz njega; čiščenje in tehnično vzdrževanje; vsa druga dela, katerih namen je zagotoviti varnost vozila, njegovega tovora in potnikov ali izpolnitev pravnih ali zakonskih obveznosti, ki so neposredno povezane s točno določenim prevozom, ki se odvija, vključno s spremljanjem natovarjanja in raztovarjanja, administrativnimi formalnostmi s policijo, carino itd. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo čas natovarjanja in raztovarjanja na podlagi izvedenskega mnenja postavljenega izvedenca in je pravilno ugotovilo tožnikov relevantni delovni čas. Ker je postavljeni izvedenec ugotovil, da je bil tožnik v spornem obdobju prikrajšan pri plači iz naslova dodatkov za delo v nočnem času, dodatkov za delo ob praznikih in dodatkov za delo ob nedeljah, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku iz tega naslova.
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ni podan upravičen razlog za zamudo roka za vložitev pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje, zaradi katerega bi bila dovoljena vrnitev v prejšnje stanje. Tožnica je imela na razpolago 15 dnevni rok za sestavo oziroma oddajo pritožbe. Nezmožnost koncentracije za sestavo pritožbe ni opravičljiv razlog. Bolezen mora biti taka, da nastopi nenadoma in da stranki onemogoči opravo procesnega dejanja. Tega pa tožnica ni dokazala. Zato je sodišče prve stopnje tožničin predlog za vrnitev v prejšnje stanje utemeljeno zavrnilo.
sodna ureditev meje – zadnja mirna posest – stroški postopka – skupni stroški
Pritožnikoma tudi po presoji pritožbenega sodišča ni uspelo dokazati, da bi bodisi sama bodisi njun pravni prednik po prej navedenem dogovoru od leta 1991 do leta 2007 izvrševali posestna dejanja na spornem svetu, zato je brez podlage pritožbeno stališče, da v obravnavanem primeru ni šlo za mirno posest. Dovolj zanesljiva in dokazno podprta je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da pritožnika v resnici nista poznala uživalnih meja. V nasprotnem primeru pač ne bi iskala nasveta geometra, ki jima je lahko pokazal le katastrsko mejo.
USTAVNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – JAVNI RED IN MIR – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL0023470
Protokol št. 7 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin člen 4, 4/1. URS člen 31. ZKP člen 10. KZ-1 člen 299, 229/1, 299/3. ZJRM-1 člen 7, 7/2, 22, 22/1.
prepoved ponovnega sojenja o isti stvari – res iudicata – razmerje med prekrškovnim in kazenskim postopkom – plačilni nalog – zahteva za uvedbo preiskave – objektivna identiteta med prekrškom in kaznivim dejanjem – preprečitev uradnega dejanja ali maščevanje uradni osebi
Ustava RS v 31. členu in ZKP v 10. členu opredeljujeta ustavno prepoved ponovnega sojenja o isti stvari. To jamstvo mora biti v temelju zagotovljeno tudi, kadar je zoper posameznika še pred uvedbo kazenskega postopka že tekel prekrškovni postopek, ki je bil pravnomočno končan, pod pogojem, da narava dejanja in teža predpisane sankcije za prekršek kažeta na to, da je šlo v resnici za kaznivo ravnanje, ki ima naravo „kaznivega dejanja“, iz opisa prekrška pa izhaja, da ta temelji na istem historičnem dogodku, ki je v dejstvih enak oziroma identičen dogodku (idem) v novem postopku (bis).
predlog za oprostitev plačila sodne takse – obročno plačilo sodne takse – fizična oseba – odločba Ustavnega sodišča – pravni standard občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje – likvidnostno stanje – prilivi na transakcijski račun – hipoteke na nepremičninah
Prvostopenjsko sodišče je po vpogledu prometa na transakcijskem računu tožnice pri X d. d. ugotovilo, da je pritožnica samo iz družbe B. d. o. o. prejemala okvirno 5.275,00 EUR mesečno. Navedenih ugotovitev v zvezi z nakazili družbe B. d. o. o., pa tudi o nakazilu 3.730,0 0EUR iz tujine, pritožnica ne izpodbija. Pravilno je po presoji pritožbenega sodišča stališče prvostopenjskega sodišča, da je kot dohodke treba upoštevati vse prilive na transakcijski račun tožnice in ne le tiste, ki izvirajo iz delovnega razmerja. Da pritožnica ne prejema dohodkov, se je na podlagi ugotovitev prvostopenjskega sodišča izkazalo za neresnično. Glede na izkazane prilive na tožničin transakcijski račun v mesečnem znesku cca 5.275,00 EUR ter višino taksne obveznosti (v višini 4.875,00 EUR za redni postopek in 30,00 EUR za postopek zavarovanja), je zato pravilna in utemeljena odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi pritožničinega predloga za oprostitev plačila sodnih taks in ugoditev njenemu predlogu za obročno plačilo sodnih taks.
ZFPPIPP člen 339, 399-4, 403, 403/1, 403/1-1, 406, 406/1, 406/1-1. OZ člen 569, 569/1.
odpust obveznosti – ovire za odpust obveznosti – prekomerno prevzemanje obveznosti – sklep o ustavitvi postopka in zavrnitvi predloga za odpust obveznosti – posojilna pogodba – trgovanje na borzi – finančni trgi
Dolžnik ni bil borzni posrednik niti ni bil upravičen sprejemati denarja za namen trgovanja na finančnih trgih po zaposlitvi v finančni organizaciji, ki ima dovoljenje za opravljanje take dejavnosti. Zato sodišče prve stopnje pravilno ni kot relevantnih upoštevalo njegovih trditev o tem, v kakšni vlogi je denar prejemal od vlagateljev.
Na podlagi zatrjevane obljube, na kateri temelji dolžnikovo stališče o realnih možnostih pridobitve premoženja za vrnitev denarja vlagateljem, že na prvi pogled izhaja, da sodišče prve stopnje ni imelo nobene podlage za sklepanje o obstoju objektivno preverljivih okoliščin, ki bi konec leta 2010 in začetek leta 2011 še kazale na realnost pričakovanj dolžnika.
S tem pa se izkaže, da je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da dolžnik v tem postopku ni dokazal, da je imel za prevzeto obveznost, da bo vlagateljem vrnil prejetih 70.000,00 EUR, kakšno kritje v svojem premoženju (denarju, stvareh ali terjatvah).
Namen zavarovanja avtomobilske odgovornosti je, da lastnik vozila sklene pogodbo o zavarovanju odgovornosti za škodo, ki jo z uporabo vozila povzroči tretjim osebam zaradi smrti, telesne poškodbe, prizadetega zdravja, uničenja in poškodovanja stvari.
Znesek, ki ga tožeča stranka vtožuje, pa predstavlja stroške, ki jih je nekdo tretji, ki ni bil udeležen v prometni nesreči, imel v zvezi z obveznostjo tožeče stranke, da se ostanki njegovega poškodovanega vozila odstranijo z avtoceste. Materialnopravno stališče prvostopenjskega sodišča, da gre pri tem znesku za škodo, ki jo je utrpela tožeča stranka sama, zaradi česar se iz naslova obveznega avtomobilskega zavarovanja ne more kriti, je torej povsem pravilno.
motenje posesti – sodno varstvo posesti – zadnje posestno stanje – protipravnost motenja – odklop elektrike
Pritožbeno sodišče se pridružuje zaključkom sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru do odklopa elektrike prišlo prav zaradi zahteve druge toženke. Ker je slednja (po ugotovitvah sodišča prve stopnje) vedela, da gostinski objekt poseduje tožnica, njen nalog za odklop elektrike pomeni nedovoljeno dejanje in je kot tak protipraven.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0084699
ZPP člen 7, 212.
stvarne napake – zavezanec za odpravo napak – jamčevanje za napake – trditveno in dokazno breme – dokazovanje
Ob tem, da je bilo ugotovljeno, da je material za ograjo (in tudi sicer) nabavljal tožničin oče, preko tožene stranke, vendar le v izogib plačilu višjega davka, in ker je povsem prepričljivo pojasnilo tožene stranke, da so zato, v opravičilo tega materiala, v račun zapisali tudi postavko „postavitev ograje“, je upoštevaje predhodno povedano, povsem utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica dela pri postavitvi ograje v soboto, 21. 5. 2012, opravila v lastni režiji, in v tem obsegu s toženo stranko ni sklenila nobene pogodbe, ki bi jo zavezovala h kakršnikoli odpravi napak.
ZPP alternativne kumulacije zahtevkov ne ureja. Dopustna je zgolj v primeru, kadar obstoji alternativna obligacija po materialnem pravu in lahko dolžnik izbere eno izpolnitev ter je s tem prost obveznosti. V obravnavani zadevi za tak primer ne gre. Tožnik ne more uveljavljati alternativnega združenja zahtevkov v primeru, ko sam ne ve z gotovostjo, do česa je po materialnem pravu upravičen, temveč lahko v takšnem primeru zahtevek kumulira le eventualno.
spor majhne vrednosti - stvarne napake - jamčevanje za napake - pravočasno grajanje - nemudoma - nove navedbe - vloge
Šele v prvi pripravljalni vlogi je tožeča stranka postavila nove navedbe. Te navedbe ne pomenijo odgovora na navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo, zato jih sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo (in tudi ni šlo za kršitev pravice do izjave). Po določbi 452. člena ZPP je namreč število vlog v sporu majhne vrednosti omejeno, tožeča stranka ima možnost v eni pripravljalni vlogi le odgovoriti na navedbe iz odgovora na tožbo, nima pa možnosti podajanja novih navedb.
Že jezikovna razlaga določbe prvega odstavka 461. člena Obligacijskega zakonika (OZ) pove, da nemudoma ne pomeni 8 dni. Po tej določbi mora namreč kupec prodajalca o napaki obvestiti v osmih dneh, pri gospodarskih pogodbah pa nemudoma. Če bi zakonodajalec menil, da nemudoma pomeni 8 dni, taka dikcija ne bi bila potrebna, ampak bi za vse kupce določil rok 8 dni.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0084229
OZ člen 82, 82/1, 104, 104/4. ZPP člen 165, 165/2.
kreditna pogodba – garancija – trajanje zavarovanja – bistvena sestavina pogodbe – posledice zamude – rok kot bistvena sestavina pogodbe – fiksen rok – prenehanje veljavnosti pogodbe – razlaga pogodb – razlaga jasnih pogodbenih določil – in claris non fit interpretatio – stroški postopka
Rok kot bistvena sestavina pogodbe je v poslovni praksi redko tako jasno določen kot v obravnavani zadevi. Praviloma namreč stranke določijo le rok izpolnitve, ne določijo pa posledic v primeru, da obveznost ne bo pravočasno izpolnjena. V takšnih primerih je nedvomno potrebna ustrezna interpretacija, kakšno voljo sta stranki z natančno določitvijo časa izpolnitve želeli izraziti. V obravnavani zadevi pa sta stranki poleg določitve 120-dnevnega roka za ureditev celotnega zavarovanja nedvoumno določili tudi sankcijo v primeru njegove prekoračitve – garancija bo prenehala veljati. Takšen dogovor ne pušča nobenega dvoma, da je bil 120-dnevni rok med strankama dogovorjen kot fiksen rok.
SPZ člen 17, 17/1, 18. ZFPPIPP člen 323, 331, 332.
upravljanje in unovčenje stečajne mase - sklep o prodaji - javna dražba - prodaja stvari kot celote - zviševanje izklicne cene - najemna pogodba - predmeti, izvzeti iz prodaje - predmet prodaje - identifikacija - nepremičnina - pritiklina
Glede na to, da najemnik pri nadaljevanju najema dolžnikovih premičnin v zvezi z bioplinsko elektrarno stečajnega dolžnika uporablja tudi stvari, ki mu jih je na podlagi najemne pogodbe prepustil upnik, bi potencialni kupci dolžnikovih nepremičnin in premičnin in na podlagi izpodbijanega sklepa utegnili domnevati, da so tudi v izreku tega sklepa našteti predmeti predmet prodaje. Zato je upoštevajoč določilo 17. člena SPZ pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremenilo tako, da je v izreku dodalo 2. točko, v kateri so navedeni predmeti, ki so izvzeti iz prodaje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL0086133
KZ-1 člen 54, 54/1, 217, 217/1, 217/3. ZKP člen 386.
kaznivo dejanje prikrivanja – nadaljevano kaznivo dejanje – povezovalni elementi – časovna povezanost kaznivih dejanj – istočasno ali zaporedoma – krajevna povezanost kaznivih dejanj – prepoved ponovnega sojenja o isti stvari – ne bis in idem – res iudicata – združitev postopkov – zaslišanje obdolženca – obdolženec kot priča – odločba o kazenski sankciji – obteževalne okoliščine – zakonski znak kaznivega dejanja – direktni naklep
Kaznivi dejanji prikrivanja, ki se obravnavata v tem postopku, in kaznivi dejanji prikrivanja (v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja), za kateri je bil obdolženec že pravnomočno obsojen, ne tvorijo tako časovno in krajevno povezanega življenjskega primera, da bi bilo njegovo obravnavanje v ločenih kazenskih postopkih z vidika pravice do poštenega postopka in vsebinsko pravilne odločitve, nesprejemljivo. Obdolženec je namreč dejanji, za kateri je bil spoznan za krivega z izpodbijano sodbo, storil v časovnih obdobjih med 27. 5. 2012 in 31. 8. 2012 ter med 11. 7. 2012 in 31. 8. 2012 v Ljubljani, dejanji, za kateri je bil že pravnomočno obsojen, pa je storil neugotovljenega dne v letu 2012 in neugotovljenega dne poleti 2012 na neznanih krajih.
Res je, da v enotnem kazenskem postopku ista oseba ne more imeti položaja dveh različnih procesnih subjektov (obdolženca in priče), vendar pa to ni ovira za združitev dveh ali več kazenskih postopkov. V kolikor se namreč v istem kazenskem postopku obravnava več kaznivih dejanj in ima določena oseba v zvezi z nekaterimi kaznivimi dejanji položaj obdolženca v zvezi z drugimi pa položaj priče, se takšno osebo zaslišuje le kot obdolženca (in ne kot pričo) tudi glede tistih dejanj, za katera sam ni obdolžen.
Uredba Sveta (ES) št. 6/2002 z dne 12. decembra 2001 o modelih Skupnosti člen 4, 4/1, 10, 10/1, 19, 19/1, 88, 88/3. ZIL-1 člen 37, 37/2, 123, 123/1, 123/1-a, 123/1-b.
model - model Skupnosti - mednarodni model - obseg varstva iz modela Skupnosti - seznanjeni uporabnik - pravice iz modela Skupnosti - začasna odredba - predpostavke za izdajo začasne odredbe - pristojnost in postopek v pravnih postopkih v zvezi z modeli Skupnosti - uporabljivo pravo
Izhodišče pri preizkusu so enake značilnosti z modelom varovanega videza izdelka in videza domnevno kršečega izdelka. Pri tem je treba primerjati videz izdelka, kakor je ta opredeljen v registraciji, z videzom domnevno kršečega izdelka. Varovan je namreč takšen videz izdelka in ne eden od več mogočih videzov izdelka, kot je predložen sodišču kot priloga. Ti vzorci, ki so bili predloženi sodišču, lahko prikazujejo le eno od mogočih oblik, ne pa tudi že vseh mogočih.
Izhodišče pri presoji so ujemajoče se značilnosti z modelom varovanega videza izdelka in domnevno kršečega.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0083870
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-15, 495, 495/1.
spor majhne vrednosti - prepozen odgovor na pritožbo - protispisnost - ocena listinskega dokaza
Sodišče prve stopnje je odreklo verodostojnost listini „Poraba S.“, ker se ta listina nanaša (že) na porabo v mesecu januarju 2014, ko po trditvah tožeče stranke tožena stranka še ni bila v pogodbenem razmerju. Tožeča stranka sicer utemeljeno opozarja, da iz listine to ne izhaja, saj se za nanaša na porabo od marca 2014 do januarja 2015, vendar z zahtevkom kljub temu ne more uspeti. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tej listini ni mogoče podeliti verodostojnosti, je namreč pravilna. Listina je klasičen tabelarni prikaz, katerega vsebina in izgled ne nakazujeta na to, da bi šlo za izpisek iz kakšnega programa ali aplikacije, ki beleži uporabo gesla. Videti je, kot da ga je tožeča stranka pripravila sama.
Izvedensko mnenje, ki je bilo pridobljeno izven pravde in ga predloži (le) ena od pravdnih strank, (načeloma) predstavlja le del trditvene podlage stranke, ki (ga je predložila in) se nanj (to je njegovo vsebino) sklicuje.
OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – OSEBNOSTNE PRAVICE
VSL0084706
URS člen 26. OZ člen 179.
odškodninska odgovornost države – pripor – razmere pripornikov – velikost bivanjskega prostora – protipravnost – pravica do osebnega dostojanstva – pravična denarna odškodnina – začetek teka zastaranja
Kakor ugotavlja sodišče prve stopnje, predstavlja 7 m2 minimalno kvadraturo na osebo, ki jo je kot standard določil Evropski odbor za preprečevanja mučenja in nehumanega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja (CPT).