ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15. ZDR člen 184. OZ člen 131, 131/1, 149, 153, 153/1.
plačilo odškodnine - odškodninska odgovornost delodajalca - absolutna bistvena kršitev določb postopka - nezgoda pri delu - nasprotje v razlogih sodbe - zmotna uporaba materialnega prava - nevarna dejavnost
Tožnik se je poškodoval pri delu pri toženi stranki, ko je v asfaltni bazi na prikolico tovornega vozila naložil asfalt, nato pa je zlezel na keson ter ga pokril s ponjavo (cerado) tako, da jo je sproti odvijal in hodil po njej ter s tem pokrival asfalt. Potem ko je asfalt s ponjavo do konca pokril, je začel sestopati s prikolice po lestvi, ki je pritrjena na tovorno vozilo, pri tem pa mu je na prvi prečki spodrsnilo zaradi koščkov asfalta, prilepljenih na podplate njegovih čevljev, zaradi česar je padel na tla in si je poškodoval levi komolec. Glede vprašanja, ali je tožnik pravilno pokrival asfalt s ponjavo tako, da je zlezel na keson, ali pa je bil pravilen način pokrivanje naloženega asfalta s podesta (rampe), so si razlogi v izpodbijani sodbi med seboj v nasprotju in so protispisni. Sodišče prve stopnje podaja oceno, da je mogoče, da bi se asfalt pokrival s podesta, obenem pa navede, da je sledilo izvedencu za varstvo pri delu, ki je prepričljivo in logično pojasnil okoliščine dogodka. Na naroku za glavno obravnavo pa je ta izvedenec za varstvo pri delu na vprašanje, ali je bil način, na katerega je tožnik v konkretnem primeru pokrival asfalt, edini možen način pokrivanja, odgovoril, da je bil na tisti bazi in na tem kamionu edini možen način. S tem je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. oziroma 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Delo, ki ga je tožnik opravljal v času nesreče pri delu, to je pokrivanje vročega asfalta s ponjavo na kesonu, visokem vsaj 3 metre, in sestopanje s te višine po lestvi, kakršno je uporabil tožnik, je delo s povečano nevarnostjo in je zato podana objektivna odgovornost tožene stranke. Stališče sodišča prve stopnje, da ni šlo za delo s povečano nevarnostjo, ni pravilno, saj že sama ugotovitev, da se je delo odvijalo na višini več kot 3 m, zadostuje za sklep o delu s povečano nevarnostjo, ker pri takem delu vedno obstaja možnost, kljub povečani skrbnosti, da pride do padca in s tem do poškodbe (149. člen OZ). To nevarnost lahko delodajalec z maksimalno skrbnostjo strokovnjaka in doslednim spoštovanjem predpisov, ki urejajo varnost in zdravje pri delu, sicer zmanjša, a je kljub vsemu ne more spustiti pod raven standarda povečane nevarnosti.
ZDR-1 člen 88, 88/2, 111, 111/1, 111/1-4, 111/3, 144, 144/1, 144/2. OZ člen 299, 299/2.
odškodnina za čas odpovednega roka - zamudne obresti - izredna odpoved - nadurno delo
V skladu z drugim odstavkom 144. člena ZDR-1 mora delodajalec delavcu nadurno delo sicer res odrediti v pisni obliki praviloma pred začetkom dela, ustno pa le, če pisna odreditev ni mogoča zaradi narave dela ali nujnosti opravljanja nadurnega dela (v tem primeru se pisna odreditev vroči delavcu naknadno, vendar najkasneje do konca delovnega tedna po opravljenem nadurnem delu). Vendar se je sodna praksa postavila na stališče, da je delavec do plačila za nadurno delo upravičen, čeprav mu takšno delo ni bilo odrejeno pisno pred pričetkom njegovega opravljanja, če je delodajalec vedel, da mora delavec zaradi zahtevane naloge opravljati delo prek polnega delovnega časa. Sodišče prve stopnje je zato v obravnavanem primeru tožnici pravilno prisodilo plačilo za opravljeno nadurno delo v zahtevanem obsegu 57 ur, saj je direktor tožene stranke vedel, da tožnica takšno delo opravlja.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožnica upravičena do odškodnine za čas 30-dnevnega odpovednega roka in ne le za čas do izteka odpovednega roka na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnica podala 14. 6. 2013. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnica 14. 6. 2013 po elektronski pošti poslala direktorju tožene stranke, ni pričela učinkovati, saj ni bila vročena v skladu z določbo drugega odstavka 88. člena ZDR-1 (tj. osebno v prostorih delodajalca, s priporočeno pošiljko s povratnico ali z objavo na oglasnem mestu pri delodajalcu, ki je dostopno delavcu). V takšnem primeru se šteje, da delavec redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi sploh ni podal, zato mu na tej podlagi pogodba o zaposlitvi tudi po izteku odpovednega roka ne preneha. Odpovedni rok torej na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice sploh ni pričel teči.
Terjatev iz naslova odškodnine za čas odpovednega roka kot zakonska posledica zakonito podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delavca (tretji odstavek 111. člena ZDR-1) zapade v plačilo z dnem prenehanja delovnega razmerja. Ker se šteje, da že sama odpoved pogodbe o zaposlitvi pomeni poziv upnika (delavca) na plačilo odškodnine za čas odpovednega roka kot zakonske posledice izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca, nastopi zamuda dolžnika (delodajalca) z naslednjim dnem po prenehanju delovnega razmerja (drugi odstavek 299. člena OZ). V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje tožnici pravilno prisodilo zakonske zamudne obresti od odškodnine za čas odpovednega roka od 5. 7. 2013, tj. od naslednjega dne po prenehanju delovnega razmerja med strankama.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - pravočasnost odpovedi - seznanitev z razlogi - subjektivni rok - objektivni rok
Dejstvo, da je direktor tožene stranke dne 25. 7. 2014 podal ustno kazensko ovadbo zoper tožnico zaradi suma storitve kaznivega dejanja, ne vpliva na pravočasnost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zobna asistentka je dne 24. 7. 2014 direktorja tožene stranke seznanila z domnevnimi kršitvami tožnice in direktor je bil o tem dolžan seznaniti policijo. Vendar pa je bil skladno z določbami ZDR-1 dolžan tudi ugotoviti, ali obstaja utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, ki naj bi storila kršitve, o katerih mu je na splošno povedala njena zobna asistentka. Zato je ravnanje direktorja tožene stranke, ko je odredil interni notranji nadzor in s postopkom izredne odpovedi počakal do ugotovitev komisije, pravilno. Šele na podlagi teh ugotovitev je lahko direktor začel z zakonsko določenim postopkom pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Glede na to, da je komisija za izredni notranji strokovni in finančni nadzor poročilo podala 2. 10. 2014, je bila tožena stranka šele od tega dne dalje ustrezno seznanjena z domnevnimi tožničinimi kršitvami, tako da ji je lahko dne 7. 10. 2014 vročila pisno obdolžitev in vabilo na zagovor in po prejemu tožničinega pisnega zagovora dne 28. 10. 2014 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka je tako spoštovala 30 dnevni subjektivni rok in 6 mesečni objektivni rok iz 2. odstavka 109. člena ZDR-1.
Sporazum med Vlado RS in svetom ministrov Bosne in Hercegovine o zaposlovanju državljanov Bosne in Hercegovine v Republiki Sloveniji člen 2, 2-b, 2-c, 2-d, 3, 3/1, 8.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi - sporazum strank - napaka volje - podpis sporazuma
Določba 8. člena Sporazuma med Vlado RS in svetom ministrov Bosne in Hercegovine o zaposlovanju državljanov Bosne in Hercegovine v Republiki Sloveniji (ki je po svoji naravi mednarodna pogodba, ratificirana v Državnem zboru RS) je kogentne narave, saj iz nje izhaja, da se pogodba o zaposlitvi, sklenjena po tem sporazumu, lahko sklene najmanj za obdobje enega leta. To pa pomeni, da je pogodba o zaposlitvi, ki je sklenjena med tožnikom in toženo stranko na podlagi tega sporazuma, vendar za obdobje, ki je krajše od enega leta, v tem delu (glede določitve trajanja pogodbe o zaposlitvi) nična, saj je v nasprotju s prisilnim predpisom. Zato je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da 2. člen pogodbe o zaposlitvi, ki določa čas, za katerega se sklepa (torej čas treh mesecev), ni ničen.
Ker je sodišče prve stopnje preuranjeno zaključilo, da je tožnik ob podpisu spornih listin (med drugim tudi prošnje za sporazumno prenehanje delovnega razmerja) razumel slovensko, in da je vedel, kaj podpisuje, je preuranjen tudi zaključek, da je vedel, kaj se je s toženo stranko dogovoril. Pri ugotavljanju tega odločilnega dejstva je sodišče prve stopnje v celoti sledilo izpovedbama zakonitega zastopnika tožene stranke in vodji voznikov pri toženi stranki, ni pa dokazno ocenilo izpovedbe priče B.B.. Ta je na podlagi pogovora s tožnikom zaključil, da je tožena stranka tožnika poslala na čakanje na delo in da naj bi mu pri toženi stranki pojasnili, da pri njih trenutno ni dela in da ga pošiljajo domov. Poleg tega je pomanjkljiva tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje glede izpovedbe priče C.C., saj se ni opredelilo do tega, da naj bi tožnik potem, ko je bil pet ali šest vikendov z doma, prosil toženo stranko, če je lahko naslednji vikend prost. Po tem dogodku je prišlo do razgovora tožnika pri zakonitem zastopniku tožene stranke in kasneje do podpisa sporazuma in sklepa o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Poleg tega je navedena priča izpovedala, da je tudi ona razumela, da naj bi se tožnik javil pri toženi stranki zaradi prostega vikenda in da ga bodo pri toženi stranki poklicali, ko ga bodo potrebovali. Tudi na podlagi navedenega se poraja vsaj dvom v to, da je prišlo do prenehanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki na njegovo prošnjo ali njegovo željo. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZUPJS-C člen 28. ZŠtip člen 47, 47/3, 47/3-2, 48, 48/1, 48/1-1, 49, 49/1, 49-4, 49-6, 50, 50/1, 118, 118/3. URS člen 57.
državna štipendija - vračilo - mirovanje štipendijskega razmerja
Štipendijsko razmerje preneha tudi v primeru, če štipendist po svoji krivdi ne dokonča letnika, za katerega je prejemal štipendijo (1. alineja 1. odstavka 49. člena ZŠtip). V tem primeru je štipendist na podlagi 1. odstavka 50. člena ZŠtip dolžan vrniti štipenditorju štipendijo za letnik, ki ga ni uspešno zaključil, skupaj z obrestmi, v skladu z zakonom, ki predpisuje obrestno mero zamudnih obresti. Vendar pa zgolj zaradi dejstva, da tožnica prvega letnika ni uspešno zaključila, v okoliščinah konkretnega primera, ko je podala vlogo za soglasje k menjavi smeri izobraževalnega programa in predlagala mirovanje štipendijskega razmerja, izdaja izpodbijane odločbe o dolžnosti vračila prejetih štipendij ni zakonita. Pravilno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da bi bilo pred izdajo izpodbijanih upravnih aktov potrebno najprej odločati o spremembi smeri študija in predlaganem mirovanju štipendijskega razmerja. Po 1. alineji 1. odstavka 48. člena ZŠtip štipendijsko razmerje miruje, štipendija za tekoče študijsko leto pa se ne izplačuje štipendistu, če ni izdelal letnika, dovoljen pa mu je ponovni vpis v isti letnik, razen če letnika ni izdelal zaradi dokazanih opravičljivih zdravstvenih razlogov ali zaradi starševstva. Pogoji za mirovanje po tem določilu ZŠtip so torej izpolnjeni tudi, kadar štipendist ni izdelal letnika, hkrati pa se je ponovno vpisal v isti letnik. ZŠtip v 48. členu namreč mirovanja štipendijskega razmerja ne pogojuje z izobraževanjem na istem študijskem programu. Ker toženec o tožničini vlogi, torej o spremembi izobraževalnega programa in o mirovanju štipendijskega razmerja ni odločal, je sodišče prve stopnje utemeljeno odpravilo izpodbijani upravni odločbi toženca in mu zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00013214
ZKP-UPB8 člen 18, 18/1, 355, 355/2.. KZ-1-UPB2 člen 274, 274/1.
kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - grdo ravnanje s podrejenim - zakonski znaki - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - dokazna ocena
Za obstoj kaznivega dejanja grdega ravnanja s podrejenim zadošča že enkraten dogodek, ob katerem nadrejena vojaška oseba izpolni eno od izvršitvenih oblik, navedenih v prvem odstavku 274. člena KZ-1 in ni potrebno, da bi takšno ravnanje trajalo daljši čas.
ZPP člen 242, 242/3. Pravilnik o povračilu stroškov v pravdnem postopku člen 12.
stroški prič - potni stroški - izguba na zaslužku
Na podlagi prvega odstavka 12. člena Pravilnika o povračilu stroškov v pravdnem postopku ima zaposleni pravico do povrnitve nadomestila plače za odsotnost z dela zaradi vabila za pričo, izvedenca ali tolmača. Zaposlenim izplača nadomestilo plače gospodarska družba, zavod, upravni ali drug državni organ, samostojni podjetnik, posameznik ali drug delodajalec, pri katerem je priča, izvedenec ali tolmač v delovnem razmerju, ki nato zahteva povrnitev izplačanega nadomestila plače od sodišča, ki vodi postopek. Sodišče povrne izplačano nadomestilo plače delodajalcem v skladu s tretjim odstavkom 242. člena ZPP. Iz potrdila delodajalca izhaja, da je priča zaposlena pri njej ter da je izostala z dela od 20. 11. 2014 do 25. 11. 2014 in da znaša nadomestilo plače za štiri delovne dni 480,00 EUR. Na podlagi navedenega potrdila je sodišče prve stopnje priči pravilno priznalo izgubo na zaslužku za dva delovna dneva v višini 240,00 EUR ter potne stroške v višini 228,00 EUR.
invalidnina - telesna okvara - vzrok - bolezen - sprememba predpisa
Pri tožniku je podana 50 % telesna okvara po Samoupravnem sporazumu o seznamu telesnih okvar, nastala zaradi bolezni. Tožnik je zahtevo za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro vložil po uveljavitvi ZPIZ-2, ki pravice do invalidnine za telesno okvaro iz razloga bolezni ali poškodbe izven dela ne zagotavlja več. V 3. odstavku 403. člena ZPIZ-2 je določeno, da lahko zavarovanci do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov, ki bodo uredili postopke ugotavljanja vrste in stopnje telesnih okvar, na podlagi Sporazuma pridobijo tudi pravico do invalidnine v skladu z določbami ZPIZ-1, vendar le za poškodbo pri delu ali poklicno bolezen. Ker je tožnikova telesna okvara posledica bolezni, niso izpolnjeni pogoji za priznanje invalidnine za telesno okvaro. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih upravnih odločb s priznanjem pravice do invalidnine za telesno okvaro.
Pravdni stranki sta se s pogodbo o zaposlitvi dogovorili za izplačevanje delovne uspešnosti, kasneje pa sta z dogovorom določili, da tožniku poleg plače pripada še del izplačila iz uspešnosti izgradnje objektov ter provizija od sklenjenega posla. Ker tožena stranka tožniku v spornem obdobju ni plačala pripadajočega variabilnega dela plače iz naslova provizije in uspešnosti gradnje, je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
Sodišče prve stopnje bi moralo toženi stranki naložiti, da izplačilo neizplačanega dela plače opravi v skladu s pogoji prisilne poravnave. Nad toženo stranko je bil dne 9. 5. 2013 s sklepom Okrožnega sodišča pričet postopek prisilne poravnave, ki je bila potrjena dne 4. 4. 2014 in je sklep postal pravnomočen 15. 5. 2014. V obravnavani zadevi je bila tožba vložena 21. 3. 2012, vse vtoževane terjatve pa so nastale najkasneje leta 2011, kar pomeni, da nanje učinkuje prisilna poravnava. Skladno s 1. odstavkom 212. člena ZFPPIPP potrjena prisilna poravnava učinkuje za vse terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave, ne glede na to, ali je upnik to terjatev prijavil v postopku prisilne poravnave. Dejstvo, da je bila potrjena prisilna poravnava, ki vpliva na terjatev, glede katere je tekel sodni postopek in v času potrditve prisilne poravnave še ni bil končan, bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati pri izdaji sodbe, česar pa ni storilo. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da so obresti za vse prisojene zneske prenehale teči 9. 5. 2013, prisojene zneske pa je tožena stranka dolžna tožniku plačati pod pogoji potrjene prisilne poravnave.
ZDR-1 člen 31, 31/1, 31/1-4, 49, 49/2, 91, 116, 116/1. ZPIZ-1 člen 91, 101, 101/4, 101/4-1. ZZRZI člen 40, 40/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - poslovni razlog - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - zmotna uporaba materialnega prava - organizacijski razlog - ekonomski razlog
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko se je sklicevalo na določbo 101. člena ZPIZ-1, ki ureja dolžnost delodajalca in postopke v zvezi s premestitvijo na drugo delovno mesto zaradi invalidnosti, saj v primeru, ko gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove, ta ne pride v poštev. Tožena stranka je namreč tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi in ji hkrati ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi na istem delovnem mestu „področni sekretar“ za nedoločen čas za polovico delovnega časa, in sicer namesto na domu, na sedežu tožene stranke. Tako je v posledici zmotne uporabe materialnega prava ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z obstojem organizacijskih in ekonomskih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove in utemeljenostjo teh razlogov. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZDR člen 126, 126/1, 127, 127/3, 130. ZDCOPMD člen 3, 5, 6, 6/1, 6/1-3.
razlika v plači - obveznost plačila - dodatki - plačilo za delo - mobilni delavec - delovni čas
Ker je bil tožnik mobilni delavec (pri toženi stranki zaposlen kot voznik tovornega vozila), so v konkretnem primeru relevantne tudi določbe ZDCOPMD, ki opredeljujejo delovni čas mobilnih delavcev. V delovni čas mobilnih delavcev se ne šteje čas pripravljenosti, počitkov in odmorov, saj po 3. členu ZDCOPMD "delovni čas" pomeni čas od začetka do zaključka dela, ko je mobilni delavec na svojem delovnem mestu na razpolago delodajalcu in opravlja svoje naloge in dejavnosti, razen odmorov iz 5. člena tega zakona, časa počitka iz 6. člena tega zakona in časa razpoložljivosti iz 3. točke prvega odstavka tega člena, ki se ne vštevajo v delovni čas. V delovni čas je vključen čas, ki je posvečen vsem dejavnostim v cestnem prevozu kot so zlasti: vožnja vozila; natovarjanje in raztovarjanje; pomoč potnikom pri vstopu na vozilo in izstopu iz njega; čiščenje in tehnično vzdrževanje; vsa druga dela, katerih namen je zagotoviti varnost vozila, njegovega tovora in potnikov ali izpolnitev pravnih ali zakonskih obveznosti, ki so neposredno povezane s točno določenim prevozom, ki se odvija, vključno s spremljanjem natovarjanja in raztovarjanja, administrativnimi formalnostmi s policijo, carino itd. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo čas natovarjanja in raztovarjanja na podlagi izvedenskega mnenja postavljenega izvedenca in je pravilno ugotovilo tožnikov relevantni delovni čas. Ker je postavljeni izvedenec ugotovil, da je bil tožnik v spornem obdobju prikrajšan pri plači iz naslova dodatkov za delo v nočnem času, dodatkov za delo ob praznikih in dodatkov za delo ob nedeljah, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku iz tega naslova.
Izrek izpodbijane sodbe ne vsebuje odločitve o pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih upravnih odločb. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se tožnika razvrsti v III. kategorijo invalidnosti, čeprav je tožnik uveljavljal razvrstitev v II. kategorijo invalidnosti. Tožniku je bila namreč III. kategorija invalidnosti že pravnomočno priznana. Izrek sodbe v tem delu nasprotuje razlogom sodbe. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi peta točka odločbe z dne 3. 5. 2013, pri čemer ni opredelilo odločbe z dne 3. 5. 2013.
Na katero odločbo se nanaša odločitev in kaj izhaja iz odpravljene pete točke navedene odločbe, je mogoče sklepati zgolj iz obrazložitve sodbe, ki pa ne postane pravnomočna. Ker je izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv, sodbe ni mogoče preizkusiti, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM0022932
KZ člen 29, 49, 58, 191, 191/1, 191/3, 220, 220/1. ZKP člen 371, 371/2, 372, 372/1, 372/1-4, 373.
kaznivo dejanje nasilje v družini - kaznivo dejanje poškodovanje tuje stvari - zakonski znaki kaznivega dejanja - kazenska sankcija - obteževalne okoliščine - pogojna obsodba - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - dokazni predlog - zmotna ugotovitev dejanskega stanja - neprištevnost - bistvena zmanjšana prištevnost - kršitev kazenskega zakona - predmet kaznivega dejanja - odločba o kazenski sankciji - odmera kazni - pogojna obsodba
Predmet storilčevega napada pri kaznivem dejanju nasilja v družini po prvem in tretjem odstavku 191. člena KZ-1 je vedno človek in nikoli stvar, kot je to pri kaznivem dejanju poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1.
ugotovitev obstoja delovnega razmerja - zmotna uporaba materialnega prava - elementi delovnega razmerja
Tožnica je pri toženi stranki opravljala delo učitelja osnovne šole za odrasle. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da pri tožnici ni šlo za nepretrgano delo, ker tožena stranka s tožnico ni vsak mesec sklenila pogodbe o avtorskem delu. Tožnica je bila namreč pri toženi stranki vključena v organiziran delovni proces. Glede na to, da se je program osnovne šole za odrasle pri toženi stranki odvijal vsako leto od septembra do junija, in to neprekinjeno v zadnjih treh letih in ker izobraževanje poteka enako tudi v osnovni in srednji šoli, je tožnica delo pri toženi stranki opravljala nepretrgano. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno zaključilo, da tožnica dela ni opravljala po navodilih in pod nadzorstvom delodajalca. Tožnica je morala upoštevati učni načrt in izbirati učbenike, ki so predvideni z učnim načrtom, ki ga predpiše Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport. Delo je opravljala v organiziranem delovnem procesu na podlagi urnika, ki ga je pripravljala tožena stranka, v prostorih in z osnovnimi sredstvi tožene stranke. Evidenco in izvajanje ur po letni pripravi je morala vpisovati v dnevnik, v redovalnico zapisovati ocene in izpolnjevati drugo dokumentacijo po navodilih tožene stranke. Ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo odločilnih okoliščin glede elementov delovnega razmerja, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
spor majhne vrednosti – prekluzija – prepozno predložen dokaz – pravica do izjave
Sodišče ni dolžno izvesti dokazov, glede katerih je stranka prekludirana. Ker je imelo sodišče za zavrnitev izvedbe dokaza tako upravičen razlog, pritožbeni očitek o kršiti pravice toženca do izjave iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.
Ker vložnik nepopolne vloge, ki jo je poimenoval „pritožba glede prenehanja bolniškega staleža“ ni popravil v roku 15 dni,
kot mu je s sklepom o popravi in dopolnitvi vloge naložilo sodišče prve stopnje, je sodišče skladno s 108. členom ZPP njegovo vlogo utemeljeno zavrglo, saj ni pogojev za njeno vsebinsko obravnavanje.
ZUP člen 113, 113/1, 113/2, 126, 126/2. ZPIZ-1 člen 259, 259/1, 259/2.
stroški postopka - začetek postopka - predlog osebnega zdravnika
V 113. členu ZUP je določeno, da gredo stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka, med drugim tudi za pravno zastopanje, v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel (1. odstavek). Predsodni postopek se je nanašal na uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja, in sicer pravic iz invalidskega zavarovanja. Postopek za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja, med katere sodijo tudi pravice iz invalidskega zavarovanja, se skladno z določbo 259. člena ZPIZ-1 začne na zahtevo zavarovanca, lahko pa se začne tudi na predlog zavarovančevega osebnega zdravnika ali zdravniške komisije. Torej se postopek za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja ne začne po uradni dolžnosti, niti se po uradni dolžnosti ne odloča o priznanju ali zavrnitvi pravic iz invalidskega zavarovanja, ne glede na to, ali zavarovanec za to izpolnjuje pogoje ali ne. Za takšen začetek postopka je šlo v obravnavanem primeru. Skladno z določbo 2. odstavka 259. člena ZPIZ-1 je predlog za ponovno oceno delazmožnosti podan s strani tožnikovega izbranega osebnega zdravnika in postopka ni začel toženec po uradni dolžnosti. Glede na navedeno zato ni odločilno, da je v prvostopni odločbi, pa čeprav je bila izdana na podlagi sodbe v socialnem sporu, toženec navedel, da jo izdaja po uradni dolžnosti. Sodba se namreč nanaša na postopek, ki se je začel na predlog tožnikovega izbranega osebnega zdravnika. Zato je odločitev toženca v upravni odločbi, da nosi stroške postopka tožnik sam, pravilna. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavlja, da se odpravi odločba toženca v v delu, v katerem je bilo odločeno, da nosi stroške postopka in da se tožencu naloži povrnitev stroškov.
nadomestilo za invalidnost - invalid III. kategorije invalidnosti - priznanje pravice - realizacija
Pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da je mogoče realizirati in priznati pravico do nadomestila za invalidnost šele od vročitve sodne odločbe dalje. V skladu s petim odstavkom 156. člena ZPIZ-1 se pravice na podlagi invalidnosti sicer pridobijo z dnem nastanka invalidnosti, vendar drugi odstavek 262. člena ZPIZ-1 izrecno določa, da se odločba o priznani pravici na podlagi invalidnosti II. ali III. kategorije izvrši, ko postane odločba dokončna v upravnem postopku. Kadar takšne dokončne upravne odločbe iz predsodnega upravnega postopka ni in je pravica do dela v skladu s preostalo delovno zmožnostjo priznana šele s sodno odločbo, je pravico do tega na podlagi preostale delovne zmožnosti mogoče realizirati šele od vročitve sodne odločbe dalje.
Sodišče prve stopnje je s tem, ko je tožnici priznalo pravico do nadomestila za invalidnost že od 30. 6. 2010 dalje, zmotno uporabilo materialno pravo. Ob pravilni uporabi 94. člena v zvezi z 92. členom ZPIZ-1 je mogoče pravico do nadomestila za invalidnost v predmetni zadevi priznati največ od pravnomočnosti sodbe, izdane v drugem socialnem sporu (v katerem je bila tožnici priznana pravica do premestitve na drugo delo v svojem poklicu oz. delu na drugem delovnem mestu s stvarnimi omejitvami), saj je na podlagi pravice do dela z določenimi omejitvami tožnica šele od tedaj dalje lahko pričela opravljati svojo dejavnost v skladu s formalno pravno priznano preostalo delovno zmožnostjo. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke, s katero se je tožnici priznala pravica do nadomestila za invalidnost od 30. 6. 2010 dalje, zavrnilo.
invalidnost - poklic - invalid III. kategorije invalidnosti - nastanek invalidnosti
Sodišče prve stopnje zaključuje, da je pri tožniku do sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije, prišlo z zaključkom rehabilitacije po poškodbi v prometni nesreči leta 1995. Ker so bile pravice iz invalidskega zavarovanja v predsodnem postopku že večkrat zavrnjene, je tožnika v III. kategorijo invalidnosti razvrstilo z 8. 7. 2009, t. j. od prvega dne po pravnomočnosti zadnje zavrnilne odločbe in mu od istega dne dalje tudi priznalo pravice na podlagi preostale delazmožnosti. Takšna odločitev bi bila lahko celo skladna s sodno prakso, če bi bilo dejansko stanje dovolj razčiščeno. Čeprav je obdobje od leta 1995 dalje obseženo v zadnji pravnomočni zavrnilni upravni odločbi z dne 28. 5. 2009 (in tudi prejšnjih zavrnilnih odločbah), so te odločbe le formalno, ne pa tudi materialno pravnomočne. Določena pravno relevantna dejstva je v tem sodnem postopku zato mogoče ugotoviti tudi drugače. Toženkino stališče, da je podlaga za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja lahko zgolj sprememba v zdravstvenem stanju, ki je nastala od zaključka prejšnjega pravnomočnega postopka pa do izdaje izpodbijanih odločb, je napačno. V konkretnem primeru ne gre za spor o novih pravicah iz invalidskega zavarovanja, saj tožniku pred obravnavanim predsodnim postopkom še sploh niso bile priznane.
V obravnavani zadevi je zaradi delno zmotne uporabe 60. člena
ZPIZ-1, ostalo dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno.
Sodišče prve stopnje je, ne da bi utemeljilo pravne in dejanske razloge, tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti in mu priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami s polnim delovnim časom od 8. 7. 2009 dalje. Odločitev sodišča je najmanj preuranjena in temelji na oceni specialista medicine dela, da tožnik že ob nastopu del, na katerih je bila ocenjevana invalidnost, zanje ni bil zmožen, ne da bi mu bilo sploh predočeno, da je takšna ocena v nasprotju z dejanskim življenjskim primerom vsaj glede dela „vzdrževalca“, ki ga je tožnik dejansko opravljal daljše časovno obdobje. Poleg tega sodno izvedenski mnenji nista popolni niti skladni. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v ugoditvenem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
vračilo štipendije - odstop od pogodbe - neizpolnitev obveznosti
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je v pogodbi o štipendiranju rok, do katerega mora toženec zaključiti s študijem, določen glede na učni program vzgojno izobraževalne organizacije, saj se je toženec zavezal, da bo redno in uspešno opravil študijske obveznosti v skladu z učnim programom. Ker toženec do izteka absolventskega staža ni diplomiral, svojih študijskih obveznosti po pogodbi o štipendiranju ni opravil v dogovorjenem roku. Zato je štipenditor utemeljeno odstopil od pogodbe o štipendiranju. Sodišče prve stopnje pa je skladno z določbo 6. člena pogodbe o štipendiranju tožencu pravilno naložilo vračilo prejetih zneskov štipendij skupaj z dogovorjenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.