Pravdni stranki sta se s pogodbo o zaposlitvi dogovorili za izplačevanje delovne uspešnosti, kasneje pa sta z dogovorom določili, da tožniku poleg plače pripada še del izplačila iz uspešnosti izgradnje objektov ter provizija od sklenjenega posla. Ker tožena stranka tožniku v spornem obdobju ni plačala pripadajočega variabilnega dela plače iz naslova provizije in uspešnosti gradnje, je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
Sodišče prve stopnje bi moralo toženi stranki naložiti, da izplačilo neizplačanega dela plače opravi v skladu s pogoji prisilne poravnave. Nad toženo stranko je bil dne 9. 5. 2013 s sklepom Okrožnega sodišča pričet postopek prisilne poravnave, ki je bila potrjena dne 4. 4. 2014 in je sklep postal pravnomočen 15. 5. 2014. V obravnavani zadevi je bila tožba vložena 21. 3. 2012, vse vtoževane terjatve pa so nastale najkasneje leta 2011, kar pomeni, da nanje učinkuje prisilna poravnava. Skladno s 1. odstavkom 212. člena ZFPPIPP potrjena prisilna poravnava učinkuje za vse terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave, ne glede na to, ali je upnik to terjatev prijavil v postopku prisilne poravnave. Dejstvo, da je bila potrjena prisilna poravnava, ki vpliva na terjatev, glede katere je tekel sodni postopek in v času potrditve prisilne poravnave še ni bil končan, bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati pri izdaji sodbe, česar pa ni storilo. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da so obresti za vse prisojene zneske prenehale teči 9. 5. 2013, prisojene zneske pa je tožena stranka dolžna tožniku plačati pod pogoji potrjene prisilne poravnave.
Pritožba je pravno sredstvo, ki jo imajo stranke pravico vložiti zoper sodno odločbo sodišča prve stopnje. ZPP v 343. členu določa, da se smejo stranke pritožiti v predpisanem roku zoper sodno odločbo, izdano na prvi stopnji. Zoper sodno odločbo sodišča druge stopnje pritožba ni dovoljena in iz tega razloga tudi nima pravnega pouka za vložitev rednega pravnega sredstva. Sodišče prve stopnje je zato tožnikovo pritožbo, vloženo zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, skladno s prvim odstavkom 343. člena ZPP pravilno zavrglo kot nedovoljeno.
ZUP člen 113, 113/1, 113/2, 126, 126/2. ZPIZ-1 člen 259, 259/1, 259/2.
stroški postopka - začetek postopka - predlog osebnega zdravnika
V 113. členu ZUP je določeno, da gredo stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka, med drugim tudi za pravno zastopanje, v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel (1. odstavek). Predsodni postopek se je nanašal na uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja, in sicer pravic iz invalidskega zavarovanja. Postopek za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja, med katere sodijo tudi pravice iz invalidskega zavarovanja, se skladno z določbo 259. člena ZPIZ-1 začne na zahtevo zavarovanca, lahko pa se začne tudi na predlog zavarovančevega osebnega zdravnika ali zdravniške komisije. Torej se postopek za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja ne začne po uradni dolžnosti, niti se po uradni dolžnosti ne odloča o priznanju ali zavrnitvi pravic iz invalidskega zavarovanja, ne glede na to, ali zavarovanec za to izpolnjuje pogoje ali ne. Za takšen začetek postopka je šlo v obravnavanem primeru. Skladno z določbo 2. odstavka 259. člena ZPIZ-1 je predlog za ponovno oceno delazmožnosti podan s strani tožnikovega izbranega osebnega zdravnika in postopka ni začel toženec po uradni dolžnosti. Glede na navedeno zato ni odločilno, da je v prvostopni odločbi, pa čeprav je bila izdana na podlagi sodbe v socialnem sporu, toženec navedel, da jo izdaja po uradni dolžnosti. Sodba se namreč nanaša na postopek, ki se je začel na predlog tožnikovega izbranega osebnega zdravnika. Zato je odločitev toženca v upravni odločbi, da nosi stroške postopka tožnik sam, pravilna. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavlja, da se odpravi odločba toženca v v delu, v katerem je bilo odločeno, da nosi stroške postopka in da se tožencu naloži povrnitev stroškov.
Tudi v sporu majhne vrednosti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti ob reševanju pritožbe pazi na eventuelno kršitev določbe iz 7. točke II. odstavka 339. čl. ZPP.
OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – ZAVAROVALNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0084698
OZ člen 179, 285, 285/2, 299. ZOZP člen 20, 20a. ZPP člen 358, 358-3.
denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo – telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem – strah – duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti – pravična denarna odškodnina – zakonske zamudne obresti – zamuda zavarovalnice – kdaj pride dolžnik v zamudo – valorizacija akontacije odškodnine – odločbe sodišča druge stopnje o pritožbi
Če zavarovalnica v primerih, ko odgovornost ni sporna in je bila škoda v celoti ocenjena, ne predloži ponudbe za odškodnino v treh mesecih od dneva, ko je oškodovanec vložil odškodninski zahtevek, pride v zamudo. Kadar pa je odgovornost sporna ali višina škode ni ugotovljena, pa ZOZP zamude ne določa. Za take primere je treba uporabiti splošni predpis, ki ureja zamudo, to je 299. člen OZ.
invalidnina - telesna okvara - vzrok - bolezen - sprememba predpisa
Pri tožniku je podana 50 % telesna okvara po Samoupravnem sporazumu o seznamu telesnih okvar, nastala zaradi bolezni. Tožnik je zahtevo za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro vložil po uveljavitvi ZPIZ-2, ki pravice do invalidnine za telesno okvaro iz razloga bolezni ali poškodbe izven dela ne zagotavlja več. V 3. odstavku 403. člena ZPIZ-2 je določeno, da lahko zavarovanci do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov, ki bodo uredili postopke ugotavljanja vrste in stopnje telesnih okvar, na podlagi Sporazuma pridobijo tudi pravico do invalidnine v skladu z določbami ZPIZ-1, vendar le za poškodbo pri delu ali poklicno bolezen. Ker je tožnikova telesna okvara posledica bolezni, niso izpolnjeni pogoji za priznanje invalidnine za telesno okvaro. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih upravnih odločb s priznanjem pravice do invalidnine za telesno okvaro.
vračilo štipendije - odstop od pogodbe - neizpolnitev obveznosti
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je v pogodbi o štipendiranju rok, do katerega mora toženec zaključiti s študijem, določen glede na učni program vzgojno izobraževalne organizacije, saj se je toženec zavezal, da bo redno in uspešno opravil študijske obveznosti v skladu z učnim programom. Ker toženec do izteka absolventskega staža ni diplomiral, svojih študijskih obveznosti po pogodbi o štipendiranju ni opravil v dogovorjenem roku. Zato je štipenditor utemeljeno odstopil od pogodbe o štipendiranju. Sodišče prve stopnje pa je skladno z določbo 6. člena pogodbe o štipendiranju tožencu pravilno naložilo vračilo prejetih zneskov štipendij skupaj z dogovorjenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.
ZDR-1 člen 88, 88/2, 111, 111/1, 111/1-4, 111/3, 144, 144/1, 144/2. OZ člen 299, 299/2.
odškodnina za čas odpovednega roka - zamudne obresti - izredna odpoved - nadurno delo
V skladu z drugim odstavkom 144. člena ZDR-1 mora delodajalec delavcu nadurno delo sicer res odrediti v pisni obliki praviloma pred začetkom dela, ustno pa le, če pisna odreditev ni mogoča zaradi narave dela ali nujnosti opravljanja nadurnega dela (v tem primeru se pisna odreditev vroči delavcu naknadno, vendar najkasneje do konca delovnega tedna po opravljenem nadurnem delu). Vendar se je sodna praksa postavila na stališče, da je delavec do plačila za nadurno delo upravičen, čeprav mu takšno delo ni bilo odrejeno pisno pred pričetkom njegovega opravljanja, če je delodajalec vedel, da mora delavec zaradi zahtevane naloge opravljati delo prek polnega delovnega časa. Sodišče prve stopnje je zato v obravnavanem primeru tožnici pravilno prisodilo plačilo za opravljeno nadurno delo v zahtevanem obsegu 57 ur, saj je direktor tožene stranke vedel, da tožnica takšno delo opravlja.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožnica upravičena do odškodnine za čas 30-dnevnega odpovednega roka in ne le za čas do izteka odpovednega roka na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnica podala 14. 6. 2013. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnica 14. 6. 2013 po elektronski pošti poslala direktorju tožene stranke, ni pričela učinkovati, saj ni bila vročena v skladu z določbo drugega odstavka 88. člena ZDR-1 (tj. osebno v prostorih delodajalca, s priporočeno pošiljko s povratnico ali z objavo na oglasnem mestu pri delodajalcu, ki je dostopno delavcu). V takšnem primeru se šteje, da delavec redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi sploh ni podal, zato mu na tej podlagi pogodba o zaposlitvi tudi po izteku odpovednega roka ne preneha. Odpovedni rok torej na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice sploh ni pričel teči.
Terjatev iz naslova odškodnine za čas odpovednega roka kot zakonska posledica zakonito podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delavca (tretji odstavek 111. člena ZDR-1) zapade v plačilo z dnem prenehanja delovnega razmerja. Ker se šteje, da že sama odpoved pogodbe o zaposlitvi pomeni poziv upnika (delavca) na plačilo odškodnine za čas odpovednega roka kot zakonske posledice izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca, nastopi zamuda dolžnika (delodajalca) z naslednjim dnem po prenehanju delovnega razmerja (drugi odstavek 299. člena OZ). V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje tožnici pravilno prisodilo zakonske zamudne obresti od odškodnine za čas odpovednega roka od 5. 7. 2013, tj. od naslednjega dne po prenehanju delovnega razmerja med strankama.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0016230
ZDR-1 člen 34, 43, 179. ZVZD-1 člen 5, 35, 37, 38. OZ člen 131, 131/2. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - delo na višini - objektivna odškodninska odgovornost - krivdna odškodninska odgovornost - absolutna bistvena kršitev določb postopka - razlogi o odločilnih dejstvih
Tožnica v tem individualnem delovnem sporu uveljavlja odškodnino za škodo, ki jo je utrpela v delovni nesreči, ko bi morala pobrisati viseče elemente na zgornji strani, pri čemer si je pomagala s stolom, ki se je zapeljal, zaradi česar je padla na tla in se udarila v koleno ter si ga poškodovala. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožena stranka ni v ničemer opustila dolžne skrbnosti za nadzor svojih delavcev pri opravljanju dela in da je poskrbela za njihovo izobraževanje s področja varstva pri delu. Iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje pa ne izhaja, da bi bila tožnica deležna izobraževanja iz varstva pri delu niti da jo je delodajalec podučil o varnem in pravilnem opravljanju dela. Za izpolnitev te delodajalčeve obveznosti ne zadostuje pripis na razporedu dela, da se dela čiščenja pohištva na zgornji površini opravljajo s pomočjo lestve. Delodajalec je dolžan o načinu dela podučiti delavca in ga tudi nadzirati. Prav tako ni jasen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni objektivno odgovorna za nastalo škodo, kar sodišče obrazloži s tem, da objektivna odgovornost ni podana iz razloga, ker se čiščenje kuhinjskih elementov na zgornji površini opravlja v vsakem domu. Tudi opravila, ki se redno opravljajo v vsakem domu, lahko namreč pomenijo nevarno dejavnost oziroma posamezni pripomočki lahko postanejo nevarna stvar. Za odločitev, ali je v konkretnem primeru prišlo do škode, ki je nastala od stvari oziroma dejavnosti, iz katere izvira večja nevarnost za okolico, bi moralo sodišče ugotoviti, na kakšni višini in kako se je običajno opravljalo delo. Ker izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZPP člen 242. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku člen 5, 6, 7, 7/1, 9, 14.
stroški priče – potni stroški – stroški za prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi – stroški za prevožene kilometre – pot, na kateri ne vozi javno prevozno sredstvo – izgubljeni zaslužek – referenčna cena – prosti preudarek
Priča ima načeloma pravico le do povrnitve stroškov za prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi.
Prosti preudarek, ne pomeni, da lahko sodišče ugodi kakršnemukoli znesku, ki ga uveljavlja priča iz naslova izgubljenega zaslužka, ampak mora upoštevati konkretne navedbe priče o tem, koliko dejansko znaša njen izgubljeni čas zaradi prihoda na sodišče in kako naj se ta ovrednoti glede na poklic, ki ga priča opravlja.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15. ZDR člen 184. OZ člen 131, 131/1, 149, 153, 153/1.
plačilo odškodnine - odškodninska odgovornost delodajalca - absolutna bistvena kršitev določb postopka - nezgoda pri delu - nasprotje v razlogih sodbe - zmotna uporaba materialnega prava - nevarna dejavnost
Tožnik se je poškodoval pri delu pri toženi stranki, ko je v asfaltni bazi na prikolico tovornega vozila naložil asfalt, nato pa je zlezel na keson ter ga pokril s ponjavo (cerado) tako, da jo je sproti odvijal in hodil po njej ter s tem pokrival asfalt. Potem ko je asfalt s ponjavo do konca pokril, je začel sestopati s prikolice po lestvi, ki je pritrjena na tovorno vozilo, pri tem pa mu je na prvi prečki spodrsnilo zaradi koščkov asfalta, prilepljenih na podplate njegovih čevljev, zaradi česar je padel na tla in si je poškodoval levi komolec. Glede vprašanja, ali je tožnik pravilno pokrival asfalt s ponjavo tako, da je zlezel na keson, ali pa je bil pravilen način pokrivanje naloženega asfalta s podesta (rampe), so si razlogi v izpodbijani sodbi med seboj v nasprotju in so protispisni. Sodišče prve stopnje podaja oceno, da je mogoče, da bi se asfalt pokrival s podesta, obenem pa navede, da je sledilo izvedencu za varstvo pri delu, ki je prepričljivo in logično pojasnil okoliščine dogodka. Na naroku za glavno obravnavo pa je ta izvedenec za varstvo pri delu na vprašanje, ali je bil način, na katerega je tožnik v konkretnem primeru pokrival asfalt, edini možen način pokrivanja, odgovoril, da je bil na tisti bazi in na tem kamionu edini možen način. S tem je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. oziroma 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Delo, ki ga je tožnik opravljal v času nesreče pri delu, to je pokrivanje vročega asfalta s ponjavo na kesonu, visokem vsaj 3 metre, in sestopanje s te višine po lestvi, kakršno je uporabil tožnik, je delo s povečano nevarnostjo in je zato podana objektivna odgovornost tožene stranke. Stališče sodišča prve stopnje, da ni šlo za delo s povečano nevarnostjo, ni pravilno, saj že sama ugotovitev, da se je delo odvijalo na višini več kot 3 m, zadostuje za sklep o delu s povečano nevarnostjo, ker pri takem delu vedno obstaja možnost, kljub povečani skrbnosti, da pride do padca in s tem do poškodbe (149. člen OZ). To nevarnost lahko delodajalec z maksimalno skrbnostjo strokovnjaka in doslednim spoštovanjem predpisov, ki urejajo varnost in zdravje pri delu, sicer zmanjša, a je kljub vsemu ne more spustiti pod raven standarda povečane nevarnosti.
ZObr člen 97f, 97f/2. ZSSloV člen 53, 53/1, 53/2. OZ člen 336.
plačilo odškodnine - neizkoriščen tedenski počitek - misija - vojska - tedenski počitek - odškodnina za neizrabljene dni tedenskega počitka
53. člen ZSSloV ne daje podlage za sklepanje, da pripadnikom SV na misijah v tujini ne pripada tedenski neprekinjeni počitek v trajanju 24 ur. Zato bi tožena stranka tožniku morala zagotoviti tak počitek. Ker tega ni storila, je tožnik upravičen do odškodnine zaradi neizrabljenih dni tedenskega počitka.
Tožnica je po pooblaščeni odvetnici vložila tožbo, v kateri izpodbija zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ter uveljavlja reintegracijo in reparacijo. Izvedenka medicinske stroke je podala mnenje, da tožnica ne razume povsem kompleksnosti predmetnega postopka pred sodiščem, da bi lahko v njem ščitila svoje pravice in uveljavljala obveznosti ter da postopka tudi ni sposobna povsem spremljati, ker ima omejene intelektualne sposobnosti in poleg tega relativno šibek uvid v to, kaj se dogaja z njo v njenem življenju. Izvedenka je ocenila, da glede pravnih zadev tožnica potrebuje skrbnika, ki bi jo vodil skozi cel postopek. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da tožnica v tem sodnem postopku ni pravdno sposobna, saj ni sposobna razumeti pomena svojih ravnanj in dogajanj v zvezi s postopkom, ter učinkovito skrbeti za varstvo svojih pravic in koristi in je zato tožnici utemeljeno postavilo skrbnika za poseben primer, in sicer center za socialno delo.
URS člen 22 ,25. ZIZ člen 17, 17/1. ZPP člen 214, 214/1, 214/2, 339, 339/2, 339/2-14.
izvršilni naslov - opisno opredeljena obveznost - višina obveznosti - standard razumljive obrazložitve - načelo stroge formalne legalitete
Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni jasno razvidno, kako je sodišče prve stopnje utemeljilo skupni znesek glavnice 10.818,66 EUR, ki izhaja iz izreka. Sodišče prve stopnje navedenega zneska v obrazložitvi sploh ni navedlo, ampak je premalo povezano pojasnilo le posamezne segmente obračuna na način, ki ne zadosti standardu razumljive obrazložitve.
Četudi je v izvršilnem naslovu obveznost le opisno opredeljena, je izvršilno sodišče ne sme samo ponovno ugotavljati, ampak ob upoštevanju opredelilnih elementov iz izvršilnega naslova le še določiti njeno konkretno višino.
Pojasnjeno pomeni, da lahko izhaja tudi iz pojasnil opredelilnih elementov, ki so navedeni v obrazložitvi sodne odločbe kot izvršilnega naslova, ne sme pa ponovno presojati dokazov, ki jih je sodišče, ki je izdalo izvršilni naslov, upoštevalo kot dokazno podlago svoje odločitve. Tako se v primeru delovnopravne sodbe v zvezi z višino plače ne sme opreti na morebitno pogodbo o zaposlitvi in je ponovno presojati.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8. ZSV člen 18a, 18a/1, 18a/2, 18a/2-3. Pravilnik o pogojih in postopku za uveljavljanje pravice do izbire družinskega pomočnika člen 3, 5, 5/1, 5/2.
družinski pomočnik - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - kontradiktornost
Dokazni predlog s pridobitvijo izvedenskega mnenja sodnega izvedenca, ki bi ocenil, ali je podano stanje, ki pomeni izpolnitev pogojev za priznanje pravice do izbire družinskega pomočnika, je bil zavrnjen brez utemeljenega razloga. Če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, na podlagi 243. člena ZPP izvede dokaz z izvedencem. Takšna opustitev predstavlja kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP,
saj je bila tožniku z nezakonitim postopanjem, torej z neutemeljeno zavrnitvijo dokaznega predloga, odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem.
Do zaključka, da je pri tožniku podana težja oblika duševne motnje, je sodišče prve stopnje prišlo z upoštevanjem Pravilnika o organizaciji in načinu dela komisij za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami in Kriterijev za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oziroma motenj otrok s posebnimi potrebami Zavoda RS za šolstvo. Ti kriteriji sicer razmejujejo med otroci s težjo in težko motnjo v duševnem razvoju, vendar določajo merila za usmeritev otrok s posebnimi potrebami v ustrezen program vzgoje in izobraževanja, ne pa meril za opredelitev osebe s težko motnjo v duševnem razvoju v postopku ugotavljanja pogojev za priznanje pravice do izbire družinskega pomočnika. Zato navedeni kriteriji v tem postopku niso uporabljivi. Pravico do izbire družinskega pomočnika ima po ZSV tudi oseba, pri kateri je podana
težka
motnja v duševnem razvoju, ob pogoju, da potrebuje pomoč pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih potreb (3. alinea 2. odstavka 18a. člena ZSV). Pravno podlago za odločitev v tej zadevi poleg določb ZSV predstavlja na njegovi podlagi sprejet Pravilnik o pogojih in postopku za uveljavljanje pravice do izbire družinskega pomočnika, ki določa podrobnejše pogoje za opredelitev invalidnih oseb iz 18.a člena ZSV. Po 3. členu Pravilnika je mogoče priznati pravico do izbire družinskega pomočnika, v kolikor je pri osebi podana težka motnja v duševnem razvoju in ta oseba hkrati potrebuje pomoč pri opravljanju vseh življenjskih potreb iz 1. odstavka 5. člena Pravilnika, oziroma vsaj stalni nadzor po 2. odstavku 5. člena Pravilnika. Ali so pri tožniku pogoji iz 3. člena Pravilnika in hkrati pogoji iz 5. člena Pravilnika izpolnjeni, sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni ugotavljalo in je dejansko stanje s tem v zvezi ostalo nerazčiščeno. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZJN-2 člen 4, 4/6. OZ člen 190, 432, 631, 1035. Uredba o neposrednih plačilih podizvajalcu pri nastopanju ponudnika s podizvajalcem pri javnem naročanju člen 5, 5/3.
direktna tožba - plačilo dodatnih del - pripoznava - asignacija - neupravičena obogatitev - pristop k dolgu - exceptio illegalis - neposredni zahtevek podizvajalca do naročnika - neposredni zahtevek proti naročniku - odškodninska odgovornost - pooblastilo izvajalca za neposredno plačilo podizvajalcu
Kot pripoznave ni mogoče šteti zapisnika z dne 25. 11. 2009. Bistvena je ugotovitev, da v njem ni jasne ugotovitve o višini terjatve, ki naj bi se pripoznala. Zgolj potrditev izvedbe poznejših del za pripoznavo brez podatkov o terjatvi tožeče stranke iz tega naslova ne zadošča za njeno pripoznavo.
Pogoji za neposredno plačilo podizvajalcu po 631. členu OZ morajo biti izpolnjeni ob podaji podizvajalčevega zahtevka naročniku.
ZJN-2 in Uredba ne vzpostavljata razmerja dvojne pooblastitve, potrebne za asignacijo, zato na njenih določbah ni mogoče utemeljiti neposrednega zahtevka podizvajalca. Pri javnem naročanju po ZJN-2 lahko podizvajalci uveljavljajo neposredno plačilo od naročnikov le, če so hkrati izpolnjeni ostali pogoji iz 631. člena OZ.
ZJN-2, ki se glede na nastanek obravnavanega razmerja uporablja v tej zadevi, ni določal obveznega plačila naročnika podizvajalcu. Enako velja za Uredbo kot izvedbeni predpis. Z njo so bili predpisani le pogoji in način izvedbe neposrednega plačila podizvajalcu, vključno z domnevo, kdaj je štelo, da je glavni izvajalec pripoznal terjatev podizvajalca
Če je želel zakonodajalec pri oddaji javnih naročil strožje poseči v sistem pogodbenega prava, in sicer tako, da mora naročnik vedno plačati tistemu, ki dejansko izvaja posel, čeprav s to osebo ni v pogodbenem razmerju, bi moral obveznost neposrednih plačil določiti izrecno. Ker tega ni uredil, lahko podizvajalec terja neposredno plačilo od naročnika le, če so izpolnjeni pogoji iz 631. člena OZ.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 34. URS člen 51, 51/1, 125. ZZZVZZ člen 13, 13/2, 23, 23/1, 23/1-6, 23/3-l.
ortodontsko zdravljenje - stroški zdravljenja - odrasla oseba - pravna praznina - exceptio illegalis
Tožnica je bila ob vložitvi vloge za odobritev ortodontskega zdravljenja stara več kot 30 let, zato zadeve ni mogoče presojati po 34. členu Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, po katerem imajo pravico do ortodontskega zdravljenja zavarovane osebe do dopolnjenega 18. leta starosti oziroma tudi po tej starostni dobi, če je bila potreba o zdravljenju ugotovljena vsaj dve leti prej, preden je oseba dopolnila 18. leto starosti. Ustavno sodišče RS je ob ustavnosodnih presojah Pravil zdravstvenega zavarovanja že večkrat zavzelo jasno stališče, da sta določitev pogojev za uveljavljanje pravic do zdravstvenega varstva in način izvrševanja pravic glede na 1. odstavek 51. člena ustave izrecno pridržana zakonu. Sistem teh pravic in tudi njihove omejitve lahko ureja le zakon, ne pa podzakonski splošni akt. Veljavna zakonska ureditev pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja v ZZVZZ je torej podnormirana, saj bi tudi določitev pogojev in način izvrševanja pravic iz zobozdravstvene dejavnosti, vključno z ortodontskim zdravljenjem, bila lahko le predmet zakonske ureditve.
Izhajajoč iz 125. člena Ustave RS je sodišče vezano na ustavo in zakon, ne pa tudi na podzakonske predpise. Če meni, da podzakonski akt, ki bi ga pri sojenju moralo uporabiti, ni v skladu z ustavo ali zakonom, ga ne sme uporabiti. To velja tudi glede uporabe 34. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja.
Ena od temeljnih pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja je tudi plačilo zdravstvenih storitev. Z 2. alinejo 6. točke 1. odstavka 23. člena ZZVZZ je zagotovljeno plačilo za zobnoprotetično zdravljenje odraslih največ do 50 % vrednosti zdravstvene storitve. Določitev konkretnega odstotka vrednosti zdravstvene storitve, ki se zagotavljajo v obveznem zdravstvenem zavarovanju, je bila s 3. odstavkom 23. člena ZZVZZ prepuščena tožencu v soglasju z Vlado RS. Čeprav ortodontsko zdravljenje v 6. točki 1. odstavka 23. člena ZZVZZ ni eksplicitno določeno, je to določbo potrebno uporabiti tudi za tovrstno zdravljenje.
Pogoje bi namreč moral urejati zakon. Pravno praznino je potrebno zapolniti ob uporabi argumenta a simili ad simile, saj se neposredno pravno urejeni dejanski stan in neurejeni dejanski stan ujemata v bistvenih lastnostih tako, da je mogoče sklepati, da tudi za podobni primer velja pravna posledica, ki velja za neposredno pravno
urejeni primer. Pritožbeno sodišče je zato sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je upravni odločbi tožene stranke odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.
SOCIALNO ZAVAROVANJE - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - UPRAVNI POSTOPEK
VDS0015393
URS člen 2, 50, 125, 158. ZUP člen 263, 263/1, 263/4, 267, 267/2.
obnova upravnega postopka - invalidska pokojnina - ponovna odmera pokojnine - objektivni rok - zamuda roka
Tožnik je predlog za obnovo pravnomočno končanega postopka, v katerem mu je bila priznana pravica do invalidske pokojnine, vložil po preteku 3 letnega objektivnega roka, določenega v 4. odstavku 263. ZUP, zato je sodišče prve stopnje predlog za obnovo postopka pravilno zavrglo (2. odstavek 267. člena ZUP). Poleg tega ni bil zatrjevan nobeden od taksativno določenih obnovitvenih razlogov iz 260. člena ZUP. Zatrjevanje pritožnika, da bi morala biti invalidska pokojnina odmerjena ob upoštevanju plač za delovno mesto in naziv, ki ga je imel pred nastopom zaporne kazni (delovno mesto tehnologa) in da je imel večje število prometnih nesreč, samo po sebi ne predstavlja novega dejstva, niti novega dokaza v smislu 1. točke 260. člena ZUP. Ne gre za t.i. stara nova dejstva, ki ne bi bila znana ali uporabljena že v prejšnjem, pravnomočno končanem postopku, oziroma ki bi v zvezi s takrat izvedenimi in uporabljenimi dokazi lahko pripeljala do drugačne odločitve, če bi bila ta dejstva oziroma ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke z dovolitvijo obnove upravnega postopka ni utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
invalidnost - poklic - invalid III. kategorije invalidnosti - nastanek invalidnosti
Sodišče prve stopnje zaključuje, da je pri tožniku do sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije, prišlo z zaključkom rehabilitacije po poškodbi v prometni nesreči leta 1995. Ker so bile pravice iz invalidskega zavarovanja v predsodnem postopku že večkrat zavrnjene, je tožnika v III. kategorijo invalidnosti razvrstilo z 8. 7. 2009, t. j. od prvega dne po pravnomočnosti zadnje zavrnilne odločbe in mu od istega dne dalje tudi priznalo pravice na podlagi preostale delazmožnosti. Takšna odločitev bi bila lahko celo skladna s sodno prakso, če bi bilo dejansko stanje dovolj razčiščeno. Čeprav je obdobje od leta 1995 dalje obseženo v zadnji pravnomočni zavrnilni upravni odločbi z dne 28. 5. 2009 (in tudi prejšnjih zavrnilnih odločbah), so te odločbe le formalno, ne pa tudi materialno pravnomočne. Določena pravno relevantna dejstva je v tem sodnem postopku zato mogoče ugotoviti tudi drugače. Toženkino stališče, da je podlaga za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja lahko zgolj sprememba v zdravstvenem stanju, ki je nastala od zaključka prejšnjega pravnomočnega postopka pa do izdaje izpodbijanih odločb, je napačno. V konkretnem primeru ne gre za spor o novih pravicah iz invalidskega zavarovanja, saj tožniku pred obravnavanim predsodnim postopkom še sploh niso bile priznane.
V obravnavani zadevi je zaradi delno zmotne uporabe 60. člena
ZPIZ-1, ostalo dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno.
Sodišče prve stopnje je, ne da bi utemeljilo pravne in dejanske razloge, tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti in mu priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami s polnim delovnim časom od 8. 7. 2009 dalje. Odločitev sodišča je najmanj preuranjena in temelji na oceni specialista medicine dela, da tožnik že ob nastopu del, na katerih je bila ocenjevana invalidnost, zanje ni bil zmožen, ne da bi mu bilo sploh predočeno, da je takšna ocena v nasprotju z dejanskim življenjskim primerom vsaj glede dela „vzdrževalca“, ki ga je tožnik dejansko opravljal daljše časovno obdobje. Poleg tega sodno izvedenski mnenji nista popolni niti skladni. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v ugoditvenem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ugotovitev obstoja delovnega razmerja - zmotna uporaba materialnega prava - elementi delovnega razmerja
Tožnica je pri toženi stranki opravljala delo učitelja osnovne šole za odrasle. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da pri tožnici ni šlo za nepretrgano delo, ker tožena stranka s tožnico ni vsak mesec sklenila pogodbe o avtorskem delu. Tožnica je bila namreč pri toženi stranki vključena v organiziran delovni proces. Glede na to, da se je program osnovne šole za odrasle pri toženi stranki odvijal vsako leto od septembra do junija, in to neprekinjeno v zadnjih treh letih in ker izobraževanje poteka enako tudi v osnovni in srednji šoli, je tožnica delo pri toženi stranki opravljala nepretrgano. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno zaključilo, da tožnica dela ni opravljala po navodilih in pod nadzorstvom delodajalca. Tožnica je morala upoštevati učni načrt in izbirati učbenike, ki so predvideni z učnim načrtom, ki ga predpiše Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport. Delo je opravljala v organiziranem delovnem procesu na podlagi urnika, ki ga je pripravljala tožena stranka, v prostorih in z osnovnimi sredstvi tožene stranke. Evidenco in izvajanje ur po letni pripravi je morala vpisovati v dnevnik, v redovalnico zapisovati ocene in izpolnjevati drugo dokumentacijo po navodilih tožene stranke. Ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo odločilnih okoliščin glede elementov delovnega razmerja, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.