ZPP člen 242. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku člen 5, 6, 7, 7/1, 9, 14.
stroški priče – potni stroški – stroški za prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi – stroški za prevožene kilometre – pot, na kateri ne vozi javno prevozno sredstvo – izgubljeni zaslužek – referenčna cena – prosti preudarek
Priča ima načeloma pravico le do povrnitve stroškov za prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi.
Prosti preudarek, ne pomeni, da lahko sodišče ugodi kakršnemukoli znesku, ki ga uveljavlja priča iz naslova izgubljenega zaslužka, ampak mora upoštevati konkretne navedbe priče o tem, koliko dejansko znaša njen izgubljeni čas zaradi prihoda na sodišče in kako naj se ta ovrednoti glede na poklic, ki ga priča opravlja.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 34. URS člen 51, 51/1, 125. ZZZVZZ člen 13, 13/2, 23, 23/1, 23/1-6, 23/3-l.
ortodontsko zdravljenje - stroški zdravljenja - odrasla oseba - pravna praznina - exceptio illegalis
Tožnica je bila ob vložitvi vloge za odobritev ortodontskega zdravljenja stara več kot 30 let, zato zadeve ni mogoče presojati po 34. členu Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, po katerem imajo pravico do ortodontskega zdravljenja zavarovane osebe do dopolnjenega 18. leta starosti oziroma tudi po tej starostni dobi, če je bila potreba o zdravljenju ugotovljena vsaj dve leti prej, preden je oseba dopolnila 18. leto starosti. Ustavno sodišče RS je ob ustavnosodnih presojah Pravil zdravstvenega zavarovanja že večkrat zavzelo jasno stališče, da sta določitev pogojev za uveljavljanje pravic do zdravstvenega varstva in način izvrševanja pravic glede na 1. odstavek 51. člena ustave izrecno pridržana zakonu. Sistem teh pravic in tudi njihove omejitve lahko ureja le zakon, ne pa podzakonski splošni akt. Veljavna zakonska ureditev pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja v ZZVZZ je torej podnormirana, saj bi tudi določitev pogojev in način izvrševanja pravic iz zobozdravstvene dejavnosti, vključno z ortodontskim zdravljenjem, bila lahko le predmet zakonske ureditve.
Izhajajoč iz 125. člena Ustave RS je sodišče vezano na ustavo in zakon, ne pa tudi na podzakonske predpise. Če meni, da podzakonski akt, ki bi ga pri sojenju moralo uporabiti, ni v skladu z ustavo ali zakonom, ga ne sme uporabiti. To velja tudi glede uporabe 34. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja.
Ena od temeljnih pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja je tudi plačilo zdravstvenih storitev. Z 2. alinejo 6. točke 1. odstavka 23. člena ZZVZZ je zagotovljeno plačilo za zobnoprotetično zdravljenje odraslih največ do 50 % vrednosti zdravstvene storitve. Določitev konkretnega odstotka vrednosti zdravstvene storitve, ki se zagotavljajo v obveznem zdravstvenem zavarovanju, je bila s 3. odstavkom 23. člena ZZVZZ prepuščena tožencu v soglasju z Vlado RS. Čeprav ortodontsko zdravljenje v 6. točki 1. odstavka 23. člena ZZVZZ ni eksplicitno določeno, je to določbo potrebno uporabiti tudi za tovrstno zdravljenje.
Pogoje bi namreč moral urejati zakon. Pravno praznino je potrebno zapolniti ob uporabi argumenta a simili ad simile, saj se neposredno pravno urejeni dejanski stan in neurejeni dejanski stan ujemata v bistvenih lastnostih tako, da je mogoče sklepati, da tudi za podobni primer velja pravna posledica, ki velja za neposredno pravno
urejeni primer. Pritožbeno sodišče je zato sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je upravni odločbi tožene stranke odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog
Tožena stranka se je zaradi potreb po nižjih stroških dela in optimizaciji poslovanja odločila izvesti organizacijske spremembe v poslovnem procesu. Delovne naloge, ki jih je izvajala tožnica, je porazdelila med ostale komercialiste na področju trženja, zaradi česar je trajno prenehala potreba po delu, ki ga je opravljala tožnica na delovnem mestu komercialist II na področju trženja. Tožena stranka je dokazala, da je obstajal utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei prvega odstavka 89. člena ZDR-1, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
Izrek izpodbijane sodbe ne vsebuje odločitve o pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih upravnih odločb. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se tožnika razvrsti v III. kategorijo invalidnosti, čeprav je tožnik uveljavljal razvrstitev v II. kategorijo invalidnosti. Tožniku je bila namreč III. kategorija invalidnosti že pravnomočno priznana. Izrek sodbe v tem delu nasprotuje razlogom sodbe. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi peta točka odločbe z dne 3. 5. 2013, pri čemer ni opredelilo odločbe z dne 3. 5. 2013.
Na katero odločbo se nanaša odločitev in kaj izhaja iz odpravljene pete točke navedene odločbe, je mogoče sklepati zgolj iz obrazložitve sodbe, ki pa ne postane pravnomočna. Ker je izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv, sodbe ni mogoče preizkusiti, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
nadaljevanje izvršbe zoper novega dolžnika – prehod zapuščine v last Republike Slovenije – denarna socialna pomoč
Ker je zapuščinsko sodišče sklenilo, da do sedaj znana zapuščina postane last Republike Slovenije, ker je pokojnik užival socialno pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu, ni pravne podlage za nadaljevanje izvršilnega postopka zoper pritožnico kot pravno naslednico pokojnega dolžnika.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog
Tožena stranka je dokazala, da je izvedla reorganizacijo, racionalizacijo in optimizacijo poslovanja in delovnega procesa v družbi ter sprejela ukrepe za zmanjševanje stroškov poslovanja, v okviru katerih je zmanjšala število zaposlenih. Zmanjšala je število zaposlenih na delovnem mestu poslovna sekretarka-visoke in inženirske gradnje (na katerem je bila zaposlena tudi tožnica) za eno delovno mesto ter tožničine naloge prerazporedila na druge zaposlene oziroma zunanje izvajalce, s čimer je potreba po tožničinem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi prenehala. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je obstajal utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei 1. odstavka 89. člena ZDR-1, zato je izpodbijana odpoved zakonita.
invalid I. kategorije invalidnosti - invalid III. kategorije invalidnosti - invalidska pokojnina
Pri tožniku je podana III. kategorija invalidnosti z nadaljnjim obstojem preostale delovne zmožnosti na drugem ustreznem delu z omejitvami v polnem delovnem času. Ob takšnem dejanskem stanju, ko torej ni zdravstvenih indikacij za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in sočasnem dejstvu, da je pri tožniku še podana preostala delovna zmožnost v polnem delovnem času, ni izpolnjen nobeden od dejanskih stanov iz 67. člena ZPIZ-1 in s tem nobeden od predpisanih pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Sodišče prve stopnje je zato tožbeni zahtevek na odpravo zakonitih zavrnilnih upravnih odločb, razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine utemeljeno zavrnilo.
SOCIALNO ZAVAROVANJE - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - UPRAVNI POSTOPEK
VDS0015393
URS člen 2, 50, 125, 158. ZUP člen 263, 263/1, 263/4, 267, 267/2.
obnova upravnega postopka - invalidska pokojnina - ponovna odmera pokojnine - objektivni rok - zamuda roka
Tožnik je predlog za obnovo pravnomočno končanega postopka, v katerem mu je bila priznana pravica do invalidske pokojnine, vložil po preteku 3 letnega objektivnega roka, določenega v 4. odstavku 263. ZUP, zato je sodišče prve stopnje predlog za obnovo postopka pravilno zavrglo (2. odstavek 267. člena ZUP). Poleg tega ni bil zatrjevan nobeden od taksativno določenih obnovitvenih razlogov iz 260. člena ZUP. Zatrjevanje pritožnika, da bi morala biti invalidska pokojnina odmerjena ob upoštevanju plač za delovno mesto in naziv, ki ga je imel pred nastopom zaporne kazni (delovno mesto tehnologa) in da je imel večje število prometnih nesreč, samo po sebi ne predstavlja novega dejstva, niti novega dokaza v smislu 1. točke 260. člena ZUP. Ne gre za t.i. stara nova dejstva, ki ne bi bila znana ali uporabljena že v prejšnjem, pravnomočno končanem postopku, oziroma ki bi v zvezi s takrat izvedenimi in uporabljenimi dokazi lahko pripeljala do drugačne odločitve, če bi bila ta dejstva oziroma ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke z dovolitvijo obnove upravnega postopka ni utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15. ZDR člen 184. OZ člen 131, 131/1, 149, 153, 153/1.
plačilo odškodnine - odškodninska odgovornost delodajalca - absolutna bistvena kršitev določb postopka - nezgoda pri delu - nasprotje v razlogih sodbe - zmotna uporaba materialnega prava - nevarna dejavnost
Tožnik se je poškodoval pri delu pri toženi stranki, ko je v asfaltni bazi na prikolico tovornega vozila naložil asfalt, nato pa je zlezel na keson ter ga pokril s ponjavo (cerado) tako, da jo je sproti odvijal in hodil po njej ter s tem pokrival asfalt. Potem ko je asfalt s ponjavo do konca pokril, je začel sestopati s prikolice po lestvi, ki je pritrjena na tovorno vozilo, pri tem pa mu je na prvi prečki spodrsnilo zaradi koščkov asfalta, prilepljenih na podplate njegovih čevljev, zaradi česar je padel na tla in si je poškodoval levi komolec. Glede vprašanja, ali je tožnik pravilno pokrival asfalt s ponjavo tako, da je zlezel na keson, ali pa je bil pravilen način pokrivanje naloženega asfalta s podesta (rampe), so si razlogi v izpodbijani sodbi med seboj v nasprotju in so protispisni. Sodišče prve stopnje podaja oceno, da je mogoče, da bi se asfalt pokrival s podesta, obenem pa navede, da je sledilo izvedencu za varstvo pri delu, ki je prepričljivo in logično pojasnil okoliščine dogodka. Na naroku za glavno obravnavo pa je ta izvedenec za varstvo pri delu na vprašanje, ali je bil način, na katerega je tožnik v konkretnem primeru pokrival asfalt, edini možen način pokrivanja, odgovoril, da je bil na tisti bazi in na tem kamionu edini možen način. S tem je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. oziroma 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Delo, ki ga je tožnik opravljal v času nesreče pri delu, to je pokrivanje vročega asfalta s ponjavo na kesonu, visokem vsaj 3 metre, in sestopanje s te višine po lestvi, kakršno je uporabil tožnik, je delo s povečano nevarnostjo in je zato podana objektivna odgovornost tožene stranke. Stališče sodišča prve stopnje, da ni šlo za delo s povečano nevarnostjo, ni pravilno, saj že sama ugotovitev, da se je delo odvijalo na višini več kot 3 m, zadostuje za sklep o delu s povečano nevarnostjo, ker pri takem delu vedno obstaja možnost, kljub povečani skrbnosti, da pride do padca in s tem do poškodbe (149. člen OZ). To nevarnost lahko delodajalec z maksimalno skrbnostjo strokovnjaka in doslednim spoštovanjem predpisov, ki urejajo varnost in zdravje pri delu, sicer zmanjša, a je kljub vsemu ne more spustiti pod raven standarda povečane nevarnosti.
ZPIZ-2 člen 129, 129-5, 169. ZPIZVZ člen 2. URS člen 8.
vdovska pokojnina - sorazmerni del - izpolnjevanje pogojev
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo zavrnilnih upravnih odločb tožene stranke, s katerima je bila zavrnjena tožničina zahteva za priznanje pravice do sorazmernega dela vdovske pokojnine po pokojnem možu. V predmetni zadevi ni podan dejanski stan iz 169. člena ZPIZ-2, po katerem lahko pravice iz obveznega zavarovanja pri zavodu uveljavi le tista oseba, ki je bila zavarovana pri zavodu in to tudi tedaj, ko gre za pravice na podlagi mednarodnih sporazumov. Ni namreč dejanske niti pravne podlage, da bi se čas aktivne vojaške službe v bivši JLA v spornem obdobju pokojnemu štel kot slovenska zavarovalna doba. Po nacionalni zakonodaji Republike Slovenije je med drugim priznavanje pokojninske dobe iz naslova aktivne službe v bivši JLA zagotovljeno le slovenskim državljanom. Opravljanje vojaške službe na območju Republike Slovenije, ne da bi bila hkrati izpolnjena še nadaljnja navezna okoliščina, in sicer državljanstvo Republike Slovenije, ne pogojuje drugačne odločitve od izpodbijane. Tudi ZPIZVZ v 2. členu med drugim pravice in s tem tudi zavarovalno dobo zagotavlja državljanom Republike Slovenije s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji. Tožničin pokojni mož pa ni bil državljan RS niti uživalec pravic iz 2. člena ZPIZVZ. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da sta izpodbijani upravni odločbi tožene stranke o zavrnitvi zahteve za priznanje pravice do sorazmernega dela vdovske pokojnine po pokojnem možu zakoniti in pravilni.
dodatek za pomoč in postrežbo - samostojno hranjenje
Pri tožniku je mogoče ugotoviti neogibno potrebo po dodatku za pomoč in postrežbo pri opravljanju večine osnovnih življenjskih opravil od 25. 7. 2011 in še nadalje, ker ne zmore samostojno opravljati večine osnovnih življenjskih opravil. Tožnik se z zgornjima okončinama še primerno giblje in se sam hrani, pri vseh ostalih aktivnostih pa potrebuje pomoč. Za samostojno hranjenje in uživanje hrane je potrebno takšno zdravstveno stanje, da upravičenec to potrebo lahko zadovoljuje sam. Samostojno hranjenje ne pomeni nabave hrane, niti priprave hrane in pospravljanja po obedu, ampak da oseba lahko z rokami pri hranjenju izvaja usklajena dejanja s postreženo hrano, kar pa je pri tožniku, ki z zgornjimi okončinami še primerno giblje, podano. Pri tožniku tako ne gre za stanje po prvem odstavku 101. člena ZPIZ-2 in za nezmožnost opravljanja vseh osnovnih življenjskih potreb, naštetih v citirani določbi. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke s priznanjem dodatka za pomoč in postrežbo v višjem znesku.
ZPP člen 279a, 339, 339/2, 339/2-10. ZDR-1 člen 6, 7, 111, 111/3. ZDSS-1 člen 24, 24/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - izjava o odpovedi glavni obravnavni - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Izjava o odpovedi glavni obravnavi, kot jo je podal tožnik (da se odpoveduje glavni obravnavi, vendar s tem ne priznava nobene navedbe in stališča tožene stranke ter da nasprotuje temu, da bi sodišče prve stopnje ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot izhaja iz njegovih navedb), ni jasna in brezpogojna in je zato sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati kot odpoved glavni obravnavi v smislu prvega odstavka 24. člena ZDSS-1. To pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZDR-1 člen 6, 89, 89/1, 89/1-1, 98/2. URS člen 74.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ekonomski razlog
Pri toženi stranki je že v maju 2014 prišlo do prvih negativnih trendov pri prodaji proizvodnega programa družbe, te tendence pa so se nadaljevale tudi v naslednjih mesecih do oktobra. Zaradi zmanjšanja prodaje je začela upadati proizvodnja. Zato je bila potrebna optimizacija poslovanja, saj so obstoječi stroški dela družbe predstavljali povečano tveganje za uspešno poslovanje družbe v prihodnosti. Zaradi upada naročil se je zmanjšalo število opravil v okviru prodajne funkcije na področju podpore kupcem v prodaji in s tem tudi potreba po delu delavca na delovnem mestu komercialist III (ki ga je zasedala tožnica). Tožničina dela in naloge pa so se prerazporedile med ostale zaposlene. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka dokazala obstoj utemeljenega poslovnega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici po 1. alinei 1. odstavka 89. člena ZDR-1, zato je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ni podan upravičen razlog za zamudo roka za vložitev pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje, zaradi katerega bi bila dovoljena vrnitev v prejšnje stanje. Tožnica je imela na razpolago 15 dnevni rok za sestavo oziroma oddajo pritožbe. Nezmožnost koncentracije za sestavo pritožbe ni opravičljiv razlog. Bolezen mora biti taka, da nastopi nenadoma in da stranki onemogoči opravo procesnega dejanja. Tega pa tožnica ni dokazala. Zato je sodišče prve stopnje tožničin predlog za vrnitev v prejšnje stanje utemeljeno zavrnilo.
Tožnik ni plačal sodne takse za pritožbo. Ker niso bili podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, saj je bil predlog za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo pravnomočno zavrnjen, je sodišče prve stopnje pritožbo štelo za umaknjeno. Zoper ta sklep tožnik ni vložil pritožbe, zato je postal pravnomočen. Na podlagi pravnomočnega sklepa, da se pritožba šteje za umaknjeno, pa je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom pravilno sklenilo, da je tožnik dolžan plačati le sodno takso za umik pritožbe skladno s 4. odstavkom 34. člena ZST-1.
starostna pokojnina - odmera - pokojninska doba - plačilo prispevkov
Tožniku je bila v predsodnem postopku priznana pravica do starostne pokojnine. Pokojnina je za 34 let, 9 mesecev in 5 dni pokojninske dobe zakonito odmerjena od pokojninske osnove v višini 76,5 %. Pri odmeri pokojninske dajatve pravilno ni bilo upoštevano sporno obdobje, saj v matični evidenci ni podatkov o zavarovalnih osnovah, ki bi morali biti predloženi na predpisanih obrazcih M-4, M-8. Torej ni podatkov o plačanih prispevkih, kar je pogoj za upoštevanje zatrjevane zavarovalne dobe pri vključenosti v zavarovanje na temelju poslovodenja in družbeništva. Zavarovancem se zavarovalna doba, za katero so bili dolžni sami plačevati prispevke, upošteva le, če so bili prispevki dejansko plačani. Takšna ureditev je med drugim veljala tudi za osebe, vključene v zavarovanje na temelju lastništva in poslovodenja zasebnih gospodarskih družb. V predsodnem postopku niti pred sodiščem prve stopnje ni bil predložen noben takšen relevanten dokaz, da bi bilo mogoče ugotoviti, da so bili v tožnikovem primeru za za sporno obdobje plačani prispevki. Zato tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke in odmero višje starostne pokojnine ni utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje.
ZUJF člen 246. ZJU člen 149, 149/1, 149/1-3, 149/3, 149/2-3.
premestitev - policija - razlogi za premestitev - fiktivnost razlogov
Tožnik je zasedal delovno mesto komandirja policijske postaje in je ob uveljavitvi ZUJF izpolnjeval pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Tožnik je s toženo stranko na podlagi 246. člena ZUJF sklenil dogovor o nadaljevanju delovnega razmerja. Po sklenitvi dogovora je tožena stranka tožnika s sklepom premestila na delovno mesto policijskega inšpektorja v policijski upravi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je šlo pri tožnikovi premestitvi za fiktivne okoliščine in ne za razloge, da bi s premestitvijo javnega uslužbenca bilo mogoče doseči učinkovitejše in smotrnejše delo organa. Poleg tega premestitev tožnika potem, ko je sklenil dogovor o nadaljevanju delovnega razmerja, ni bila v skladu z internimi navodili pri toženi stranki, niti s pričakovanji tožnika, da na podlagi dogovora nadaljuje delo na prejšnjem delovnem mestu. Ker tožena stranka ni dokazala, da je šlo pri tožnikovi premestitvi za zasledovanje smotrnejše organizacije delovnega procesa in torej za premestitev zaradi delovnih potreb na podlagi tretjega odstavka 149. člena ZJU, izpodbijana sklepa o premestitvi nista zakonita.
ZPP člen 318, 318/1, 318/3. ZDR-1 člen 44, 126, 127, 130, 131.
izplačilo plače - obveznost plačila - stroški prevoza na delo in z dela - regres za letni dopust - vročanje
Sodišče prve stopnje je po prejemu pritožbe, v kateri tožena stranka ugovarja, da ni prejela poziva za odgovor na tožbo, s preverjanjem teže poslanih poštnih pošiljk tudi samo ugotavljalo, ali je prišlo do napake pri vročanju poziva na odgovor na tožbo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je teža sodne pošiljke, ki je bila odposlana toženi stranki, znašala 208 g, teža listin, ki naj bi bile poslane toženi stranki in povabilo k mediaciji skupaj s kuverto pa je ob preverjanju znašala 202 g, pri čemer je sodišče stehtalo tudi identične listine brez poziva na odgovor na tožbo in je teža navedenega znašala 197 g. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da pritožbeni ugovor tožene stranke, da naj ne bi prejela poziva na odgovor na tožbo, ni utemeljen.
Ker tožena stranka tožniku v spornem obdobju ni izplačala plač, stroškov za prehrano, stroškov prevoza na delo in z dela in regresa za letni dopust, je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
KZ-1 člen 191, 191/3. ZJRM-1 člen 6, 6/4. ZJU člen 5, 33, 93, 154. ZDR-1 člen 20, 20/2, 89, 89/3. ZPol člen 5. ZDPPol člen 4, 27. Zakon o nalogah in pooblastilih Policije člen 4, 27.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - znaki kaznivega dejanja - policist
Tožnik (policist) je določenega dne v gostinskem lokalu, ki ga ima v najemu in v katerem dela bivša žena, z dvignjenimi rokami stal pred bivšo ženo in nanjo kričal, jo z dlanjo udaril po obrazu ter jo odrival. S takšnim ravnanjem je tožnik kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja nasilja v družini na podlagi tretjega odstavka 191. člena KZ-1, prav tako pa je storil prekršek nasilnega in drznega vedenja po 4. odstavku 6. člena ZJRM-1. Zato je obstajal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.
ZUPJS-C člen 28. ZŠtip člen 47, 47/3, 47/3-2, 48, 48/1, 48/1-1, 49, 49/1, 49-4, 49-6, 50, 50/1, 118, 118/3. URS člen 57.
državna štipendija - vračilo - mirovanje štipendijskega razmerja
Štipendijsko razmerje preneha tudi v primeru, če štipendist po svoji krivdi ne dokonča letnika, za katerega je prejemal štipendijo (1. alineja 1. odstavka 49. člena ZŠtip). V tem primeru je štipendist na podlagi 1. odstavka 50. člena ZŠtip dolžan vrniti štipenditorju štipendijo za letnik, ki ga ni uspešno zaključil, skupaj z obrestmi, v skladu z zakonom, ki predpisuje obrestno mero zamudnih obresti. Vendar pa zgolj zaradi dejstva, da tožnica prvega letnika ni uspešno zaključila, v okoliščinah konkretnega primera, ko je podala vlogo za soglasje k menjavi smeri izobraževalnega programa in predlagala mirovanje štipendijskega razmerja, izdaja izpodbijane odločbe o dolžnosti vračila prejetih štipendij ni zakonita. Pravilno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da bi bilo pred izdajo izpodbijanih upravnih aktov potrebno najprej odločati o spremembi smeri študija in predlaganem mirovanju štipendijskega razmerja. Po 1. alineji 1. odstavka 48. člena ZŠtip štipendijsko razmerje miruje, štipendija za tekoče študijsko leto pa se ne izplačuje štipendistu, če ni izdelal letnika, dovoljen pa mu je ponovni vpis v isti letnik, razen če letnika ni izdelal zaradi dokazanih opravičljivih zdravstvenih razlogov ali zaradi starševstva. Pogoji za mirovanje po tem določilu ZŠtip so torej izpolnjeni tudi, kadar štipendist ni izdelal letnika, hkrati pa se je ponovno vpisal v isti letnik. ZŠtip v 48. členu namreč mirovanja štipendijskega razmerja ne pogojuje z izobraževanjem na istem študijskem programu. Ker toženec o tožničini vlogi, torej o spremembi izobraževalnega programa in o mirovanju štipendijskega razmerja ni odločal, je sodišče prve stopnje utemeljeno odpravilo izpodbijani upravni odločbi toženca in mu zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.