Kadar iz dokumentov ni mogoče razbrati informacij, ki se varujejo s tajnostjo glasovanja, s sklicevanjem na tajnost logično ni mogoče omejiti dostopa do informacij javnega značaja. Tožena stranka je zato postopala pravilno, ko je po končanem tajnem glasovanju neveljavne glasovnice opredelila kot informacije javnega značaja.
Sama tajnost glasovanja, določena v drugem odstavku 111. člena Ustave, ne izključuje niti ne omejuje pravice dostopa do informacij javnega značaja, ko je glasovanje enkrat zaključeno.
Namen tajnosti glasovanja je v zavarovanju reprezentativnega mandata poslancev oziroma v tem, da se lahko poslanci pri tajnem glasovanju svobodno opredelijo, ne da bi bili pri tem vezani na kakršna koli navodila. Ta namen je bil v konkretnem primeru že izpolnjen, saj je bilo tajno glasovanje izvedeno in zaključeno. Med strankama ni sporno, da so bile zahtevane neveljavne glasovnice nepodpisane in da iz njih ni mogoče ugotoviti identitete glasujočega, zato zaradi razkritja teh glasovnic poslanci ne bi mogli biti deležni nobenih pritiskov.
Ena od temeljnih nalog DZ je poleg zakonodajne in nadzorne funkcije tudi njegova volilna funkcija, ki je urejena s predpisi in jo obvezuje v okviru njegove javne funkcije. V delovno področje tožnika spadajo tudi volitve in imenovanja na najpomembnejše funkcije v državi, poleg volitev predsednika vlade še npr. volitve ustavnih sodnikov, ministrov, sodnikov mednarodnih sodišč, sodnikov rednih sodišč, predsednika in dveh podpredsednikov Računskega sodišča, Informacijskega pooblaščenca itd. Gre torej za eno izmed njegovih temeljnih funkcij, ki se izvaja v okviru njegove javne funkcije. Tožbene navedbe, da zahtevane informacije v obravnavani zadevi ne predstavljajo informacij javnega značaja, ker ne izhajajo iz delovnega področja tožnika, so tako neutemeljene.
Ustavna pravica iz 39. člena Ustave, ki pripada vsem osebam, je tako po svoji vsebini namenjena tudi pridobivanju informacij, in s tem tudi pravici do obveščenosti o delu javnih organov. V skladu s tem je ZDIJZ v 5. členu uzakonil t.i. načelo prostega dostopa do informacij javnega značaja, kar pomeni, da za informacijo lahko zaprosi kdorkoli in mu ob tem ni potrebno izkazati pravnega interesa.
Neutemeljena je tožbena navedba, da naj bi tožena stranka s tem, ko je v izpodbijani odločbi navedla, da nobena od glasovnic ni imensko podpisana, kršila tretji odstavek 10. člena ZinfP. Dejstvo, da glasovnica ni podpisana, predstavlja opis tega dokumenta in ne informacije, ki bi imela kakršnokoli vsebino onkraj tega, da predstavlja nujno podlago za obrazložitev tožene stranke, zakaj z razkritjem tega dokumenta ne bi bila kršena tajnost glasovanja, v katerem je glasovnica nastala.
Po presoji sodišča v konkretni zadevi ni izkazano, da bi pri zahtevi prosilca za informacije javnega značaja, ker gre za podatke o porabi javnih sredstev, šlo za zlorabo pravice prosilca po petem odstavku 5. člena ZDIJZ. Navedena zahteva prosilca namreč ni ne žaljiva in ne pretirano obsežna, organ pa glede na zahtevano količino dokumentov tudi ni izkazal, da prosilcu v zakonskem roku ne bi mogel zagotoviti dostopa do podatkov brez škode za delo organa. Po presoji sodišča tudi večje število zadev, vloženih s strani prosilca oz. nekajkratno ponavljajoča se zahteva, samo po sebi namreč ne zadošča za zavrnitev dostopa do informacij javnega značaja, četudi to utegne organu povzročiti določene neprijetnosti.
Tožeča stranka, ki je javna agencija Republike Slovenije, nobene svoje ustavne ali konvencijske pravice ne varuje v tem upravnem sporu; ima pa pravico sprožiti upravni spor, da sodišče preveri zakonitost odločanja drugega državnega organa, to je Informacijske pooblaščenke, ker ji to specialno zakonsko pravico daje tretji odstavek 10. člena Zakona o informacijskem pooblaščencu (ZInfP). Agencija v tem postopku varuje samo svoje pravne interese oziroma zakonske obveznosti, ki so hkrati sestavni del širšega javnega interesa, ni pa pooblaščen, da v tem upravnem sporu zastopa in varuje ustavne ali konvencijske pravice proizvajalcev medicinskih pripomočkov.
Namen zakonodajalca, da bi z ZMedPri urejal tudi pravico do dostopa do informacije javnega značaja ali pravice uporabnikov, pacientov do informiranih odločitev v zvezi z njihovim zdravljenem iz nobene določbe v ZMedPri ni razviden. Zato ga sodišče ne more priznati. To pomeni, da je treba z vidika dostopa do informacij javnega značaja, ko gre za informacije v zvezi z medicinskimi pripomočki, uporabiti določbe ZDIJZ.
Po stališču SEU zahteva po lojalni razlagi ne more iti tako daleč, da bi direktiva sama in neodvisno od nacionalnega zakona, s katerim je bila prenesena, ustvarila obveznosti za posameznike, vendar je vseeno sprejeto, da država načelno lahko nasproti posameznikom uveljavlja razlago nacionalnega prava, skladno z direktivo. To pomeni, da se torej tožeča stranka, čeprav je javna agencija in kot taka zavezanka za posredovanje informacij javnega značaja v vertikalnem razmerju do posameznika (tj. stranke z interesom v tem upravnem sporu), lahko sklicuje na uporabo lojalne razlage. Vendar pa neimplementirana direktiva, kot so že omenjene direktive, ki imajo klavzulo "brez poseganja v veljavne nacionalne predpise", ne more imeti direktnega učinka na obveznosti posameznika tako, kot to uveljavlja tožeča stranka. Poleg tega je za obravnavi primer, ko torej pridejo v poštev na eni strani določbe ZDIJZ, na drugi strani pa določbe ZMedPri, s katerim so bile v slovenski pravni red implementirane Direktive 93/42, 98/79 in 90/385, pomembna ustaljena sodna praksa SEU, da je treba nacionalno pravo jemati kot celoto in ga kot celoto razlagati skladno s pravom EU, in torej ne le implementacijskih določb. Argument Agencije, da bi morali biti na podlagi omenjenih določb direktiv vsi podatki, razen tistih, ki so navedeni v drugem odstavku 20. člena Direktive 93/42, s katerimi razpolaga Agencija na področju vigilance medicinskih pripomočkov, obravnavani kot zaupni oziroma kot poslovna skrivnost, je torej zmoten.
Specialnejše določbe glede na ZDIJZ v zvezi z zaupnostjo podatkov, s katerimi razpolaga tožeča stranka na področju medicinskih pripomočkov, v nacionalnem pravu torej ni. Specialnejše očitno niso niti določbe, ki izrecno zapovedujejo javno objavo nekaterih podatkov, to so obvestila o varnostnem korektivnem ukrepu, glede česar je sodna praksa že zavzela stališče, da to še ne pomeni, da je samo ta informacija lahko razkrita tudi po ZDIJZ; niti niso specialnejše določbe omenjenih direktiv, ZMedPri ter Pravilnika o obveznosti vzajemnega obveščanja med državami članicami in/ali priglašenimi organi, saj to pomeni zgolj določitev obveznosti vzajemnega obveščanja in v zvezi s tem preprečitev organom, da se pri izvrševanju te obveznosti sklicujejo na zaupnost podatkov.
Izjeme dostopa do informacije javnega značaja je treba razlagati restriktivno. Dokazno breme za nezakonitost odločitve Informacijskega pooblaščenca je na prvostopenjskem organu oziroma na zavezancu, ki je v konkretnem primeru tudi specializiran za upravljanje z informacijami v zvezi z zapleti pri uporabi medicinskih pripomočkov. Pri vprašanjih, ki so izključno strokovno-tehnične narave se Upravno sodišče omeji na presojo natančnosti in prepričljivosti argumentacije tožene stranke in jo primerja z natančnostjo in prepričljivostjo argumentacije tožeče stranke kot zavezanca po ZDIJZ, pri čemer sodišče upošteva tudi prispevek stranke z interesom, ki je v obravnavanem primeru, kar je pomembno, organizacija preiskovalnih novinarjev, in za katero je dostop do informacij javnega značaja ključen za izvajanje nalog navedene vloge "javnega čuvaja".
Tožeča stranka torej ni naredila oziroma ni uveljavljala nobene konkretne razlike med podatki, ki so zgolj identifikacijski, in podatki, ki imajo že nek vsebinski pomen, razen v tem smislu, da bi lahko vsak razkrit podatek, torej tudi zgolj identifikacijski podatek, povzročil paniko in strah v javnosti oziroma med uporabniki.
Tožena stranka je pravilno presodila, da niti sami identifikacijski podatki medicinskih pripomočkov niti dejstvo, da je tožeča stranka v zvezi z določenim medicinskim pripomočkom obravnavala zaplet, ne more pomeniti poslovne skrivnosti v smislu 39. člena ZGD-1 in druge točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.
Zgolj hipotetična možnost, da bi prišlo do motenj pri delovanju Agencije (11. točka) ali do napačnega razumevanja razkritega podatka (9. točka) oziroma zgolj načelno ali abstraktno tveganje ne zadošča. Tožeča stranka bi morala to tveganje izkazati kot realno možno na podlagi prepričljive utemeljitve, na podlagi določenih primerov ali (statističnih) podatkov ali relevantne strokovne literature. Tožena stranka je v zatrjevanju izjeme dostopa do informacije javnega značaja ostala na ravni posplošenega, abstraktnega oziroma hipotetičnega tveganja. Zato je javni interes glede razkritja močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevane informacije (9. in 11. točka prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 6. člena ZDIJZ).
V primerih zapletov ne more iti za (poslovno) informacijo, ki bi po naravi stvari lahko ostala skrita le omejenemu krogu ljudi pri proizvajalcu.
Tožeča stranka ni prepričljivo in argumentirano pojasnila, zakaj naj bi bila ločena presoja posameznih besed iz osebnega zaznavanja uslužbenke nedopustna, zakaj to pomeni nerazumevanje vsebine in namena zapisov, zakaj bi bile tovrstne besedne zveze lahko napačno razumljene; kako, na kakšen način bi se lahko napačno razumelo besede "odpoklic", "umik" in "korektivni ukrep" oziroma kaj pomeni izvzem iz celotnega konteksta notranjih in neuradnih opažanj in zakaj bi zatrjevano napačno razumevanje povzročilo motnje pri delovanju oziroma dejavnosti organa. Tveganje za "nepotrebno zmedo in strah v javnosti", kar tožeča stranka posplošeno zatrjuje, ni motnja v delovanju organa, oziroma ni tveganje, ki ga ne bi bilo mogoče z ustreznim informiranjem odpraviti. Prav tako ni motnja v smislu izjeme dostopa do informacije javnega značaja drugačna prilagoditev načina dela v organu (vodenje "fizične" dokumentacije in potreba po dodatnem kadru), saj se tožeča stranka tudi na to sklicuje preveč posplošeno in neprepričljivo. Motnja v delovanju organa ni niti nevarnost odhoda proizvajalcev medicinskih pripomočkov s slovenskega trga, česar kot že rečeno, tožeča stranka niti ni izkazala z zadostno prepričljivostjo.
Ni sporno, da Pravno mnenje ni bilo pridobljeno ali sestavljeno zaradi postopka v gospodarskem sporu VIII Pg 43/2021, tožnik pa ni uspel prepričati sodišča glede tega, kako bi lahko bi njegovo razkritje škodovalo izvedbi postopka VIII Pg 43/2021. Njegove skope splošne navedbe, da Pravno mnenje predstavlja izhodišče za njegovo delovanje in postopanje v več potencialnih primerih, v zvezi s katerimi že tečejo sodni postopki ali pa so še v fazi izvensodnega reševanja spora, temu kriteriju ne morejo zadostiti. Kot je sodišče pojasnilo že zgoraj, je treba razloge za nerazkritje informacije javnega značaja iz 5.a in 6. členu presojati restriktivno, saj gre za izjeme od prostega dostopa do posamezne informacije.
Če tudi bi res šlo za za zaupno komunikacijo med zelo uglednim pravnim strokovnjakom in tožnikom, se ne sme zanemariti, da je bilo Pravno mnenje izdelano na podlagi naročilnice, ki jo je izdal tožnik kot javni gospodarski zavod, ki ga zavezujejo določbe ZDIJZ.
Sodišče nima pomislekov o tem, da bi bil sporni dostop do Pravnega mnenja nesorazmeren tožnikovi pravici do učinkovitega sodnega varstva v postopku VIII Pg 43/2021, v katerem prosilec ne nastopa niti kot stranka niti kot priča.
Tožeča stranka s sklicevanjem na izpodbijano odločbo v tem upravnem sporu ne more doseči, da bi prosilec ali kdo tretji podatke o kratici imena in priimka uradnika tožeče stranke iz tega zapisnika, širil drugim.
Tožeča stranka ne izkazuje svojega pravnega interesa za predlog za izdaje začasne odredbe oziroma vložitev tožbe v upravnem sporu.
Tožnica je z zahtevkom z dne 11. 12. 2020 zaprosila za dostop do vse možne dokumentacije. Ko je v dopolnitvenem postopku (prvič) prejele še dodatno gradivo občine, pa je šele imela možnost da dokumente, za katere je menila, da vsebujejo zahtevane informacije glede ceste, tudi določno opredeli. S tem zahteve ni razširila, pač pa jo le konkretizirala. Toženec je zato napačno uporabil določbo 133. člena ZUP in se v tem delu ni opredelil do vsebinske utemeljenosti zahteve tožnice glede tam predlaganih dokumentov.
Tržna vrednost neke informacije je opredeljena s posledicami, ki bi jih nedovoljeno razkritje te informacije imelo za imetnika poslovne skrivnosti in ne s tem, da je mogoče to informacijo na trgu pridobiti zgolj odplačno.
Po presoji sodišča je treba v vsakem konkretnem primeru presoditi, ali se nek podatek o družbi s kapitalsko naložbo države nanaša na tožničino izvajanje njenih z zakonom določenih dejavnosti, ali pa gre za podatke o družbah s kapitalsko naložbo države, ki s temi dejavnostmi niso neposredno povezani in so kot taki na podlagi 56. člena ZSDH-1 izvzeti iz dostopa do informacij javnega značaja.