pritožba zoper sklep o prekinitvi postopka - pravni interes za pritožbo - nedovoljena pritožba - zavrženje pritožbe
Tožeča stranka je vložila pritožbo s ciljem, da se ugotovi prekinitev postopka z dnem 18. 1. 2023 namesto z 9. 2. 2023, ta cilj pa je bil z izdajo popravnega sklepa že dosežen. S pritožbo torej tožeča stranka ne more več zase doseči ugodnejše rešitve in si izboljšati pravnega položaja. Tožnica tako nima pravnega interesa za pritožbo. Pritožba je zato nedovoljena.
Tudi po stališču pritožbenega sodišča razlog za zamudo z dokončanjem študijskih obveznosti ni bil v višji sili in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.
Z golim zanikanjem prejema obvestila tožena stranka ne more izpodbiti dokaznega pomena javne listine po prvem v zvezi s četrtim odstavkom 224. člena ZPP, ki ga ima obvestilo sodišču o opravljeni vročitvi v spisu.
Glede na prejeto obvestilo bi tožena stranka ob razumni skrbnosti in odsotnosti sodne pošiljke po izteku petnajstdnevnega roka morala preveriti kje je sodno pisanje in poskrbeti za njegov prevzem. Na pravilnost vročitve, ki je opravljena skladno s četrtim odstavkom 142. člena ZPP s potekom petnajstdnevnega roka za prevzem pošiljke na pošti, vračilo pošiljke sodišču, ki je vročitev odredilo, ne vpliva. Zato ni pravno odločilna pritožbena navedba, da tožena stranka ni prejela sklepa oziroma da ji pošiljka ni bila vložena v nabiralnik.
Povsem pravilna je obrazložitev sodišča, da vloga tožnika, ki je postavljen pod skrbništvo in v postopku pred sodiščem ne more nastopati samostojno, za opravljanje pravdnih dejanj v tem socialnem sporu nima pravdne sposobnosti niti odobritev skrbnika, nima pravnega učinka.
Morebitne kršitve predkupne pravice po sodni praksi nastopijo že s sklenitvijo prodajnih pogodb o nepremičninah, iz česar je mogoče sklepati, da gre za primere, ko so sporni posli sklenjeni v času obstoja predkupne pravice. Posledično kasneje nastala zakonita predkupna pravica ne more imeti vpliva na veljaven predhodno sklenjen zavezovalni pravni posel, pa čeprav do razpolagalnega posla za prenos lastninske pravice na nepremičninah (do uresničitve vnaprej dogovorjene opcije in izstavitve ZK-dovolila) še ni prišlo. Ker kasneje nastala predkupna pravica nima vpliva na predhodno sklenjen zavezovalni pravni posel, na veljavnost katerega (s pretečo sankcijo ničnosti (zakonita predkupna pravica) oziroma izpodbojnosti (pogodbena predkupna pravica)) pravzaprav meri, tudi razpolagalnega posla na tej podlagi ni mogoče preprečiti. Drugačno stališče bi pomenilo nedopusten retroaktiven poseg v že nastale pravice in (varovane) pravice v pričakovanju.
Sodišče prve stopnje je dodaten in pravilen razlog za svojo presojo obširno obrazložilo še z zaključki o tem, da konkretni leasing pogodbi nimata takšnih značilnosti prodajne pogodbe, da bi bilo glede njiju sploh treba upoštevati zakonito predkupno pravico. Povsem enako izhaja iz 191. člen ZUreP-2.
Gre za ponudbo predkupni upravičenki za nakup nepremičnin s strani gospodarske družbe, kjer je zahtevana njena pisnost (glej 52. in prvi odstavek 55. člena ZPP; slednji predvideva sankcijo ničnosti) in ki jo lahko pri poslih prodaje nepremičnin skladno z Zakonom o gospodarskih družbah zastopa uprava, drugi (npr. prokuristi, zastopniki,...) pa le z ustreznim pooblastilom.
Pritožbeno sodišče dodaja, da je šlo pri sporni ponudbi za „ponudbo predkupni upravičenki“ in da je bila ponudba sprejeta s strani „predkupne upravičenke“, ki pa ob sprejemu ni ravnala skladno z določilom drugega odstavka 508. člena OZ in ni plačala kupnine oziroma je položila pri sodišču (op. gre za neprerekane trditve toženke, ki so ponovljene v njenem odgovoru na pritožbo). 191. člen ZUreP-2 sicer izrecno ne določa omenjene obveznosti, vendar ni videti utemeljenega razloga, da bi v tem delu izključeval uporabo OZ. Torej nenazadnje sama tožnica ni realizirala zatrjevanega predkupnega upravičenja.
V primeru, ko stranka zaradi iste dokazne teme po izdelanem pisnem izvedenskem mnenju predlaga zaslišanje izvedenca, ne gre za nov dokazni predlog, kot je očitno zmotno zaključilo in štelo sodišče prve stopnje, ampak gre za sestavni del dokazovanja z izvedencem, torej za enoten dokaz, kar je tudi ustaljeno stališče sodne prakse.
ničnost oporoke - lastnoročni podpis - dokaz z izvedencem - izvedensko mnenje izven pravde kot del trditvenega gradiva stranke - dedna nevrednost - celovita dokazna ocena - pristnost oporoke
Za odločitev, da oporoka ni pristna, je bila ključna ugotovitev, da je pokojni ni podpisal. Ta ugotovitev temelji na mnenju izvedenca, ki ga pritožba neutemeljeno napada.
razvrstitev v ustrezno kategorijo invalidnosti - dokazna ocena izvedenskega mnenja
Ker so pri tožniku še odprte možnosti za zdravljenje, že zaradi tega ni mogoče govoriti o poslabšanju invalidnosti, s tem v zvezi pa tudi ne o izgubi delovne zmožnosti (I. kategorija invalidnosti), kot to uveljavlja tožnik.
KZ-1 člen 257a, 258. ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1,110/1-2. ZJN-3 člen 4, 95.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - kršitev delovne obveznosti z znaki kaznivega dejanja - utemeljenost odpovednega razloga - oblika krivde - sodna razveza
V zvezi z očitanima kaznivima dejanjema nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1 ali kaznivega dejanja oškodovanja javnih sredstev po 257.a členu KZ-1 ni podan element ustrezne oblike krivde, tj. naklep. Že zaradi tega je izredna odpoved tožnikove pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
Notranji revizor je sicer ugotovil, da se mesečni stroški za adaptirane prostore, kjer se čiščenje ni izvajalo, niso ustrezno korigirali in zmanjšali, a je ob tem tožencu predlagal sprejem organizacijskega navodila za natančno definiranje pristojnosti in odgovornosti vseh, ki so odgovorni za izvajanje storitev skladno s pogodbenimi določili. Glede na take ugotovitve notranjega revizorja je pravilen zaključek, da dolžnost preverjanja obsega opravljenih storitev čiščenja ni bila določno prenesena na tožnika. Pritožba se zato neutemeljeno sklicuje na tožnikovo seznanjenost z izvedbo adaptacijskih del in potrebno zmanjšanje vrednosti storitve za prostore, v katerih se čiščenje ni izvajalo, saj ob odsotnosti izrecne naložitve te dolžnosti tožniku to na zakonitost izredne odpovedi ne vpliva. Tožnik s svojimi ravnanji in opustitvami dolžne skrbnosti ni povzročil škode ali kako drugače povzročal ali omogočal nezakonite ali nenamenske porabe javnih sredstev. Nastanek škode je pri očitanih kaznivih dejanjih objektivni pogoj kaznivosti.
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni samovoljno in samoiniciativno odločal o povišanju cen storitev čiščenja niti o številu zaposlenih pri izvajanju storitve čiščenja, za katere se je upošteval dvig minimalne plače. Med znake kaznivega dejanja se namreč šteje tudi delavčev subjektivni odnos (krivda), ki se v KZ-1 zahteva za storitev določenega kaznivega dejanja. Za obstoj kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1 ali kaznivega dejanja oškodovanja javnih sredstev po 257.a členu KZ-1 mora biti podana ustrezna stopnja krivde, tj. naklep. Da bi mu bilo mogoče očitati naklep, bi se moral zavedati, da s svojim ravnanjem krši zakone ali druge predpise, opušča dolžno nadzorstvo ali kako drugače povzroči ali omogoči nezakonito ali nenamensko uporabo javnih sredstev oziroma nevestno ravna v službi, ter takšno ravnanje tudi hoteti ali opustiti. Tožniku tega ni mogoče očitati, saj se je pred pripravo in parafiranjem dodatkov usklajeval oziroma posvetoval z ostalimi zaposlenimi (in nadrejenimi) in si pridobival ustrezne informacije. Naklepnega ravnanja mu ni mogoče očitati pri potrjevanju računov, saj ta tožnikova obveznost niti ni bila ustrezno konkretizirana. Tožniku glede na ugotovljeno dejansko stanje ni mogoče očitati niti t. i. eventualnega naklepa, ki pa tudi sicer za kaznivo dejanje iz 257.a členu KZ-1 ne zadostuje.
vrnitev v prejšnje stanje - javna listina - fikcija vročitve - zavrženje predloga - prepozen predlog - objektivni rok
Tožena stranka samo s predlaganim dokazom lastnega zaslišanja, s katerim bi lahko potrdila svoje trditve o nepuščenem obvestilu o prispeli pošiljki v hišnem predalčniku, zakonske domneve o resničnosti takšnih dejstev iz vročilnice ne more ovreči. Če bi že samo dokaz z zaslišanjem stranke, s katerim ta dokazuje zatrjevanja o neresničnosti dejstev, izhajajočih iz javne listine, lahko izpodbila takšno zakonsko domnevo, bi bilo to v nasprotju z namenom, zaradi katerega je ZPP takšno dokazno moč javnim listinam sploh določil.
Glede na prejeto obvestilo bi tožena stranka ob razumni skrbnosti in odsotnosti sodne pošiljke po izteku petnajstdnevnega roka morala preveriti kje je sodno pisanje in poskrbeti za njegov prevzem. Na pravilnost vročitve, ki je opravljena skladno s četrtim odstavkom 142. člena ZPP s potekom petnajstdnevnega roka za prevzem pošiljke na pošti, vračilo pošiljke sodišču, ki je vročitev odredilo, ne vpliva. Zato ni pravno odločilna pritožbena navedba, da tožena stranka ni prejela sodbe oziroma da ji ni bila puščena v hišnem nabiralniku.
izjava dediča o odpovedi zakonitemu dednemu deležu - nepreklicnost dedne izjave - odpoved dediščini pod vplivom zmote, sile ali zvijače - preklic izjave o odpovedi dediščini - razveljavitev izjave o odpovedi dediščini - pritožbena izjava o odpovedi dedovanju - sprememba dedne izjave v pritožbenem postopku
Dedna izjava je enostranski pravni posel med živimi. Ni je mogoče podati pogojno, niti z rokom ali z bremenom. Po določilu prvega odstavka 138. člena ZD izjave o odpovedi dediščini tudi ni mogoče preklicati. Dedič lahko zgolj zahteva razveljavitev izjave, če je bila povzročena s silo, grožnjo ali z zvijačo ali če je bila dana v zmoti, in sicer s tožbo v pravdnem postopku. Glede na navedeno v pritožbi podan preklic dedne izjave ni upošteven.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NOTARIAT - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00071342
ZPP člen 318, 318/1, 318/3, 318/4. ZN člen 47, 47-1, 48. OZ člen 55, 55/1, 87, 87/1. ZZZDR člen 62.
pogoji za izdajo zamudne sodbe - sklepčnost tožbe - neodpravljiva nesklepčnost tožbe - neprava (zavrnilna) zamudna sodba - presoja pogojev za izdajo zamudne sodbe - izvenzakonska skupnost (zunajzakonska skupnost) - premoženjska razmerja med zunajzakonskima partnerjema - pogodbe o urejanju premoženjskopravnih razmerij med izvenzakonskima partnerjema - pogodbe o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema - obličnost pogodbe - oblika notarskega zapisa - pogodba v obliki notarskega zapisa - obličnost notarskega zapisa in veljavnost pogodbe - sankcija, če pogodba nima potrebne oblike - ustna posojilna pogodba - nična pogodba - posledice ničnosti pogodbe - zadostna trditvena podlaga - neupravičena obogatitev - vrnitveni zahtevek - zamudna sodba - izdaja zamudne sodbe
Pravno pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da so bile ustno sklenjene posojilne pogodbe med pravdnima strankama, ki sta bila takrat zunajzakonska partnerja, nične, ker niso bile sklenjene v obliki notarskega zapisa.
Tožnica je podala zadostno trditveno podlago o neupravičeni obogatitvi. Specificirala je, kolikšne zneske, kdaj in na kakšen način je izročila tožencu, kdaj in zakaj je zahtevala njihovo vračilo, koliko in kdaj je toženec že vrnil, kolikšen znesek je ostal nevrnjen in od kdaj je toženec v zamudi z vračilom. Navedena dejstva zadostujejo za utemeljenost zahtevka po prvem odstavku 87. člena OZ.
Pravilna je dokazna ocena in presoja sodišča prve stopnje, da soglasja volj za sklenitev podjemne pogodbe za izdelavo in predelavo kletnih vrat ter izdelavo slepih podbojev ni bilo. Pritožbeno sodišče verjame, da sta se stranki dogovarjali za različne projekte, vključno z vrati v kletnih prostorih, a ni izkazano, da bi se za ta posel tudi dogovorili. Ker tožnica ni dokazala, da sta s toženko sploh sklenili pogodbo za izdelavo in vgradnjo kletnih vrat, je za odločitev v zadevi nepomembno vprašanje, ali ji je toženka vgradnjo vrat onemogočila ali ne ter kolikšen del cene bi morala poravnati že pred samo vgradnjo. Obveznost plačila ni nastala že zato, ker pogodba, na kateri bi temeljila, ni bila sklenjena. Enako velja glede zahtevanega plačila za slepe podboje.
S pritožbeno trditvijo, da pritožnica in dolžnik nista niti mogla imeti vedenja o mogočem oškodovanju, ker v času sklenitve darilne pogodbe ni obstajala nobena domnevna terjatev (niti na podlagi pravil o odgovornosti poslovodij po 263. členu ZGD-1 niti na podlagi koncernskih pravil po členu 545 istega zakona), pritožnica zato ob pravilnem materialnopravnem zaključku sodišča o tem, da se pri neodplačnem razpolaganju subjektivni izpodbojni pogoj izkazuje že s samim obstojem neodplačnega pravnega dejanja glede na neizpodbojno domnevo o takšnem vedenju dolžnika, ne more uspeti izpodbiti zaključka o dolžnikovi vednosti možnega oškodovanja upnikov. Za tretjega (to je za toženko) se takšno vedenje niti ne zahteva, in izpodbijana sodba na takšnem zaključku niti ne temelji.
Po vsebini navedene vloge ni šteti kot predlog za omejitev izvršbe, saj kot izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, dolžnik v vlogi ni podal nobenih dejstev niti dokazov, da bo izvršba s preostalimi izvršilnimi sredstvi uspešna, ampak je zgolj nasprotoval opravi izvršbe na premičnine.
OZ člen 39, 40, 86, 284, 284/2, 981, 981/1, 983, 983/3, 984, 984/2. ZIZ člen 272, 272/1.
zavarovalna pogodba - pogodba za življenjsko zavarovanje - nezgodno zavarovanje za primer smrti - ničnost pogodbe - zavarovanje nedenarne terjatve - pogoji za izdajo začasne odredbe - verjetnost obstoja terjatve - pogodba v korist tretjega - beneficiar - odpadla kavza - naknadna ničnost
Sprejeta odločitev je materialnopravno pravilna. Kasneje odpadla pogodbena podlaga (kavza), ki ob sklenitvi pogodbe ni bila nedopustna, po ustaljenih stališčih sodne prakse ne povzroči naknadne ničnosti pogodbe. To velja za vse pogodbe, vključno z darilno, na katero se je pritožnik smiselno skliceval ob navedbah na odpadli darilni namen zavarovalke pri določitvi upravičenca v zavarovalni pogodbi za primer smrti.
KZ-1 člen 122, 122/1, 122/2. ZKP člen 285a, 285c, 285č, 330, 370, 370/2.
priznanje krivde - priznanje obtoženca na glavni obravnavi - pogoji za sprejem priznanja krivde - pravni pouk obdolžencu - kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe
330. člen ZKP določa, da če obdolženec med glavno obravnavo prizna krivdo po obtožbi in se nato to priznanje sprejme, sodišče glavno obravnavo nadaljuje ob smiselni uporabi določb 285.c in 285.č členu tega zakona. Obdolženec je bil na naroku deležen vseh pravnih poukov, ko pa je nato med glavno obravnavo, po izvedbi večine dokazov, krivdo priznal, pa ga sodišče ni bilo dolžno poučiti po 285.a členu ZKP, saj postopek ni bil v fazi predobravnavnega naroka.
tožba za plačilo odškodnine - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - posttravmatska stresna motnja - pravni standard pravične denarne odškodnine - načelo individualizacija višine odškodnine - zlom - kolesarska nesreča - zmotna uporaba materialnega prava
Tožnica si v pritožbi tudi neutemeljeno prizadeva, da se psihične težave, kot je posttravmatska stresna motnja, upošteva pri nepremoženjski škodi zaradi strahu, saj se je ta skupaj z drugimi psihičnimi težavami izrazila na področju življenjske aktivnosti kot njena omejitev.
ureditvena začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - težko nadomestljiva škoda - pogoj reverzibilnosti - kolizija ustavnih pravic - nesporne trditve - resnična dejstva - Facebook - objava na svetovnem spletu - prepoved objave - žalitev - vrednostna sodba - žaljive trditve - pravica do zasebnosti - dovoljena samopomoč - kršitev osebnostne pravice - odgovornost za neizpolnitev obveznosti - denarna kazen - jasen izrek
Pri presoji, ali je zapis objektivno žaljiv, je treba izhajati iz razumevanja povprečnega bralca in upoštevati celoten pomen izjavljenega besedila. Sporne objave bi povprečen bralec razumel kot žaljive, podane onkraj predmeta razprave, zgolj z namenom sramotenja prvega tožnika in njegove osebne diskreditacije, dane v žaljivem in posmehljivem tonu, ki posegajo v čast in ugled tožnikov ter njuno zasebnost.
Tudi če je imela toženka podlago v dejstvih, je bil edini namen objav, ki jih mora odstraniti, žaljenje in sramotenje tožnika, zato sporne objave ne uživajo pravnega varstva. Njenega ravnanja ni moč prepoznati kot dovoljene samopomoči.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00070560
ZFPPIPP člen 398, 398/3, 400, 400/4, 400/5. OZ člen 1012, 1019, 1019/3.
postopek osebnega stečaja nad dolžnikom - odpust obveznosti - dolžina preizkusnega obdobja - namen odpusta obveznosti - družinske razmere stečajnega dolžnika - poroštvo - solidarno poroštvo - navajanje dejstev in dokazov
Eden od namenov instituta odpusta obveznosti je vrnitev prezadolženih oseb v premoženjske razmere, ki jim bodo omogočale normalno življenje, po tem, ko jim kljub njihovi angažiranosti v preizkusnem obdobju ni uspelo poplačati upnikov. Primarni namen tega instituta torej ni razbremenitev prezadolženih oseb brez njihovega truda za poplačilo upnikov. Namen stečajnega postopka je zagotoviti najugodnejše pogoje za poplačilo upnikov, in v tem okviru je potrebno tudi presojati, kolikšno preizkusno obdobje je najprimernejše.
Navajanje dejstev in predložitev dokazov iz četrtega odstavka 400. člena ZFPPIPP, ki vplivajo na določitev preizkusnega obdobja, je prepuščeno predlagatelju odpusta obveznosti. Če relevantnih trditev ne navede oziroma zanje ne predloži dokazov, jih sodišče ne more upoštevati.