KZ-1 člen 257a, 258. ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1,110/1-2. ZJN-3 člen 4, 95.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - kršitev delovne obveznosti z znaki kaznivega dejanja - utemeljenost odpovednega razloga - oblika krivde - sodna razveza
V zvezi z očitanima kaznivima dejanjema nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1 ali kaznivega dejanja oškodovanja javnih sredstev po 257.a členu KZ-1 ni podan element ustrezne oblike krivde, tj. naklep. Že zaradi tega je izredna odpoved tožnikove pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
Notranji revizor je sicer ugotovil, da se mesečni stroški za adaptirane prostore, kjer se čiščenje ni izvajalo, niso ustrezno korigirali in zmanjšali, a je ob tem tožencu predlagal sprejem organizacijskega navodila za natančno definiranje pristojnosti in odgovornosti vseh, ki so odgovorni za izvajanje storitev skladno s pogodbenimi določili. Glede na take ugotovitve notranjega revizorja je pravilen zaključek, da dolžnost preverjanja obsega opravljenih storitev čiščenja ni bila določno prenesena na tožnika. Pritožba se zato neutemeljeno sklicuje na tožnikovo seznanjenost z izvedbo adaptacijskih del in potrebno zmanjšanje vrednosti storitve za prostore, v katerih se čiščenje ni izvajalo, saj ob odsotnosti izrecne naložitve te dolžnosti tožniku to na zakonitost izredne odpovedi ne vpliva. Tožnik s svojimi ravnanji in opustitvami dolžne skrbnosti ni povzročil škode ali kako drugače povzročal ali omogočal nezakonite ali nenamenske porabe javnih sredstev. Nastanek škode je pri očitanih kaznivih dejanjih objektivni pogoj kaznivosti.
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni samovoljno in samoiniciativno odločal o povišanju cen storitev čiščenja niti o številu zaposlenih pri izvajanju storitve čiščenja, za katere se je upošteval dvig minimalne plače. Med znake kaznivega dejanja se namreč šteje tudi delavčev subjektivni odnos (krivda), ki se v KZ-1 zahteva za storitev določenega kaznivega dejanja. Za obstoj kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1 ali kaznivega dejanja oškodovanja javnih sredstev po 257.a členu KZ-1 mora biti podana ustrezna stopnja krivde, tj. naklep. Da bi mu bilo mogoče očitati naklep, bi se moral zavedati, da s svojim ravnanjem krši zakone ali druge predpise, opušča dolžno nadzorstvo ali kako drugače povzroči ali omogoči nezakonito ali nenamensko uporabo javnih sredstev oziroma nevestno ravna v službi, ter takšno ravnanje tudi hoteti ali opustiti. Tožniku tega ni mogoče očitati, saj se je pred pripravo in parafiranjem dodatkov usklajeval oziroma posvetoval z ostalimi zaposlenimi (in nadrejenimi) in si pridobival ustrezne informacije. Naklepnega ravnanja mu ni mogoče očitati pri potrjevanju računov, saj ta tožnikova obveznost niti ni bila ustrezno konkretizirana. Tožniku glede na ugotovljeno dejansko stanje ni mogoče očitati niti t. i. eventualnega naklepa, ki pa tudi sicer za kaznivo dejanje iz 257.a členu KZ-1 ne zadostuje.
ničnost oporoke - lastnoročni podpis - dokaz z izvedencem - izvedensko mnenje izven pravde kot del trditvenega gradiva stranke - dedna nevrednost - celovita dokazna ocena - pristnost oporoke
Za odločitev, da oporoka ni pristna, je bila ključna ugotovitev, da je pokojni ni podpisal. Ta ugotovitev temelji na mnenju izvedenca, ki ga pritožba neutemeljeno napada.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00070862
ZPP člen 19, 19/1, 19/2, 451, 452. OZ člen 619. ZDR-1 člen 62, 62/2. ZDSS-1 člen 5. Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 4, 4/1, 63.
gospodarski spor majhne vrednosti - pristojnost sodišč v sporih z mednarodnim elementom - mednarodna pristojnost slovenskega sodišča - sedež tožene stranke - ugovor stvarne pristojnosti - nepravočasen ugovor - stvarna pristojnost okrožnega sodišča - pravna narava pogodbe - podjemna pogodba (pogodba o delu) - posredovanje delavcev drugemu uporabniku - prekluzija navajanja dejstev - neupoštevanje prepoznih navedb - druga pripravljalna vloga tožene stranke - neizvedba dokazov
Za sojenje v konkretni zadevi je podana pristojnost sodišča Republike Slovenije po določbi prvega odstavka 4. člena v zvezi s 63. členom Uredbe št. 1215/2012, saj ima toženka sedež v Republiki Sloveniji.
Sodišče na svojo stvarno pristojnost na prvi stopnji ne pazi ves čas po uradni dolžnosti, temveč le do določene faze postopka, in sicer le ob predhodnem preizkusu tožbe pred njeno vročitvijo toženki. Pozneje se lahko izreče za stvarno nepristojno še do razpisa glavne obravnave, vendar le na toženkin ugovor v odgovoru na tožbo (prvi in drugi odstavek 19. člena ZPP).
Stranke v sporih majhne vrednosti v svoji drugi pripravljalni vlogi ne smejo navajati novih dejstev in dokazov, razen če je to nujno zaradi novih dejstev, ki jih je v svoji predhodni vlogi podala nasprotna stranka (451. in 452. člen ZPP)
Po vsebini navedene vloge ni šteti kot predlog za omejitev izvršbe, saj kot izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, dolžnik v vlogi ni podal nobenih dejstev niti dokazov, da bo izvršba s preostalimi izvršilnimi sredstvi uspešna, ampak je zgolj nasprotoval opravi izvršbe na premičnine.
motenje posesti - zamudni sklep - analogna uporaba določil o zamudni sodbi - prepozen odgovor na tožbo - nepodaljšljiv rok - pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja - nedovoljen pritožbeni razlog
Zamudnega sklepa ni mogoče izpodbijati zaradi nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato so neupoštevne vse pritožbene navedbe in dokazi, s katerimi toženka izpodbija s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje (to so vse navedbe in dokazi, s katerimi utemeljuje, da ni prišlo do motenja posesti). V primeru, da toženka na tožbo ne odgovori oziroma ne odgovori pravočasno (roka za odgovor na tožbo pa ni mogoče podaljšati, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje), se štejejo navedbe v tožbi za resnične, zato sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovi zgolj na podlagi navedb tožnikov. Ker je bil izdan zamudni sklep, toženka dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje ne more izpodbijati, iz njih pa izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka na ugotovitev motenja posesti in vzpostavitev prejšnjega stanja.
pritožba zoper sklep o prekinitvi postopka - pravni interes za pritožbo - nedovoljena pritožba - zavrženje pritožbe
Tožeča stranka je vložila pritožbo s ciljem, da se ugotovi prekinitev postopka z dnem 18. 1. 2023 namesto z 9. 2. 2023, ta cilj pa je bil z izdajo popravnega sklepa že dosežen. S pritožbo torej tožeča stranka ne more več zase doseči ugodnejše rešitve in si izboljšati pravnega položaja. Tožnica tako nima pravnega interesa za pritožbo. Pritožba je zato nedovoljena.
Tudi po stališču pritožbenega sodišča razlog za zamudo z dokončanjem študijskih obveznosti ni bil v višji sili in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.
ZPP člen 249, 249/1. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 49, 49/1. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2003) člen 15, 15/4.
sodna določitev primerne denarne odpravnine - nagrada in povračilo stroškov za izvedensko delo - materialni stroški izvedenca - stroški za analize - vsebina izreka sklepa
Delo, ki ga je opravila družba A. d. o. o., vsebinsko predstavlja analizo, ki je bila nujna za izdelavo izvedenskega mnenja o primerni denarni odpravnini zaradi izključitve manjšinskih delničarjev.
Četrti odstavek 15. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku določa, da če je izvedenec uporabil naprave ali material svojega delodajalca, gre pravica do povrnitve dejanskih izdatkov delodajalcu. Citirana določba sicer govori o dejanskih izdatkih, vendar jo je po mnenju pritožbenega sodišča treba razlagati v širšem smislu, tako da zajame povrnitev stroškov, kot jih je opredelilo Vrhovno sodišče v sklepu II Ips 623/2005, torej ne zgolj kot porabo denarja, temveč tudi časa, dela, ali virov.
S pritožbeno trditvijo, da pritožnica in dolžnik nista niti mogla imeti vedenja o mogočem oškodovanju, ker v času sklenitve darilne pogodbe ni obstajala nobena domnevna terjatev (niti na podlagi pravil o odgovornosti poslovodij po 263. členu ZGD-1 niti na podlagi koncernskih pravil po členu 545 istega zakona), pritožnica zato ob pravilnem materialnopravnem zaključku sodišča o tem, da se pri neodplačnem razpolaganju subjektivni izpodbojni pogoj izkazuje že s samim obstojem neodplačnega pravnega dejanja glede na neizpodbojno domnevo o takšnem vedenju dolžnika, ne more uspeti izpodbiti zaključka o dolžnikovi vednosti možnega oškodovanja upnikov. Za tretjega (to je za toženko) se takšno vedenje niti ne zahteva, in izpodbijana sodba na takšnem zaključku niti ne temelji.
OZ člen 39, 40, 86, 284, 284/2, 981, 981/1, 983, 983/3, 984, 984/2. ZIZ člen 272, 272/1.
zavarovalna pogodba - pogodba za življenjsko zavarovanje - nezgodno zavarovanje za primer smrti - ničnost pogodbe - zavarovanje nedenarne terjatve - pogoji za izdajo začasne odredbe - verjetnost obstoja terjatve - pogodba v korist tretjega - beneficiar - odpadla kavza - naknadna ničnost
Sprejeta odločitev je materialnopravno pravilna. Kasneje odpadla pogodbena podlaga (kavza), ki ob sklenitvi pogodbe ni bila nedopustna, po ustaljenih stališčih sodne prakse ne povzroči naknadne ničnosti pogodbe. To velja za vse pogodbe, vključno z darilno, na katero se je pritožnik smiselno skliceval ob navedbah na odpadli darilni namen zavarovalke pri določitvi upravičenca v zavarovalni pogodbi za primer smrti.
SPZ člen 92. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-14, 351, 351/1.
varstvo lastninske pravice - vrnitveni zahtevek - glavna stvar in pritikline - vrnitev premičnin, pritiklin - obrazloženost sodne odločbe - ni navedena pravna podlaga odločitve - razlogi o odločilnih dejstvih - obrazložitev dokazne ocene - načelo proste presoje dokazov - sodniški silogizem - pravica do izjave v postopku - pravica do pritožbe - izločitev tožbenega zahtevka - ločeno obravnavanje tožbenih zahtevkov - pravni interes za pritožbo - nedovoljena pritožba
Brez inštalacij, kot je nadalje ugotovilo sodišče prve stopnje, stavba ne more delovati v skladu s svojim namenom in pogojem za uporabno dovoljenje. Tožbeni zahtevek druge tožnice za izročitev teh stvari ne more biti utemeljen, saj je prvi tožnik kot lastnik nepremičnine glede njih prenesel lastninsko pravico hkrati z nepremičnino na toženca. V tem delu ima sodišče prve stopnje prav, da je ostalo stvar notranjega razmerja med prvim tožnikom, kot bivšim lastnikom nepremičnin, ki jih je prodal tožencu, in drugo tožnico, ki je uporabljala poslovne prostore v lasti prvega tožnika. Glede na navedene ugotovitve je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v tem delu utemeljeno zavrnilo.
Glede ostalih predmetov, katerih vračilo tudi zahteva druga tožnica od toženca, pa utemeljeno navaja, da sodišče zmotno v sodbi ni navedlo materialnopravne določbe 92. člena SPZ, po kateri lahko lastnik stvari od vsakogar zahteva vrnitev stvari, dokazati pa mora, da ima na stvari lastninsko pravico in da je stvar v posesti toženca. Kljub temu je bilo sodbo sodišča prve stopnje tudi glede ostalih premičnin mogoče preizkusiti, saj so pravno relevantna dejstva tudi glede navedene določbe SPZ v sodbi sodišča prve stopnje ugotovljena in so neutemeljene drugačne pritožbene navedbe ter trditve o kršitvi pravice do izjave in pravice do pritožbe tožnikov ter o posegu v njune ustavne pravice ter pravice po EKČP.
Po določbi drugega odstavka 731. člena OZ je pravna posledica dejstva, da je shranjevalec (prva toženka) samovoljno spremenil dogovorjeni kraj hrambe, namreč le v tem, da odgovarja tudi za naključno uničenje ali naključno poškodbo shranjene stvari.
Prva toženka v pritožbi ne uveljavlja, da bi v postopku pred sodiščem prve stopnje trdila, da je bila neizpolnitev njenih pogodbenih obveznosti posledica naključnega uničenja ali poškodbe predmeta hrambe in da zato obveznosti ne more izpolniti (določbe 116. člena OZ in 329. člena OZ). Samo ob takšnih trditvah, ki bi jih prva toženka morala tudi dokazati, bi bila lahko za utemeljenost postavljenega zahtevka nadalje pomembna okoliščina, ali je prva toženka samovoljno spremenila kraj hrambe ali ne, kar pa bi morala dokazati tožnika.
ZZVZZ člen 80, 81, 82. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 232, 233.
začasna nezmožnost za delo
Glede na sklep revizijskega sodišča pritožbeno sodišče sprejema zaključek prvostopenjskega sodišča, da po mnenju izvedenca in Fakultetne komisije pri tožnici v spornem obdobju ni bilo dejavnikov za začasno nezmožnost za delo prevajalke. Sledi dokazni oceni, da sta izvedenec in Fakultetna komisija prepričljivo ocenila funkcionalno sposobnost tožnice in da psihično stanje ni imelo pomembnega vpliva na zmožnost opravljanja svojega dela.
pozneje najdeno premoženje zapustnika - dodatni sklep o dedovanju - izločitev iz zapuščine - prekinitev zapuščinskega postopka - napotitev dedičev na pravdo - res iudicata - ugovor res iudicata
Izločitev po 32. členu ZD je dopustno predlagati do konca obravnave, kar je utrjeno stališče sodne prakse. Sodišče prve stopnje je ob prekinitvi postopka pritožnika ustrezno poučilo, da bo, če ne bo pričel pravde, odločilo ne glede na zahtevke, glede katerih ga je napotilo na pravdo. Ker pritožnik izločitve sporne parcele ni zahteval v tožbenem predlogu in posledično o tem ni bilo odločeno, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo četrtega odstavka 213. člena ZD ter z izpodbijanim sklepom še nerazdeljeno zapuščino zapustnika razdelilo med dediče. Iz povedanega sledi, da „dvojna“ napotitev za „isto“ zapustnikovo premoženje v zapuščinskem postopku ni dopustna.
Pravilna je dokazna ocena in presoja sodišča prve stopnje, da soglasja volj za sklenitev podjemne pogodbe za izdelavo in predelavo kletnih vrat ter izdelavo slepih podbojev ni bilo. Pritožbeno sodišče verjame, da sta se stranki dogovarjali za različne projekte, vključno z vrati v kletnih prostorih, a ni izkazano, da bi se za ta posel tudi dogovorili. Ker tožnica ni dokazala, da sta s toženko sploh sklenili pogodbo za izdelavo in vgradnjo kletnih vrat, je za odločitev v zadevi nepomembno vprašanje, ali ji je toženka vgradnjo vrat onemogočila ali ne ter kolikšen del cene bi morala poravnati že pred samo vgradnjo. Obveznost plačila ni nastala že zato, ker pogodba, na kateri bi temeljila, ni bila sklenjena. Enako velja glede zahtevanega plačila za slepe podboje.
ZPP člen 2, 2/2, 337, 337/1. Uredba o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja (2012) člen 19, 19/1, 19/1-3, 19/2, 20, 21, 21/4.
postopek v sporu majhne vrednosti - gospodarska javna služba - občinska gospodarska javna služba varstva okolja - oskrba s pitno vodo - omrežnina za odvajanje in čiščenje odpadnih voda - pavšalni znesek - občinski odlok - trditveno in dokazno breme - nedovoljene pritožbene novote
Glede obračunane storitve ravnanja z greznicami in malimi komunalnimi čistilnimi napravami pritožnica vztraja pri pavšalno obračunani količini vode (30 m3) ter izračun pojasnjuje še podrobneje kot pred sodiščem prve stopnje. Izhodišče za izračun plačilne obveznosti je poraba pitne vode: uporabniku se storitev ravnanja z greznicami in malimi komunalnimi čistilnimi napravami obračunava glede na količino (iz javnega vodovodnega omrežja) dobavljene oziroma porabljene pitne vode (pod predpostavko, da iz te vode nastaja komunalna odpadna voda), kar pa je mogoče le v primeru, če se poraba vode lahko ugotovi z vodomerom. Če se ne more, se upošteva normirana (pavšalna) poraba pitne vode. Po presoji pritožbenega sodišča konkretne situacije (toženka uporablja vodo iz različnih virov, eden od njih je dobavljena pitna voda, količino katere meri vodomer) ni mogoče povsem enačiti s situacijo, predvideno v občinskem odloku, ko se gospodinjstva v celoti oskrbujejo z dobavljeno pitno vodo, nimajo pa vodomera, zato se poraba pitne vode oziroma na tej podlagi komunalna odpadna voda, ne more ugotoviti na ta način. Povedano drugače: (količinski) pavšal, obračunan v primeru, ko se gospodinjstvo v celoti oskrbuje z dobavljeno pitno vodo, nima pa vodomera, že po naravi stvari ne more biti enak pavšalni porabi, obračunani za primer, ko se gospodinjstvo delno oskrbuje z dobavljeno pitno vodo (količino katere meri vodomer), delno pa iz drugih vodnih virov. Trditveno in dokazno breme o pravilno obračunani storitvi (o pravilno obračunani količini in ceni) je bilo na tožnici, ki bremena ni zmogla.
ZST-1 člen 1, 1/3, 12, 12/2, 12/3, 12a, 12a/1, 12a/2, 12a/3, 12a/4, 12a/5, 12a/11, 12b, 12b/1. ZPP člen 108, 108/5. ZUPJS člen 10, 10/1. ZVOP-1 člen 8, 8/1.
sodna taksa za pritožbo - predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse - popolnost predloga za taksno oprostitev - zavrženje predloga za taksno oprostitev - ugotavljanje materialnega položaja stranke in njenih družinskih članov - pridobivanje podatkov po uradni dolžnosti
Sodišče z namenom ugotavljanja materialnega položaja stranke in njenih družinskih članov po uradni dolžnosti pridobi podatke, ki so davčna tajnost (peti odstavek 12.a člena ZST-1), vendar mora ta postopek temeljiti na popolnem predlogu za oprostitev plačila takse. Šele popoln predlog, to pa je predlog, ki vsebuje tudi podatke in izjave iz drugega odstavka 12. člena ZST-1 za družinske člane stranke (v ta okvir sodijo tako podatki, na podlagi katerih lahko sodišče ugotovi, ali gre za osebe, ki jih je treba upoštevati pri ugotavljanju materialnega položaja stranke, kot tudi soglasje družinskih članov stranke za vpogled v podatke, ki so davčna tajnost), sodišču omogoča izvedbo ustreznih poizvedb z namenom ugotavljanja materialnega položaja stranke in njenih družinskih članov. Popoln predlog je torej pogoj za vsebinsko obravnavo predloga, del katerega je postopek po petem odstavku 12.a člena ZST-1. Tožnik sodišču prve stopnje ni posredoval zahtevanih podatkov in izjav glede sebe in svojih družinskih članov, zato je bila pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je predlog za oprostitev, odlog oziroma obročno plačilo takse kljub pozivu k dopolnitvi ostal nepopoln (tretji odstavek 12. člena ZST-1). Če vložnik nepopolne vloge ne popravi ali dopolni tako, da je primerna za obravnavo, jo sodišče zavrže (četrti odstavek 108. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 12. člena in tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).
KZ-1 člen 122, 122/1, 122/2. ZKP člen 285a, 285c, 285č, 330, 370, 370/2.
priznanje krivde - priznanje obtoženca na glavni obravnavi - pogoji za sprejem priznanja krivde - pravni pouk obdolžencu - kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe
330. člen ZKP določa, da če obdolženec med glavno obravnavo prizna krivdo po obtožbi in se nato to priznanje sprejme, sodišče glavno obravnavo nadaljuje ob smiselni uporabi določb 285.c in 285.č členu tega zakona. Obdolženec je bil na naroku deležen vseh pravnih poukov, ko pa je nato med glavno obravnavo, po izvedbi večine dokazov, krivdo priznal, pa ga sodišče ni bilo dolžno poučiti po 285.a členu ZKP, saj postopek ni bil v fazi predobravnavnega naroka.
ZPP člen 214, 214/2, 337, 337/1. Splošni dogovor za pogodbeno leto 2017 (2017) člen 9, 9/4.
Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) - opravljanje zdravstvene storitve - cena zdravstvenih storitev - kalkulacija cen - plačilo zdravstvenih storitev - splošni dogovor za pogodbeno leto 2017 - retroaktivna uporaba dogovora - pogodba o izvajanju programa zdravstvenih storitev - kolektivna pogodba za zdravnike in zobozdravnike - nesporna dejstva
Dogovor o retroaktivni uporabi Splošnega dogovora pomeni, da se uporablja tudi za akte in dejanja iz obdobja pred sprejemom tega dogovora in za urejanje razmerij na njegovi podlagi od 1. 1. 2017. Datum sklenitve Splošnega dogovora zato nujno izgubi odločilni pomen za opredeljevanje časovnega okvira Splošnega dogovora za leto 2017. Tudi določba 9. člena, vključno s četrtim odstavkom, ki na abstraktni ravni ureja dolžnost avtomatičnega upoštevanja dinamike plačnih sprememb v javnem sektorju, je po dogovoru o retroaktivni uporabi upoštevna od 1. 1. 2017.
kaznivo dejanje spolne zlorabe slabotne osebe - psihofizično stanje
Pri kaznivem dejanju spolne zlorabe slabotne osebe je bistveno, da oškodovanec zaradi stanja, v katerem se nahaja, ni zmožen dajati odgovora. Celo v primeru, ko je oškodovana oseba sama dala pobudo za spolno občevanje oziroma drugo spolno dejanje, je podano to kaznivo dejanje, če je storilec zavestno zlorabil njeno slabost.