Naš pravni red priznava odgovornost za protipravno ravnanje, do katerega je prišlo pri izvajanju oblasti oziroma javnih pooblastil. Namen določitve pravice do povračila škode kot temeljne pravice v Ustavi je v zagotavljanju pravne države. Načelo pravne države sicer v prvi vrsti uresničujejo nosilci oblasti, katerih ravnanja morajo temeljiti na ustavi in zakonu. Da bi nosilci oblasti tako tudi dejansko ravnali, pa se primarno zagotavlja s postopki in pravnimi sredstvi. Kljub predvidenim postopkom pa ta način zagotavljanja ustavnosti in zakonitost včasih odpove. Ravno v takih primerih nastopa pravica do povračila škode kot ultima ratio za uveljavljanje zakonitosti in ustavnosti.
Svet Vlade za invalide, kot strokovno in posvetovalno telo Vlade Republike Slovenije, ni „organ“ pravne osebe v smislu 148. člena OZ. Svet Vlade RS za invalide ne izvaja oblasti v imenu države na podlagi podeljenih pooblastil oziroma nima pristojnosti odločanja o pravicah in obveznostih posameznikov. To izhaja že iz samega sklepa o njegovi ustanovitvi in nalogah. Poleg tega morajo ravnanja nosilcev oblasti temeljiti na ustavi in zakonu (2. člen in drugi odstavek 120. člena Ustave). Položaj in naloge Sveta Vlade RS za invalide pa sploh niso urejene z ustavo ali zakonom, pač pa zgolj s sklepom Vlade. Tudi to potrjuje, da ne gre za izvajalca oblasti, zastopnika Republike Slovenije kot pravne osebe oziroma „državni organ“. Zaradi navedenega tudi delovanja članov sveta ni mogoče enačiti z delovanjem samega državnega organa - Vlade oziroma pravne osebe - države. Člani sveta namreč sploh ne tvorijo personalne sestave državnega organa. Na podlagi navedenega neposredna odškodninska odgovornost članov Sveta Vlade RS za invalide ni izključena.
Dopuščena revizija, ki ji ni priložen predlog za dopustitev revizije, je zato po ustaljeni sodni praksi nepopolna in jo revizijsko sodišče zavrže.
Premoženjskopravni zahtevek, v katerem je tožnica navajala, da „postavlja vrednost, ki jo bo sodišče ocenilo kot vrednost protipravno pridobljene premoženjske koristi, za katero jo je tožena stranka oškodovala, kot osnovo za vračilo zneska, za katerega je bila oškodovana“ izkazuje namen upnika pred sodiščem, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev in narekuje uporabo določbe 365. člena OZ o pretrganju zastaranja.