Izjava, ki so jo podpisali vlagatelji, se nanaša na obdelavo osebnih podatkov za namen obravnave vloge, kar pa ne pomeni, da so vlagatelji podali soglasje, da se z osebnimi podatki seznani javnost.
V 5. členu ZDIJZ je uzakonjeno načelo prostega dostopa do informacij javnega značaja. Vsak prosilec ima tako pravico od organa pridobiti informacijo javnega značaja na način, da jo pridobi na vpogled, ali da pridobi njen prepis, fotokopijo, ali njen elektronski zapis. Organ mora sicer v čim večji meri zagotavljati informacije javnega značaja v elektronski obliki, kar je v konkretnem primeru organ tudi storil. Ker ni razpolagal z ustreznimi informacijskimi rešitvami, ki bi omogočale izvedbo delnega dostopa neposredno v elektronski obliki, je tako najprej dokumentacijo pretvoril v fizično obliko, izbrisal posamezne podatke, ki predstavljajo izjemo, ter nato vse skupaj ponovno pretvoril v elektronsko obliko in dokumentacijo posredoval tožniku. Toženka je nadalje ob delni ugoditvi pritožbi organu naložila, naj tožniku po prikritju izrecno specificiranih podatkov posreduje še dodatno dokumentacijo, tudi tokrat v elektronski obliki.
Tožnik je obravnavano pritožbo zoper odločbo sodišča vložil sam, pri čemer ni zatrjeval in tudi ne izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit, navedeno pa ne izhaja niti iz drugih vlog in listin, ki jih je vložil v sodni spis.
Pritožbo je vložila oseba, ki nima te pravice. Tožnik je bil v pravnem pouku izpodbijanega sklepa izrecno opozorjen, da lahko pritožbo vloži le po kvalificirani osebi, prav tako pa je bil opozorjen na pravne posledice zavrženja pritožbe v nasprotnem primeru.
Izvršitev odločbe zadržijo zgolj tožbe, vložene s strani organov, ne pa tožbe, vložene s strani drugih udeležencev postopka. Sodišče je zato ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe, saj je izhajalo iz stališča, da ko so sporni podatki enkrat razkriti, se prejšnjega stanja ne da več vzpostaviti.
Sodno varstvo v postopkih odločanja o dostopu do informacij javnega značaja, se v skladu z določbo 31. člena ZDIJZ zagotavlja v upravnem sporu s tožbo zoper odločbo informacijskega pooblaščenca. Predmet preizkusa zakonitosti v upravnem sporu in s tem upravni akt, ki se lahko izpodbija, je le odločba, s katero informacijski pooblaščenec kot pritožbeni organ odloči o pritožbi prosilca zoper odločbo organa, s katerim je ta njegovo zahtevo za dostop do informacije javnega značaja zavrnil ali zavrgel.
Naloga informacijskega pooblaščenca ni omejena le na test javnega interesa po drugem odstavku 6. člena ZDIJZ, temveč vključuje tudi presojo, ali so izpolnjeni pogoji po ZTP, da se nek podatek lahko opredeli kot tajen. Šele če ugotovi, da so ti pogoji izpolnjeni, lahko pristopi k testu javnega interesa.
Dejstvo, da je tožnik sam javno objavil istovrstne podatke, ima ključen pomen za presojo škodljivih posledic razkritja. Če je tožnik določene podatke o vrsti, količini in prostorski razporeditvi blagovnih rezerv javno objavil, ne more hkrati trditi, da bi razkritje teh istih podatkov v okviru zahtevanih dokumentov imelo škodljive posledice za njegovo delovanje ali izvajanje nalog. Javna objava istovrstnih podatkov izkazuje, da njihovo razkritje ne povzroča škodljivih posledic, ki jih zahteva ZTP za določitev podatka kot tajnega.
Kumulativni test zahteva presojo tako vsebinske povezanosti dokumenta s kazenskim pregonom kot tudi njegove lokacije v dokumentarnem gradivu državnega tožilstva. Toženka se je v svoji odločitvi omejila zgolj na ugotovitev, da dokumenti ne izhajajo iz konkretnega postopka, ni pa ugotovila, ali so vsebinsko povezani s pristojnostmi državnega tožilstva pri kazenskem pregonu v širšem smislu, torej ali so bili pridobljeni ali sestavljeni zaradi kazenskega pregona ali v zvezi z njim. Prav tako ni ugotovila njihove dejanske lokacije v dokumentarnem gradivu državnega tožilstva, torej ali se nahajajo v spisih, vpisnikih, imenikih ali evidencah v smislu 181. člena ZDT-1. Brez ugotovitve obeh elementov kumulativnega testa ni mogoče zaključiti, ali se uporabi specialna ureditev ZDT-1 ali splošna ureditev ZDIJZ, in posledično tudi ne, kateri organ je pristojen za odločanje o dostopu.
Če toženka meni, da je dokument izvzet iz dometa 181. člena ZDT-1, mora v obrazložitvi podati utemeljeno argumentacijo, zakaj ga šteje za dokument, ki ne spada pod specialno ureditev državnega tožilstva. Pri tem mora uporabiti celoten kumulativni test. Najprej mora ugotoviti vsebinsko povezanost dokumenta s kazenskim pregonom s presojo, ali je dokument potreben za odkrivanje ali pregon kaznivih dejanj oziroma za druge pristojnosti državnega tožilstva iz prvega odstavka 19. člena ZDT-1, kot to določa prvi odstavek 180. člena ZDT-1. Nato mora ugotoviti lokacijo dokumenta v dokumentarnem gradivu državnega tožilstva, torej ali se nahaja v spisih, vpisnikih, imenikih ali evidencah v smislu prvega odstavka 181. člena ZDT-1.
Dokumenti, ki niso vsebinsko povezani s kazenskim pregonom v smislu prvega odstavka 180. člena ZDT-1, ne izkazujejo iste stopnje občutljivosti in zato ni utemeljenega razloga, da bi za njih veljala posebna procesna ureditev dostopa namesto splošnega režima transparentnosti delovanja državnih organov, ki ga zagotavlja ZDIJZ.
Tožnica je glede na določbo petega odstavka 1.a člena ZDIJZ zavezanka za posredovanje informacij javnega značaja, tudi če so te nastale pred aprilom 2014.
Predmet poslovne skrivnosti so lahko le podatki, ki za podjetje pomenijo konkurenčno prednost v kakršnemkoli pogledu. V primeru Študije gre za podatke, ki se nanašajo na javnopravno delovanje organa, ki jih tožnica niti ne more uspešno določiti za svojo poslovno skrivnost.
Da lahko govorimo o obstoju informacije javnega značaja morajo biti kumulativno izpolnjeni trije osnovni pogoji, in sicer mora informacija izvirati iz delovnega področja organa, ki mora z njo razpolagati, informacija pa se mora nahajati v materializirani obliki.
Tožnica je zavezana k posredovanju dokumentov le v delu, v katerem ti kažejo na njeno delovanje v okviru opravljanja javne službe. Kadar določen dokument vsebuje tako informacije, povezane z opravljanjem javne službe kot tudi informacije, ki s tem niso povezane, se posredujejo le tisti izseki dokumenta, ki predstavljajo informacije javnega značaja. Ostale dele dokumentov lahko tožnica prekrije, saj jih v okviru določb ZDIJZ ni zavezana posredovati prosilcu. S prekritjem dela dokumenta, ki ne predstavlja javne službe, se dokument kot tak ne spreminja in se ne "predrugači", saj se prosilcu posredujejo točno tiste informacije, ki jih dokument že vsebuje, vendar v obsegu, v katerem informacije kažejo na izvrševanje javnih nalog.
Dokazno breme za izkaz, da so kumulativno izpolnjeni vsi pogoji zahtevani za obstoj izjeme po 9. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, nosi organ, ki se na izjemo sklicuje.
Niti ZDIJZ niti Uredba ne zahtevata, da bi morala iz zaključenega dokumenta izhajati neka odločitev pristojnega organa, Uredba zahteva le podpis uradne oseba organa, ki je v skladu z veljavnimi predpisi pooblaščena za odločanje. Ta pogoj pa je v obravnavani zadevi izpolnjen.
Poslovnik vlade kot podzakonski akt ne more ožiti zakonsko določenih pogojev za dostop do informacij javnega značaja in pravic prosilcev. Odgovor na vprašanje, ali je v konkretnem primeru podana katera od izjem za dostop do informacij javnega značaja, v konkretnem primeru lahko da le ZDIJZ, ki zavezuje vse stranke v tem sporu. Stranke so dolžne spoštovati ne le 5.a in 6. člen ZDIJZ, ki jasno določata izjeme od dostopa do informacij javnega značaja, temveč tudi določbo 2. člena tega zakona, po katerem si mora tožnica prizadevati, da je javnost obveščena o njenem delovanju v zvezi z ZOA-B.
Mnenj o ZOA-B ni mogoče opredeliti kot dokumentov v nastajanju in dokumentov, ki sta še predmet posvetovanja v organu: tožnica je namreč zahtevana dokumenta podpisala in ju odposlala ministrstvu. V trenutku odpošiljanja dokumenta izven organa, ki dokument sprejema (razen če bi bilo izrecno označeno, da gre za nedokončano verzijo dokumenta), le-ta preneha biti predmet posvetovanja v organu, ki ga je pripravil, ter postane končni dokument.
Nne varujejo se "postopki v teku", temveč konkretni dokumenti. Zato ni pomembno, kako sta bili Mnenji o ZOA-B obravnavani v postopku sprejema predpisa in tožnica ne more uspeti s sklicevanjem na določbo drugega odstavka 12. člena Poslovnika vlade, ki govori načinu pošiljanja dokumentov. Na odločitev sodišča tudi ne more vplivati hipotetična razprava tožnice o tem, kako se bo lahko v prihodnje spremenil način medresorskega usklajevanja, če izmenjava miselnih procesov in stališč znotraj vlade ne bi bila več zaščitena.
Tudi če bi se ob upoštevanju četrtega odstavka 11. člena Poslovnika vlade ugotovilo, da Mnenji o ZOA-B izpolnjujeta prva dva pogoja za obstoj izjeme po 9. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, tožnica ni izkazala obstoja tretjega pogoja - da bi razkritje informacij iz teh mnenj povzročilo napačno razumevanje njune vsebine oziroma, da zahtevana dokumenta ne bi prestala škodnega testa kot obveznega pogoja določenega v 9. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.
V svoji odločbi z 17. 11. 2021 je tožnica zgolj dopustila možnost, da bi do tega napačnega razumevanja organa lahko prišlo, kar pa ne more šteti za zadostno trditveno podlago, še zlasti ne takrat, kadar je nevarnost napačnega razumevanja mogoče odpraviti na druge načine, ki ne bi ovirali dostopa do zahtevanih informacij, na primer z določenimi pojasnili oziroma obrazložitvami, ki bi nevarnost napačne razlage zmanjšali na minimum.
Vse informacije, zlasti tiste, ki se nanašajo na delo znotraj organa, ki še niso dokončno pripravljene za javnost (so še v fazi usklajevanja, urejanja, preverjanja itd.) ne morejo biti javno dostopne, vendar je takšne situacije potrebno dovolj konkretizirati in glede na samo vsebino dokumenta konkretno utemeljiti, zakaj določena dokumentacija ne more biti javno dostopna. Zgolj posplošeno navajanje škodljivih posledic, ki niso konkretno izkazane, ne zadostuje za obstoj izjeme.
Položaj, ko prosilec zahteva od nekega organa dokument, ki ga je izdelal drug organ, ne more biti razlog za zavrnitev ali napotitev na organ, ki je izdelal ta dokument, ampak mora o dostopu do tega dokumenta odločiti organ, ki je zahtevo prejel.
Tožnik ne v upravnem postopku (pred AKOS-em in toženo stranko) ne v upravnem sporu ni trdil, da je v zvezi z njegovimi dokumenti iz 3. točke izreka odločbe AKOS-a izpolnjen pogoj tržne vrednosti. Glede ostalih dokumentov iz 3. točke izreka odločbe AKOS-a je jasno, da tožnik obstoja navedenega pogoja že po naravi stvari ne bi mogel uspešno uveljavljati, saj gre za akte javnopravnega organa in ne dokumente, ki bi jih ustvaril tožnik. Ob takih okoliščinah pa zavrnitev dostopa do navedenih spornih dokumentov ne bi utemeljevalo niti sklicevanje na izjemo poslovne skrivnosti.
Institut zlorabe pravice je treba razlagati restriktivno in ga uporabiti le v izjemnih primerih. V sodni praksi Upravnega sodišča so se izoblikovali elementi, ki kažejo na zlorabo pravice oziroma zahtevo šikanoznega značaja, in sicer ko gre za zahteve, s katerimi želi prosilec organu škodovati z žalitvami, z vlaganjem velikega števila zahtev in z zahtevami za dostop do velikega obsega informacij, ali če bi šlo za prekomerno zasipavanje zavezanca z delom in s tem oviranje pri opravljanju nalog in podobno.
Sodno varstvo v postopkih odločanja o dostopu do informacij javnega značaja se zagotavlja v upravnem sporu s tožbo zoper odločbo informacijskega pooblaščenca. To pomeni, da je predmet preizkusa zakonitosti v upravnem sporu in s tem upravni akt, ki se lahko izpodbija, le odločba, s katero informacijski pooblaščenec kot pritožbeni organ odloči o pritožbi prosilca zoper odločbo organa, s katerim je ta njegovo zahtevo za dostop do informacije javnega značaja zavrnil ali zavrgel (31. člen ZDIJZ).
Že po naravi stvari lahko škodo, ki bi nastala z razkritjem dokumentov, oceni organ, ki postopek vodi. Na njem je torej dokazno breme, da kot verjetno izkaže ogroženost nadaljnje izvedbe postopka, odločba tožene stranke pa mora o tem imeti razloge. Takšna škoda je izkazana predvsem takrat, ko bi razkritje dokumentov lahko ogrozilo nadaljnje zbiranje in izvedbo dokazov, tako da bi zavezanci ali druge osebe prikrili ali uničili dokumente, pomembne za odločanje v postopkih, oziroma bi to vplivalo na njihove izpovedbe ali način sodelovanja v postopku. Organ mora v vsakem primeru posebej pretehtati, ali bi razkritje neke informacije škodovalo izvedbi konkretnega postopka.
Tožena stranka je dostop do zahtevanih dokumentov zavrnila brez utemeljitve, saj brez upoštevanja okoliščin posamičnega primera ni določno pretehtala možnosti odobritve dostopa in morebitnih škodljivih posledic za navedeni postopek, ki bi nastale z razkritjem dokumentov.
Pravica do dostopa do informacije javnega značaja je omejena z več izjemami, med katerimi je tudi izjema, ki velja za podatke, ki so v skladu z ZTP opredeljeni kot tajni. ZDIJZ in ZTP tako na tem področju tvorita povezano celoto, kar pomeni, da mora imeti informacijski pooblaščenec pravico, da preveri, ali je bil nek podatek zakonito opredeljen kot tajen.
Neutemeljen je tožbeni ugovor, da lahko do umika tajnosti pride le v postopku, ki se v skladu s četrtim odstavkom 6. člena ZDIJZ na podlagi zahteve prosilca izvede v skladu z 21. členom ZDIJZ.
Glede na ugotovitve tožene stranke, da je bilo večje število podatkov v zahtevanih dokumentih že javno objavljeno, ni jasno, kako bi njihovo ponovno razkritje lahko omogočilo ugotovitev morebitnih šibkih točk državnih rezerv. Tožeča stranka prav tako ne opredeli določno, kako in katere povezave med informacijami bi lahko predstavljale dodatno podatkovno vsebino, ki je brez razkritja zahtevanih informacij ni mogoče že ugotoviti iz javno dostopnih podatkov, naštetih v izpodbijani odločbi.
Razlogi, zaradi katerih posameznik zahteva dostop do informacije javnega značaja, so za presojo upravičenosti te zahteve nepomembni, saj so informacije javnega značaja v skladu s prvim odstavkom 5. člena ZDIJZ prosto dostopne vsem.
Med strankami ni sporno, da je Mnenja o GZ-1 podpisala pooblaščena oseba pri tožnici in da so bila odposlana izven tožnice. To sta okoliščini, ki sta bistveni za odločitev, da zahtevani dokumenti predstavljajo informacijo javnega značaja, ki jo je tožnica glede na namen ZDIJZ dolžna razkriti prosilki
Dokazno breme za izkaz, da so kumulativno izpolnjeni vsi pogoji zahtevani za obstoj izjeme po 9. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, nosi organ, ki se na izjemo sklicuje; če eden izmed treh kriterijev ni izkazan, izjeme ni mogoče uveljaviti.
Ni relevanten tožbeni ugovor, da pooblaščena oseba tožnice ne sprejema nobene odločitve o vladnem gradivu, na katerega tožnica poda mnenje, zato njen podpis ne izpolnjuje kriterija, ki ga za dokumente kot zaključene celote zahteva Uredba. Niti ZDIJZ niti Uredba ne zahtevata, da bi morala iz zaključenega dokumenta izhajati neka odločitev pristojnega organa, Uredba zahteva le podpis uradne oseba organa, ki je v skladu z veljavnimi predpisi pooblaščena za odločanje. Ta pogoj pa je v obravnavani zadevi izpolnjen.
Poslovnik vlade kot podzakonski akt ne more ožiti zakonsko določenih pogojev za dostop do informacij javnega značaja in pravic prosilcev.
Mnenj o GZ-1 ni mogoče opredeliti kot dokumenta v nastajanju in dokumenta, ki je še predmet posvetovanja v organu: tožnica je namreč zahtevane dokumente podpisala in jih odposlala ministrstvu.
Tudi če bi se ob upoštevanju četrtega odstavka 11. člena Poslovnika Vlade ugotovilo, da Mnenja o GZ-1 izpolnjujejo prva dva pogoja za obstoj izjeme po 9. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, tožnica ni izkazala obstoja tretjega pogoja - da bi razkritje informacij iz teh mnenj povzročilo napačno razumevanje njegove vsebine oziroma, da zahtevani dokumenti ne bi prestali škodnega testa kot obveznega pogoja določenega v 9. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.
V okviru tako imenovanega specifičnega škodnega testa gre za posebno oziroma ožjo obliko škodnega testa, pri katerem je edina pravno upoštevna škodna posledica napačno razumevanje vsebine zahtevane informacije v javnosti. V tem oziru ne gre za škodo v civilnopravnem pomenu, temveč za izogibanje posledicam prenagljenega sklepanja na podlagi informacij iz dokumenta, ki je še v pisanju in posvetovanju, in bodo lahko te informacije v končni verziji dokumenta bistveno drugačne. Dokazno breme za izkaz škode je tudi v tem delu na zavezancu, pri tem pa ne zadostuje zgolj trditveno breme, ampak mora organ nastanek posledice - napačno razumevanje vsebine - izkazati z dovolj visoko stopnjo verjetnosti. V svoji odločbi z 28. 9. 2021 je tožnica zgolj dopustila možnost, da bi do tega napačnega razumevanja organa lahko prišlo, kar pa ne more šteti za zadostno trditveno podlago, še zlasti ne takrat, kadar je nevarnost napačnega razumevanja mogoče odpraviti na druge načine, ki ne bi ovirali dostopa do zahtevanih informacij, na primer z določenimi pojasnili oziroma obrazložitvami, ki bi nevarnost napačne razlage zmanjšali na minimum.
Vse informacije, zlasti tiste, ki se nanašajo na delo znotraj organa, ki še niso dokončno pripravljene za javnost ne morejo biti javno dostopne, vendar je takšne situacije potrebno dovolj konkretizirati in glede na samo vsebino dokumenta konkretno utemeljiti, zakaj določena dokumentacija ne more biti javno dostopna. Zgolj posplošeno navajanje škodljivih posledic ne zadostuje za obstoj izjeme.se informacije, zlasti tiste, ki se nanašajo na delo znotraj organa, ki še niso dokončno pripravljene za javnost (so še v fazi usklajevanja, urejanja, preverjanja itd.) ne morejo biti javno dostopne, vendar je takšne situacije potrebno dovolj konkretizirati in glede na samo vsebino dokumenta konkretno utemeljiti, zakaj določena dokumentacija ne more biti javno dostopna. Zgolj posplošeno navajanje škodljivih posledic, ki niso konkretno izkazane, ne zadostuje za obstoj izjeme.