CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00005428
ZPP člen 339, 339/2-8, 379, 379/1. ZVPot člen 22, 22/4, 24, 24/1. URS člen 25.
pogodba o finančnem lizingu - potrošniška pogodba - ničnost pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - valutna klavzula v CHF - pojasnilna dolžnost - opredelitev do navedb strank - pravna naziranja strank - pravica do izjave v postopku - pravica do poštenega sojenja - bistvena kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve in druge stopnje
Napake, ki jo je zagrešilo sodišče prve stopnje, ker se do tožnikovih nosilnih pravnih argumentov (sklicevanje na določbe prvega odstavka 24. člena ZVPot ni očitno neutemeljeno) ne le ni opredelilo, ampak jih ni navedlo niti v povzetku njegovih navedb, pritožbeno sodišče ne more odpraviti na način, da na prvi stopnji prezrta pravna naziranja obravnava samo. Stranka ima namreč pravico do poštenega postopka na vsaki stopnji sojenja. Razen tega bi bila s takim odpravljanjem napake bistveno okrnjena strankina pravica do pritožbe.
ZKP člen 75, 75/2, 285.a, 285.a/3-4, 371, 371/1-11, 420, 420/1, 420/2, 420/5.. URS člen 29.
zagovornik po pooblastilu - pravica do proste izbire zagovornika - preklic pooblastila - pravica do obrambe - pravica do učinkovite obrambe - zavrnitev dokaznega predloga - zavrnitev prepoznega dokaznega predloga - nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja - materialna izčrpanost pravnih sredstev
Tedanji zagovornik je svojo dolžnost opravljal na podlagi obsojenčevega pooblastila. Navedeno pomeni, da je bilo morebitno nezadovoljstvo obsojenca z izvajanjem njegove obrambe stvar njunega medsebojnega mandatnega razmerja. Kolikor je obsojenec menil, da zagovornik ne izvaja kakovostne in učinkovite obrambe oziroma, da po njegovi oceni kaže znake duševne bolezni, je potemtakem imel kadarkoli možnost preklicati pooblastilo in si izbrati drugega zagovornika, česar pa ni storil. Ne prvostopenjsko, ne drugostopenjsko sodišče, nista imeli prav nobenega razloga, da bi kakorkoli vplivali na obstoj mandatnega razmerja med obsojencem in zagovornikom, saj bi na ta način posegali v zaupen odnos med navedenima. Zaupen odnos med obdolžencem in zagovornikom je namreč eden izmed pogojev za učinkovito obrambo z zagovornikom, zato sodišče vanj ne more posegati.
denarna odškodnina za premoženjsko in nepremoženjsko škodo - višina odškodnine - razlogi za revizijo - izpodbijanje dejanskega stanja v reviziji - nova dejstva v reviziji - sklicevanje na pritožbene navedbe - pomanjkljiva trditvena podlaga - informativni dokaz - izgubljeni zaslužek - denarna renta - normalen tek stvari - revizija zoper sklep o stroških postopka - zavrženje revizije
Sodišče druge stopnje utemeljeno opozarja, da bodoče prikrajšanje tožnika ne izhaja le iz njegovih plačilnih list v pravno upoštevnem obdobju. Gre za hipotetično kategorijo, o kateri se odloča na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari, gledano s perspektive trenutka škodnega dogodka, ter upoštevaje tudi vse druge okoliščine v zvezi z oškodovančevo sposobnostjo pridobivanja dohodka (ne le pretekli zaslužek, temveč tudi preostalo delovno zmožnost, nadomestila iz naslova socialnih zavarovanj, ipd.).
SZ-1 člen 5. SZ člen 117. ZPDS člen 2, 3. ZLNDL člen 5.
dopuščena revizija - izbrisna tožba - družbena lastnina - pravica uporabe - lastninjenje - večstanovanjska stavba - pridobitev lastninske pravice - investitor - etažna lastnina - posamezni del stavbe - nastanek etažne lastnine
Revizijsko neizpodbojne ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, da je bila toženka investitor gradnje večstanovanjske stavbe, v kateri se nahaja sporni prostor, in da je toženka še pred sklenitvijo stanovanjske pogodbe s tožnikom 29. 9. 1986 namembnost spornega prostora opredelila kot poslovni prostor, ga imela v posesti in dajala v najem, utemeljujejo sklep, da ta nikoli ni postal del skupnih prostorov večstanovanjske stavbe A. št. 3, ampak je imela toženka na njem kot na samostojnem delu stavbe pravico uporabe.
ZKP člen 355, 363, 363/1, 364, 364/7, 371, 371/1-1, 371/2, 420, 420/1-3, 421, 421/4, 421/5.. URS člen 8.. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 6/1.
pravica do poštenega postopka - načelo neposrednosti - pravica do pritožbe - stališče Evropskega sodišča z človekove pravice - učinkovanje in izvrševanje odločb Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) - psihološka presoja verodostojnosti izpovedb - načelo neposrednosti izvajanja dokazov - ocena verodostojnosti priče - neposreden vtis - neposredna zaznava sodnika - rok za izdelavo pisne sodbe - prekoračitev roka za izdelavo sodbe
Skladno s petim odstavkom 421. člena ZKP se zahteva za varstvo zakonitosti iz četrtega odstavka tega člena lahko vloži tudi zoper odločbo vrhovnega sodišča. Citirane določbe ZKP predstavljajo podlago za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, če je z odločbo ESČP ugotovljeno, da je bila v konkretnem kazenskem postopku s pravnomočno sodno odločbo v škodo obdolženca kršena človekova pravica ali temeljna svoboščina. Na podlagi določb četrtega in petega odstavka 421. člena ZKP imajo upravičenci pravico, da v primeru kršitve konvencijske pravice v škodo obdolženca, ugotovljene s strani ESČP, (ponovno) vložijo zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodno odločbo. Vendar pa določb ZKP ni mogoče razlagati na tak način, da bi odločba ESČP, s katero je bila ugotovljena kršitev določene konvencijske pravice, že sama po sebi predstavljala zadosten razlog in podlago za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.
Zahteva utemeljeno problematizira okoliščino, da sodnica, ki je izdelala obrazložitev sodbe, pri izvajanju dokazov ni sodelovala, zaradi česar si ni mogla ustvariti neposrednega vtisa o izvedenih dokazih ter napraviti in obrazložiti dokazne ocene v skladu z lastnimi prepričanji in neposrednimi zaznavami, kar ima velik pomen zlasti pri presoji t. i. osebnih (personalnih) dokazih, torej tudi zaslišanju obdolženca in prič.
S takšnim postopanjem prvostopenjskega sodišča je bilo kršeno načelo neposrednosti. Sodnik lahko prosto presoja vrednost posameznih dokazov le tedaj, če sam neposredno sodeluje pri izvajanju dokazov. Le v takem primeru si lahko na podlagi notranje, psihološke presoje ustvari sliko o posebnostih posameznega dokaza (dokaznega sredstva) ter subjektivno mnenje o verodostojnosti personalnih dokazov.
Sodnica, ki je pisala sodbene razloge, pri sojenju in izvajanju dokazov ni sodelovala. To pomeni, da je bil njen spoznavni, gnoseološki položaj v zvezi s presojo dokazne vrednosti posameznih dokazov (dokaznih sredstev) okrnjen, saj je le-to, lahko napravila le na podlagi logičnega mišljenja in izkustvenih pravil, ne pa tudi na podlagi neposrednega vtisa o izpovedbah prič in zagovoru obdolženca, čeprav so zagovor in izpovedbe prič predstavljali enega od bistvenih elementov pri ugotavljanju odločilnih dejstev glede vprašanja krivde in kazenske sankcije. Ker si sodnica, ki je pripravila pisno obrazložitev sodbe, neposrednega vtisa ni mogla ustvariti, je jasno, da je tudi v obrazložitvi sodbe psihološka presoja verodostojnosti obdolženca in prič oziroma zanesljivosti njihovih izjav v celoti izostala.
S tem, ko pisne obrazložitve sodbe ni izdelala sodnica, ki je izvajala dokaze in izrekla sodbo, pač pa sodnica, ki v dokaznem postopku in pri izreku sodbe ni sodelovala, sta bila kršena načelo neposrednosti in določba sedmega odstavka 364. člena ZKP, ki jo je v luči pravice do poštenega sojenja treba razlagati tako, da se zahteva, da (tisti) sodnik, ki sodi in izvaja dokaze ter izreče sodbo, izdela tudi pisne razloge sodbe v primerih, ko je izdaja pisnega odpravka sodbe z obrazložitvijo po zakonu obvezna.
Takšen izrazito odstopajoč časovni razkorak, je po presoji Vrhovnega sodišča, glede na specifične okoliščine primera, še dodatno okrnil pomen načela neposrednosti, ki se odraža tudi v zagotovitvi razumne časovne povezanosti dejanj sodišča, ki zadevajo postopek izdaje sodbe, čemur sta namenjena navedena (sicer instrukcijska) roka petnajstih oziroma tridesetih dni iz prvega odstavka 363. člena ZKP, ki ne zasledujeta le namena pospešitve postopka, pač pa izhajata tudi iz predpostavke, da je razloge sodbe zaradi omejenosti spominskih sposobnosti še preden jih načne rja pozabe mogoče lažje, s tem pa tudi bolj pravilno in popolno, oblikovati, če je časovni razkorak med fazami izvajanja dokazov, razglasitvijo sodbe in njeno izdelavo čim manjši
dovoljenost revizije - razlastitev - zelo hude posledice niso konkretizirane in izkazane
Revizijska vprašanja revidenta gradita na procesnem dejanskem stanju, ki ni del izpodbijane sodbe, zato ta vprašanja za dovoljenost revizije ne zadoščajo.
ZUS-1 člen 17, 17/1, 36, 36/1-3, 76. ZTuj-2 člen 44, 47, 47/1, 47/5, 47/7. ZUP člen 42, 42/2, 43, 43/4, 133, 142, 142/2.
združitev družine - vezanost upravnega organa na postavljeni zahtevek - prošnja za združitev družine - dovoljenje tujcu za začasno prebivanje - podaljšanje dovoljenja - stranka v postopku - aktivna legitimacija - tožnik v upravnem sporu
Stranka v upravnem postopku, v katerem se zahteva izdaja ali podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje zaradi združitve družine po petem odstavku 47. člena ZTuj-2, je lahko le tujec iz prvega odstavka omenjenega člena, saj je nosilec pravice, o kateri se odloča v postopku.
V postopku, ko se podaljšuje veljavnost dovoljenja, izdanega zaradi povsem določenega razloga, ni dopustno upoštevati okoliščin, zaradi katerih je mogoče vložiti zahtevo za dovoljenje na drugi dejanski in pravni podlagi.
Pritožnika v postopku izdaje upravnega akta nista nastopala v vlogi stranke ali stranskega udeleženca, zaradi česar ne moreta biti tožnika v upravnem sporu.
dovoljenost revizije - inšpekcijski ukrep - priključitev na javno kanalizacijsko omrežje - solastnina - obveznost priklopa - ni pomembno vprašanje
Obveznost priklopa na javno komunalno omrežje je zakonska obveznost (5. člen ZGJS), za izpolnjevanje katere mora na podlagi zakona skrbeti občina. V obravnavani zadevi ni sporno, da je revident edini uporabnik in hkrati solastnik nepremičnine, ki še ni priklopljena na kanalizacijsko omrežje, saj se odpadna komunalna voda odvaja v greznico, zato obstoji zakonska obveznost priklopa. Ta zakonska obveznost priklopa, glede na okoliščine konkretnega primera, tudi ne bi bila manjša, če bi se ukrep nanašal na oba solastnika. Obveznost priklopa pa tudi po naravi stvari ni deljiva. To pomeni, da v obravnavani zadevi izpostavljeno vprašanje na revidentov pravni položaj kot inšpekcijskega zavezanca ne vpliva. O civilnopravnih razmerjih med solastniki pa z izpodbijanim aktom ni bilo odločeno (inšpekcijski postopek je namenjen varstvu javnega interesa in ne urejanju pravnih položajev iz naslova solastnine). Revidentovo vprašanje zato ni pomembno pravno vprašanje, ki bi terjalo vsebinsko presojo revizije.
razrešitev izvršitelja - dovoljenost revizije - pomembno pravno vprašanje - zelo hude posledice - neizkazane posledice
Pravnega vprašanja, na katerega pričakuje odgovor Vrhovnega sodišča, revident v reviziji ni konkretiziral. Iz navedbe, da "gre v obravnavani zadevi za pravno vprašanje, ki se nanaša na diskrecijsko pravico Ministra za pravosodje v postopku razrešitve izvršitelja, o kateri Vrhovno sodišče še ni odločalo," namreč ni razvidno, katero je po vsebini te zadeve tisto pomembno pravno vprašanje, glede katerega revident pričakuje odločitev Vrhovnega sodišča.
Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da vsebinsko navajanje revizijskih razlogov, s katerimi revident zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) ter kršitev ustavnih pravic, brez ustrezne konkretizacije pomembnega pravnega vprašanja, za dovoljenost revizije ne zadostuje.
Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča mora revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati. Po presoji Vrhovnega sodišča revident zgolj s splošno navedbo, da ima izpodbijana odločitev zanj zelo hude posledice, saj gre za grobo poseganje v eksistenco in njegovo družino, opisanega trditvenega in dokaznega bremena ni izpolnil.
dovoljenost revizije - zelo hude posledice niso izkazane - odstranitev nosilca oglaševanja - pomembno pravno vprašanje - jasno zakonsko besedilo - odstop od sodne prakse
Odločitev v konkretni zadevi ni odvisna od rešitve postavljenega pravnega vprašanja in torej to vprašanje tudi ne predstavlja pomembnega pravnega vprašanja.
Postavljeno vprašanje ni pomembno pravno vprašanje, ker je odgovor nanj povsem jasen in ne potrebuje dodatne razlage Vrhovnega sodišča. Že z branjem dikcije 52. člena ZUS-1 je namreč mogoče ugotoviti, da lahko sodišče prepozno navedena dejstva in dokaze upošteva le, če so obstajali že v času izdaje upravnega akta in če tožnik pojasni, zakaj jih ni mogel navesti v postopku izdaje upravnega akta ter če je pojasnjena zamuda po oceni sodišča upravičena.
Zgolj zatrjevane, ne pa tudi izkazane trditve revidentke glede izgubljenega dobička in investicij ter škodi pri njenem poslovanju tudi zaradi krnitve ugleda pri poslovnih partnerjih ne zadoščajo za dovolitev revizije.
ZJC-B člen 19. ZUreP-1 člen 92. ZUS-1 člen 37, 40.
javne ceste - razlastitev - javna korist - presoja po uradni dolžnosti
Pri presoji zakonskih pogojev za razlastitev treba razlikovati med presojo javne koristi za razlastitev ter presojo sorazmernosti. To velja tudi za postopke razlastitve na podlagi 19. člena ZJC-B, saj se navedene določbe uporabljajo tudi za postopke razlastitve po tem specialnem predpisu. Pravilnosti in zakonitosti ugotovitve sorazmernosti posega v lastninsko pravico revidenta s strani tožene stranke sodišče prve stopnje ni dolžno presojati po uradni dolžnosti. Po uradni dolžnosti sodišče pazi le na ničnost upravnega akta (drugi odstavek 37. člena ZUS-1).
ZUS-1 člen 83, 83/2-1, 83/2-2, 83/2-3. ZS člen 85, 86, 86/1, 89, 89/1-4, 89/1-6, 89/2.
razrešitev sodnega cenilca - dovoljenost revizije - vrednostni spor - pomembno pravno vprašanje - disciplinski postopek - postopek nadzora - zelo hude posledice
Trditveno in dokazno breme glede dovoljenosti revizije je na strani revidenta.
Revidentka ni zastavila pomembnega pravnega vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.
Drugi odstavek 89. člena ZS se izrecno nanaša samo na primere razrešitvenega razloga iz 4. točke prvega odstavka 89. člena ZS, tožena stranka pa je razrešitev revidentke utemeljila na 6. točki prvega odstavka 89. člena ZS. Revidentka se sicer v obrazložitvi revizije sprašuje, ali ne bi bilo treba ravnanja, ki ji je očitano, subsumirati pod 4. in ne 6. točko prvega odstavka 89. člena ZS, vendar očitno neutemeljeno, saj izhaja iz napačne in tudi povsem nelogične predpostavke, da se lahko sklicuje na svoj status tudi kadar daje cenitve s področij, za katere nesporno ni bila imenovana.
ZS ne vsebuje določb o zastaranju postopka za razrešitev sodnega cenilca. Vendar to še ne pomeni, da bi zastaralni roki morali biti določeni. V obravnavanem primeru namreč ne gre za disciplinski postopek, temveč postopek nadzora nad dejavnostjo, vstop v katero ni svoboden, pač pa je zaradi zaščite javnega interesa podvržen zahtevi po imenovanju s strani za to pristojnega organa.
ZUS-1 člen 36, 36/1-4. EZ-1 člen 473, 473/8. ZUreP-1 člen 100. ZUreP-1 člen 92/2.
razlastitev nepremičnine - služnost v javno korist - obstoj javne koristi - sklep o uvedbi postopka - omejitev lastninske pravice v javnem interesu - uvedba postopka - učinek sklepa - procesne predpostavke za dopustnost tožbe - gradnja daljnovoda
EZ-1 veže uvedbo postopka razlastitve oz. obremenitve nepremičnine s služnostjo v javno korist izključno na pogoj popolne zahteve za omejitev lastninske pravice, zato je treba opraviti le preverjanje formalne popolnosti vloge, ne pa ugotavljati njene vsebinske utemeljenosti glede obstoja javne koristi kot materialnopravnega pogoja za razlastitev. To tudi pomeni, da se v primeru omejitve lastninske pravice po EZ-1 pogoji za to ne ugotavljajo v dveh korakih kot po ZUreP-1, ampak vsi pogoji po uvedenem postopku, torej tudi obstoj javne koristi.
Sklepu iz osmega odstavka 473. člena EZ-1 ni mogoče pripisati več kot le procesni pomen z učinkom med strankami postopka in organom, saj se z njim ne odloča še o nobenem vsebinskem vidiku investitorjeve zahteve za omejitev lastninske pravice, s tem pa tudi ne o obstoječem lastninskem položaju. V takem primeru je treba za presojo dopustnosti tožbe zoper sklep o uvedbi postopka uporabiti določbo drugega odstavka 5. člena ZUS-1, saj EZ-1 ne določa, da je zoper ta sklep dopusten upravni spor.
Izrek sklepa o uvedbi postopka, izdanega na podlagi osmega odstavka 473. člena EZ-1, v katerem je že ugotovljen obstoj javne koristi, ta sklep izenačuje z odločbo iz 100. člena ZUreP-1. Sodišče bi zato moralo v tem delu vloženo tožbo obravnavati kot tožbo zoper upravni akt. Ob tem pa bi se postavilo nadaljnje vprašanje, to je, ali ima upravni organ v postopku omejitve lastninske pravice z ustanovitvijo služnosti v javno korist sploh pooblastilo za izdajanje tovrstnih ugotovitvenih aktov (vprašanje ničnosti).
ZUS-1 člen 2, 30, 37, 83, 83/2-1, 85, 85/2. Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost člen 226. ZDavP-2 člen 5, 73, 76.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij - davek na dodano vrednost - zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV - obseg in vrsta opravljenih storitev - prva pripravljalna vloga
Pri presoji pogojev za uveljavljanje pravice do odbitka v primeru formalnih pomanjkljivosti računov je treba presoditi vsebino vsakega računa posebej (in vseh skupaj) v povezavi s spremljajočo dokumentacijo, ki jo zavezanec predloži, in šele na tej podlagi napraviti zaključek o izpolnjevanju pogojev za odbitek DDV.
Ker glede na zadosti obrazloženo dokazno oceno sodišča prve stopnje, revidentkini računi ne vsebujejo zahtevanih elementov vrste in količine zaračunanih storitev, identifikacija poslovnega dogodka pa tudi na podlagi drugih predloženih dokazi,l ni mogoča, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da revidentka po spornih računihne izpolnjuje pogojev za odbitek vstopnega DDV.
Pritožniki si s ponovno izdajo začasne odredbe, z enako vsebino, kot jo je izdal že upravni organ, in ki učinkuje do pravnomočnosti odločitve, ne bi v ničemer izboljšali svojega pravnega položaja. Vlagatelj vsakršne zahteve mora namreč kot verjetno izkazati tudi, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je sicer ne bi mogel doseči.
Stališče, da pritožniki z začasno odredbo, ki jo je tožena stranka izdala v upravnem postopku, v katerem je bila izdana s tožbo izpodbijana upravna odločba, nimajo takšnega varstva, kot bi ga imeli, če bi sodišče na njihov predlog izdalo začasno v predmetnem upravnem sporu, je zmotno.
Upravni akt, katerega odpravo je revidentka zahtevala s tožbo, že v času vložitve tožbe očitno ni več posegal v revidentkino pravico ali v njeno neposredno, na zakon oprto osebno korist. Revidentka je namreč z izpodbojno tožbo zahtevala (v relevantnem delu) odpravo sklepa o izvršbi, čeprav je bila izvršba (med strankama nesporno že pred vložitvijo tožbe) ustavljena ravno iz razlogov, s katerimi je v tožbi utemeljevala odpravo sklepa.
ZCes-1 člen 9, 78, 125.. ZUS-1 člen 83, 83/2. ZJC člen 6, 6/3-1.
upravni spor - dovoljenost revizije - dovoljenje za postavitev reklamnih panojev - zelo hude posledice - zelo hude posledice niso konkretizirane in izkazane - odstop od sodne prakse - odstop od sodne prakse ni izkazan - pomembno pravno vprašanje
Zastavljeno vprašanje po presoji Vrhovnega sodišča ni pomembno pravno vprašanje, ker je splošno, odgovor nanj pa je najti v jasnih zakonskih določbah ZCes-1 (in ZJC).
Pravilnik o projektiranju cest (v nadaljevanju Pravilnik), ki ureja tehnične zahteve, pogoje in normative, ki se morajo zaradi zagotavljanja prometne varnosti in ekonomičnosti gradnje ter vzdrževanja javnih cest in njihovih elementov upoštevati pri izdelovanju projektne in tehnične dokumentacije, namenjene tako za gradnjo, kot tudi za uporabo in vzdrževanje cest, je bil sprejet na podlagi prve alineje tretjega odstavka 6. člena ZJC. Pravilnik v navedenem vsebinskem okviru ureja tudi uporabo cest v zvezi z obveščanjem oziroma oglaševanjem. Iz dikcije 125. člena ZCes-1 pa izhaja, da se Pravilnik (kolikor ni v nasprotju s tem zakonom) uporablja še naprej, vse do uveljavitve ustreznih predpisov na podlagi tega zakona. Ker je 9. člen ZCes-1 predvidel med drugim tudi sprejetje predpisov na področju projektiranja cest, kamor spada sporni Pravilnik, je ugotoviti, da uporaba tega tudi ni v nasprotju z ZCes-1.