redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog
Tožena stranka se je zaradi potreb po nižjih stroških dela in optimizaciji poslovanja odločila izvesti organizacijske spremembe v poslovnem procesu. Delovne naloge, ki jih je izvajala tožnica, je porazdelila med ostale komercialiste na področju trženja, zaradi česar je trajno prenehala potreba po delu, ki ga je opravljala tožnica na delovnem mestu komercialist II na področju trženja. Tožena stranka je dokazala, da je obstajal utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei prvega odstavka 89. člena ZDR-1, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
ZDR-1 člen 31, 31/1, 31/1-4, 49, 49/2, 91, 116, 116/1. ZPIZ-1 člen 91, 101, 101/4, 101/4-1. ZZRZI člen 40, 40/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - poslovni razlog - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - zmotna uporaba materialnega prava - organizacijski razlog - ekonomski razlog
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko se je sklicevalo na določbo 101. člena ZPIZ-1, ki ureja dolžnost delodajalca in postopke v zvezi s premestitvijo na drugo delovno mesto zaradi invalidnosti, saj v primeru, ko gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove, ta ne pride v poštev. Tožena stranka je namreč tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi in ji hkrati ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi na istem delovnem mestu „področni sekretar“ za nedoločen čas za polovico delovnega časa, in sicer namesto na domu, na sedežu tožene stranke. Tako je v posledici zmotne uporabe materialnega prava ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z obstojem organizacijskih in ekonomskih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove in utemeljenostjo teh razlogov. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ugotovitev obstoja delovnega razmerja - zmotna uporaba materialnega prava - elementi delovnega razmerja
Tožnica je pri toženi stranki opravljala delo učitelja osnovne šole za odrasle. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da pri tožnici ni šlo za nepretrgano delo, ker tožena stranka s tožnico ni vsak mesec sklenila pogodbe o avtorskem delu. Tožnica je bila namreč pri toženi stranki vključena v organiziran delovni proces. Glede na to, da se je program osnovne šole za odrasle pri toženi stranki odvijal vsako leto od septembra do junija, in to neprekinjeno v zadnjih treh letih in ker izobraževanje poteka enako tudi v osnovni in srednji šoli, je tožnica delo pri toženi stranki opravljala nepretrgano. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno zaključilo, da tožnica dela ni opravljala po navodilih in pod nadzorstvom delodajalca. Tožnica je morala upoštevati učni načrt in izbirati učbenike, ki so predvideni z učnim načrtom, ki ga predpiše Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport. Delo je opravljala v organiziranem delovnem procesu na podlagi urnika, ki ga je pripravljala tožena stranka, v prostorih in z osnovnimi sredstvi tožene stranke. Evidenco in izvajanje ur po letni pripravi je morala vpisovati v dnevnik, v redovalnico zapisovati ocene in izpolnjevati drugo dokumentacijo po navodilih tožene stranke. Ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo odločilnih okoliščin glede elementov delovnega razmerja, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Tudi v sporu majhne vrednosti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti ob reševanju pritožbe pazi na eventuelno kršitev določbe iz 7. točke II. odstavka 339. čl. ZPP.
ZUPJS-C člen 28. ZŠtip člen 47, 47/3, 47/3-2, 48, 48/1, 48/1-1, 49, 49/1, 49-4, 49-6, 50, 50/1, 118, 118/3. URS člen 57.
državna štipendija - vračilo - mirovanje štipendijskega razmerja
Štipendijsko razmerje preneha tudi v primeru, če štipendist po svoji krivdi ne dokonča letnika, za katerega je prejemal štipendijo (1. alineja 1. odstavka 49. člena ZŠtip). V tem primeru je štipendist na podlagi 1. odstavka 50. člena ZŠtip dolžan vrniti štipenditorju štipendijo za letnik, ki ga ni uspešno zaključil, skupaj z obrestmi, v skladu z zakonom, ki predpisuje obrestno mero zamudnih obresti. Vendar pa zgolj zaradi dejstva, da tožnica prvega letnika ni uspešno zaključila, v okoliščinah konkretnega primera, ko je podala vlogo za soglasje k menjavi smeri izobraževalnega programa in predlagala mirovanje štipendijskega razmerja, izdaja izpodbijane odločbe o dolžnosti vračila prejetih štipendij ni zakonita. Pravilno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da bi bilo pred izdajo izpodbijanih upravnih aktov potrebno najprej odločati o spremembi smeri študija in predlaganem mirovanju štipendijskega razmerja. Po 1. alineji 1. odstavka 48. člena ZŠtip štipendijsko razmerje miruje, štipendija za tekoče študijsko leto pa se ne izplačuje štipendistu, če ni izdelal letnika, dovoljen pa mu je ponovni vpis v isti letnik, razen če letnika ni izdelal zaradi dokazanih opravičljivih zdravstvenih razlogov ali zaradi starševstva. Pogoji za mirovanje po tem določilu ZŠtip so torej izpolnjeni tudi, kadar štipendist ni izdelal letnika, hkrati pa se je ponovno vpisal v isti letnik. ZŠtip v 48. členu namreč mirovanja štipendijskega razmerja ne pogojuje z izobraževanjem na istem študijskem programu. Ker toženec o tožničini vlogi, torej o spremembi izobraževalnega programa in o mirovanju štipendijskega razmerja ni odločal, je sodišče prve stopnje utemeljeno odpravilo izpodbijani upravni odločbi toženca in mu zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00013214
ZKP-UPB8 člen 18, 18/1, 355, 355/2.. KZ-1-UPB2 člen 274, 274/1.
kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - grdo ravnanje s podrejenim - zakonski znaki - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - dokazna ocena
Za obstoj kaznivega dejanja grdega ravnanja s podrejenim zadošča že enkraten dogodek, ob katerem nadrejena vojaška oseba izpolni eno od izvršitvenih oblik, navedenih v prvem odstavku 274. člena KZ-1 in ni potrebno, da bi takšno ravnanje trajalo daljši čas.
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru, ko je imela tožnica v souporabi kopalnico, ne gre za stanovanje v smislu kot je določen v SZ-1, torej ne gre za funkcionalno celoto, kar pa glede priznanja subvencije najemnine ni odločilno. Za presojo sporne zadeve je potrebno uporabiti 28. člen ZUPJS, ki v prvem odstavku določa, da je do subvencioniranja najemnine upravičen najemnik v neprofitnem stanovanju, namenskem najemnem stanovanju, bivalni enoti in tržnem najemnem ter hišniškem stanovanju. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da gre v tem primeru za souporabo stanovanja. Gre zgolj za souporabo enega prostora, in sicer kopalnice. Stanje je primerljivo z bivalnimi enotami, kajti tudi v teh primerih gre za souporabo določenih prostorov (drugi odstavek 6. člena SZ-1). Zato v takem primeru ni mogoče odreči priznanja pravice do subvencije najemnine, če so za to izpolnjeni tudi ostali z zakonom določeni pogoji. Ker tožena stranka teh pogojev ni ugotavljala, je sodišče prve stopnje izpodbijane upravne odločbe utemeljeno odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.
ZUJF člen 246. ZJU člen 149, 149/1, 149/1-3, 149/3, 149/2-3.
premestitev - policija - razlogi za premestitev - fiktivnost razlogov
Tožnik je zasedal delovno mesto komandirja policijske postaje in je ob uveljavitvi ZUJF izpolnjeval pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Tožnik je s toženo stranko na podlagi 246. člena ZUJF sklenil dogovor o nadaljevanju delovnega razmerja. Po sklenitvi dogovora je tožena stranka tožnika s sklepom premestila na delovno mesto policijskega inšpektorja v policijski upravi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je šlo pri tožnikovi premestitvi za fiktivne okoliščine in ne za razloge, da bi s premestitvijo javnega uslužbenca bilo mogoče doseči učinkovitejše in smotrnejše delo organa. Poleg tega premestitev tožnika potem, ko je sklenil dogovor o nadaljevanju delovnega razmerja, ni bila v skladu z internimi navodili pri toženi stranki, niti s pričakovanji tožnika, da na podlagi dogovora nadaljuje delo na prejšnjem delovnem mestu. Ker tožena stranka ni dokazala, da je šlo pri tožnikovi premestitvi za zasledovanje smotrnejše organizacije delovnega procesa in torej za premestitev zaradi delovnih potreb na podlagi tretjega odstavka 149. člena ZJU, izpodbijana sklepa o premestitvi nista zakonita.
OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – ZAVAROVALNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0084698
OZ člen 179, 285, 285/2, 299. ZOZP člen 20, 20a. ZPP člen 358, 358-3.
denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo – telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem – strah – duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti – pravična denarna odškodnina – zakonske zamudne obresti – zamuda zavarovalnice – kdaj pride dolžnik v zamudo – valorizacija akontacije odškodnine – odločbe sodišča druge stopnje o pritožbi
Če zavarovalnica v primerih, ko odgovornost ni sporna in je bila škoda v celoti ocenjena, ne predloži ponudbe za odškodnino v treh mesecih od dneva, ko je oškodovanec vložil odškodninski zahtevek, pride v zamudo. Kadar pa je odgovornost sporna ali višina škode ni ugotovljena, pa ZOZP zamude ne določa. Za take primere je treba uporabiti splošni predpis, ki ureja zamudo, to je 299. člen OZ.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - mobbing - odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Sodišče prve stopnje je pri odločanju, ali predstavljajo ravnanja tožene stranke mobbing, napačno uporabilo materialno pravo in posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni upoštevalo, da je v primeru, če delavec v sporu navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je bil neenako obravnavan ali trpinčen na delovnem mestu, dokazno breme na strani delodajalca. Sodišče prve stopnje bi moralo pri presoji ravnanj, ki jih tožnica očita toženi stranki (diskriminacija pri izrabi letnega dopusta; neupravičeno izdajanje pisnih opozoril pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, premestitev na drugo delovno mesto, znižanje plače, klicanje na delo z letnega dopusta, itd), ustrezno povezati očitana ravnanja tožene stranke in presoditi, ali je skupek vseh teh ravnanj mogoče označiti kot mobbing, česar pa sodišče ni storilo. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZPP člen 318, 318/1, 318/3. ZDR-1 člen 44, 126, 127, 130, 131.
izplačilo plače - obveznost plačila - stroški prevoza na delo in z dela - regres za letni dopust - vročanje
Sodišče prve stopnje je po prejemu pritožbe, v kateri tožena stranka ugovarja, da ni prejela poziva za odgovor na tožbo, s preverjanjem teže poslanih poštnih pošiljk tudi samo ugotavljalo, ali je prišlo do napake pri vročanju poziva na odgovor na tožbo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je teža sodne pošiljke, ki je bila odposlana toženi stranki, znašala 208 g, teža listin, ki naj bi bile poslane toženi stranki in povabilo k mediaciji skupaj s kuverto pa je ob preverjanju znašala 202 g, pri čemer je sodišče stehtalo tudi identične listine brez poziva na odgovor na tožbo in je teža navedenega znašala 197 g. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da pritožbeni ugovor tožene stranke, da naj ne bi prejela poziva na odgovor na tožbo, ni utemeljen.
Ker tožena stranka tožniku v spornem obdobju ni izplačala plač, stroškov za prehrano, stroškov prevoza na delo in z dela in regresa za letni dopust, je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
KZ-1 člen 191, 191/3. ZJRM-1 člen 6, 6/4. ZJU člen 5, 33, 93, 154. ZDR-1 člen 20, 20/2, 89, 89/3. ZPol člen 5. ZDPPol člen 4, 27. Zakon o nalogah in pooblastilih Policije člen 4, 27.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - znaki kaznivega dejanja - policist
Tožnik (policist) je določenega dne v gostinskem lokalu, ki ga ima v najemu in v katerem dela bivša žena, z dvignjenimi rokami stal pred bivšo ženo in nanjo kričal, jo z dlanjo udaril po obrazu ter jo odrival. S takšnim ravnanjem je tožnik kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja nasilja v družini na podlagi tretjega odstavka 191. člena KZ-1, prav tako pa je storil prekršek nasilnega in drznega vedenja po 4. odstavku 6. člena ZJRM-1. Zato je obstajal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.
SOCIALNO ZAVAROVANJE - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - UPRAVNI POSTOPEK
VDS0015393
URS člen 2, 50, 125, 158. ZUP člen 263, 263/1, 263/4, 267, 267/2.
obnova upravnega postopka - invalidska pokojnina - ponovna odmera pokojnine - objektivni rok - zamuda roka
Tožnik je predlog za obnovo pravnomočno končanega postopka, v katerem mu je bila priznana pravica do invalidske pokojnine, vložil po preteku 3 letnega objektivnega roka, določenega v 4. odstavku 263. ZUP, zato je sodišče prve stopnje predlog za obnovo postopka pravilno zavrglo (2. odstavek 267. člena ZUP). Poleg tega ni bil zatrjevan nobeden od taksativno določenih obnovitvenih razlogov iz 260. člena ZUP. Zatrjevanje pritožnika, da bi morala biti invalidska pokojnina odmerjena ob upoštevanju plač za delovno mesto in naziv, ki ga je imel pred nastopom zaporne kazni (delovno mesto tehnologa) in da je imel večje število prometnih nesreč, samo po sebi ne predstavlja novega dejstva, niti novega dokaza v smislu 1. točke 260. člena ZUP. Ne gre za t.i. stara nova dejstva, ki ne bi bila znana ali uporabljena že v prejšnjem, pravnomočno končanem postopku, oziroma ki bi v zvezi s takrat izvedenimi in uporabljenimi dokazi lahko pripeljala do drugačne odločitve, če bi bila ta dejstva oziroma ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke z dovolitvijo obnove upravnega postopka ni utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15. ZDR člen 184. OZ člen 131, 131/1, 149, 153, 153/1.
plačilo odškodnine - odškodninska odgovornost delodajalca - absolutna bistvena kršitev določb postopka - nezgoda pri delu - nasprotje v razlogih sodbe - zmotna uporaba materialnega prava - nevarna dejavnost
Tožnik se je poškodoval pri delu pri toženi stranki, ko je v asfaltni bazi na prikolico tovornega vozila naložil asfalt, nato pa je zlezel na keson ter ga pokril s ponjavo (cerado) tako, da jo je sproti odvijal in hodil po njej ter s tem pokrival asfalt. Potem ko je asfalt s ponjavo do konca pokril, je začel sestopati s prikolice po lestvi, ki je pritrjena na tovorno vozilo, pri tem pa mu je na prvi prečki spodrsnilo zaradi koščkov asfalta, prilepljenih na podplate njegovih čevljev, zaradi česar je padel na tla in si je poškodoval levi komolec. Glede vprašanja, ali je tožnik pravilno pokrival asfalt s ponjavo tako, da je zlezel na keson, ali pa je bil pravilen način pokrivanje naloženega asfalta s podesta (rampe), so si razlogi v izpodbijani sodbi med seboj v nasprotju in so protispisni. Sodišče prve stopnje podaja oceno, da je mogoče, da bi se asfalt pokrival s podesta, obenem pa navede, da je sledilo izvedencu za varstvo pri delu, ki je prepričljivo in logično pojasnil okoliščine dogodka. Na naroku za glavno obravnavo pa je ta izvedenec za varstvo pri delu na vprašanje, ali je bil način, na katerega je tožnik v konkretnem primeru pokrival asfalt, edini možen način pokrivanja, odgovoril, da je bil na tisti bazi in na tem kamionu edini možen način. S tem je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. oziroma 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Delo, ki ga je tožnik opravljal v času nesreče pri delu, to je pokrivanje vročega asfalta s ponjavo na kesonu, visokem vsaj 3 metre, in sestopanje s te višine po lestvi, kakršno je uporabil tožnik, je delo s povečano nevarnostjo in je zato podana objektivna odgovornost tožene stranke. Stališče sodišča prve stopnje, da ni šlo za delo s povečano nevarnostjo, ni pravilno, saj že sama ugotovitev, da se je delo odvijalo na višini več kot 3 m, zadostuje za sklep o delu s povečano nevarnostjo, ker pri takem delu vedno obstaja možnost, kljub povečani skrbnosti, da pride do padca in s tem do poškodbe (149. člen OZ). To nevarnost lahko delodajalec z maksimalno skrbnostjo strokovnjaka in doslednim spoštovanjem predpisov, ki urejajo varnost in zdravje pri delu, sicer zmanjša, a je kljub vsemu ne more spustiti pod raven standarda povečane nevarnosti.
kazenska sankcija – pogojna obsodba – višina določene enotne kazni
Preizkus odločbe o kazenski sankciji v smeri pritožbenih navedb ter po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 383. člena ZKP je pokazal, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki je obtožencu za obravnavano kaznivo dejanje izreklo zaporno kazen v trajanju enega leta zapora pravilna in primerna. Sodišče prve stopnje drugačne odločitve ni moglo sprejeti. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v 7. točki izpodbijane sodbe in temu pritožnik pritrjuje, so bile obtožencu pred tem že večkrat izrečene pogojne obsodbe, nazadnje mu je bila s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. I K 51430/11 z dne 20.8.2013, ki je tudi postala pravnomočna tega dne, izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena zaporna kazen dve leti in preizkusna doba pet let ter je datum konca preizkusne dobe 20.8.2018. V času sojenja pred sodiščem prve stopnje za obravnavano kaznivo dejanje, je moralo sodišče prve stopnje odločiti o že prej izrečeni pogojni obsodbi, to je, ali jo preklicati in na podlagi 53. člena KZ izreči enotno kazen, to je upoštevati tudi kazen iz preklicane pogojne obsodbe. Sodišče prve stopnje prej izrečenih pogojnih obsodb ni preklicalo, ampak je za obravnavano kaznivo dejanje izreklo zaporno kazen. Za ponovni izrek pogojne obsodbe ni imelo pravne podlage, saj bi bilo potrebno tudi v tem primeru določiti enotno kazen za obravnavano kaznivo dejanje in kaznivo dejanje iz prej izrečene pogojne obsodbe in določiti novo preizkusno dobo. V obravnavanem primeru bi namreč prišlo do situacije, ko bi znašala določena enotna zaporna kazen v okviru pogojne obsodbe več kot dve leti (saj mora biti enotna kazen večja od vsakega posamezne določene kazni – 3. točka drugega odstavka 53. člena KZ-1), ko se pogojna obsodba ne sme izreči (prvi odstavek 58. člena KZ-1).
ZEPDSV člen 18. ZDR člen 211. ZDavP-2 člen 352, 352/6.
izplačilo plače - plačilo za delo - dolžnost vodenja evidenc o izrabi delovnega časa - bruto - neto
Toženec bi moral na podlagi 18. člena ZEPDSV voditi evidenco o izrabi delovnega časa tožnika, torej tudi evidenco o opravljenih urah in opravljenih nadurah dela. S to evidenco bi toženec lahko dokazoval število ur, ki jih je tožnik opravil. Toženec pa tega ni storil, temveč je v zvezi s tem le zatrjeval, da je evidenca tožnika o opravljenih urah neverodostojna listina, ker je toženec ni podpisal. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik upravičen do plačila ur, ki jih je v vtoževanem obdobju opravil.
Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo neto plači za meseca januar in februar 2013 in odločilo, da je tožena stranka dolžna na prisojene neto zneske plačati akontacijo dohodnine in prispevke za socialno varnost. Takšna odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna, ker je treba znesek plače, to pa je bruto znesek, zmanjšati za plačilo davkov in prispevkov. Davki in prispevki se obračunajo po stopnjah, ki veljajo v času izplačila. Šesti odstavek 352. člena ZDavP-2 določa, da se davki in prispevki obračunajo glede na stopnjo davkov in prispevkov v času izplačila. To pa pomeni, da so zneski akontacije dohodnine in prispevkov, ki jih delodajalec plača ob obračunu bruto zneskov iz naslova plač in drugih prejemkov iz zaposlitve, ter s tem tudi neto zneski znani šele ob izplačilu, ne pa že ob izdaji sodbe. Tako ni pravilno, da sodba vsebuje po višini določene neto zneske, saj tako oblikovan izrek sodbe ni v skladu s citirani predpisi, ki urejajo obračun plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja. V izreku sodbe je zato treba navesti le mesečne bruto zneske plač, od teh zneskov obračunati in odvesti davke in prispevke ter tožniku izplačati neto plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
ZPIZ-2 člen 81, 81/1, 81/1-3, 82, 86. ZDSS-1 člen 82, 82/2.
invalid III. kategorije invalidnosti - zmotna uporaba materialnega prava - pravica do dela s skrajšanim delovnim časom
Pri tožniku je podana III. kategorija invalidnosti zaradi poškodbe izven dela. Pri delu so potrebne določene omejitve, pa tudi časovna razbremenitev, tako da tožnik lahko drugo delo opravlja le s polovico polnega delovnega časa 4 ure dnevno. Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo materialno pravo v zvezi s priznanjem pravic iz invalidskega zavarovanja, ko je tožniku priznalo pravico do premestitve. Kot je to določeno v 3. alineji prvega odstavka 81. člena ZPIZ-2, pravico do premestitve pridobi zavarovanec s III. kategorijo invalidnosti, če je njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % , ali če še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela. V sporni zadevi tožnik ne more več opravljati dela s polnim delovnim časom, temveč je potrebna tudi časovna razbremenitev. V takem primeru zavarovanec pridobi pravico do dela s skrajšanim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno oziroma najmanj 20 ur tedensko, kot je to določeno v 82. členu ZPIZ-2. Tak zavarovanec skladno s 86. členom ZPIZ-2 pridobi pravico do delnega nadomestila. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela in mu priznalo pravico do dela na drugem delovnem mestu, ki ga bo opravljal z omejitvami.
Sodišče prve stopnje je zmotno naložilo toženi stranki, da o višini in izplačevanju delnega nadomestila odloči s posebno odločbo v 30 dneh. Ta rok začne teči od pravnomočnosti sodbe dalje. V drugem odstavku 82. člena ZDSS-1 je namreč določeno, da mora v primerih iz prvega odstavka navedenega člena tožena stranka izdati nov upravni akt v roku, ki ga določi sodišče, vendar najkasneje v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe. Pritožbeno sodišče je zato III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da rok, ki je bil naložen toženi stranki za izdajo nove odločbe, teče od pravnomočnosti sodbe dalje.
ZDR-1 člen 6, 89, 89/1, 89/1-1, 98/2. URS člen 74.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ekonomski razlog
Pri toženi stranki je že v maju 2014 prišlo do prvih negativnih trendov pri prodaji proizvodnega programa družbe, te tendence pa so se nadaljevale tudi v naslednjih mesecih do oktobra. Zaradi zmanjšanja prodaje je začela upadati proizvodnja. Zato je bila potrebna optimizacija poslovanja, saj so obstoječi stroški dela družbe predstavljali povečano tveganje za uspešno poslovanje družbe v prihodnosti. Zaradi upada naročil se je zmanjšalo število opravil v okviru prodajne funkcije na področju podpore kupcem v prodaji in s tem tudi potreba po delu delavca na delovnem mestu komercialist III (ki ga je zasedala tožnica). Tožničina dela in naloge pa so se prerazporedile med ostale zaposlene. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka dokazala obstoj utemeljenega poslovnega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici po 1. alinei 1. odstavka 89. člena ZDR-1, zato je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
Pravdni stranki sta se s pogodbo o zaposlitvi dogovorili za izplačevanje delovne uspešnosti, kasneje pa sta z dogovorom določili, da tožniku poleg plače pripada še del izplačila iz uspešnosti izgradnje objektov ter provizija od sklenjenega posla. Ker tožena stranka tožniku v spornem obdobju ni plačala pripadajočega variabilnega dela plače iz naslova provizije in uspešnosti gradnje, je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
Sodišče prve stopnje bi moralo toženi stranki naložiti, da izplačilo neizplačanega dela plače opravi v skladu s pogoji prisilne poravnave. Nad toženo stranko je bil dne 9. 5. 2013 s sklepom Okrožnega sodišča pričet postopek prisilne poravnave, ki je bila potrjena dne 4. 4. 2014 in je sklep postal pravnomočen 15. 5. 2014. V obravnavani zadevi je bila tožba vložena 21. 3. 2012, vse vtoževane terjatve pa so nastale najkasneje leta 2011, kar pomeni, da nanje učinkuje prisilna poravnava. Skladno s 1. odstavkom 212. člena ZFPPIPP potrjena prisilna poravnava učinkuje za vse terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave, ne glede na to, ali je upnik to terjatev prijavil v postopku prisilne poravnave. Dejstvo, da je bila potrjena prisilna poravnava, ki vpliva na terjatev, glede katere je tekel sodni postopek in v času potrditve prisilne poravnave še ni bil končan, bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati pri izdaji sodbe, česar pa ni storilo. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da so obresti za vse prisojene zneske prenehale teči 9. 5. 2013, prisojene zneske pa je tožena stranka dolžna tožniku plačati pod pogoji potrjene prisilne poravnave.
starostna pokojnina - odmera - pokojninska doba - plačilo prispevkov
Tožniku je bila v predsodnem postopku priznana pravica do starostne pokojnine. Pokojnina je za 34 let, 9 mesecev in 5 dni pokojninske dobe zakonito odmerjena od pokojninske osnove v višini 76,5 %. Pri odmeri pokojninske dajatve pravilno ni bilo upoštevano sporno obdobje, saj v matični evidenci ni podatkov o zavarovalnih osnovah, ki bi morali biti predloženi na predpisanih obrazcih M-4, M-8. Torej ni podatkov o plačanih prispevkih, kar je pogoj za upoštevanje zatrjevane zavarovalne dobe pri vključenosti v zavarovanje na temelju poslovodenja in družbeništva. Zavarovancem se zavarovalna doba, za katero so bili dolžni sami plačevati prispevke, upošteva le, če so bili prispevki dejansko plačani. Takšna ureditev je med drugim veljala tudi za osebe, vključene v zavarovanje na temelju lastništva in poslovodenja zasebnih gospodarskih družb. V predsodnem postopku niti pred sodiščem prve stopnje ni bil predložen noben takšen relevanten dokaz, da bi bilo mogoče ugotoviti, da so bili v tožnikovem primeru za za sporno obdobje plačani prispevki. Zato tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke in odmero višje starostne pokojnine ni utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje.