ZDIJZ člen 15, 15/1, 15, 15/1. ZInfP člen člen 11, člen 11. ZGD-1 člen 39, 39/2, 39, 39/2.
poslovna skrivnost - vročanje pooblaščencu - jezik v postopku - dostop do informacij javnega značaja
Tožena stranka po oceni sodišča ni izkazala, da nikakor ni mogla vedeti, da tožnika zastopa pooblaščena odvetniška družba. Po določilu 62. člena ZUP mora organ upravni postopek voditi v slovenskem jeziku, kar pomeni, da bi tožena stranka lahko - če se je odločila, da bo sama prevedla poziv - skladno z načelom iz 7. člena ZUP tožniku poslala poziv v slovenščini in angleščini, ne pa samo v angleščini. Določilo 11. člena ZInfP ne določa, da tožena stranka lahko opravi procesno dejanje v zvezi s pregledom dokumentacije prizadete stranke, da bi ugotovila, ali gre za poslovne skrivnosti, brez prisotnosti te stranke, ki je upravičenka do predmetne poslovne informacije, ampak to določilo pomeni, da tožena stranka lahko opravi določena procesna dejanja, na primer v zvezi s pregledom poslovne dokumentacije določene prizadete stranke, brez prisotnosti drugih strank zaradi tega, da bi se preprečil dostop do te informacije drugim strankam, pri čemer mora biti tovrstna procesna omejitev tudi potrebna, ker predmetno določilo to zahteva.
ZDPra člen 1, 2, 7. ZUS člen 17, 18, 19, 17, 18, 19. ZDIJZ člen 1, 5, 34, 1, 5, 34. ZZK-1 člen 1982, 1982.
tožnik v upravnem sporu - državni pravobranilec - vezanost na Ustavo in zakon - informacija javnega značaja - upravni spor
V obravnavanem upravnem sporu je sodišče zavzelo manj strogo razlago 2. odstavka 18. člena ZUS, ki se v celoti ujema z jezikovno razlago tega določila, saj to določilo ne pravi, da mora biti zakon kršen v škodo javne koristi, da državni pravobranilec lahko vloži tožbo v upravnem sporu, ampak pravi, da je državni pravobranilec lahko tožnik, kadar meni, da je z upravnim aktom kršen zakon v škodo javne koristi. Ne gre torej za objektivno presojo, ali je zakon kršen, ali ne, ampak je bistvena subjektivna ocena tožnika, bistveno je torej, ali tožnik meni, da je zakon kršen v škodo javne koristi, za kar pa mora državni pravobranilec navesti razloge oziroma utemeljitev tako kršitve zakona kot škode, ki naj bi nastala za javno korist.
dostop do informacij javnega značaja - informacija v obliki dokumenta - informacija javnega značaja
Sodišče pri razlagi določila 4. člena ZDIJZ ni štelo za bistveno oceno tožene stranke, da bi za 60.000 vpisov predelava zahtevala nesorazmerno količino administrativnega dela, v zvezi s čimer ji tožnik očita arbitrarnost, ampak je štelo za bistveno, da med strankama niti ni sporno, da je potrebno dodatno delo za pridobitev zahtevanih informacij, da zahtevani dokument še ne obstaja oziroma da zahtevani dokument ni izdelan, ampak da ga je treba šele ustvariti, da gre za približno 60.000 vpisov in da zakonodajalec izrecno ni predvidel, da je treba dostop do informacije javnega značaja zagotoviti tudi zaradi izkoriščanja gospodarske funkcije teh informacij. Slednje se je zgodilo šele z uveljavitvijo ZDIJZ-A po izdaji izpodbijane odločbe, pri čemer sodišče ni spregledalo dejstva, da je v novi ureditvi, ki jo je sodišče upoštevalo zgolj kot pomagalo pri ugotavljanju zakonodajalčevega namena pred uveljavitvijo ZDIJZ-A, določeno, da pri zagotavljanju dostopa do informacije javnega značaja organ ni dolžan zagotavljati pretvorbe iz ene oblike v drugo ali zagotoviti izvlečkov iz dokumentov, kadar bi to pomenilo nesorazmeren napor izven preprostega postopka.
ZSOS člen 18, 20, 4, 4/3, 9, 4, 4/3, 9, 18, 20. ZDen člen 49, 49. ZDIJZ člen 6, 6/2, 21, 6, 6/2, 21.
zavezanec - oseba javnega prava - javni interes - dostop do infromacij javnega značaja
V pravni teoriji ni enotnega stališča o tem, kdaj se neka pravna oseba uvršča med osebe javnega oziroma zasebnega prava. Zato je pravna teorija izoblikovala kriterije, po katerih se v vsakem posameznem primeru ugotavlja, kam določena pravna oseba spada. Razvrstitev je odvisna od celote značilnosti in razmerij pravnega subjekta. Prvi kriterij, ki ga pravni teoretiki navajajo za razvrstitev, je akt ustanovitve. Tako med osebe javnega prava praviloma razvrščajo tiste, ki so ustanovljene z zakonom ali upravnim aktom ter izvajajo javne naloge oziroma javna pooblastila. Za razlikovanje pa je pomembno tudi: način pridobitve premoženja, odgovornost za obveznosti, prevladujoča vloga države v organih upravljanja, ne le kot delničarke, ampak tudi kot oblastnega organa.
Aktivna legitimacija gre tožeči stranki na podlagi 1. odstavka 157. člena Ustave, 25. člena Ustave, 1. odstavka 1. člena ZUS, 2. odstavka 1. člena ZUS, 18. člena ZUS. Pooblaščenec za dostop do informacij javnega značaja je namreč sui generis organ, ker je samostojen državni organ (1. odstavek 28. člena ZDIJZ), kar pomeni, da ni sestavni del ali strukturno povezan z nobenim drugim (ne)političnim oblastvenim organom (2. odstavek 28. člena ZDIJZ), ampak je samostojen procesni organ za vodenje pritožbenega postopka v zvezi z dostopom do informacije javnega značaja. To pomeni, da je tožena stranka samo v procesnem smislu instančni organ tožeči stranki, sicer pa ni s tožečo stranko v smislu določila 1. člena ZDIJZ v nikakršnem drugem pravno-političnem ali strukturno hierarhičnem razmerju. V prvi točki izreka je tožena stranka napačno navedla, da se odpravi odločba št. 564/Mvo z dne 16. 4. 2003, čeprav o tem aktu ne bi smela odločati v pritožbenem postopku, ampak le o odločbi št. 81/1AG-03-(304) z dne 15. 4. 2003. Druga točka izreka ima nepravilnosti zaradi tega, ker je premalo določna. V pravnem postopku se izvršuje izrek odločbe, ne pa obrazložitev. To pomeni, da mora biti izrek tako določen, da ga je mogoče brez vsakršnega dvoma tudi pravilno izvršiti. Razmejitev med pravnim konceptom "zagotovljene" pravice in pravnim konceptom "izvršljive" pravice. Ta razmejitev ni vzpostavljena niti v pravni doktrini niti v pravni (sodni) praksi niti za iztožljive ustavne pravice, niti za programske norme v ustavi niti za zakonske pravice. Ne drži argumentacija tožeče stranke, da je bila pravica do dostopa do informacij, kot pravno relevantna podlaga za zahtevek prizadete stranke v konkretnem primeru, vzpostavljena celo pred uveljavitvijo Ustave, ker je ta pravica zajeta v Splošni deklaraciji ZN o človekovih pravicah, Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah (MPDPP), ter Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (MKVČP) in da zato ZDIJZ nima retroaktivnega učinka. Pred uveljavitvijo ZDIJZ v Sloveniji ustavna pravico do dostopa informacij javnega značaja ni bila zagotovljena na enak način, kot je zagotovljena po uveljavitvi ZDIJZ, in sicer zaradi pogojevanja dostopa do informacij javnega značaja s pravnim interesom, utemeljenim v zakonu (2. odstavek 39. člena Ustave), ZDIJZ pa v 1. členu to pravico daje vsakomur ob upoštevanju izjem iz določila 6. člena ZDIJZ. Ni potrebno, da zakonodajalec v posebni določbi izrecno navede, da ima zakon učinek za nazaj v določenih in posameznih zakonskih določbah. Dovolj je, če iz besedila, logike, sistematike in namena zakona nedvoumno izhaja, da ima zakon v posameznih določbah učinek za nazaj. Dejanska retroaktivnost po pravu EU ustreza t.i. pravi retroaktivnosti po slovenski pravni doktrini. Očitni retroaktivnosti po pravu EU pa ustreza t.i. neprava ali dejanska retroaktivnosti po slovenskem pravu, ki zahteva uporabo načela varstva zaupanja v pravo Slovenska ustavno-sodna praksa pa v zvezi s to vrsto retroaktivnosti varuje tudi pridobljene pravice, ker to izhaja iz določila 155. člena Ustave. Vendar pa so pridobljene pravice zavarovane tako, da vanje ni mogoče posegati z učinkom za nazaj. Ni mogoče šteti, da je ZDIJZ specialni predpis, ki z vidika urejanja javnega dostopa do informacij derogira določbe ZTVP-1. Kakor tudi ni mogoče šteti, da je ZTVP-1 specialni predpis, ki jemlje učinek ZDIJZ, še posebej ob upoštevanju dejstva, da je ZDIJZ kasnejši predpis od ZTVP-1. Za konkretni primer to pomeni, da je pred uveljavitvijo ZDIJZ tožeča stranka lahko javnosti posredovala samo tiste informacije, tistim subjektom in v tistih primerih, ki jih je izrecno določal ZTVP-1 in morebiti drugi relevantni predpisi, kot na primer ZJA (2. odstavek 18. člena, 1. odstavek 16. člena, 33. člen), ker je določilo 2. odstavka 39. člena Ustave dostop do informacije javnega značaja pogojeval z obstojem v zakonu utemeljenega pravnega interesa. Po uveljavitvi ZDIJZ pa je transparentnost delovanja same Agencije večja, saj tožeča stranka sicer enako kot prej varuje poslovne skrivnosti gospodarskih subjektov, ki so zavarovane po ZGD ali drugih specialnih predpisih, če urejajo gospodarske družbe, in enako kot prej, varuje osebne podatke, ki so zavarovani po ZVOP, ker so to izjeme po 2. in 3. točki 6. člena ZDIJZ, med tem ko mora dostop do vseh ostalih informacij, glede katerih ni izrecno omejen dostop javnosti, tožeča stranka na zahtevo omogočiti, če so izpolnjeni pogoji po ZDIJZ. Pridobljene pravice se torej lahko nanašajo kvečjemu na gospodarske subjekte na trgu vrednostnih papirjev, katerih podatki, ki jih je imela tožeča stranka, niso bili dostopni javnosti po ureditvi pred uveljavitvijo ZDIJZ, so pa postali odprti za javnost po novi ureditvi. Na tej točki pride v poštev presoja načela zaupanja v pravo. Če v konkretni zadevi gre za poseg v pridobljene pravice, je ta poseg v skladu z načelom zaupanja v pravo (2. člen Ustave) in v konkretni zadevi ni kršeno določilo 155. člena Ustave.