stroški postopka - pravdni stroški - nagrada za delo odvetnika - odvetniška tarifa
Kadar tožnik in njegov pooblaščenec odvetnik prebivata tako daleč od krajevno pristojnega sodišča, da je ekonomičneje na narok poslati substituta pooblaščenca, potem se sporočilo pooblaščenca substitutu obravnava kakor "drugo opravilo za stranko", ki je ovrednoteno v 7. točki tarife št. 33 Odvetniške tarife.
ZOR člen 600, 607, 607/1, 618, 618/1, 600, 607, 607/1, 618, 618/1.
pogodba o delu - odgovornost za napake - odprava napak
Če prevzemnik kleparskega in ličarskega popravila tožnikovega avtomobila svojega dela ni opravil po pravilih posla in po dogovoru, mora odpraviti napake.
motenje posesti - soposest dedičev in varstvo njihove posesti
Ker čl. 73 ZTLR nedvoumno določa, da dedič postane posestnik v trenutku zapustnikove smrti, ne glede na to, kdaj je pridobil dejansko oblast nad stvarjo, torej izrecno priznava "status" posestnika tudi dediču, ki v trenutku smrti zapustnika ni imel dejanske oblasti nad stvarjo, ki predstavlja predmet zapuščine, zaradi česar tudi za takšnega dediča veljajo vsi pravni učinki, ki jih zakon veže na dejstvo posesti. To velja še zlasti za pravico do varstva pred motenjem ali odvzemom posesti, ki je po določbi 75. čl.
Tožnik je že v tožbi zatrjeval, da so zaradi posledic opečene kože njegove življenjske aktivnosti trajno zmanjšane in da zaradi tega psihično trpi. Tako je izpovedal tudi, ko je bil zaslišan kot stranka. Zato bi sodišče moralo te njegove trditve predočiti izvedencu medicinske stroke, in ga vprašati, ali ima tožnik zaradi opečene kože kakršnekoli posledice, oz. takšne, ki jih je navedel.
KZ člen 22, 211, 211/2, 212, 212/1, 212/1-1, 22, 211, 211/2, 212, 212/1, 212/1-1. ZKP člen 372, 372-4, 372, 372-4.
kršitev kazenskega zakona - majhna tatvina - velika tatvina - vlom - poskus
Sodišče prve stopnje ni kršilo kazenskega zakonika, ko je sledilo pravni opredelitvi kaznivega dejanja in vse tri obtožence spoznalo za krive poskusa kaznivega dejanja velike tatvine po čl. 212/I točka 1. KZ v zvezi s členom 25 in 22 KZ, saj noben podatek kazenskega spisa ni utemeljeval pritožbenih navedb zagovornikov dveh obtožencev, da so si z vlomom v trgovino nameravali prilastiti zgolj stvari majhne vrednosti. Zagovor enega od obtožencev, da so nameravali vzeti hrano, cigarete in pijačo tudi po oceni sodišča druge stopnje ne nudi nikakršne osnove za zaključek o priviligirani obliki kaznivega dejanja. Tudi zato je sodišče druge stopnje pritožbe obtoženčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljene.
Gestija je prepovedana, če nekdo opravlja tuj posel kljub prepovedi tistega, čigar posla se je lotil oziroma brez njegove odobritve, če je bila ta izrecno dogovorjena.
Pri odločanju o utemeljenosti ugotovitvene tožbe mora sodišče ugotoviti, ali je tožnik lastnik stvari, ali ga tožena stranka vznemirja in kadar tožena stranka temu ugovarja, ali ni morda njeno vznemirjanje utemeljeno.
ZPUZSO člen 7, 8, 7, 8. ZS člen 104, 104-2, 114, 114/1, 114/1-20, 114/2, 104, 104-2, 114, 114/1, 114/1-20, 114/2. ZIZ člen 77, 78, 77, 78. ZPP člen 25, 25/1, 25, 25/1.
spor o pristojnosti
Glede na to, da pokriva po določbi 20. točke 1. odstavka 114. člena Zakona o sodiščih Okrajno sodišče v Ljubljani tudi območje sodnega okraja Ljubljana Vič - Rudnik, je za odločitev o predlogu za izvršbo na premičninah dolžnika s stalnim prebivališčem v Korenu nad Horjulom, krajevno pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani
O tem, kateri način izračunavanja obresti (linearni ali konformni) je treba uporabiti v konkretni zadevi za izračun zneska iz izvršljive odločbe, mora v primeru spora določiti sodišče, saj gre za pravno vprašanje. Izvedencu lahko zaupa le tehnično, to je matematično operacijo.
Odločitev glede veljavnosti oporoke v delu glede denacionaliziranega premoženja predstavlja le nujni sestavni del odločitve o dedovanju tega dela zapustničinega premoženja oziroma kdo so dediči tega premoženja. Glede tega vprašanja se ne odloča s posebnim sklepom, ker je odveč in stranke tudi nimajo pravnega interesa (ga tudi niso predlagale).
V konkretnem primeru je nesporno, da je posojilo najela prvotožena stranka kot gospodarski subjekt in ne lastnika tega subjekta A. in I. N. osebno, kot fizični osebi. Imenovana tako s posojilno pogodbo nista prevzela nobene obveznosti, kot pravilno meni pritožba. Ker nista prevzela obveznosti, tožnik do njiju osebno na podlagi posojilne pogodbe nima terjatve, to pa pomeni, da bi bilo jamstvo, če bi bilo dano za obveznosti A. in I. N., glede na neobstoj njunih zasebnih obveznosti brezpredmetno in ne bi doseglo svojega namena. Po prepričanju drugostopnega sodišča je prav zato prepričljiv dejanski zaključek prvostopnega sodišča, da se je drugotožena stranka s poroštveno izjavo zavezala izpolniti terjatev prvotožene stranke, pritožba pa takšnih dejanskih ugotovitev ni uspela omajati. Nesporni ugotovitvi, da je posojilodajalec zahteval poroštvo druge tožene stranke za svojo terjatev iz posojilne pogodbe, sklenjene s prvotoženo stranko in da je lahko le na ta način pričakoval poplačilo terjatve, če posojilojemalec svoje obveznosti do njega ne bi izpolnil, drugačnih zaključkov od tistih, ki jih je sprejelo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, ne dopuščata. Laični zapis poroštvene izjave, ki namesto posojilojemalca, ki je gospodarska družba, navaja lastnika te gospodarske družbe namreč treba upoštevati v povezavi z drugimi dokazi, njegovo vsebino pa interpretirati v kontekstu vseh okoliščin primera, kar je sodišče prve stopnje pravilno storilo.
Pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (1. odst. 355. čl. ZPP) ni podan.