ZDR-1 člen 88, 88/2, 111, 111/1, 111/1-4, 111/3, 144, 144/1, 144/2. OZ člen 299, 299/2.
odškodnina za čas odpovednega roka - zamudne obresti - izredna odpoved - nadurno delo
V skladu z drugim odstavkom 144. člena ZDR-1 mora delodajalec delavcu nadurno delo sicer res odrediti v pisni obliki praviloma pred začetkom dela, ustno pa le, če pisna odreditev ni mogoča zaradi narave dela ali nujnosti opravljanja nadurnega dela (v tem primeru se pisna odreditev vroči delavcu naknadno, vendar najkasneje do konca delovnega tedna po opravljenem nadurnem delu). Vendar se je sodna praksa postavila na stališče, da je delavec do plačila za nadurno delo upravičen, čeprav mu takšno delo ni bilo odrejeno pisno pred pričetkom njegovega opravljanja, če je delodajalec vedel, da mora delavec zaradi zahtevane naloge opravljati delo prek polnega delovnega časa. Sodišče prve stopnje je zato v obravnavanem primeru tožnici pravilno prisodilo plačilo za opravljeno nadurno delo v zahtevanem obsegu 57 ur, saj je direktor tožene stranke vedel, da tožnica takšno delo opravlja.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožnica upravičena do odškodnine za čas 30-dnevnega odpovednega roka in ne le za čas do izteka odpovednega roka na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnica podala 14. 6. 2013. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnica 14. 6. 2013 po elektronski pošti poslala direktorju tožene stranke, ni pričela učinkovati, saj ni bila vročena v skladu z določbo drugega odstavka 88. člena ZDR-1 (tj. osebno v prostorih delodajalca, s priporočeno pošiljko s povratnico ali z objavo na oglasnem mestu pri delodajalcu, ki je dostopno delavcu). V takšnem primeru se šteje, da delavec redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi sploh ni podal, zato mu na tej podlagi pogodba o zaposlitvi tudi po izteku odpovednega roka ne preneha. Odpovedni rok torej na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice sploh ni pričel teči.
Terjatev iz naslova odškodnine za čas odpovednega roka kot zakonska posledica zakonito podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delavca (tretji odstavek 111. člena ZDR-1) zapade v plačilo z dnem prenehanja delovnega razmerja. Ker se šteje, da že sama odpoved pogodbe o zaposlitvi pomeni poziv upnika (delavca) na plačilo odškodnine za čas odpovednega roka kot zakonske posledice izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca, nastopi zamuda dolžnika (delodajalca) z naslednjim dnem po prenehanju delovnega razmerja (drugi odstavek 299. člena OZ). V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje tožnici pravilno prisodilo zakonske zamudne obresti od odškodnine za čas odpovednega roka od 5. 7. 2013, tj. od naslednjega dne po prenehanju delovnega razmerja med strankama.
vračilo štipendije - odstop od pogodbe - neizpolnitev obveznosti
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je v pogodbi o štipendiranju rok, do katerega mora toženec zaključiti s študijem, določen glede na učni program vzgojno izobraževalne organizacije, saj se je toženec zavezal, da bo redno in uspešno opravil študijske obveznosti v skladu z učnim programom. Ker toženec do izteka absolventskega staža ni diplomiral, svojih študijskih obveznosti po pogodbi o štipendiranju ni opravil v dogovorjenem roku. Zato je štipenditor utemeljeno odstopil od pogodbe o štipendiranju. Sodišče prve stopnje pa je skladno z določbo 6. člena pogodbe o štipendiranju tožencu pravilno naložilo vračilo prejetih zneskov štipendij skupaj z dogovorjenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.
ugotovitev obstoja delovnega razmerja - zmotna uporaba materialnega prava - elementi delovnega razmerja
Tožnica je pri toženi stranki opravljala delo učitelja osnovne šole za odrasle. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da pri tožnici ni šlo za nepretrgano delo, ker tožena stranka s tožnico ni vsak mesec sklenila pogodbe o avtorskem delu. Tožnica je bila namreč pri toženi stranki vključena v organiziran delovni proces. Glede na to, da se je program osnovne šole za odrasle pri toženi stranki odvijal vsako leto od septembra do junija, in to neprekinjeno v zadnjih treh letih in ker izobraževanje poteka enako tudi v osnovni in srednji šoli, je tožnica delo pri toženi stranki opravljala nepretrgano. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno zaključilo, da tožnica dela ni opravljala po navodilih in pod nadzorstvom delodajalca. Tožnica je morala upoštevati učni načrt in izbirati učbenike, ki so predvideni z učnim načrtom, ki ga predpiše Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport. Delo je opravljala v organiziranem delovnem procesu na podlagi urnika, ki ga je pripravljala tožena stranka, v prostorih in z osnovnimi sredstvi tožene stranke. Evidenco in izvajanje ur po letni pripravi je morala vpisovati v dnevnik, v redovalnico zapisovati ocene in izpolnjevati drugo dokumentacijo po navodilih tožene stranke. Ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo odločilnih okoliščin glede elementov delovnega razmerja, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ni podan upravičen razlog za zamudo roka za vložitev pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje, zaradi katerega bi bila dovoljena vrnitev v prejšnje stanje. Tožnica je imela na razpolago 15 dnevni rok za sestavo oziroma oddajo pritožbe. Nezmožnost koncentracije za sestavo pritožbe ni opravičljiv razlog. Bolezen mora biti taka, da nastopi nenadoma in da stranki onemogoči opravo procesnega dejanja. Tega pa tožnica ni dokazala. Zato je sodišče prve stopnje tožničin predlog za vrnitev v prejšnje stanje utemeljeno zavrnilo.
ZUP člen 113, 113/1, 113/2, 126, 126/2. ZPIZ-1 člen 259, 259/1, 259/2.
stroški postopka - začetek postopka - predlog osebnega zdravnika
V 113. členu ZUP je določeno, da gredo stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka, med drugim tudi za pravno zastopanje, v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel (1. odstavek). Predsodni postopek se je nanašal na uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja, in sicer pravic iz invalidskega zavarovanja. Postopek za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja, med katere sodijo tudi pravice iz invalidskega zavarovanja, se skladno z določbo 259. člena ZPIZ-1 začne na zahtevo zavarovanca, lahko pa se začne tudi na predlog zavarovančevega osebnega zdravnika ali zdravniške komisije. Torej se postopek za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja ne začne po uradni dolžnosti, niti se po uradni dolžnosti ne odloča o priznanju ali zavrnitvi pravic iz invalidskega zavarovanja, ne glede na to, ali zavarovanec za to izpolnjuje pogoje ali ne. Za takšen začetek postopka je šlo v obravnavanem primeru. Skladno z določbo 2. odstavka 259. člena ZPIZ-1 je predlog za ponovno oceno delazmožnosti podan s strani tožnikovega izbranega osebnega zdravnika in postopka ni začel toženec po uradni dolžnosti. Glede na navedeno zato ni odločilno, da je v prvostopni odločbi, pa čeprav je bila izdana na podlagi sodbe v socialnem sporu, toženec navedel, da jo izdaja po uradni dolžnosti. Sodba se namreč nanaša na postopek, ki se je začel na predlog tožnikovega izbranega osebnega zdravnika. Zato je odločitev toženca v upravni odločbi, da nosi stroške postopka tožnik sam, pravilna. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavlja, da se odpravi odločba toženca v v delu, v katerem je bilo odločeno, da nosi stroške postopka in da se tožencu naloži povrnitev stroškov.
ZJN-2 člen 4, 4/6. OZ člen 190, 432, 631, 1035. Uredba o neposrednih plačilih podizvajalcu pri nastopanju ponudnika s podizvajalcem pri javnem naročanju člen 5, 5/3.
direktna tožba - plačilo dodatnih del - pripoznava - asignacija - neupravičena obogatitev - pristop k dolgu - exceptio illegalis - neposredni zahtevek podizvajalca do naročnika - neposredni zahtevek proti naročniku - odškodninska odgovornost - pooblastilo izvajalca za neposredno plačilo podizvajalcu
Kot pripoznave ni mogoče šteti zapisnika z dne 25. 11. 2009. Bistvena je ugotovitev, da v njem ni jasne ugotovitve o višini terjatve, ki naj bi se pripoznala. Zgolj potrditev izvedbe poznejših del za pripoznavo brez podatkov o terjatvi tožeče stranke iz tega naslova ne zadošča za njeno pripoznavo.
Pogoji za neposredno plačilo podizvajalcu po 631. členu OZ morajo biti izpolnjeni ob podaji podizvajalčevega zahtevka naročniku.
ZJN-2 in Uredba ne vzpostavljata razmerja dvojne pooblastitve, potrebne za asignacijo, zato na njenih določbah ni mogoče utemeljiti neposrednega zahtevka podizvajalca. Pri javnem naročanju po ZJN-2 lahko podizvajalci uveljavljajo neposredno plačilo od naročnikov le, če so hkrati izpolnjeni ostali pogoji iz 631. člena OZ.
ZJN-2, ki se glede na nastanek obravnavanega razmerja uporablja v tej zadevi, ni določal obveznega plačila naročnika podizvajalcu. Enako velja za Uredbo kot izvedbeni predpis. Z njo so bili predpisani le pogoji in način izvedbe neposrednega plačila podizvajalcu, vključno z domnevo, kdaj je štelo, da je glavni izvajalec pripoznal terjatev podizvajalca
Če je želel zakonodajalec pri oddaji javnih naročil strožje poseči v sistem pogodbenega prava, in sicer tako, da mora naročnik vedno plačati tistemu, ki dejansko izvaja posel, čeprav s to osebo ni v pogodbenem razmerju, bi moral obveznost neposrednih plačil določiti izrecno. Ker tega ni uredil, lahko podizvajalec terja neposredno plačilo od naročnika le, če so izpolnjeni pogoji iz 631. člena OZ.
Pravdni stranki sta se s pogodbo o zaposlitvi dogovorili za izplačevanje delovne uspešnosti, kasneje pa sta z dogovorom določili, da tožniku poleg plače pripada še del izplačila iz uspešnosti izgradnje objektov ter provizija od sklenjenega posla. Ker tožena stranka tožniku v spornem obdobju ni plačala pripadajočega variabilnega dela plače iz naslova provizije in uspešnosti gradnje, je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
Sodišče prve stopnje bi moralo toženi stranki naložiti, da izplačilo neizplačanega dela plače opravi v skladu s pogoji prisilne poravnave. Nad toženo stranko je bil dne 9. 5. 2013 s sklepom Okrožnega sodišča pričet postopek prisilne poravnave, ki je bila potrjena dne 4. 4. 2014 in je sklep postal pravnomočen 15. 5. 2014. V obravnavani zadevi je bila tožba vložena 21. 3. 2012, vse vtoževane terjatve pa so nastale najkasneje leta 2011, kar pomeni, da nanje učinkuje prisilna poravnava. Skladno s 1. odstavkom 212. člena ZFPPIPP potrjena prisilna poravnava učinkuje za vse terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave, ne glede na to, ali je upnik to terjatev prijavil v postopku prisilne poravnave. Dejstvo, da je bila potrjena prisilna poravnava, ki vpliva na terjatev, glede katere je tekel sodni postopek in v času potrditve prisilne poravnave še ni bil končan, bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati pri izdaji sodbe, česar pa ni storilo. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da so obresti za vse prisojene zneske prenehale teči 9. 5. 2013, prisojene zneske pa je tožena stranka dolžna tožniku plačati pod pogoji potrjene prisilne poravnave.
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru, ko je imela tožnica v souporabi kopalnico, ne gre za stanovanje v smislu kot je določen v SZ-1, torej ne gre za funkcionalno celoto, kar pa glede priznanja subvencije najemnine ni odločilno. Za presojo sporne zadeve je potrebno uporabiti 28. člen ZUPJS, ki v prvem odstavku določa, da je do subvencioniranja najemnine upravičen najemnik v neprofitnem stanovanju, namenskem najemnem stanovanju, bivalni enoti in tržnem najemnem ter hišniškem stanovanju. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da gre v tem primeru za souporabo stanovanja. Gre zgolj za souporabo enega prostora, in sicer kopalnice. Stanje je primerljivo z bivalnimi enotami, kajti tudi v teh primerih gre za souporabo določenih prostorov (drugi odstavek 6. člena SZ-1). Zato v takem primeru ni mogoče odreči priznanja pravice do subvencije najemnine, če so za to izpolnjeni tudi ostali z zakonom določeni pogoji. Ker tožena stranka teh pogojev ni ugotavljala, je sodišče prve stopnje izpodbijane upravne odločbe utemeljeno odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.
Tožnica je po pooblaščeni odvetnici vložila tožbo, v kateri izpodbija zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ter uveljavlja reintegracijo in reparacijo. Izvedenka medicinske stroke je podala mnenje, da tožnica ne razume povsem kompleksnosti predmetnega postopka pred sodiščem, da bi lahko v njem ščitila svoje pravice in uveljavljala obveznosti ter da postopka tudi ni sposobna povsem spremljati, ker ima omejene intelektualne sposobnosti in poleg tega relativno šibek uvid v to, kaj se dogaja z njo v njenem življenju. Izvedenka je ocenila, da glede pravnih zadev tožnica potrebuje skrbnika, ki bi jo vodil skozi cel postopek. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da tožnica v tem sodnem postopku ni pravdno sposobna, saj ni sposobna razumeti pomena svojih ravnanj in dogajanj v zvezi s postopkom, ter učinkovito skrbeti za varstvo svojih pravic in koristi in je zato tožnici utemeljeno postavilo skrbnika za poseben primer, in sicer center za socialno delo.
URS člen 22 ,25. ZIZ člen 17, 17/1. ZPP člen 214, 214/1, 214/2, 339, 339/2, 339/2-14.
izvršilni naslov - opisno opredeljena obveznost - višina obveznosti - standard razumljive obrazložitve - načelo stroge formalne legalitete
Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni jasno razvidno, kako je sodišče prve stopnje utemeljilo skupni znesek glavnice 10.818,66 EUR, ki izhaja iz izreka. Sodišče prve stopnje navedenega zneska v obrazložitvi sploh ni navedlo, ampak je premalo povezano pojasnilo le posamezne segmente obračuna na način, ki ne zadosti standardu razumljive obrazložitve.
Četudi je v izvršilnem naslovu obveznost le opisno opredeljena, je izvršilno sodišče ne sme samo ponovno ugotavljati, ampak ob upoštevanju opredelilnih elementov iz izvršilnega naslova le še določiti njeno konkretno višino.
Pojasnjeno pomeni, da lahko izhaja tudi iz pojasnil opredelilnih elementov, ki so navedeni v obrazložitvi sodne odločbe kot izvršilnega naslova, ne sme pa ponovno presojati dokazov, ki jih je sodišče, ki je izdalo izvršilni naslov, upoštevalo kot dokazno podlago svoje odločitve. Tako se v primeru delovnopravne sodbe v zvezi z višino plače ne sme opreti na morebitno pogodbo o zaposlitvi in je ponovno presojati.
Tožnik ni plačal sodne takse za pritožbo. Ker niso bili podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, saj je bil predlog za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo pravnomočno zavrnjen, je sodišče prve stopnje pritožbo štelo za umaknjeno. Zoper ta sklep tožnik ni vložil pritožbe, zato je postal pravnomočen. Na podlagi pravnomočnega sklepa, da se pritožba šteje za umaknjeno, pa je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom pravilno sklenilo, da je tožnik dolžan plačati le sodno takso za umik pritožbe skladno s 4. odstavkom 34. člena ZST-1.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8. ZSV člen 18a, 18a/1, 18a/2, 18a/2-3. Pravilnik o pogojih in postopku za uveljavljanje pravice do izbire družinskega pomočnika člen 3, 5, 5/1, 5/2.
družinski pomočnik - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - kontradiktornost
Dokazni predlog s pridobitvijo izvedenskega mnenja sodnega izvedenca, ki bi ocenil, ali je podano stanje, ki pomeni izpolnitev pogojev za priznanje pravice do izbire družinskega pomočnika, je bil zavrnjen brez utemeljenega razloga. Če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, na podlagi 243. člena ZPP izvede dokaz z izvedencem. Takšna opustitev predstavlja kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP,
saj je bila tožniku z nezakonitim postopanjem, torej z neutemeljeno zavrnitvijo dokaznega predloga, odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem.
Do zaključka, da je pri tožniku podana težja oblika duševne motnje, je sodišče prve stopnje prišlo z upoštevanjem Pravilnika o organizaciji in načinu dela komisij za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami in Kriterijev za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oziroma motenj otrok s posebnimi potrebami Zavoda RS za šolstvo. Ti kriteriji sicer razmejujejo med otroci s težjo in težko motnjo v duševnem razvoju, vendar določajo merila za usmeritev otrok s posebnimi potrebami v ustrezen program vzgoje in izobraževanja, ne pa meril za opredelitev osebe s težko motnjo v duševnem razvoju v postopku ugotavljanja pogojev za priznanje pravice do izbire družinskega pomočnika. Zato navedeni kriteriji v tem postopku niso uporabljivi. Pravico do izbire družinskega pomočnika ima po ZSV tudi oseba, pri kateri je podana
težka
motnja v duševnem razvoju, ob pogoju, da potrebuje pomoč pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih potreb (3. alinea 2. odstavka 18a. člena ZSV). Pravno podlago za odločitev v tej zadevi poleg določb ZSV predstavlja na njegovi podlagi sprejet Pravilnik o pogojih in postopku za uveljavljanje pravice do izbire družinskega pomočnika, ki določa podrobnejše pogoje za opredelitev invalidnih oseb iz 18.a člena ZSV. Po 3. členu Pravilnika je mogoče priznati pravico do izbire družinskega pomočnika, v kolikor je pri osebi podana težka motnja v duševnem razvoju in ta oseba hkrati potrebuje pomoč pri opravljanju vseh življenjskih potreb iz 1. odstavka 5. člena Pravilnika, oziroma vsaj stalni nadzor po 2. odstavku 5. člena Pravilnika. Ali so pri tožniku pogoji iz 3. člena Pravilnika in hkrati pogoji iz 5. člena Pravilnika izpolnjeni, sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni ugotavljalo in je dejansko stanje s tem v zvezi ostalo nerazčiščeno. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015516
ZPP člen 11, 11/1, 185, 185/1. OZ člen 179, 180.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - nepremoženjska škoda - višina - odmera - sprememba tožbe
Tožnik se je poškodoval pri nakladanju tovornjaka, ko je nanj padel voziček, ki je tehtal 500 kg. Zaradi škodnega dogodka je utrpel bimaleolarni zlom desnega gležnja z izpahom, udarnino leve strani obraza in odrgnine nad medialnim maleolom; s psihiatrične plati pa je doživel travmatični dogodek s posledičnim razvojem posttravmatske stresne motnje. Sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjenm v višini 15.000,00 EUR ni upoštevalo trajanja psihiatričnega zdravljenja ter v premajhni meri sedanje in bodoče stanje po končanem zdravljenju poškodbe, zaradi katere je bil tožnik v bolniškem staležu eno leto in pol, pri čemer tožnik trpi in bo trpel bolečine že pri normalni obremenitvi desnega gležnja. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje določbi 179. in 182. člena OZ zmotno uporabilo in da pravilna uporaba teh določb narekuje prisojo višje odškodnine za sedanje in bodoče telesne bolečine ter druge nevšečnosti med zdravljenjem oziroma pravično odškodnino v znesku 25.000,00 EUR.
ZZVZZ člen 23, 23/1, 23/1-2. Pravila obveznega zavarovanja člen 37, 37/2, 135, 227. URS člen 14, 51, 51/1, 51/2, 125. ZUP člen 6, 6/1. ZZNPOB člen 6.
povrnitev stroškov zdravljenja - zdravljenje v tujini - exceptio illegalis
Tožnica je od tožene stranke uveljavljala povrnitev stroškov zdravljenja v tujini, in sicer povračilo stroškov za dva opravljena postopka oploditve z biomedicinsko pomočjo. V obravnavani zadevi podlago za odločitev predstavlja določba 2. točke prvega odstavka 23. člena ZZVZZ, po kateri je z obveznim zavarovanjem zavarovanim osebam zagotovljeno plačilo zdravstvenih storitev v tujini najmanj v višini 90 % vrednosti zdravljenja. Ker določbe prvega odstavka 135. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki določa dodatne pogoje in omejitve, zaradi ugotovljene neustavnosti ni mogoče uporabiti, velja zgolj zakonsko določena pravica do povračila stroškov zdravljenja v tujini brez dodatnih pogojev in omejitev.
V ZZNPOB in ZZVZZ ni pravne podlage za omejitev, po kateri imajo pravico do oploditve z biomedicinsko pomočjo zgolj ženske do dopolnjenega 43. leta starosti. Ustava RS v 1. odstavku 51. člena določa, da ima vsakdo pravico do zdravstvenega varstva pod pogoji, ki jih določa zakon. Na podlagi 2. odstavka 51. člena Ustave RS zgolj zakon določa pravice do zdravstvenega varstva iz javnih sredstev. V konkretnem primeru sta to ZZNPOB in ZZVZZ. Pravila OZZ kot podzakonski predpis v skladu z ustavno ureditvijo ne morejo določati pogojev, pod katerimi imajo osebe pravico do zdravstvenega varstva. Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločilo, da sta izpodbijani odločbi tožene stranke materialnopravno napačni in nezakoniti in da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške zdravljenja v tujini.
Tudi v sporu majhne vrednosti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti ob reševanju pritožbe pazi na eventuelno kršitev določbe iz 7. točke II. odstavka 339. čl. ZPP.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00013214
ZKP-UPB8 člen 18, 18/1, 355, 355/2.. KZ-1-UPB2 člen 274, 274/1.
kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - grdo ravnanje s podrejenim - zakonski znaki - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - dokazna ocena
Za obstoj kaznivega dejanja grdega ravnanja s podrejenim zadošča že enkraten dogodek, ob katerem nadrejena vojaška oseba izpolni eno od izvršitvenih oblik, navedenih v prvem odstavku 274. člena KZ-1 in ni potrebno, da bi takšno ravnanje trajalo daljši čas.
KZ-1 člen 191, 191/3. ZJRM-1 člen 6, 6/4. ZJU člen 5, 33, 93, 154. ZDR-1 člen 20, 20/2, 89, 89/3. ZPol člen 5. ZDPPol člen 4, 27. Zakon o nalogah in pooblastilih Policije člen 4, 27.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - znaki kaznivega dejanja - policist
Tožnik (policist) je določenega dne v gostinskem lokalu, ki ga ima v najemu in v katerem dela bivša žena, z dvignjenimi rokami stal pred bivšo ženo in nanjo kričal, jo z dlanjo udaril po obrazu ter jo odrival. S takšnim ravnanjem je tožnik kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja nasilja v družini na podlagi tretjega odstavka 191. člena KZ-1, prav tako pa je storil prekršek nasilnega in drznega vedenja po 4. odstavku 6. člena ZJRM-1. Zato je obstajal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.
ZUJF člen 246. ZJU člen 149, 149/1, 149/1-3, 149/3, 149/2-3.
premestitev - policija - razlogi za premestitev - fiktivnost razlogov
Tožnik je zasedal delovno mesto komandirja policijske postaje in je ob uveljavitvi ZUJF izpolnjeval pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Tožnik je s toženo stranko na podlagi 246. člena ZUJF sklenil dogovor o nadaljevanju delovnega razmerja. Po sklenitvi dogovora je tožena stranka tožnika s sklepom premestila na delovno mesto policijskega inšpektorja v policijski upravi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je šlo pri tožnikovi premestitvi za fiktivne okoliščine in ne za razloge, da bi s premestitvijo javnega uslužbenca bilo mogoče doseči učinkovitejše in smotrnejše delo organa. Poleg tega premestitev tožnika potem, ko je sklenil dogovor o nadaljevanju delovnega razmerja, ni bila v skladu z internimi navodili pri toženi stranki, niti s pričakovanji tožnika, da na podlagi dogovora nadaljuje delo na prejšnjem delovnem mestu. Ker tožena stranka ni dokazala, da je šlo pri tožnikovi premestitvi za zasledovanje smotrnejše organizacije delovnega procesa in torej za premestitev zaradi delovnih potreb na podlagi tretjega odstavka 149. člena ZJU, izpodbijana sklepa o premestitvi nista zakonita.
ZPP člen 318, 318/1, 318/3. ZDR-1 člen 44, 126, 127, 130, 131.
izplačilo plače - obveznost plačila - stroški prevoza na delo in z dela - regres za letni dopust - vročanje
Sodišče prve stopnje je po prejemu pritožbe, v kateri tožena stranka ugovarja, da ni prejela poziva za odgovor na tožbo, s preverjanjem teže poslanih poštnih pošiljk tudi samo ugotavljalo, ali je prišlo do napake pri vročanju poziva na odgovor na tožbo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je teža sodne pošiljke, ki je bila odposlana toženi stranki, znašala 208 g, teža listin, ki naj bi bile poslane toženi stranki in povabilo k mediaciji skupaj s kuverto pa je ob preverjanju znašala 202 g, pri čemer je sodišče stehtalo tudi identične listine brez poziva na odgovor na tožbo in je teža navedenega znašala 197 g. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da pritožbeni ugovor tožene stranke, da naj ne bi prejela poziva na odgovor na tožbo, ni utemeljen.
Ker tožena stranka tožniku v spornem obdobju ni izplačala plač, stroškov za prehrano, stroškov prevoza na delo in z dela in regresa za letni dopust, je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.